Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudi
Pisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času.
Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe.
Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze.
Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika.
foto: Goran Dekleva
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudi
Pisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času.
Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe.
Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze.
Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika.
foto: Goran Dekleva
Turški nobelovec Orhan Pamuk nas v svojem desetem romanu z naslovom Rdečelaska popelje v Istanbul. Ta je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se začne zgodba seveda povsem drugačen kot danes. Pripoveduje zgodbo o vajencu Cemu in njegovem mojstru Mahmutu, ki v predmestju kopljeta vodnjak. Težaško delo preseka nepričakovan dogodek, ki osrednjega junaka močno zaznamuje. Pamuk presprašuje odnose med očeti in sinovi. Pri tem so izvir starodavni Sofoklesovi in Firduzijevi miti o očetu in sinomoru ter incestu. Dotakne se svojih nekaterih že znanih idej o državi, avtoritarnosti, svobodomiselnosti… Roman smo po zaslugi Erne Pačnik Felek v slovenščino dobili le leto po izdaji izvirnika – celo pred angleškim prevodom. Izšel je pri založbi Sanje. Sobotno branje je pripravila Barbara Belehar Drnovšek.
»Nisem se kaj dosti spoznal na pse. Nikoli nisem imel kužka, niti si ga nisem želel, vendar sem prepoznal, da je ta pes nekaj posebnega. Zdelo se je, ko da premore nekakšen notranji mir, kakor da bi bil poučen o vsem mogočem,« pripoveduje švedski pustolovec Mikael Lindnord v knjigi Artur - pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom. Tokrat govorimo o srečanju pustolovca s potepuškim psom in usodnem prepletu njunih življenjskih poti.
Jonathan Franzen je z odmevnima, kritiško hvaljenima in množično branima romanoma Popravki in Svoboda v zadnjih 15 letih obveljal za bržčas najpomembnejšega, najvitalnejšega ameriškega romanopisca 21. stoletja. Poznavalci trdijo, da je z obema besediloma bolje kot kdorkoli drug znal ujeti duha časa, ki ga živimo, in prek intimnih, psihološko pretanjeno izrisanih družinskih portretov nazadnje naslikati veliko fresko dobe, ko se je ameriški imperij zlagoma začel nagibati v propad. Ko torej na naše knjižne police prihaja slovenski prevod njegovega najnovejšega, dve leti starega romana, Čistost, se seveda postavlja vprašanje, ali pisatelj še ohranja formo? Še bolj zanimivo vprašanje pa seveda je, s kakšnega gledišča nam tokrat odpira panoramski pogled na sodobni svet? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila filozofinja in novinarka dr. Jela Krečič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Elena Ferrante je skrivnostna italijanska pisateljica, ki piše pod psevdonimom in svojo identiteto skrbno skriva pred javnostjo. Gre za avtorico, ki je ustvarila svetovni fenomen imenovan ferrantemanija in se uvršča med najbolj brane avtorice na svetu. V oddaji Sobotno branje bomo predstavili njeno knjigo z naslovom Genialna prijateljica, ki predstavlja prvi del tetralogije imenovane tudi Neapeljski cikel in je v prevodu Anite Jadrič izšla pri založbi Mladinska knjiga. Zgodba o nenavadnem prijateljstvu dveh deklet, njunem otroštvu in mladosti v petdesetih letih prejšnjega stoletja v predmestju Neaplja je navdušila na milijone bralk in bralcev. O Eleni Ferrante in njenem delu Genialna prijateljica smo se pogovarjali s prevajalko Anito Jadrič. Foto: https://pixabay.com/
Vsak dan višje temperature že napovedujejo poletje, zato vam v tokratni oddaji Sobotno branje predstavljamo prvenec mlade pisateljice Lare Paukovič Poletje v gostilni, ki je to pomlad izšel v založbi Beletrina. Zgodbo v romanu pripoveduje študentka Nastja, ki en poletni mesec preživi za šankom v srbski gostilni na obrobju Ljubljane. Tekoče berljivo delo s preprosto zgodbo in živimi dialogi predstavi negotov svet dvajset in nekajletne študentke, ki se mora prvič v življenju spoprijeti z drugo kulturo, zato se njen na predsodkih in stereotipih urejen svet nevarno zamaje. Roman, ki nesramežljivo razgalja ksenofobne, šovinistične in patriarhalne plati sodobne družbe, v kateri odrašča glavna junakinja, je prebrala Urška Henigman.
Knjiga z naslovom Lastno življenje: Srečanje z Zofko Kveder je ilustrirana biografija prve slovenske poklicne pisateljice. Namenjena je mladim. Skozi življensko zgodbo Zofke Kveder odpira pomembno vprašanje odsotnosti ženskih avtoric v našem prostoru in krepi zavedanje o pomembnosti boja za svobodo in enake možnosti. Knjiga je opremljena z ilustracijami Samire Kentrić, o njeni vsebini pa smo se pogovarjali z avtorico Manco G. Renko. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Roman Confiteor katalonskega pisatelja Jaumeja Cabréja so tako bralci kot kritiki nemudoma sprejeli z velikim navdušenjem. Roman je spoved glavnega junaka in ljubezensko pismo obenem. Poskus, da bi pojasnil, zakaj je tak, kot je in kje koreninijo vzroki njegovega ravnanja. Korenine pa gredo globoko, zelo globoko v zgodovino. Confiteor prek usode konkretnega predmeta, dragocene violine iz 18. stoletja, mojstrsko preplete 700 let evropske zgodovine in usode cele vrste posameznikov. Preplete jih tudi dobesedno, saj se lahko kar sredi stavka znajdemo v drugi zgodbi več stoletij stran. Z bližino, ki se ustvari s temi srečanji, raziskuje Cabré nenehno vztrajanje in vračanje zla, s katerim je evropska zgodovina prepojena. Romanu Confiteor, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi, se je v oddaji Sobotno branje posvetila Nina Slaček.
Jesper Juul priznani danski družinski terapevt in cenjen avtor knjig o vzgoji otrok, nas v svojem zadnjem delu z naslovom Agresivnost , opozori na nov – in nevaren! – tabu, ki ga je ustvarila sodobna družba. Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga, o vsebini smo se bomo pogovarjali z Ivano Gradišnik vodjo Familylab Slovenija. Foto: https://www.flickr.com/photos/mindaugasdanys/3766009204
Nemški gozdar Peter Wohlleben je pozornost širokega kroga bralcev pritegnil že s svojo prvo knjižno uspešnico Skrivno življenje dreves. Zdaj smo v slovenskem prevodu dobili še njeno naslednico, Skrivno življenje živali, ki je izšla pri založbi Narava. V njej Wohlleben niza lastna spoznanja o kompleksnem čustvenem življenju živali, do katerih je prišel prek dolgoletnega pozornega opazovanja prebivalcev gozda in domače hiše, ter jih prepleta z uvidi številnih znanstvenih raziskav. Knjigo Skrivno življenje živali je v oddaji Sobotno branje v roke vzela Nina Slaček.
»Neko sobotno popoldne meseca marca je Devi Aju vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva.« Takole, z bržčas enim najbolj udarnih, presenetljivih in markantnih prvih stavkov vsega svetovnega romanopisja se začenja Lepota je pogubna, romaneskni prvenec sodobnega indonezijskega pisatelja, prvega zvezdnika tamkajšnje literature, Eke Kurniawana. In v kakšen svet nas ta nenavadno učinkoviti stavek navsezadnje spusti? O čem, drugače rečeno, govori Lepota je pogubna, ki je pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi? – Preverjali smo v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil urednik Aljoša Harlamov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Neko sobotno popoldne meseca marca je Devi Aju vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva.« Takole, z bržčas enim najbolj udarnih, presenetljivih in markantnih prvih stavkov vsega svetovnega romanopisja se začenja Lepota je pogubna, romaneskni prvenec sodobnega indonezijskega pisatelja, prvega zvezdnika tamkajšnje literature, Eke Kurniawana. In v kakšen svet nas ta nenavadno učinkoviti stavek navsezadnje spusti? O čem, drugače rečeno, govori Lepota je pogubna, ki je pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi? – Preverjali smo v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil urednik Aljoša Harlamov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V času, ko se usodno poglablja polarizacija na svetovni ravni in je razumeti, da jo nevidna taktirka vodi v smer spopada za interes globalnega imperija kapitala, se zdi najprimernejši čas za osvetlitev javnosti preveč prikritih interesnih ozadij. To ponuja knjiga Vstanimo, v suženjstvo zakleti! – Izstop iz smrtonosne igre polov in tudi nakazuje smeri možnih izstopov iz manipulacij, v katere smo vpeti. Pri tem stavi na vlogo ozaveščenih/prebujenih posameznikov in ljudskih gibanj/iniciative na raznolikih področjih človekovega bivanja. Knjiga svari pred pastmi vojne/revolucije, ki se slej ko prej izkaže za ponovitev predhodnega stanja, in vabi v evolucijski napredek sobivanja tako na svetovni kot slovenski ravni. Osnovni knjigi (Vstanimo, v suženjstvo zakleti! – Stop smrtonosni igri polov!) je priloženo poglavje o slovenski spravi z analizo, zakaj je, kljub formalni spravi, na dejanski ravni še nismo dosegli. Ta nakazuje korake do spravljive pomiritve, v kateri postane edinost v raznolikosti vir nenehnega preraščanja (družbenega napredka), in ne razlog zavračanja ali nekonstruktivnega dvobojevanja. Nakazane smeri so, glede na globalno dogajanje, nujna preventiva pred ponovitvijo za naš narod usodnih medvojnih in povojnih dogajanj. Oba zvezka (založba Sanje) sta drugi del trilogije avtorja patra Karla Gržana, ki je magister teologije in doktor znanosti s področja literarnih ved. Pri 18. letih je vstopil v red bratov kapucinov, ker je verjel v izročilo svetega Frančiška in želel svoje življenje posvetiti razdajanju revnim in nemočnim. Kot duhovnik in kaplan v več župnijah na širšem Štajerskem je odgovarjal na stiske časa in ljudi, ki so vstopili v njegovo življenje. Ukvarjal se je tudi s problematiko zasvojenosti in na Razborju pod Lisco ustanovil Don Pierinovo komuno za odvisnike in pozneje odvisnice, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji. Kot doktor literarnih znanosti je avtor številnih knjig, kot amaterski arheolog je odkril pomenljive megalitske strukture na širšem območju Slovenije, dolga leta je predano raziskoval zgodbo o Veroniki Deseniški in Frideriku. Veliko potuje po Sloveniji in predava o medčloveških odnosih, odpuščanju in o tem, kako ljubiti človeka v njegovi resničnosti. S patrom Karlom Gržanom se je o njegovih knjigah v tokratnem Sobotnem branju pogovorjala Liana Buršič
Bog pomagaj otroku je zadnji roman Toni Morrison, ki velja za prvo damo ameriške literature. Zgodba, ki se dogaja v sodobnih Združenih državah Amerike, se loteva ameriške obsedenosti z izumljanjem samega sebe, mučeniške obsedenosti z otroško travmo ter neznosne lahkosti, s katero nekateri starši otroku uničijo življenje, so zapisali pri Cankarjevi založbi. Glavno junakinjo Bride njena mati od rojstva zavrača zaradi pretemne polti. Tako črna je, da se je boji – polnočno črna, sudansko črna, razmišlja v porodnišnici. Ob izredno strogi vzgoji Bride odraste v lepotico, samozavestno in uspešno poslovno žensko. Vendar se izkaže, da jo preganjajo duhovi iz preteklosti. Z Jožetom Stabejem, ki je prevedel dobršen del opusa Nobelove nagrajenke Morrisonove v slovenščino, se je v Sobotnem branju pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek.
Hiša je pisateljski prvenec Ivane Djilas (1976), gledališke režiserke, ki je do sedaj zrežirala okorog 50 predstav v skoraj vseh slovenskih profesionalnih gledališčih. Je tudi publicistka, katere zapisi so pogosto zelo odmevni, saj se v njih loteva perečih stereotipov današnje družbe. Povod za pisateljski prvenec Hiša je bil prav pisateljičin članek, ki se je viralno razširil po spletu. Roman, poln pikrega humorja, s prodajo hiše, doma odpira širša vprašanja o družbeni krizi, ki kaj zlahka preraste tudi v družinsko krizo. Družina glavne protagonistke romana namreč živi v “lepi hiši z belimi polkni, keramičnim petelinom na strehi in češnjo na vrtu”, a si te hiše zaradi kredita in nerednih prihodkov ne more več privoščiti. Treba jo bo prodati n se evakuirati, preden bo prepozno. Junakinja tako vzame stvari v svoje roke in kaj hitro spozna, da to ne bo šlo zlahka. Lahko izstopi iz začaranega kroga, v katerem se je znašla s svojo družino, lahko izstopi iz zataknjenega sveta? Roman je poln resničnostnih trenutkov življenja vsakdana slehernika in kot tak zagotovo ogledalo številnim bralcem in bralkam. Z avtorico Ivano Djilas se bo pogovarjala Liana Buršič.
Živimo na planetu, ki ne raste in ki ne zmore več absorbirati vse intenzivnejše potrebe sodobne civilizacije po večji rasti, večji produkciji, večji rabi surovin, večji potrošnji. To je izhodišče knjige Planet, ki ne raste, klimatologinje prof. Lučke Kajfež Bogataj. Človek je postal ključni dejavnik sprememb na planetu, vstopili smo v dobo antropocena. Človek v naravne cikle posega na najrazličnejših ravneh. Prepletenosti in soodvisnosti težav, s katerimi se danes sooča Zemlja in vse življenje na njej, se v poljudnem jeziku posveča knjiga Planet, ki ne raste, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Sobotno branje je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Kronosova žetev Mojce Kumerdej je ta hip eden najbolj vročih, se pravi prodajno uspešnih in po knjižnicah izposojanih romanov pri nas. Delo je sicer umeščeno na Kranjsko, Štajersko in Koroško v drugi polovici 16. stoletja, v čas torej, ki so ga pretresali turški vpadi, nalezljive bolezni, suše in lakote, predvsem pa, kot vemo, krvav in zagrizen spopad med protestanti in katoličani. S čim je Kronosova žetev pravzaprav prepričala bralke in bralce, je v pogovoru z avtorico romana preverjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Jezero je prvi kriminalni roman Tadeja Goloba. Avtorja, čigar dozdajšnji opus je izredno raznovrsten. Za roman Svinjske nogice je leta 2010 prejel nagrado Kresnik. Leto pozneje je izšel mladinsko pustolovski roman z naslovom Zlati zob. Po avtobiografijah Petra Vilfana in Zorana Predina je napisal tudi roman za odrasle Ali boma ye! in zgodbo za otroke Kam je izginila Brina? Pisanja svojega zadnjega dela pa se je lotil po vzorcu skandinavskih kriminalk. Njegov glavni protagonist Taras Birsa preučuje umor ženske brez glave, ki jo najdejo v Bohinjskem jezeru. Kdo je žrtev in kdo morilec? Z avtorjem – Tadejem Golobom se je v Sobotnem branju pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek. Foto: NS
Neposredna, presenetljiva in polna nizov podob, ki jih poezija pred tem ni bila vajena. Pesniška zbirka Ariel ameriške pesnice Sylvie Plath predstavlja v marsikaterem pogledu prelomno delo. Njenih 40 pesmi ponuja zgoščen argument, zakaj se Sylvia Plath uvršča v vrh poezije 20. stoletja. Dobrega pol stoletja po izidu v angleščini je Ariel v prevodu Ane Pepelnik dostopna tudi v slovenskem jeziku. Kaj odlikuje teh 40 pesmi, se je v oddaji Sobotno branje pozanimala Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Aktualni Nobelov nagrajenec za književnost je nenavadna figura. Kakor se je pred leti posrečeno izrazil eden njegovih biografov, Bob Dylan pri svojih poslušalcih po eni strani poraja voajeristično željo, da bi – kakor pravzaprav pri slehernem drugem rock zvezdniku – mogli pokukati v njegovo najbolj zasebno zasebnost in izvedeti, kaj na primer jé za zajtrk, no, po drugi plati pa nas njegove pesmi – drugače od skoraj vseh drugih rock zvezdnikov – vztrajno napeljujejo k negotovim in kompleksnim premišljevanjem o ljubezni, svobodi, družbeni odgovornosti, človekovi samouresničitvi, umetnosti in Bogu. Naši prvi potrebi slej ko prej strežejo fotografije, reportaže in intervjuji; naši drugi pa tako imenovana dylanologija, posebna disciplina analitično poglobljene glasbeno-tekstualne interpretacije Dylanovega opusa, ki je v zadnjih desetletjih navrgla na stotine znanstvenih razprav, člankov, monografij in simpozijev. Da je bila dylanologija doslej posebej močna v anglosaksonskem svetu, menda ni presenetljivo. A z Nobelovo nagrado se k razpravljanju o Dylanu vse bolj vehementno prijavljajo tudi drugi, ne-angleški glasovi. Tako smo konec lanskega leta prvi dylanološki esej dobili tudi v slovenščini. Spisal ga je filmski kritik, publicist, urednik, filozof in leta 2014 tudi prejemnik Rožančeve nagrade za najboljše esejistično delo, Marcel Štefančič, jr. Kako torej Dylana bere Štefančič, kaj v umetniško nemara najpomembnejšem rock opusu vidi Slovenec, česar ne vidijo drugi, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil Dylanov slovenski prevajalec in kantavtor Matej Krajnc. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Neveljaven email naslov