Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudi
Pisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času.
Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe.
Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze.
Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika.
foto: Goran Dekleva
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudi
Pisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času.
Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe.
Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze.
Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika.
foto: Goran Dekleva
Vse odkar je Donald Trump pred tremi leti stopil na veliki oder globalne politike z obljubo, da bo Ameriko naredil spet veliko, si cel svet poskuša razložiti, kaj se pravzaprav dogaja na oni strani Atlantika. Intelektualci z vseh celin se tako sprašujejo, katere družbene, ekonomske, politične in medijske silnice so sploh omogočile meteorski vzpon newyorškega nepremičninskega milijarderja in zvezdnika televizijskih resničnostnih oddaj ter mu odprle vrata Bele hiše. Sprašujejo se, na kakšne načine se je ameriška veličina pomanjšala, da je Trumpov klic k njeni obnovitvi navsezadnje padel na plodna tla med tamkajšnjimi volivkami in volivci. Med tistimi, ki so se vključili v to debato, je zdaj tudi priznana pesnica in pisateljica mlajše generacije Katja Perat, ki je pred časom pri Cankarjevi založbi izdala zbirko esejev, pomenljivo naslovljeno Naredite Ameriko spet obvladljivo. Zakaj pravzaprav naj bi bila današnja Amerika neobvladljiva, smo v pogovoru s Katjo Perat preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V preteklih letih se je na policah knjigarn pojavilo vse več izdaj s kompleksnimi osrednjimi ženskimi liki. Po teh prodajnih uspešnicah so posneli tudi filme ali serije, med njimi Dekle na vlaku, Majhne laži, Moja genialna prijateljica, Deklina zgodba. Ena najnovejših je drugi roman ameriške pisateljice Celeste Ng Prikriti plameni, po kateri so pravkar začeli snemati miniserijo. Knjigo v oddaji Sobotno branje ob pomoči prevajalke Danice Križman predstavlja Urška Henigman.
Nekateri hodijo v gore, da bi osvajali vrhove. Spet drugi hodijo v gore, da bi preizkusili meje svoje psihofizične vzdržljivosti. Tretji hodijo v gore, da bi, preprosto, bolje skrbeli za svoje zdravje. No, pisateljica Nan Shepherd pa je v gore – šlo je za Cairngormse na severovzhodu Škotske – hodila, da bi uvidela, kako Zemlja vidi samo sebe. To, malodane mistično izkušnjo je avtorica popisala v lirično spisanem, meditativno poglobljenem, filozofsko izzivalnem potopisu Živa gora, ki velja za klasiko škotske književnosti 20. stoletja in je, zahvaljujoč prevajalki Mirjam Drev in založbi UMco, pred nedavnim izšel tudi v slovenskem jeziku. Kako je Shepherdovi pravzaprav uspelo pozabiti na lasten »jaz«, preseči omejenosti vsakdanjega mišljenja in čustvovanja in se za nekaj sicer bežnih, a vendarle srečnih hipov združiti v eno z goro, z njenimi pritlikavimi borovci in razgibanimi pobočji, z njenimi muhastimi vetrovi in nepredvidljivimi meglami, s sinkopiranim ritmom njenih letnih časov, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo, v kateri smo pred mikrofonom gostili Mirjam Drev, je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Besedilo z naslovom Problem povečevanja človeške energije, ki velja za osrednji spis opusa Nikole Tesle, je pred kratkim tudi v slovenskem prevodu izšlo pri založbi ZRC in založbi Litera. O knjigi, z obsežno spremno študijo, ki Teslo predstavi v širšem kontekstu, bomo govorili v tokratni oddaji Sobotno branje. Pred mikrofon smo povabili prevajalca in avtorja spremne študije Tiborja Hrs Pandurja.
Hjalmar Söderberg slej ko prej ni ime, ki bi na Slovenskem pomenilo prav veliko. Toda Švedi tega svojega pisatelja, dramatika, pesnika in publicista, čigar najpomembnejši roman, Doktor Glas, je pred nedavnim v prevodu Nade Grošelj izšel pri založbi LUD Šerpa, uvrščajo v železni kanon tamkajšnje nacionalne književnosti 20. stoletja. Na Švedskem pač ne manjka ne poklicnih ne ljubiteljskih bralk in bralcev, ki so trdno prepričani, da velja Söderberga po umetniški moči in prepričljivosti postaviti ob bok samemu Augustu Strindbergu, ki seveda tudi pri nas že dolgo uživa status vseevropskega klasika. Kaj torej vedo Švedi, česar ne vemo mi? O čem govori Doktor Glas, s katerim je Söderberg pred 114 leti osvojil skandinavsko bralstvo in postavil trajne temelje svojemu literarnemu slovesu? - To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Söderbergova prevajalka, Nada Grošelj. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Razvoj sodobne genetike prinaša pomembno novo znanje in odpira številne možnosti uporabe, s tem pa tudi vprašanja, ki terjajo več kot zgolj površen premislek. Genski inženiring danes pogosto zbuja nelagodje. Domišljija je kaj hitro polna predstav o zdizajniranih otrocih, umanjka pa bolj poglobljen premislek, kaj novo znanje dejansko pomeni. Ampak znanstvene revolucije je konec koncev skozi vso zgodovino spremljal odpor in strah. Roman Hvala za škarje slovenske avtorice Tine Bilban se danes nujno potrebnega dialoga med znanostjo, filozofijo in družbo loti preko dinamičnega prepleta zgodb treh protagonistk, filozofinje Meta, znanstvenice Hane in Maše, ki je nosilka redke genske mutacije. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Literarno delo z naslovom Vse, večkrat nagrajene avtorice Janne Teller, v nizu kratkih družbeno angažiranih pripovedi, neizprosno preizprašuje položaj človeka v sodobni družbi. Osem zgodb bralca in bralko sooči s problemom nestrpnosti in predsodkov, umorom in smrtno kaznijo, kulturnimi razlikami, osamljenostjo in vprašanji identitete. O knjigi, ki je nedavno izšla pri založbi Mladinska knjiga, smo se pogovarjali z urednico mladinskega leposlovja Alenko Veler.
Med pisatelji, ki so v kontekstu festivala Fabula v začetku marca obiskali Ljubljano, je bil tudi 50-letni francoski avtor Éric Vuillard. Pisatelju, ki se kot scenarist in režiser ustvarjalno sicer posveča tudi filmu, je svetovno odmevnost prineslo leto 2017, ko je za roman Dnevni red prejel francoskega kresnika, nagrado Goncourt. Je pa treba reči, da je odločitev Goncourtove žirije, da s prestižnim priznanjem počasti prav Vuillardov Dnevni red, v Franciji dvignila nemalo prahu. Številni so namreč ugotavljali, da nagrajena knjiga, ki pripoveduje o tridesetih letih prejšnjega stoletja, o vzponu nacizma in sramotni vlogi, ki jo je pri tem odigral nemški velekapital, pravzaprav sploh ni roman, ampak po številnih potezah prej spominja na delo zgodovinsko-dokumentaristične narave. Po svoje tem kritikom pritrjuje nagrajena knjiga sama, saj jo je njen avtor v podnaslovu dvoumno označil kot pripoved in ne, denimo, roman. Zakaj se Goncourtova žirija vendarle ni zmotila, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Pred mikrofonom smo gostili Vuillardovega prevajalca, Jaroslava Skrušnýja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zdi se, da je Henry David Thoreau danes, v obdobju, ko se srečujemo s posledicami nebrzdanega porabništva in človekovega nezmernega polaščanja vseh naravnih dobrin, aktualnejši kot kdaj prej. O tem navsezadnje pričajo tudi prevodi njegovih del v slovenščino. Pred tremi leti smo tako dobili knjigo Walden – življenje v gozdu, hvalnico preprostemu življenju v tesnem stiku z naravo, kmalu potem pa Državljansko nepokorščino, v kateri Thoreau razvija misel, da etična drža posamezniku zapoveduje, da se upre nepravičnim zahtevam države. Tudi esej Hoja, ki je v prevodu Anje Radaljac izšel pri založbi Umco, ima vse ključne značilnosti Thoreaujevega pisanja: navidezno preprost in berljiv slog, živ zagovor narave v primeri z dosežki civilizacije ter opozorila, ki so se na podlagi izkušenj iz dobrega stoletja in pol, kolikor je minilo od nastanka tega eseja, po večini izkazala za nadvse upravičena. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Z digitalnimi tehnologijami opremljena sodobna družba beleži ogromno število informacij o svojih posameznicah in posameznikih. Knjiga Videni antropologa doktorja Dana Podjeda, ki je izšla pri založbi Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnostim, razkriva, kdo vse zbira, hrani in preprodaja naše podatke, zakaj prostovoljno razkrivamo vedno več, kako delujejo mojstri razkazovanja, od zvezdnikov do politikov, in pojasnjuje, zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno, da se milijoni naslajajo ob podobah ljudi, ki so slečeni do kože ali celo odrti in postavljeni na ogled. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Ko mladi Mathieu Lindon v svojih zgodnjih dvajsetih prestopi prag stanovanja slovitega filozofa Michela Foucaulta, se zanj začne vznemirljivo obdobje učenja in raziskovanja pa tudi iskanja, zorenja in sprejemanja. »Bilo mi je triindvajset let in on me je vzgojil,« je zapisal Lindon. Foucaultovo mentorstvo in prijateljstvo sta odločilno usmerila njegovo življenje. Dogodke tistega obdobja je Mathieu Lindon nanizal v romanu z naslovom Kaj pomeni ljubiti. »Michel me je poučeval s tako pretanjeno preudarnostjo, da se nisem niti zavedal, da se učim. Kako biti srečen, živ. In hvaležnosti,« lahko še preberemo v romanu, ki ga predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Osrednji del pripovedi je postavljen na prelom iz sedemdesetih v osemdeseta leta. To je čas seksualne osvoboditve in svobode, je obdobje halucinogenih drog in tripov, čas nebrzdanih nočnih zabav. Knjigo bosta predstavila prevajalec in urednik Brane Mozetič in Iztok Konc.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Rusko-turška vojna, ki se je odvijala med letoma 1787 in 1792, se je zaključila z odločilno rusko zmago in Otomansko cesarstvo je bilo nastajajoči slovanski velesili prisiljeno odstopiti severne in severozahodne obale Črnega morja. Tam je potem Katarina Velika ustanovila novo pristanišče, ki naj bi Rusiji olajšalo trgovanje v mediteranskem bazenu. Načrt je spektakularno uspel – Odesa, kot se je imenovala nova črnomorska luka, je v naslednjih stotih letih namreč hitro zrasla v eno največjih, najbogatejših pa tudi najbolj kozmopolitskih in etnično pisanih mest orjaškega ruskega imperija. To mesto je danes večidel izgubljeno. Pogromi in prva svetovna vojna, revolucija in stalinski teror, druga svetovna vojna in holokavst pa fiasko sovjetskega planskega gospodarstva in zdaj še vroči rusko-ukrajinski spor, so bistveno zmanjšali svetovni pomen Odese. Ta ni zdaj ne prav velika ne prav bogata ne prav svetovljanska. A nekaj njenega nekdanjega utripa občasno menda še lahko začutimo, med drugim tudi v pisanju Isaaka Bablja, bržčas najpomembnejšega rusko-judovskega pisatelja, čigar Zgodbe iz Odese so pred nedavnim izšle pri založbi Beletrina. Kako je Bablju to uspelo? Kako je odbiral snov, teme in motive? V kakšnem slogu je Babelj pisal v prvi tretjini dvajsetega stoletja, da je navsezadnje uspešno ujel duha nekdanje Odese in ga v svoji kratki prozi ohranil za naš čas? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru s Saro Špelec, ki je Zgode iz Odese prevedla v slovenščino in jim pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Volkovi res le malokoga pustijo ravnodušnega – v pozitivnem in negativnem oziru. Naš odnos do njih je prepleten z miti, pol resnicami pa tudi strahom in občudovanjem hkrati. V knjigi, ki jo predstavljamo danes Modrost volkov, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga v prevodu Maruše Murko Keber, se avtorica, priznana nemška poznavalka volkov Elli H. Radinger sprašuje, kako je, če si volk? In nam skozi napete zgodbe – lirično izkušenjske pa seveda faktografsko znanstvene – pripoveduje zgodbe o vrednotah volkov, njihovem družinskem čutu, vodstvenih sposobnostih, zaupanju; skratka, razkriva nam spoznanja o življenju volkov in ugotavlja, kako zelo podobni smo si, ljudje in volkovi. A obenem zatrdi, »da bi bili volkovi verjetno boljši ljudje od nas.« O knjigi in nravi volkov, smo se pogovarjali z odličnim poznavalcem in raziskovalcem volkov pri nas, biologom z ljubljanske Biotehniške fakultete z oddelka za gozdarstvo – dr. Miho Kroflom. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Letos obeležujemo 100-letnico priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. V Sobotnem branju se bomo tokrat zazrli v dogajanje na Pariški mirovni konferenci, ki je usodno vplivala na oblikovanje meja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, v okvire katere je bil po prvi svetovni vojni vključen pretežen del slovenskega narodnostnega ozemlja. Slovencem je takrat t.i. rapalska meja z Italijo odvzela približno tretjino ozemlja, s plebiscitom leta 1920 pa je Republiki Avstriji dokončno pripadla Koroška. Drugače pa se je odvila zgodba s Prekmurjem. Nedavno tega je pri Ustanovi dr. Štiftarjevi fundaciji izšla knjiga Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919. Oddajo je pripravil dr. Andrej Stopar.
Sodobna ruska pisateljica Tatjana Tolstoj je slovensko bralsko občinstvo očarala pred slabimi tremi leti, ko smo zahvaljujoč Urši Zabukovec dobili mojstrski – in tudi nagrajeni – prevod futurističnega, distopičnega, postapokaliptičnega romana Mjausk. Bržčas je prav uspeh tega izjemnega dela botroval odločitvi umetniškega vodstva Fabule, da rusko umetnico v kontekstu že tradicionalnega festivala literatur sveta letos tudi povabijo v Ljubljano. No, ob tej priložnosti pa so pri Beletrini izdali še novo knjigo Tatjane Tolstoj. Gre za zbirko esejev Tuja lepota, ki dokazuje, da je pisateljica resnično umetnica zelo širokega razpona; ne o temah ne o slogu, ki smo jih že spoznali ob Mjausku, v Tuji lepoti namreč ni ne duha ne sluha. So pa zato pred nami nenadoma druga vprašanja, drugi problemi, drugačen pisateljski stil. O čem torej govorijo eseji, zbrani v Tuji lepoti? – To smo v pogovoru z našo prevajalko Tatjane Tolstoj, Uršo Zabukovec, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Pisateljica Assia Djebar v zbirki kratke proze z naslovom Alžirske ženske v svojih sobanah, delu, ki je postalo klasika, pripoveduje o zgodovini žensk, patriarhata, kolonizacije in predstavlja drugačen, utišan in zamolčan pogled na uradno zgodovino. O knjigi, ki je v prevodu Ane Barič Moder, izšla pri založbi Literatura, smo govorili z avtorico spremne besede in komparativistko Katjo Zakrajšek.
Samo Rugelj je človek, ki rad in veliko piše. Ne le to – je tudi publicist, urednik in založnik. Čeprav pravi, da se vse njegovo življenje bolj ali manj vrti okoli pisanja, pa ni samoumevno, da je zdaj pred nami njegovo prvo leposlovno delo – roman z naslovom Resnica ima tvoje oči. V njem glavnega junaka, elektroinženirja Miha Premrla, ujamemo pred pomembno življenjsko prelomnico – tik pred upokojitvijo. V novem življenjskem obdobju bo imel več časa zase in za svoje načrte ter neizpolnjene želje, si misli. Vendar ima zanj, kot pravi Samo Rugelj, življenje drugačne načrte. Zgodi se tragedija, ki se z glavnim junakom in njegovimi bližnjimi usodno in kruto poigra. Z avtorjem romana Resnica ima tvoje oči se je za oddajo Sobotno branje srečal Iztok Konc.
Jure Jakob je v slovenski literarni prostor vstopil leta 2003 s pesniško zbirko Tri postaje in sodobni slovenski poeziji nemudoma začrtal nove perspektive. Njegov lirski subjekt je namreč v prvi vrsti opazovalec, tih, natančen in potrpežljiv. In svet, ki ga opazuje - v pomembni meri gre tu za svet narave -, v Jakobovih pesmih dobi novo in nadvse prepričljivo domovanje. Veter, drevesa ali ptice pred tem kot da še nikoli niso uživali tako samozadostne eksistence. Zbirki Tri postaje, za katero je prejel nagrado Modra ptica, so sledile Budnost, Zapuščeni kraji in Delci dela. Za knjigo esejev Hiše in drugi prosti spisi je Jure Jakob pred dobrima dvema letoma prejel Rožančevo nagrado in nagrado Kritiško sito. V zadnjih letih pa je objavil tudi tri pesniške zbirke za otroke. Lakota je tako peta pesniška zbirka za odrasle Jureta Jakoba in v njej, se zdi, se je stik z naravo samo še poglobil. »Kakor da«, kot so zapisali v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada »smo se bralke in bralci nenadoma znašli v novi, do čutov darežljivi, ontološko polni pokrajini.« Pa vendar, to ni naivno navduševanje nad idilično, brezmadežno in nepotvorjeno naravo. Sodobni subjekt je vedno tu in nekje med zamolki vedno ve, da se nekatere rane nikoli ne zaprejo.
Po Jezeru, izjemni literarni uspešnici, ki je duh skandinavskih kriminalk pripeljala v mrzel zimski Bohinj, se Leninov park, drugi del s kriminalistom Tarasom Birso v glavni vlogi, seli v vročo poletno Ljubljano. Tadej Golob je kriminalni roman Leninov park izdal pri založbi Goga, TV Slovenija prav zdaj snema kriminalno serijo Jezero. O uspehu Jezera, televizijski produkciji in seveda Leninovem parku smo se pogovarjali z avtorjem Tadejem Golobom. Vabljeni k poslušanju. Vsi tisti, ki Leninovega parka še niste brali in nočete, da bi vam bralni užitek pokvarilo razkritje nekateri ključnih zgodbenih zapletov, potem vam svetujemo, da oddajo raje poslušate, ko boste knjigo prebrali. foto: Prvi/Urška Henigman
Neveljaven email naslov