Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zavod svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je slovenska katoliška ustanova, namenjena izobraževanju in vzgoji. Njeni začetki segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič predstavil zamisel o gradnji prve povsem slovenske gimnazije. Letos mineva 25 let od ponovne oživitve zavoda, ki v slovenskem izobraževalnem sistemu predstavlja eno pomembnejših vlog.
Zavod svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je slovenska rimskokatoliška ustanova, namenjena izobraževanju in vzgoji. Njeni začetki segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič predstavil zamisel o gradnji prve povsem slovenske gimnazije. Po mnogih zapletih, ko mestne oblasti niso dovolile gradnje v središču mesta, je Jeglič leta 1901 blagoslovil temeljni kamen za gradnjo Škofovih zavodov. Gradnja je trajala več kot 4 leta, del sredstev je škof Jeglič zbral s pomočjo nekaterih duhovnikov, v glavnem pa je bil zavod zgrajen s sredstvi, zbranimi od preprostih slovenskih vernikov.
Prva matura leta 1913 je bila zgodovinska, saj so jo dijaki prvič v zgodovini opravljali v slovenskem jeziku. Med prvo svetovno vojno je bila v zavodu vojaška bolnišnica, učenci višjih razredov so bili v vojaški službi. Ob začetku druge svetovne vojne na slovenskih tleh so zavod najprej zasedli Italijani, leta 1941 pa nemška okupacijska vojska. Škofovi zavodi so postali koncentracijsko taborišče. V učilnice so natrpali slovenske družine z Gorenjske in iz Mežiške doline, ki so jih kasneje izgnali v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno in v delovna taborišča v Nemčiji. Po koncu vojne je bilo v prostorih današnjega zavoda zbirno mesto za ujete domobrance, ki so bili pozneje večinoma usmrčeni. Stavba je bila nato namenjena vojski. V njej je bila vojašnica JLA, ki je stavbo leta 1991 zapustila v nezavidljivem stanju.
Po osamosvojitvi leta 1991 je Rimskokatoliška cerkev stavbo dobila nazaj, 31. avgusta 1993 je ponovno začela z delovanjem Škofijska klasična gimnazija. Njen ponovni ustanovitelj nadškof dr. Alojzij Šuštar je po svoji upokojitvi zadnje desetletje svojega zemeljskega življenja (1997 – 2007) preživel med mladimi v zavodu. Njegovo ime danes nosi osnovna šola.
Danes v prostorih Zavoda svetega Stanislava poleg Škofijske klasične gimnazije delujejo tudi Jegličev dijaški dom, Študentski dom Janeza F. Gnidovca, glasbena šola in Slovenski dom.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Zavod svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je slovenska katoliška ustanova, namenjena izobraževanju in vzgoji. Njeni začetki segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič predstavil zamisel o gradnji prve povsem slovenske gimnazije. Letos mineva 25 let od ponovne oživitve zavoda, ki v slovenskem izobraževalnem sistemu predstavlja eno pomembnejših vlog.
Zavod svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je slovenska rimskokatoliška ustanova, namenjena izobraževanju in vzgoji. Njeni začetki segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič predstavil zamisel o gradnji prve povsem slovenske gimnazije. Po mnogih zapletih, ko mestne oblasti niso dovolile gradnje v središču mesta, je Jeglič leta 1901 blagoslovil temeljni kamen za gradnjo Škofovih zavodov. Gradnja je trajala več kot 4 leta, del sredstev je škof Jeglič zbral s pomočjo nekaterih duhovnikov, v glavnem pa je bil zavod zgrajen s sredstvi, zbranimi od preprostih slovenskih vernikov.
Prva matura leta 1913 je bila zgodovinska, saj so jo dijaki prvič v zgodovini opravljali v slovenskem jeziku. Med prvo svetovno vojno je bila v zavodu vojaška bolnišnica, učenci višjih razredov so bili v vojaški službi. Ob začetku druge svetovne vojne na slovenskih tleh so zavod najprej zasedli Italijani, leta 1941 pa nemška okupacijska vojska. Škofovi zavodi so postali koncentracijsko taborišče. V učilnice so natrpali slovenske družine z Gorenjske in iz Mežiške doline, ki so jih kasneje izgnali v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno in v delovna taborišča v Nemčiji. Po koncu vojne je bilo v prostorih današnjega zavoda zbirno mesto za ujete domobrance, ki so bili pozneje večinoma usmrčeni. Stavba je bila nato namenjena vojski. V njej je bila vojašnica JLA, ki je stavbo leta 1991 zapustila v nezavidljivem stanju.
Po osamosvojitvi leta 1991 je Rimskokatoliška cerkev stavbo dobila nazaj, 31. avgusta 1993 je ponovno začela z delovanjem Škofijska klasična gimnazija. Njen ponovni ustanovitelj nadškof dr. Alojzij Šuštar je po svoji upokojitvi zadnje desetletje svojega zemeljskega življenja (1997 – 2007) preživel med mladimi v zavodu. Njegovo ime danes nosi osnovna šola.
Danes v prostorih Zavoda svetega Stanislava poleg Škofijske klasične gimnazije delujejo tudi Jegličev dijaški dom, Študentski dom Janeza F. Gnidovca, glasbena šola in Slovenski dom.
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta in drugih sodobnih pripomočkov. Če bi obiskali katero od bolj konservativnih amiških skupnosti, bi bilo tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja. Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje? Gostja je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Ob prihajajočem hindujskem novem letu ter obeleževanju praznika pomladi – Holi, bomo predstavili marsikomu neznana dejstva Hinduízma, velike svetovne religije. Podrobneje v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Post je prastaro izročilo, ki ima svoje korenine v religiji in svojo tradiciji v vseh kulturah, ne le krščanski. Postenje odpira možnost za versko izkušnjo, za čutenje edinosti telesa, duše in duha. Po drugi strani pa so se morala ljudstva ob določenih časih postiti zaradi preživetja, ker niso imeli hrane (npr. slaba letina). To je delovalo tudi na psiho ljudi: postali so bolj mirni, manj agresivni, bolj zdravi in skoraj niso poznali civilizacijskih bolezni. Gosta sta br. Miha Sekolovnik in s. Marija Irena Stele.
Tibetansko novo leto - Losar velja za enega najpomembnejših praznikov na Tibetu in tudi drugod po svetu kjer se nahajajo budistične skupnosti. V tokratni oddaji o pomenu praznika in budistični duhovnosti. Gosta: predsednik dobrodelnega društva Tibet Matjaž Trontelj in Štefan Miljevič.
Odnos med religijo in filmom je zaznamovan z nasprotovanjem, nelagodjem in prerekanjem, pa tudi z navdušenjem, pričakovanjem in evforijo. Verniki različnih krščanskih cerkva so napadali film in svarili pred njim, med njimi tudi protestantski pridigar John Rice: »Svarim vas pred gledanjem filmov, saj vam ob tem lahko otrdi srce do te mere, da se boste zaljubili v greh.« Po drugi strani pa je film tudi sredstvo evangelizacije. Film Jezus iz leta 1979, ki je bil sinhroniziran v več kot tisoč jezikov in ga naj bi videlo 5,4 milijarde gledalcev, velja za enega najvplivnejših filmov o Jezusu. Gosta sta filmska ustvarjalca David Sipoš in Matjaž Feguš.
Krščanska adventistična cerkev je protestantska verska skupnost, katere začetki segajo v čas velikega verskega prebujenja, ki je v 19. stoletju zajelo Evropo in Severno Ameriko ter vse do reformacije v 16. stoletju. Poleg verskega deluje tudi na vzgojno-izobraževalnem in zdravstvenem področju, blizu pa jim je tudi sodobna ritmična duhovna glasba. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Slovenci smo z Jožetom Plečnikom posegli v vrh moderne sakralne umetnosti. Vse življenje je eksperimentiral z različnimi tipi cerkva v prepričanju, da se mora Cerkev vrniti k svojim demokratičnim koreninam zgodnjekrščanskega časa in se otresti nepotrebnega balasta poznejših stoletij. Zavzeto se je ukvarjal z vprašanjem, kako versko skupnost tesneje povezati z duhovnikom, ki je posrednik med njo in Bogom. Plečnik ni bil samo veliki umetnik in arhitekt, ampak je bil tudi pokončen Slovenec, mislec, predvsem pa globoko veren človek, ki je svoja velika dela črpal iz vere in zagledanosti v Boga. Gosta sta Marija Krebelj in mag. Anton Berčan.
Urad za verske skupnosti v okviru svojih nalog spremlja položaj cerkva in drugih verskih skupnosti. Slednjim ponuja strokovno pomoč ter jih obvešča o predpisih, drugih aktih in ukrepih, ki zadevajo njihovo delovanje. O aktualnem dogajanjem na tem področjem in sami vlogi urada, se bomo pogovarjali z direktorjem urada, dr. Gregorjem Lesjakom. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Ko razmišljamo o dialogu med krščanskimi cerkvami navadno v ospredje postavljamo na eni strani teološke in zgodovinske razloge za razdeljenost, ter na drugi strani dosežke, ki so jih cerkveni predstavniki dosegli na najvišjih ravneh srečevanj. O tem, kako poteka ekumenizem v praksi, pa sta spregovorila zakonca Šiftar, ki versko raznolikost živita v svojem zakonu in družini.
Misijonska družba – lazaristi predstavlja misijonsko in apostolsko družbo, ki skrbijo za ljudske in zunanje misijone, duhovne vaje, vzgojo duhovščine ter pomagajo ljudem v stiski. V letošnjem letu praznujejo 400. obletnico obstoja. Več v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.
»Si to, kar ješ« je preprosta trditev, ki v sebi nosi tudi nekaj resnice. Prehrana namreč vpliva na vse celice v telesu, prav tako vpliva na razpoloženje, energijo, koncentracijo, spanje in zdravje. Kakšen vpliv ima hrana in odrekanje določeni vrsti hrane na človekovo duhovnost? Gost oddaje je duhovnik in kuhar Marko Čižman.
V tokratni oddaji Sledi večnosti boste lahko prisluhnili povzetku pomembnejših oddaj leta 2016. Z aktualnimi gosti smo se pogovarjali o temeljnih človekovih vprašanjih skozi prizmo duhovnosti in religij ter drugih humanističnih ved. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Z ljubljanskim metropolitom o tem pred kakšnimi izzivi stoji Cerkev v 21. stoletju, o pomenu božiča, o duhovnem iskanju sodobnega človeka…
Skoraj štiriletna »revolucija nežnosti« papeža Frančiška je botrovala oblikovanju izrazito pozitivne medijske podobe verskega voditelja, ki obiskuje zapornike, sprejema homoseksualce, tolaži žrtve nasilja, odpira sveto leto usmiljenja in na sploh nikogar ne obsoja. Po drugi strani pa je mogoče slišati vedno glasnejše kritike, predvsem znotraj katoliških krogov, ki jih moti papeževo prijateljevanje z muslimani in protestanti, ki v papeževi kritiki potrošniškega kapitalizma vidijo grožnjo socializma, celo komunizma, in ki Frančiškov vpliv na mednarodne odnose merijo skozi prizmo neobsojanja pokojnega kubanskega predsednika. Ob Frančiškovem 80. rojstnem dnevu bomo z gosti, Mojco Širok, dr. Miranom Špeličem in dr. Alešem Maverjem, osvetlili nekatere odmevnejše papeževe poteze.
Evangelijska krščanska cerkev Jezusovega izročila najde svoje korenine in nasledstvo v cerkvah nastalih v času reformacije in protestantizma, posebej iz gibanja, ki je izšlo iz Anglikanske cerkve. V Sloveniji prve zametke najdemo v 16. stoletju, bolj konkretni začetki pa segajo v obdobje pred 1. Svetovno vojno. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Adventni venček je eden najpogostejših motivov, ki jih povezujemo z decembrskimi prazniki, vendar mnogi njegove simbolike ne poznajo. Simbolno predstavlja obdobje adventa, čas pričakovanja in priprave na božične praznike. Kakšen pomen ima advent danes tako pri nas kot v tujini, v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Nove ideje, ki so nastale iz nauka Martina Lutra, so iz Evrope hitro prišle v naše kraje. Prinesli so jih potujoči obrtniki, trgovci in študenti iz italijanskih in nemških univerz. Na Slovenskem je reformacija trajala približno 100 let in je potekala v več fazah, podpirali so jo zlasti plemiči in meščani. Tako je nastala protestantska cerkev luteranskega tipa augsburške veroizpovedi. V slovenskem prostoru je bil osrednja osebnost reformacijskega gibanja Primož Trubar, ki je leta 1550 napisal Katekizem. Kako pol tisočletja pozneje še vedno odmevajo znamenite besede iz prve slovenske tiskane knjige: »V stiskah potrebujemo pravo vero. S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati?« V pogovoru sodelujejo: Matjaž Črnivec, mag. Zmago Godina, dr. Nenad Vitorović.
Ljudje, ki so doživeli mistično izkušnjo pravijo, da srečanja s Svetim ni mogoče opisati. Gre za izkušnjo, ki naj bi presegala človekov racionalni miselni okvir. Mistiki iz različnih verskih tradicij zato svojo izkušnjo opišejo predvsem s simboli in poetičnim jezikom. Gosta oddaje: filozof in kulturolog dr. Robert Kralj, ter islamolog in arabist mag. Raid Al-Daghistani.
Zdi se, da živali danes nimajo več nobenega zatočišča. Genski inženiring se vtika celo v notranji ustroj živih bitij z namenom njihovega izkoriščanja, brez vsakega strahospoštovanja pred življenjem. Kakšen pa je odnos do živali znotraj institucionaliziranih religij? Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Nebesa pomenijo za vernike številnih verstev stanje večne blaženosti. V zgodovini religij se ta univerzalni simbol giblje od konkretnih, prostorskih predstav do duhovnega stanja. V bibličnem izročilu so nebesa simbol transcendence, drugačnosti Boga od vsega, kar izkušamo v človeškem življenju, in hkrati simbol posebnega duhovnega stanja, združitve z Bogom. Gost oddaje je dr. Marjan Turnšek.
Neveljaven email naslov