Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
578 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
Na Gornjem Seniku, na hribu Grebenšček, v Porabju naši rojaki pripravijo vsakoletno bogoslužje na prostem. Letos sta poleg slovenskega duhovnika Ferenca Merklija, nekdanjega gornjeseniškega župnika, ki odhaja na študij v Rim, somaševala še Tibor Tóth in Dejan Horvat. Župnik Dejan Horvat, ki prihaja med Slovence v Porabju iz Prekmurja, premišljuje o duhovni oskrbi rojakov v Porabju, njihovih vezeh z matico.
V Katoliški cerkvi na Slovenskem na drugo nedeljo v septembru obhajajo nedeljo mladih, tej bo sledil teden mladih. Cilj nedelje in tedna mladih je, da mladi predstavijo svoje dejavnosti v župnijah. Teden mladih v Katoliški cerkvi v Sloveniji zaokrožijo s tradicionalnim festivalom katoliške mladine Stična mladih. Ta dogodek bo letos potekal že 42. pred cistercijanskim samostanom v Stični na Dolenjskem. Organizator, zavod Katoliška Mladina, pričakuje 3500 mladih.
Katoliški skavti in skavtinje so pred dnevi pripravili velik, tridnevni tabor v Želodniku pri Domžalah. Del aktivnosti okoli 700 udeleženk in udeležencev je bila tudi pomoč pri odpravi posledic poplav po vsej Sloveniji. O taboru in delu skavtinj in skavtov bosta spregovorili najbolj odgovorni za izvedbo in organizacijo Katja Černelič in Martina Rupčič.
V začetku avgusta je minilo 50. let od smrti zelo pomembnega slovenskega likovnega umetnika, katoliškega duhovnika Staneta Kregarja. Bil je eden od pionirjev modernizma v slovenskem slikarstvu, po različnih slovenskih cerkvah je ustvaril več del. O ustvarjanju Staneta Kregarja bo spregovoril umetnostni zgodovinar dr. Andrej Doblehar.
Obsežne poplave so prizadele tudi nekaj cerkva in objektov Katoliške cerkve. Slovenska Karitas pa se v tej težki preizkušnji trudi s pomočjo najbolj prizadetim. Pri tem ji pomagajo tudi organizacije Karitas iz tujine. O odpravljanju posledic poplav bosta govorila tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konferenca dr. Gabriel Kavčič in generalni tajnik Slovenske Karitas Peter Tomažič, objavili pa bomo tudi vtise mariborskega nadškofa Alojza Cvikla ob razdeljevanju pomoči.
Pred največjim Marijinim cerkvenim praznikom Marijinim vnebovzetjem gostimo katoliškega duhovnika in od prvega avgusta letos novega rektorja bazilike Marije Zavetnice na Ptujski Gori patra Tonija Brinjovca. O pripravah na praznovanje, o pomenu praznika danes, o selitvi iz Turnišča na Ptujsko Goro. Tudi letos na veliki šmaren v glavnem romarskem središču mariborske nadškofije pričakujejo množico romarjev.
Izseljenski katoliški duhovnik dr. Zvone Štrubelj vodi Slovenski pastoralni center v Bruslju, v katerem deluje številna slovenska skupnost; v prenovljenem centru pa gosti Slovence, ki pridejo na obisk v evropsko prestolnico, in študente na izmenjavi. Duhovnik Štubelj duhovno oskrbo enkrat na mesec zagotavlja tudi Slovencem v Parizu, Haagu, Luksemburgu in na območju Limburga. Pravi, da je pastorala na poti zelo naporna, saj mora kot izseljenski duhovnik iti k vernicam in vernikom; a čeprav je veliko na poti, mu to prinaša ogromno zadovoljstva in notranje moči, saj ljudje pričakujejo in se veselijo duhovnika.
Več kot 500 mladih katoličanov iz Slovenije je na svetovnem srečanju mladih v Lizboni na Portugalskem. Srčika druženja mladih z vsega sveta, v portugalski prestolnici jih pričakujejo več sto tisoč, so evangelizacija mladih, druženje in srečanje s papežem Frančiškom. Srečanja mladih na Pirenejskem polotoku se udeležujeta tudi Brina Rednjak, koordinatorica slovenske odprave na romanje v Lizbono pri Katoliški mladini, in Veronika Žižek, ki je v najbolj zahodno evropsko prestolnico romala v okviru salezijanske mladine.
V Katoliški cerkvi na četrto nedeljo v juliju obhajajo svetovni dan starih staršev in ostarelih. Publicistka, ljubiteljska etnologinja in avtorica Duhovnih misli na 1. Programu Radia Slovenija Alenka Veber iz Babnega polja na Notranjskem pripoveduje o skrbi za svojo bolno mamo, ki jo je Alzheimerjeva vaskularna demenca, popolnoma vsrkala v svoj svet; pa tudi o duhovnosti, ki jo je njena mama prenesla nanjo. Iskrive duhovne misli, ki jih objavlja na Prvem programu Radia Slovenija je izdala v knjigi Sledi 61 babjepolskih odkruškov.
Malo več kot pol milijona Nemcev je lani uradno izstopilo iz tamkajšnje Katoliške cerkve, to je največ v letu dni, odkar v nemški Katoliški cerkvi vodijo statistiko. Nekateri nemški teologi to številko komentirajo z dramatičnimi besedami, da nemška Katoliška cerkev umira pred očmi javnosti. S tem izzivom se soočajo tudi druge Cerkve. Koliko vernikov pa se letno izpiše iz krstne knjige Katoliške cerkve na Slovenskem, katere razloge navedejo ljudje v prid svoji odločitvi, kakšne so podobnosti in razlike z nemškim sistemom, o tem tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Gabriel Kavčič.
Dve mladi Romkinji – 18-letna Klavdija Hopić in njena tri leta mlajša sestra Gabrijela govorita o svojih duhovnih izkušnjah. Z njima je v oddaji tudi njuna duhovna mentorica prof.Tanja Pangerl. Vse tri so iz Celja, kjer pogovor njimi tudi nastaja. Tema oddaje je duhovna iskateljska križpotja mladih. Prijetno poslušanje.
Estera Pogačnik se poklicno ukvarja s poučevanjem jezikov in širjenjem krščanske literature. Je tudi urednica slovenskih edicij pri mednarodni krščanski organizaciji Eastern European Mission s sedežem na Dunaju, njen mož Sandi pa ji pri tem pomaga. Nedavno so izdali zbirko pretresljivih pričevanj z naslovom »Poglej, kaj dela Bog!«
Forum za dialog in mir na Balkanu, medversko srečanje pod geslom Mir tebi, Evropa, mir tebi, Balkan, v organizaciji Škofije Koper in Slovenske škofovske konference, je na enem mestu zbral 200 verskih dostojanstvenikov iz dveh največjih verstev na Balkanu: krščanstva in islama, iz petnajstih držav, od Carigrada do Triglava. Ti so poudarili svojo zavezo miru, spoštovanju in sodelovanju na balkanskem območju, polnem konfliktov v preteklosti, številni so nerešeni še danes.
Na praznik svetih apostolov Petra in Pavla – Katoliška cerkev ta praznik obhaja 29. junija – škofje Katoliške cerkve v Sloveniji tradicionalno posvečujejo nove duhovnike. Letos bo Cerkev na Slovenskem bogatejša za tri novomašnike. To so Klemen Gartner, Blaž Zorko in Drago Ferencek. Gostimo novomašnika Klemna Gartnerja iz Nadškofije Maribor in Blaža Zorka iz Nadškofije Ljubljana, ki premišljujeta o svoji odločitvi za poslanstvo duhovnika. Svoj pogled na upad zanimanja med mladimi za duhovne poklice podaja še dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Janez Vodičar.
Z vodjo mednarodne pomoči pri Slovenski karitas Jano Lampe o tem, da se človeštvo spoprijema z vse hujšimi, kompleksnimi krizami, ki jih svet do zdaj ni poznal. Ta človekoljubna organizacija ob pomoči darov prebivalcev, domačih podjetij ter ministrstva za zunanje in evropske zadeve ponuja pomoč prizadetim v zadnjem uničujočem potresu v Turčiji in Siriji; letos bo že drugič peljala ukrajinske otroke, ki vojno preživljajo v domovini, na poletne počitnice na slovensko obalo; pomaga prek različnih oblik pomoči opolnomočiti skupine žensk v Libanonu, Južnem Sudanu in Srbiji.
Ni nam treba iti po španski Jakobovi poti do Compostele, ampak lahko po slikovitih slovenskih krajih odkrivamo slovenski camino, ki ga prehodi vse več pohodnikov. Članici Društva prijateljev poti sv. Jakoba Eva Čeč in mag. Franceska Žumer o drugem romanju v spomin na umrle Jakobove romarje po Preddvorski veji Jakobove poti iz Hraš do Brezij. O duhovnih in fizičnih spoznanjih na večtedenskih romanjih. Kaj ju je potegnilo v svet romarjev, saj sta prehodili vse veje Jakobove poti po Sloveniji ter številne po Španiji in Portugalski.
Letos mineva 60 let od smrti in 100. obletnica nove maše nadškofa Antona Vovka. V njegovi rojstni župniji Breznica na Gorenjskem so zato v spomin na svojega izjemnega rojaka pripravili vrsto dogodkov to pomlad; poimenovali so jih Vovkovi dnevi. Župnik župnije Breznica Gašper Mauko ter zgodovinar in veliki poznavalec življenja nadškofa Vovka mag. Blaž Otrin predstavljata vsebino Vovkovih dnevov; pojasnjujeta, kako daleč je postopek beatifikacije Vovka v Vatikanu, pa tudi ali v zadnjih letih zgodovinarji odkrivajo nova spoznanja o delovanju nadškofa Vovka, ki ga je – kot je znano – oblast po drugi svetovni vojni ves čas nadzorovala, ustrahovala, preživel pa je tudi zažig.
Evangeličanska cerkev na Slovenskem je po sedmih letih dobila novega duhovnika. V Moravskih Toplicah je bil med slovesnim bogoslužjem za rednega duhovnika cerkvene občine Moravske Toplice umeščen Primož Kumin. Nekdanji vojaški kaplan je kot edini evangeličanski duhovnik do zdaj končal študij teologije na ljubljanski teološki fakulteti. Govoril bo o odločitvi za duhovniški poklic in o izzivih duhovniškega poklica. V svoji magistrski nalogi je preučeval vprašanje o tem, zakaj ne obstajajo razlogi proti ženskam duhovnicam pa tudi o istospolnih porokah in o evtanaziji.
Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci – enako kot zdravniške organizacije in komisija za medicinsko etiko – nasprotuje predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Moralni teolog dr. Roman Globokar, redovnica in medicinska sestra Emanuela Žerdin ter medicinska sestra in strokovna sodelavka Slovenske karitas Helena Zevnik Rozman o vrednosti življenja bolnega človeka, o zlorabah na področju evtanazije, o paliativni oskrbi in o dodatnem dopustu za nego umirajočih.
Novo duhovno rojstvo je za marsikoga aktivna prebuja dejavnega krščanstva. V pogovoru sodelujeta brat in sestra Boštjan in Andreja Šurla iz Novega Mesta. Njuna duhovna luka je protestantski Evangelijski krščanski center v dolenjski prestolnici. Vera je predvsem služenje in pričevanje, rada poudarjata.
Neveljaven email naslov