Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
578 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
Obiskali smo v veliko romarsko središče na Sveti Gori nad Solkanom, blizu Nove Gorice. Ob predstojniku tega svetišča, frančiškanu patru Bogdanu Knavsu, bo v oddaji sodelovalo tudi nekaj priložnostnih obiskovalcev. Tema – molitev in romarstvo.
Tudi to poletje več kot 40 mladih prostovoljcev v okviru programa POTA pri Katoliški mladini odhaja v misijone – večina k slovenskim misijonarjem – v Kenijo, Indijo, Argentino, Kazahstan, Turčijo in na Madagaskar, iz Jordanije so se že vrnili. Kako se pripravljajo na misijon? Kaj bodo kot prostovoljci delali v misijonih? Ali je eden od pogojev za prostovoljno delo v misijonu pripadnost Katoliški cerkvi? O tem Klemen Kraševec, Eva Cemič in Tadej Javornik, ki to poletje odhajajo na misijonsko pot v Turčijo, Ukrajino in Argentino.
V duhu časa, ko ženske v Katoliški cerkvi prevzemajo vse pomembnejše naloge, so slovenski škofje za generalno sekretarko Slovenske škofovske konference imenovali sestro, prvo žensko, redovnico dr. Marijo Šimenc. Petletni mandat bo nastopila v ponedeljek. Kdo je ta ženska, za katero pravijo, da je izjemna intelektualka z odličnimi operativnimi sposobnostmi. Kakšna je njena vizija Cerkve danes? Kaj pravi o vlogi žensk laikinj, pa tudi redovnic v Cerkvi?
Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik. Kristjani se na ta praznik spominjajo skrivnosti Kristusovega vstajenja od mrtvih. Kot so zapisali evangelisti, so Jezusa Kristusa križali na veliki petek, tretji dan po tem pa je ponoči oziroma zgodaj zjutraj vstal od mrtvih. Po krščanski razlagi je Jezus z vstajenjem odrešil svet, zato je velika noč praznik veselja in upanja, zmage življenja nad smrtjo, dobrega nad zlom. Škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji mag. Leon Novak in duhovnik Župnije Sv. Peter pri Mariboru - Malečniku dr. Sebastijan Valentan premišljujeta o sporočilu velike noči danes, o življenju v cerkvah, pa tudi o odnosih v družbi.
Na cvetno nedeljo kristjani vstopajo v praznovanje velike noči, najpomembnejšega krščanskega praznika. Po mnenju škofa Škofije Koper dr. Jurija Bizjaka velika noč poveličuje človekov odhod s tega sveta. Škof Bizjak, ki čaka svojega naslednika na škofovskem sedežu, pa bo v sredini junija gostil enega izmed pomembnejših dogodkov v Katoliški cerkvi v Sloveniji – medverstveno srečanje verskih voditeljev različnih veroizpovedi zahodnega Balkana. Na srečanje se že zelo pripravljajo, ob tem se odpira tudi vprašanje, kakšna je moč verskih voditeljev v današnji sekularizirani družbi.
Ob koncu tradicionalnega tedna družine v Katoliški cerkvi v Sloveniji, ki letos poteka pod geslom Mir se začne v družini, gostimo Heleno Rozman, mamo petih otrok, in Aleša Čerina, očeta štirih otrok, letošnja soustvarjalca tedna družine. Skozi njuno pričevanje bomo spoznali, kako gradita pripadnost in občutek varnosti znotraj družinske celice, kar vodi v ljubezen in mir v družini.
Župnik v župniji Limbuš pri Mariboru Andrej Firbas in član pastoralnega sveta župnije ter cerkveni ključar Franci Mulec sta osrednja protagonista izredno razgibanega duhovno -družabnega življenja omenjene velike primestne župnije.
Z upokojenim župnikom Izidorjem Pečovnikom Dorijem, ki smo ga obiskali na pepelnično sredo v berlinskem Schönbergu, o postnem času, o migrantih in njihovih duhovnih potrebah, o slovenskih izseljencih in o svojih izkušnji zdomstva. Župnik Dori vodi slovensko katoliško misijo, ki domuje od leta 1989 v prostorih pri cerkvi sv. Elizabete. Kljub upokojitvi ne počiva. Poleg rednega dela v štirih nemških župnijah še naprej skrbi za duhovno oskrbo in pastoralo Slovencev. Ob sobotah mašuje v cerkvi sv. Elizabete v slovenskem jeziku. V večnamenskih prostorih katoliške misije gosti slovenski dopolnilni pouk in vrtec. Dejaven je tudi pri organizaciji kulturnega življenja Slovencev v Berlinu.
Kakšna je vloga duhovnika danes? Kakšnega duhovnika si želijo vernice in verniki? Kaj nagovori, spodbudi mladega moža, da stopi na pot duhovništva? O tem duhovnika Jože Pibernik, župnik v župniji Trebnje in Šentlovrenc, in Vlado Bizjak, župnik v Žalcu, posvečena sestra v skupnosti Emanuel Helena Reberc laika Gregor Čušin in Klara Curk.
Kakšna je vrednost postnega časa danes, ali je to za večino ljudi morda le obdobje prehranske diete ali pomembno sredstvo za duhovno in telesno poglobitev vere pred veliko nočjo, za kristjane najpomembnejšim verskim praznikom. O teh vprašanjih premišljujejo škof Andrej Saje, evangeličanski duhovnik in nekdanji škof Geza Filo, posvečena sestra iz skupnosti Emanuel Helena Reberc in dramski igralec Gregor Čušin.
Življenje v Rimskokatoliški cerkvi po vsem svetu že več kot leto dni zaznamuje tudi sinoda – pogovor o prihodnosti Cerkve, ki ga je sprožil papež Frančišek. Ta razprava se je iz krajevnih cerkva letos preselila na celinsko raven. V začetku februarja se na celinskem zasedanju za Evropo je v Pragi zbralo 200 delegatov, med njimi so bili škofje in laiki, in še dvakrat več na daljavo, iz 39-ih evropskih krajevnih cerkva. O razlikah med krajevnimi cerkvami, o zavzemanju za drugačno vlogo žensk, laikov, pa tudi skupnosti LGBT v cerkvi premišljuje udeleženec celinske sinode v Pragi dr. Igor Bahovec, profesor na teološki fakulteti univerze v Ljubljani.
Pred bodočimi študentkami in študenti je odločitev, kam po srednji šoli. Ponudba visokošolskih zavodov je izjemno pestra. Visokošolski razpis za vpis v novo študijsko leto prinaša nekaj novosti, med njimi je tudi novi študijski program na dodiplomski stopnji na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Človek in medosebni odnosi. Kakšna znanja bodo osvojili med študijem bodoči diplomanti na tej študijski smeri? O tem in vlogi Teološke fakultete danes s prodekanom za študijske zadeve na Teološki fakulteti dr. Tadejem Stegujem.
V Katoliški cerkvi na Slovenskem je vse manj duhovnikov in vse starejši so. Narašča pa število stalnih diakonov, posvečenih poročenih mož, ki prevzemajo nekatere naloge duhovnikov v župnijah. V letu 2021 je v Katoliški cerkvi v Sloveniji delovalo 40 stalnih diakonov, pred desetimi leti jih je bilo 21. Eden od stalnih diakonov v škofiji Novo mesto je Miran Candellari, ki je na to pot stopil jeseni lani. Že leta pa skupaj s soprogo vodita Skupnost Emanuel v Sloveniji. Kdo je lahko posvečen v službo stalnega diakona, katere so njegove naloge v Cerkvi in ali nadomesti duhovnika?
V Katoliški cerkvi 24. januarja praznujejo god svetega Frančiška Saleškega, cerkvenega učitelja in zavetnika katoliških novinarjev. Med slovenskimi duhovniki med najbolj medijsko prepoznavne osebnosti sodi Martin Golob, župnik v Župniji Grosuplje, ki je ustvaril skupaj z novinarjem spletnega portala Aleteia Lojzetom Grčmanom knjižno uspešnico Na spletni prižnici. Golob kot sv. Frančišek Saleški v srednjem veku išče poti, kako ljudem oznanjati Boga, se pa ob tem ne ukvarja s svojim vplivom na ljudi. Pisanje knjige pa je za oba avtorja izjemna izkušnja.
Letošnji teden molitve za edinost kristjanov – ki je eden izmed ekumenskih dogodkov – poteka pod svetopisemskim geslom Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Krščanske cerkve v Sloveniji v omenjenem tednu organizirajo več dogodkov po svojih cerkvah; največkrat se kristjani različnih veroizpovedi zberejo pri ekumenskem bogoslužju. O sporočilu tedna molitve, sodelovanju med Cerkvami pri nas in njihovi morebitnem še tesnejšem povezovanju premišljujejo celjski katoliški škof Maksimilijan Matjaž, evangeličanski škof Leon Novak, pravoslavni celjski paroh Goran Šljivić in superintendent evangelijskih binkoštnih kristjanov Daniel Grabar.
Ljubljana bo konec decembra letos gostila petdnevno taizéjsko Evropsko srečanje mladih kristjanov. Organizacija Romanja zaupanja na zemlji, kot se imenuje tudi omenjeno evropsko srečanje mladih, bo velik izziv. V naši prestolnici se bo po prvih ocenah zbralo 6 tisoč mladih iz drugih evropskih držav in približno 4 tisoč mladih Slovenk in Slovencev. Večina teh romarjev bo prebivala pri domačinih, zato organizatorji upajo na gostoljubje Ljubljančank in Ljubljančanov. Podporo pri organizaciji srečanja mladih romarjev bo zagotavljala Katoliška mladina, njeni številni prostovoljke in prostovoljci. Zato gostimo koordinatorja Evropskega srečanja mladih Tilna Čebulja iz Katoliške mladine in katoliškega duhovnika ter direktorja Katoliške mladine Matevža Mehleta.
Večina pravoslavnih vernikov praznuje božič, praznik Jezusovega rojstva, 13 dni po katoličanih in protestantih. Predstavnik Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji, ljubljanski paroh Borislav Livopoljac, poudarja, da nam božič sporoča, da je na ta dan Bog postal človek, da bi mi skozi njega postali božji otroci. Predstavlja stališča Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji do nekaterih posvetnih tem, kot je želja, da bi tudi pravoslavni vikar ponujal duhovno oskrbo v slovenski policiji in vojski.
V pvih Sledeh večnosti v letu 2023 se oziramo v preteklo leto. Predstavljamo nekaj najpomembnejših poudarkov iz leta 2022.
V številnih domovih, pa tudi nekaterih državnih in občinskih ustanovah sveti luč miru iz Betlehema. Njen plamen so tudi letos ponesli po Sloveniji katoliški skavtinje in skavti; spremlja ga geslo Vstani in sveti! Kakšno je sporočilo gesla in na kaj opozarjajo skavtinje in skavti v letošnji poslanici? Ta skavtska akcija ima dobrodelni pomen, zato skavtinja Ana Medvešček in skavta Jernej Gačnikar in Matija Kerin pojasnjujejo, komu vse bodo podarili zbrana sredstva, pa tudi to, kako ponavadi preživijo sveti večer in kaj jim pomeni.
Policistke in policisti ter njihovi družinski člani imajo od leta 2007 na voljo tudi duhovno oskrbo kot eno od oblik pomoči. 14 let jim jo je zagotavljal le en katoliški duhovnik, lani sta se mu pridružila še en katoliški duhovnik ter stalni diakon pri Katoliški cerkvi v Sloveniji. Letos poleti je poslanstvo policijskega vikarja nastopil tudi evangeličanski duhovnik dr. Aleksander Erniša. Ta se je po štirih letih vodenja evangeličansko-luteranske župnije v Trstu v začetku junija vrnil v Ljubljano. Poslanstvo vojaškega vikarja, ki ga je prekinil zaradi odhoda v Trst, zdaj nekaj mesecev opravlja v Slovenski policiji, pri kateri je odgovoren za duhovno oskrbo na policijskih upravah Maribor in Murska Sobota.
Neveljaven email naslov