Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudi
Pisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času.
Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe.
Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze.
Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika.
foto: Goran Dekleva
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudi
Pisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času.
Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe.
Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze.
Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika.
foto: Goran Dekleva
Če je strah votel, okrog ga pa nič ni, kot pravi pregovor, potem je tesnoba še toliko bolj izmuzljiva. Kot bi se vzela od nikoder in že zahteva od posameznika, da ji – bolj ali manj – prilagodi del svojega življenja. Vse pogostejša sopotnica sodobnega človeka ostaja vendarle v veliki meri tabuizirana tema. S tesnobo se še vedno vsak sooča bolj ali manj sam. Da pa je tovrstnih samotarjev kar precej, jasno kaže Antologija tesnobe, ki je nedavno izšla pri LUD Literatura. Štirinajst esejev različnih avtorjev, ki jih knjiga prinaša, namreč osvetljuje tesnobo v njenih najrazličnejših preoblekah, kot da zna za vsakogar poiskati kroj, ki se mu najbolj prilega in iz katerega se zato toliko težje izviješ. V Sobotnem branju je Antologijo tesnobe v roke vzela Nina Slaček.
Ruskega pisatelja Mihaila Bulgakova slovenski bralci poznamo predvsem po Mojstru in Margareti, enem največjih svetovnih romanov dvajsetega stoletja. Toda Bulgakov še zdaleč ni mož le ene knjige. Zainteresirani tako v prevodu že dolga leta lahko berejo pisateljev drug veliki roman, Belo gardo, naša gledališča pa so v preteklosti uprizorila tudi kar nekaj dram Bulgakova. No, zdaj našo predstavo o ustvarjanju tega književnika dopolnjujejo in zaokrožujejo še njegove kratke zgodbe, ki jih je za založbo Goga prevedla Lijana Dejak. Kakšno mesto v opusu Mihaila Bulgakova pravzaprav zavzemajo ti kratkoprozni zapisi, smo v pogovoru z Lijanko Dejak preverjali v Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kako se ljudje odzovemo, ko neka globoka družbena sprememba, ki se je še včeraj zdela nepredstavljiva, postavi naša življenja v povsem nove okvire? Kako hitro se spremembi prilagodimo in kaj so razlogi, ki to prilagoditev omogočijo? To so vprašanja, s katerimi se ukvarja najnovejši roman kontroverznega francoskega pisatelja Michela Houellebecqa Podreditev. Dogajanje je postavljeno v Francijo leta 2022, na volitvah zmaga muslimanska stranka. Roman je manj kot dve leti po izidu v francoščini v prevodu Mojce Medvešek izšel pri Cankarjevi založbi. V tokratnem Sobotnem branju se mu je posvetila Nina Slaček.
Na prvi pogled je težko verjeti, da se je Skrivna zgodovina Donne Tartt – gre za pisateljičin romaneskni prvenec – tam v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja prodala v več milijonih izvodov. Kaj neki bi se namreč sploh lahko primerilo skupini študentov stare grščine s prestižnega ameriškega kolidža, da bi njihova zgodba navsezadnje pritegnila pozornost tolikšnega števila bralk in bralcev? – Odgovor je preprost: umor. Toda Skrivna zgodovina, proti pričakovanjem, ni napeta detektivka ali kriminalka in bralci že od prve strani dalje vemo, kdo je zločin zagrešil. Kje torej iskati razlog za uspeh Skrivne zgodovine? Kaj – če ne iskanje morilca – je v tej knjigi pritegnilo pozornost bralske publike? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila literarna kritičarka Ana Schnabl, ki je slovenskemu prevodu Skrivne zgodovine pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja je trinajsti roman literarnega zvezdnika Harukija Murakamija. Tri leta po izidu na Japonskem, kjer so v enem mesecu prodali milijon izvodov, smo leta 2016 dobili tudi slovenski prevod. Murakamija, ki je eden najbolj prevajanih sodobnih japonskih pisateljev, so lahko že zelo dobro spoznali tudi slovenski bralci, in sicer v delih, kot so Ljubi moj sputnik, Južno od meje, zahodno od sonca, Norveški gozd, Kafka na obali, 1Q84, Kronika ptiča navijalca. O njegovem zadnjem romanu pa se je v Sobotnem branju Barbara Belehar Drnovšek pogovarjala s prevajalcem Aleksandrom Mermalom.
Ko so leta 1991 prvikrat podelili nagrado kresnik za najboljši slovenski roman minulega leta, je to priznanje prejel Lojze Kovačič za delo Kristalni čas. Potem je vsako leto prineslo novo nagrajeno knjigo (tudi Kovačič je, čeprav tistikrat že posmrtno, nagrado prejel še enkrat, za roman Otroške reči) in tako se je s kresnikom ovenčanih del sčasoma nabralo za pravo malo knjižnico. Med temi so ob 25-ti obletnici podeljevanja, ki je obenem tudi 25-ta obletnica samostojne slovenske države, kritiki izbrali najboljšega in pokazalo se je, da je najboljši pravzaprav že kar prvi – Kristalni čas Lojzeta Kovačiča. Katere so torej odlike tega romana, smo preverjali v pogovoru z našim osrednjim literarnim kritikom, Matejem Bogatajem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
“Oče in jaz sva Eno” pravi Jezus v evangeliju. In avtor knjige Daniel Ladinsky verjame, da takšna vzvišena božanska izkušnja združitve z Bogom obstaja že od samega začetka človekove zaznave časa in gotovo so besede, podobne tistim, ki jih je izrekel Jezus, v zamaknjeni radosti zazvenele v srcih nešetetih duš. Milijoni ljudi po svetu menijo, da so Rumi, Frančišek Asiški, Hafis, Kabir in Tukaram dosegli božansko poroko z Neskončnim, se zlili z Bogom in tako postali nosilci njegovega glasu. Ostale mistične pesnice in pesniki, ki jih predstavlja ta knjiga – šest z vzhoda, šest z zahoda – njihova izvirna proza je zdaj spremenjena v poezijo, so bili po mnenju Ladinskega svetnice in svetniki, ki so bili tako zelo nesebični in polni ljubezni do Boga in človeštva, da so postali sveta glasbila – Božji instrumenti, kot je temu nekoč rekel Frančišek Asiški. Svobode, ki si jo je avtor vzel pri prevajanu teh 300 pesmi, si ni privoščil zaradi občutka samopomembnosti, kot pravi, temveč zgolj z namenom obuditi v nas čudenje in s tem hvaležnost v vsakdanjih stvareh ter prepoznavanje lastne svetosti. O knjigi, v kateri posvečeno mesto pripada tudi ženskim svetnicam kot so Terezija Avilska, Katarina Sienska, Rabia in Mira, se je Liana Buršič pogovarjala z založnikom Žigo Valetičem, ki je tudi sam že prevajal sufijska velikana Rumija in Kabirja. V oddaji boste lahko prisluhnili tudi pesmim v interpretaciji napovedovalcev Renata Horvata in Maje Moll.
Včasih se nam v življenje prav po tihem prikrade kak nepričakovan gost in skorajda proti vsem pravilom spremeni tok usode. Čeprav so drobne, lahko te spremembe življenje razkrijejo v povsem novih barvah. To v veliki meri velja za roman Pride mačka na obisk japonskega pesnika in pisatelja Takašija Hirajdeja, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšel pri založbi Modrijan. V njem se skozi drobne spremembe, ki jih prinese mačja obiskovalka, izriše značilno japonska zgodba o drobnih detajlih, ki določajo življenje, in o minevanju, ki mu je vse podvrženo. Knjigo Pride mačka na obisk je v oddaji Sobotno branje v roke vzela Nina Slaček. Foto: založba Modrijan
Do leta 2016 je Goran Vojnović objavil dva romana in zanju prejel dva kresnika – dosežek, ki je med slovenskimi pisatelji brez primere. No, letos spomladi pa je na naše knjižne police prišel njegov tretji roman, Figa. Gre za pripoved o Jadranu, moškem v zgodnjih srednjih letih, ki se, soočen z resno krizo v svojem partnerskem odnosu, začne spraševati, v kolikšni meri je njegove življenjske težave pravzaprav mogoče pojasniti na ozadju družinske zgodovine. Vojnovićev junak se namreč sprašuje, ali ljubezenski zgodbi, ki sta se odvili med dedom in babico ter mamo in očetom, na neki način ne napovedujeta tudi poteka, razvoja njegove lastne zveze. Na ta način je Vojnović izpisal bogato tkano, psihološko pretanjeno družinsko kroniko druge polovice slovenskega dvajsetega stoletja. Bo pisatelj torej naslednje leto za Figo prejel že tretjega kresnika? – Preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ko je znani angleški nevrolog in pisatelj Oliver Sacks izvedel, da je neozdravljivo bolan, je začel razmišljati o svoji vseživljenjski ljubezni do periodnega sistema elementov, lastni minljivosti, spoprijemanju z rakom in smrtjo ter šabatu – dnevu počitka. Vse to je ubesedil v esejih, ki so posthumno izšli v knjižici z naslovom Hvaležnost. Dvorni pesnik medicine, kot so ga imenovali pri New York Timesu, je nanizal številna knjižna dela, v katerih je togi medicinski znanosti dodajal literarne prvine. V slovenščino sta prevedeni še dve, in sicer avtobiografija V pogonu, ki so jo tako kot Hvaležnost nedavno izdali pri založbi Modrijan, in Mož, ki je imel ženo za klobuk. Prevajalko Sacksovih del Bredo Biščak je pred mikrofon povabila Barbara Belehar Drnovšek.
Prelomni zgodovinski dogodki, njihov potek tok zgodovine nagibajo v to ali ono smer in določajo ton nadaljnjim desetletjem. Iz primerne časovne oddaljenosti se lahko zdijo skoraj samoumevni. Slika je povsem drugačna za ljudi v konkretnem zgodovinskem trenutku, ko se prepleta gosta mreža tisoče drobnih odločitev, pogledov in prizadevanj. Tak pogled je nujno fragmentaren in spremenljiv. Tak je v marsikaterem pogledu tudi roman Žalost Belgije priznanega flamskega pisatelja Huga Clausa, ki je v delu, ki velja za ključno literarno mojstrovino književnosti, pisane v nizozemskem jeziku, svojo pisateljsko pozornost usmeril v zahodno Flandrijo, v čas pred in med drugo svetovno vojno. S čim obsežni roman, ki je v slovenskem prevodu izšel pri založbi Beletrina, že več kot tri desetletja prepričuje svoje številne bralce, je v oddaji Sobotno branje preverila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Norveška prestolnica ob koncu 19. stoletja. Po mestu vandra mlad moški – najverjetneje v poznih dvajsetih letih –, ki bi rad postal pisatelj. Že dolgo je brez dela in trpi pomanjkanje, lakoto. To so osnovne fabulativne koordinate v romanu Glad, ki je leta 1890 prinesel prvi uspeh norveškemu pisatelju, poznejšemu Nobelovemu nagrajencu, Knutu Hamsunu. Toda motil bi se, kdor bi mislil, da je Glad socialno angažirano delo, ali da je Hamsun po svetovnonazorski plati prepričan levičar. Za kaj torej v tem romanu dejansko gre, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil gledališki režiser Janez Pipan, ki je Hamsunov Glad lani postavil na odru ljubljanskega Mini teatra, zdaj pa je novemu slovenskemu prevodu, ki je po zaslugi prevajalke Marije Zlatnar Moe izšel pri založbi Modrijan, pripisal obsežno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Mandale so sestavni del naših življenj. Najdemo jih praktično vsepovsod, a pogosto ne vemo, od kod prihajajo, kaj je botrovalo njihovemu nastanku in del kakšnih socialnih in religioznih praks so mandale na vzhodu bile in pogosto še zmeraj so. A mandale ne pripadajo le Vzhodu in Zahodu, čeprav je za njihovo priljubljenost pri nas zaslužen Carl Gustav Jung, ki je mandalo opisal kot psihokozmogram. Mandale pripadajo vsakemu času in vsem tradicijam. 40 let svojega življenja jim je posvetil dr. Zmago Šmitek, vrsto let redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Dr. Šmitek sodi med najvidnejše slovenske raziskovalce s področja primerjalne religiologije in antropologije, za knjigo, ki je izšla pri založbi Beletrina pred dobrim mesecem – Mandale, tajni vrtovi razsvetljenja, pa njen recenzent dr. Andrej Ule pravi, da je Šmitkovo življenjsko delo in obenem izjemen prispevek k predstavljanju in razumevanju azijskih kultur. O mandalah, o tem načrtu za vse kreacije in harmonični obliki duha kot mandali rečejo Tibetanci, se je Liana Buršič z dr. Šmitkom pogovarjala v tokratnem Sobotnem branju.
Ko govorimo o protestantizmu na Slovenskem, praviloma govorimo o Trubarju, Dalmatinu in Bohoriču, morda še Krelju, o ljudeh, skratka, ki so delovali predvsem na Kranjskem. Le malokdo pa ve, da so sredi 16. stoletja ideje reformacije močno odmevale tudi na Primorskem, kjer je bil njihov velik zagovornik Koprčan Peter Pavel Vergerij. Nenavadna in razgibana usoda tega moža – Vergerij je bil v tridesetih letih goreč nasprotnik Lutra in celo papeški nuncij na dunajskem dvoru, nato škof v svojem rodnem mestu, končal pa je vendarle kot prepričan protestant v Nemčiji – je v središču romana Zlo pride s severa, obsežne in slikovite zgodovinske kronike znamenitega istrskega pisatelja, Fulvia Tomizze. Pred praznikom reformacije smo Tomizzevo pisanje pod drobnogled vzeli v Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila prevajalka Vera Troha. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Nekaj paradoksalnega je v figuri Boba Dylana. Mož je vseprisoten, že več kot pol stoletja živi in ustvarja na očeh svetovne javnosti, posnel je skoraj 40 studijskih plošč, odigral je na tisoče koncertov, nastopil je v igranih in dokumentarnih filmih, o njem so bile napisane debele knjige, tako biografije kakor podrobne interpretativne analize posameznih pesmi, a kaj nam resnično hoče sporočiti, še vedno ne vemo. Zdi se namreč, da ima veliko obrazov, da ni samemu sebi nikoli enak. Zdaj, po podelitvi Nobelove nagrade za književnost, se, kot kaže, ne moremo zediniti niti glede tega, ali Dylanovo ustvarjanje navsezadnje pripada glasbeni ali literarni umetnosti. Morda pa v to zmedo nekaj jasnosti lahko vnese branje njegovih avtobiografskih Zapiskov? – Lotili smo se jih v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil kantavtor Jani Kovačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: detajl z zadnje platnice Dylanovih Zapiskov (Goran Dekeva)
Rusi so nesporni mojstri romana. Si je sploh mogoče predstavljati železni kanon svetovne književnosti brez Bratov Karamazovih Dostojevskega, Oblomova Ivana Gončarova, Mojstra in Margarete Mihaila Bulgakova ali Tolstojeve epopeje Vojna in mir? Toda vsa omenjena dela so danes stara vsaj sedemdeset let, če ne še bistveno več. Zato se najbrž lahko vprašamo, ali imajo ti klasiki med današnjimi ruskimi pisci sebi primerne naslednike? – No, če je soditi po sodobnih ruskih romanih, ki so bili v slovenščino prevedeni v zadnjih letih, je odgovor zanesljivo pritrdilen. Tu so, med drugim, Vladimir Makanin z izvrstnim Undergroundom pa Viktor Pelevin z romanom Čapajev in praznota, spregledati ne gre niti Vladimirja Sorokina in njegovega dela Led. No, tem avtorjem se zdaj brez najmanjšega dvoma pridružuje Jevgenij Vodolazkin, čigar drugi roman, Laurus, je pri Cankarjevi založbi izšel že v začetku leta 2016, splošno pozornost slovenske beroče javnosti pa je zbudil sredi okotbra, ko je za njegov prevod Lijana Dejak prejela Sovretovo nagrado. Zakaj je Vodolazkinov Laurus mogoče brez zardevanja postaviti ob bok ruskim klasikom, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Lijana Dejak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji Sobotno branje se bomo tokrat posvetili tako imenovani mikrozgodovini, področju zgodovinopisja, ki pod drobnogled jemlje lokalno zgodovino in življenje malega človeka. Pri založbi Modrijan je namreč pred kratkim izšla nova knjiga mariborske zgodovinarke doktorice Mateje Ratej Vojna po vojni. V delu, ki se bere kot napeta zgodba, avtorica razpleta štiri tragične primere s spodnještajerskega podeželja v obdobju neposredno po prvi svetovni vojni. Odnos do zločina, rušenje ustaljenih patriarhalnih družbenih vezi, vloga ženske pri tem – to je le nekaj vidikov, s katerih je mogoče opazovati vsakdan življenj naših prednikov. Pravzaprav niti ne tako oddaljenih prednikov, ki se nam v besedilu izpod peresa dr. Ratejeve kažejo zelo drugačni, celo tuji. Še en povod za razmislek, kako zelo velike so spremembe v relativno kratkih časovnih obdobjih. Avtorico je pred mikrofon povabil Andrej Stopar.
V potrošniški družbi smo od jutra so večera obdani z najrazličnejšimi izdelki. Reklame nas prepričujejo, da potrebujemo samo še tole, pa bo naš dom idealen ter samo še tisto in že se bomo v svoji koži končno počutili odlično. Akcije na vsakem koraku nas opozarjajo, koliko bomo z nakupom prihranili, za dodatno spodbudo pa nam ponujajo še kakšne brezplačne izdelke, ki bi jih naši otroci nedvomno želele zbirati. Vse zato, da se velik del našega prostega časa vrti okoli nakupovanja in ker je časa danes tako malo, mora biti nakupovalno doživetje kar najbolj udobno in izdelki všečno zapakirani. Proizvodnja smeti, ki gre z roko v roki s potrošniškim življenjskim slogom, tako iz leta v leto hitro narašča in to kljub temu, da se vse več tudi reciklira. Da za uspešno in kvalitetno življenje vse to sploh ni potrebno, dokazuje Bea Johnson v svoji knjigi Dom brez odpadkov, priročniku s »temeljnimi napotki za preprostejšo gospodinjstvo in lepšo prihodnost«, ki je izšla pri Tehniški založbi Slovenije.
Bogdan Suceavă, romunski pisatelj in esejist, ki je letos gostoval na vileniškem festivalu, je po osnovnem poklicu matematik. A tega ne bi uganili ob prebiranju njegove povesti, Mirune, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Modrijan. V tem delu namreč ni sledu o kakem življenju, ki bi ga bilo mogoče brez preostanka povzeti v racionalno doumljivih, suhoparnih, stvarnih enačbah. Suceavă je svojo povest – na površini gre v njej za obujanje spominov na otroška poletja, ki jih je pripovedovalec s svojo sestro, Miruno, preživljal pri dedku na karpatskem, od Boga in zgodovine pozabljenem podeželju – bogato prežel z elementi romunske pripovedne folklore. Vse polno je torej bajeslovnih bitij, nadnaravnih sil in ljudskih vraževerij, ob katerih, se zdi, je še Ceausescujev stalinizem brez prave moči. Se v romunskih gorah torej skriva eden zadnjih otokov, kjer Evropa še živi svojo mitsko preteklost? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Julija Uršič, ki je za Miruno poskrbela po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Leta trdega dela in težkih treningov, leta odrekanja, zmag in porazov. In potem trenutek, ko se na prsih zalesketa zlata olimpijska kolajna. Ali to lahko pričakujemo od romana »Zlato« angleškega pisatelja Chrisa Cleava? Spremljamo zgodbo o Kate in Zoe; dveh vrhunskih športnicah, najboljših prijateljicah, a hkrati tudi največjih tekmicah za olimpijsko zmago. To je ganljiva pripoved o vztrajnosti in odločnosti, pa tudi o travmatičnih spominih, težkih preizkušnjah in brezmejni materinski ljubezni. Čeprav roman »Zlato« ponudi razmislek o tem, kaj je v življenju zares pomembno, pa k branju vlečeta predvsem močna volja in optimizem, ki spremljata tako vzpone kot padce – v športnem in osebnem življenju osrednjih junakov. Roman Chrisa Cleava »Zlato« bosta v oddaji Sobotno branje prelistala psihologinja Eva Kovač in Iztok Konc.
Neveljaven email naslov