Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
578 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
Redovnica uršulinka Andreja Godnič je kot misijonarka opravljala svoje poslanstvo 12 let v Peruju. Februarja letos bo dve leti, odkar je v misijonu v Venezueli. Živi in dela v Caracasu, kot pove, v bogatem predelu glavnega mesta, kjer ne ona ne njene sestre uršulinke ne živijo v pomanjkanju. Zato se čutijo kot del privilegirane manjšine. Večino svojega časa posveča delu v vrtcu, osnovni in srednji šoli za bogata venezuelska dekleta, ustanovi, ki jo vodijo uršulinke v Caracasu. Povezana je tudi s slovensko skupnostjo v Venezueli. Skupaj z nekaj slovenskimi potomci v Venezueli in Slovensko karitas išče načine za pomoč našim rojakom v tej deželi. Revščina, ki jo vidi na terenu, jo je globoka pretresla. Ugotavlja, da ta nima dna v Venezueli. To je katoliška dežela, kjer je Cerkev zelo živa, in politični režim ne preganja delovanja Cerkve, še med drugim pojasni misijonarka Andreja Godnič.
Pripadniki in pripadnice Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji se pripravljajo na božič s štiridesetdnevnim postom. Praznovali ga bodo 7. januarja. Paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani Rade Despotović pravi, da tako on kot verniki med epidemijo covida-19 težko opazujejo prazne cerkve, saj ni lahko biti brez duhovne hrane. To pa ljudje potrebujejo, da bi zdržali krizo, v kateri smo se znašli.
Za tokratno oddajo Sledi večnosti smo izbrali nekaj utrinkov iz oddaj Sledi večnosti v letu 2020. To leto je zaznamovala zdravstvena kriza zaradi nalezljive bolezni covid-19, ki je vplivala tudi na delovanje cerkva in verskih skupnosti.
Ljubljanski nadškof in metropolit ter predsednik Slovenske škofovske konference Stanislav Zore premišljuje o doživljanju božiča v protikoronskih ukrepih. Nespoštovanje le-teh pri delu ljudi izvira iz nekdanje države Jugoslavije, ko ljudje niso ponotranjili navodil oblasti, in to »mi vlečemo še danes kot dediščino našega narodnega telesa. Gre za naš odnos do oblasti in države,« ugotavlja Zore. Trenutno politično dogajanje v državi ocenjuje kot brezobzirni boj za oblast, ko v ospredju ni skrb za življenja in dobrobit ljudi. Nadškof Zore upa, da nas je epidemija naučila odgovornosti, da se znamo začasno odpovedati nebistvenim stvarem v življenju.
Novoizvoljeni dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Janez Vodičar, član salezijanske katoliške redovne družbe, si kot dekan v dveletnem mandatu želi uresničiti tri cilje: okrepiti vlogo študenta na fakulteti, izboljšati odnose med zaposlenimi na fakulteti, da bodo ti odnosi učno mesto za študente, in verska vprašanja vključiti v javno razpravo. Prepričan je, da se mora slovenska družba ukvarjati z verskimi vprašanji, ne pa jih pavšalno odrivati na stran.
Podnaslov tokratne oddaje Sledi večnosti je »izzivi človečnosti«, v njej pa sodelujeta arhidiakon Jože Vogrin - župnik v Slovenskih Konjicah in direktorica tamkajšnjega doma upokojencev Irena Vozlič Stjepčević. Slišali bomo, kako vseskozi župnija in upokojenski dom zgledno sodelujeta, tudi v tej epidemijskih kriznih časih.
Danes je prva adventna nedelja. Za kristjane se z njo začne adventno obdobje, ko se duhovno in tudi z zunanjimi znamenji, kot je prižiganje svečk na adventnem venčku, lotijo priprav na božič. Letos bo vse to znamenju epidemije. Evangeličanski duhovnik v cerkveni občini Ljubljana in nekdanji škof mag. Geza Filo ter direktor zavoda iskreni.net, zavoda za kulturo življenja, Igor Vovk razmišljata o veselju in upanju, ki ga prinaša božič, tudi v epidemiji.
Vlada je v epidemiji covida-19 verskim uslužbencem prepovedala javno opravljanje obredov. Versko življenje se je umaknilo v zasebnost, kar pri številnih vernikih in tudi verskih uslužbencih – kot ugotavljajo duhovniki – sproža precej žalosti in drugih duševnih stisk. Zaradi prepovedi opravljanja obredov se cerkve in verske skupnosti srečujejo z občutnim zmanjšanjem prostovoljnih prispevkov ljudi. Zmanjkuje jim denarja za vzdrževanje sakralnih objektov, ki so del kulturne dediščine, in tudi za plačilo socialnih prispevkov za verske uslužbence. Zato je vlada tem na predlog cerkva in verskih skupnosti priskočila na pomoč s temeljnim mesečnim dohodkom in višjim prispevkom za socialno varnost. V tokratni oddaji Sledi večnosti o omenjeni pomoči razmišljata dr. Andrej Naglič iz Katoliške cerkve in mag. Nevzet Porić iz Islamske skupnosti v Sloveniji.
Mineva 100 let od rojstva ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Škofovsko službo je opravljal v prelomnem obdobju demokratičnih sprememb v Sloveniji ter na njeni poti v samostojnost in neodvisnost. S širino duha, strpnostjo in poznanstvi v evropskih visokih cerkvenih in političnih krogih je veliko prispeval k uresničitvi odločitve državljanov Slovenije na plebiscitu pred 30-imi leti. Dr. Šuštar pa je bil predvsem duhovnik, nadškof, ki si je močno prizadeval za uresničitev pravice do javnega izražanja veroizpovedi in za navzočnost cerkve v javnem življenju. Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani so pripravili simpozij ob stoletnici rojstva nadškofa Šuštarja. Pri založbi Družina so izdali vsebinsko in slikovno zelo bogato znanstveno monografijo o nadškofu Šuštarju.
Naš gost je slovenski rojak- upokojeni duhovnik dr. Franc Prosenjak, ki je večino svojega življenja preživel v Nemčiji. V slovenskem prevodu je nedavno izšel njegov avtobiografski roman Duhovnik dveh cerkva. 6 let je bil katoliški duhovnik, potem se je poročil, si ustvaril družino in prestopil v evangeličansko cerkev, kjer je služboval 33 let. Zanimiva je njegova pripoved o izzivih duhovniškega poklica, o zahtevnosti celibata, zvestobi veri in cerkvi.
Na dan spomina na mrtve v katoliški cerkvi obhajajo praznik vseh svetih, 2. novembra se spominjajo vseh vernih rajnih. Letos je zaradi epidemije zaznamovanje spomina drugačno kot v prejšnjih letih. Kot v tokratni oddaji Sledi večnosti poudarjata duhovnica Simona Prosič Filip in upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, duhovna povezanost z našimi pokojnimi ni vezana na prostor in čas. Zato po njunem mnenju ni nič narobe, če obisk grobov preložimo za nekaj časa. Dan spomina na mrtve nas opominja, da je naše življenje minljivo, in vsak človek drugače doživlja smrt in slovo od najdražjih. Za številne je izjemnega pomena tudi način slovesa od pokojnika. Podjetja za pogrebno dejavnost ugotavljajo, da je pokopov z raztrosom pepela v zrak, zemljo ali vodo vse več. To pomeni, da za pokojnikom ne ostane grob. O duhovnem pogledu na to razmišljata tudi naša sogovornika, duhovnika Simona Prosič Filip in Marjan Turnšek.
Pred državnim praznikom dan reformacije gostimo duhovnico v Evangeličanski cerkveni občini Gornji Slaveči na Goričkem Simono Prosič Filip. Zanimalo nas je, ali ji kot duhovnici predstavlja epidemija covida -19 največji zalogaj na duhovnem področju. Kako močna je vera v Boga v današnjem času? Pred kakšnimi izzivi so krščanske cerkve danes? S kakšnimi dejavnostmi kot duhovnica ohranja stik z verniki in vernicami?
V oddaji Sledi večnosti se bomo vsebinsko dotaknili delovanja nadškofijske karitas v Mariboru ob 30-letnici njene ustanovitve. Pogovarjali se bomo z mariborskim nadškofom in metropolitom mag. Alojzijem Cviklom, ki je sicer tudi predsednik Slovenske karitas in Darkom Bračunom, generalnim tajnikom mariborske.
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita predstavljamo slovenski cerkveni list Krške škofije in najstarejši tednik koroških Slovencev Nedelja. Časopis je 6 let po plebiscitu ustanovila skupina slovenskih duhovnikov. Le nacistična oblast je za nekaj let prekinila njegovo izdajanje. Glavna urednica lista Nedelja Mateja Rihter pojasnjuje zgodovinsko in zdajšnjo vlogo tednika za slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem.
Župan Podčetrtka Peter Misja ter župnik v tem kraju in dekan dekanije Kozje Jožef Rogač predstavljata sodelovanje med cerkveno in civilno oblastjo v občini Podčetrtek.
Slovenski skavtinje in skavti praznujejo tri desetletja delovanja v samostojni državi. Okroglo obletnico praznujejo pod geslom »30 let pogovorov med šotori«. V tej najštevilčnejši nevladni mladinski organizaciji poudarjajo, da je njihovo poslanstvo vzgoja otrok in mladih za pristne, samostojne, zdrave in odgovorne ljudi, kristjane in državljane, ki jim je mar za našo naravo, domovino in sočloveka. V oddaji gostimo nova načelnika Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov Tjašo Sušin in Nejca Kurbusa.
Tretja sobota v septembru je že 39 let rezervirana za srečanje mladih katoličank in katoličanov pri cistercijanskem samostanu v Stični na Dolenjskem. Letos, ko se spoprijemamo s pandemijo koronavirusne bolezni 19, organizatorji srečanja, to je Katoliška mladina, zavod za vzgojo, versko, kulturno in izobraževalno dejavnost mladih v dogovoru s Slovensko škofovsko konferenco, niso odpovedali Stične mladih, ampak so jo organizirali v drugačni obliki. Mlade katoličanke in katoličani so se, upoštevajoč zdravstvena priporočila, družili v 29 krajih po Sloveniji, med njimi je bila tudi Stična, in tako ohranili duh srečanja. Duhovnik in direktor Katoliške mladine Matevž Mehle predstavlja vsebino letošnje Stične in razmišlja, kako mlade verujoče ljudi nagovoriti, da bodo ostali v cerkvenem občestvu.
Slovenska karitas že 15 leto v sredini septembra končuje z zbiranjem finančnih darov prebivalk in prebivalcev za dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Zbrani denar karitas namenja zdravstvu, šolstvu, oskrbi z vodo in hrano v osrednji Afriki, tudi na Madagaskarju. V okviru omenjene akcije pa kot dvojček izvaja še program Z delom do dostojnega življenja. Kaj ta pomoč pomeni ljudem v Afriki med drugim pojasnjuje sestra Anka Burger, usmiljenka, ki je že36 let misijonarka v Afriki.
Mariborski nadškof in metropolit mag. Alojzij Cvikl je pri Slovenski škofovski konferenci zadolžen za delo z mladimi, ki sicer v teh dneh znova sedajo v šolske klopi. Tudi zato je gost naše tokratne oddaje o duhovnih, koronskih in siceršnjih izzivih, ki so pred učenci in učitelji, dijaki in profesorji v novem šolskem letu.
Pred tednom dni smo obeležili mednarodni dan spomina na žrtve nasilja zaradi izpovedovanja vere ali prepričanja. Tudi v Sloveniji smo zabeležili kar nekaj takšnih dogodkov. O pojavih verske nestrpnosti – ki je po oceni Vatikana med pandemijo Covid 19 porasla – se je Nataša Lang pogovarjala z magistrom kanonsko pravnih znanosti in teologom mag. Sebastijanom Valentanom.
Neveljaven email naslov