Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudi
Pisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času.
Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe.
Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze.
Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika.
foto: Goran Dekleva
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudi
Pisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času.
Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe.
Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze.
Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika.
foto: Goran Dekleva
Daria Bignardi je italijanska pisateljica, novinarka in televizijska voditeljica. Popolna akustika je njen tretji roman. Govori o medsebojnih odnosih, pomanjkanju dialoga in pomembnosti drobnih stvari, so zapisali pri Mladinski knjigi, v kateri je izšel tudi slovenski prevod. V tokratnem Sobotnem branju ga bosta predstavili prevajalka Anita Jadrič in Barbara Belehar Drnovšek. Foto: MMC RTVSLO
Temeljni krščanski nauk nas uči, da je Bog troedin, da je v njem dejansko mogoče razpoznati tri različne osebe – Boga Očeta, Boga Sina in Svetega duha. Toda kaj to dejansko pomeni? In v kakšnem medsebojnem razmerju pravzaprav so te tri osebe? – Čeprav smo dediči tisočletne krščanske civilizacije, nas tovrstna vprašanja slej ko prej še naprej spravljajo v precejšnjo zadrego. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju pogledali med platnice knjige, ki je vprašanja, povezana s sveto Trojico, pojasnila, kolikor je le mogoče natančno. Gre za razpravo O Trojici, ki jo je pred 16-imi stoletji spisal eden največjih cerkvenih očetov, sveti Avguštin, zdaj pa je v prevodu doktorja Mirana Špeliča, patrologa in predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti, izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. O Avguštinu in Trojici se je z doktorjem Špeličem pogovarjal Goran Dekleva.
Sodobna škotska pisateljica Janice Galloway je enega svojih najodmevnejših romanov posvetila biografski pripovedi o Clari Schumann, veliki nemški pianistki in skladateljici 19. stoletja. Zakaj je Clara figura, ki se je vredno spominjati tudi 124 let po tem, ko je odigrala svoj zadnji koncert, pa smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Medtem ko se narava drugod po svetu umika, bi lahko Evropa, prva celina, ki je izgubila megafavno in večino srednje velikih živali, s ponovno naturalizacijo postala eno ena od biološko najbogatejših regij na planetu, piše v knjigi Naprej k naravi George Monbiot. Svetovno znani novinar in aktivist naravovarstvene tematike uspešno širi v kolumnah časnika Guardian, ki jih berejo povsod po svetu. V delu Naprej k naravi, ki je v slovenskem prevodu Anje Golob izšlo pri založbi Krtina, z uporabo nekaterih presenetljivih znanstvenih odkritij vzpostavlja novo, pozitivno naravovarstvo, ki naravi dovoljuje, da sama najde svojo pot. Od morij severnega Walesa, kjer s kajakom vesla med prizorišči prehranjevalne mrzlice delfinov in morskih ptic, do gozdov Vzhodne Evrope, kjer risi zalezujejo svoj plen in kjer se klatijo krdela volkov, avtor prikazuje, kako bi ponovna naturalizacija lahko pomagala planetu. Navdih za knjigo je Monbiot našel tudi v Kočevskem gozdu in Soški dolini. Sobotno branje je pripravil Blaž Mazi.
Da je Bob Dylan ena največjih ikon popularne glasbe dvajsetega stoletja, menda čivkajo že vrabci. Ob tem pa skorajda vsi glasbeni kritiki poudarjajo, da je nepogrešljiva sestavina Dylanovega glasbenega uspeha pravzaprav literarne narave. Dylan namreč velja za največjega mojstra besed, kar jih je dal rock. Toda: ali so njegove pesmi, kadar jih ne spremlja melodija, kadar jih torej samo beremo na papirju, dejansko na ravni, ki jo pričakujemo od največjih pesnikov? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, v katerem smo govorili o knjigi Ni še mrak, v kateri je pesnik, glasbenik in prevajalec Matej Krajnc zbral obsežen izbor svojih prevodov Dylanovih besedil. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Japonski pisatelj Kenzaburo Oe je sicer že pred dobrima dvema desetletjema prejel Nobelovo nagrado za književnost, a slovenski javnosti večidel ostaja neznano ime. No, Oe se zdaj našim bralkam in bralcem predstavlja s svojim romanesknim prvencem, naslovljenim Potrgajte poganjke, postrelite otroke. Gre za brezkompromisno in brutalno pripoved iz poslednjih dni druge svetovne vojne, v kateri se ostra obsodba družbenih avtoritet, ki so deželo vzhajajočega sonca pahnile v katastrofo, spaja s prefinjeno, metaforično bogato govorico. O trpljenju sirot na japonskem podeželju v letu 1945 se je v tokratnem Sobotnem branju Goran Dekleva pogovarjal z Iztokom Ilcem, ki je roman Potrgajte poganjke, postrelite otroke v slovenščino prevedel neposredno iz japonščine. foto: Wikipedija/Hpschaefer
Kdor je odraščal v Jugoslaviji, hrani svoje spomine na nekdanjo skupno državo. Nekateri te spomine zadržijo zase, drugi odprto in javno razpravljajo o njih v družbi, tretji pa jih izdajo v obliki knjige. V zadnjo skupino ljudi od prejšnjega tedna dalje sodi tudi ilustratorka in oblikovalka Samira Kentrić, ki je svoje misli o odraščanju v času tranziciji in zgodbo o dozorevanju v družini bosanskih migrantskih delavcev, ki so prišli v Slovenijo s preprosto željo zagotoviti boljšo prihodnost svojim potomcem, zbrala v prvencu “Balkanalije: Odraščanje v času tranzicije”, ki je nastajal zadnjih pet let. V Sobotnem branju so svoje doživljanje knjige s številnimi ilustracijami in redkimi besedami podali Samira Kentrić, novinar Ervin Hladnik Milharčič ter risar stripov in ilustrator Ciril Horjak. Pripravlja Tina Lamovšek.
Na knjižnem trgu danes ne manjka del, ki bralkam in bralkam ponujajo nasvete, kako uspeti v poklicu, kako se znebiti prekomerne telesne teže ali kako popestriti življenje v spalnici. Ameriški pisatelj Jonathan Franzen pa je pred dobrimi desetimi leti objavil knjigo esejev, katere naslov – Kako biti sam – sicer posnema naslove omenjenih priročnikov, namenjenih izboljševanju naših življenj, a med platnicami njegove knjige ne boste našli enostavnih receptov ali seznama petdesetih korakov, ki vodijo k takemu ali drugačnemu uspehu. Za kaj torej gre v Franzenovih esejih, ki so v slovenskem prevodu pred nedavnim izšli pri Literarno-umetniškem društvu Literatura? – To smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V tokratni oddaji Sobotno branje vam bomo predstavili knjigo z izbranimi pesmimi iz vseh pesniških zbirk Toneta Pavčka. Knjigo Eh, srce ti moje ljubljeno bogato dopolnjujejo še neobjavljene pesmi, pesnikova izpoved o sebi, spremna beseda Matjaža Kmecla in bibliografija, ki jo je sestavil Matjaž Hočevar. Med bralci zelo priljubljen pesnik Tone Pavček je zgodaj obveljal za enega najvidnejših pesnikov generacije, ki je vstopila v književnost po koncu druge svetovne vojne. Leta 1954 se je s še tremi pesniki predstavil v prelomni in kultni zbirki Pesmi štirih in ob 60-letnici te zbirke je v počastitev njegovega spomina izšla knjiga Eh, srce ti moje ljubljeno, ki vam jo predstavljamo danes. Boštjan Močnik je pred mikrofon povabil Sašo Pavček.
Slovenska književnost se v svoji sicer bogati zgodovini ne more pohvaliti z velikim številom epskih pesnitev. Zdi se namreč, da je naše pesnike vselej bolj vleklo k osebno-izpovednim, lirskim formam. No, ob koncu lanskega leta pa je po dveh desetletjih dela prav eden naših najizrazitejših lirikov, Boris A. Novak, pri založbi Goga izdal Zemljevide domotožja, prvo knjigo velikopoteznega epa, ki ga je naslovil Vrata nepovrata. Za kaj pravzaprav gre v tem, nemara celo sploh prvem pravem slovenskem epu, smo preverili v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Pevec in pesnik Leonard Cohen je ena najpomembnejših in najbolj vplivnih svetovnih glasbenih osebnosti zadnjih petdesetih let. Sylvie Simmons, ki je novinarka in priznana kronistka svetovnega rokenrola in popularne glasbe, v knjigi »Pravi moški zate« razgrinja izjemno življenjsko pot in ustvarjalno genialnost Leonarda Cohena. Ob omembi njegovega imena se nam najprej izriše podoba pevca, glasbenika, ki na odru v soju diskretne, usmerjene svetlobe s klobukom na glavi vedno deluje tako umirjeno, harmonično in pridigarsko. Njegovo delo pogosto opisuje teme iz religije, govori o osamljenosti in izolaciji, seksualnosti ter črpa iz zapletenih medosebnih odnosov. Pri Cohenu bi lahko tudi pomešali vrstni red in rekli, da je pesnik, pisatelj in glasbenik. Brez dvoma je knjiga temeljita in vseobsegajoča pripoved o možu, ki kljub skoraj dopolnjenim osemdesetim letom, ostaja izjemno aktiven pesnik in glasbenik, ki se mu dandanes ob bok lahko postavi le Bob Dylan. Kdo je »pravi moški zate«, boste izvedeli v oddaji Sobotno branje, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Naj bodo temperature visoke ali nizke, bralce bo vedno dobro pogrela skandinavska kriminalka. Ta ima gotovo večji ugled in spoštovanje kot njene britanske in ameriške »sestre«, tega literarnega navdušenja se je naužil marsikateri Slovenec. Eden opaznejših pisateljev je Norvežan Jo Nesbo, ki je prodal že več kot 20 milijonov izvodov svojih knjig. V oddaji Sobotno branje, ki jo pripravlja Tina Lamovšek, bomo ne samo spoznali detektiva Harryja Holea v najnovejšem slovenskem prevodu Snežak, ki je izšel pod založbo Didakta, temveč bomo tudi razrešili primer priljubljenosti, uspešnosti, kakovosti in fenomena skandinavskega literarnega ustreznika filmu noir.
Mariborska zgodovinarka dr. Mateja Ratej v svoji novi knjigi Ruski diptih. Iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS sledi dvema sodnima zgodbama s štajerskega podeželja, povezanima z življenjem ruskih beguncev po oktobrski revoluciji in državljanski vojni. Trk svetov, velikega ruskega in majhnega slovenskega, je bil boleč, v primeru ljudi, ki jih opisuje Ratejeva tudi tragičen. Ne le intimne zgodbe ljudi, ki so težko prenašali begunsko usodo, zdrs po socialni in premoženjski lestvici, ljubezenske težave, se zato zlomili in morili, knjiga prinaša še dragoceno spoznanje o zaprtosti prepišnega slovenskega prostora. Od vojne izmučeni in do tujcev tradicionalno nezaupljivi slovenski svet Rusov ni sprejel z odprtimi rokami. O (ne)svetovljanskosti slovenskega Podravja v zgodnjih 20-ih letih se je z Matejo Ratej v Sobotnem branju pogovarjal Andrej Stopar.
»Čeri je izredno pameten pes, ki pase ovce in krave nekje za Krvavcem. Želimo, da izveš kaj več o njem.« Tako se začenja zgodba o Neži in Čeriju ter njunih nenavadnih prigodah. Preprosta in topla pripoved o prijateljstvu, pogumu, zvestobi, pa tudi o lepoti krajev med nebom in zemljo, pritegne zanimanje tako dolgoletnih kot začetniških bralcev, pravi Neža Maurer, avtorica knjige Veste, kdo je Čeri? Predstavitev omenjene knjige je pripravil novinar Boštjan Močnik.
V zadnjem Sobotnem branju leta 2014 beseda teče o delu, ki je v zadnjih dvanajstih mesecih slej ko prej kar najbolj zaposlovalo ljubitelje domačega leposlovja. Govorimo namreč o Telesih v temi, še lanskoletnem romanesknem prvencu Davorina Lenka, ki pa je letos prejel dve sila prestižni literarni nagradi – kresnika za najboljši roman in kritiško sito za najboljšo knjigo po izboru članov Društva slovenskih literarnih kritikov. S čim pravzaprav so Telesa v temi prepričala tudi najbolj zahtevne bralce, smo preverjali v pogovoru z njihovim avtorjem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Tretja knjiga dopisnice RTV Slovenija iz Italije Mojce Širok govori o Vatikanu in njegovi osrednji figuri – papežu, pravzaprav se dotakne zadnjih treh: Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in Frančiška. Kaj lahko stori slednji, zakaj so ga kardinali izvolili in zakaj je odstopil Ratzinger, so vprašanja, na katera med drugim poskuša odgovoriti. V knjigi z naslovom Od Benedikta do Frančiška, izšla pri Mladinski knjigi, ne manjka niti dvomov niti pričakovanj, ki prežemajo Katoliško cerkev v času, v katerem ima omajan ugled, omejen vpliv in doseg. V Sobotnem branju bo Mojca Širok razkrila nekaj podrobnosti o nastanku knjige, iz katere bomo slišali tudi nekaj odlomkov. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek.
Simone de Beauvoir je danes v našem kulturnem spominu zapisana predvsem kot filozofinja, kot prvo ime feministične teorije, medtem ko je njeno leposlovno delo slej ko prej manj brano. A kakor dokazuje novela Nesporazum v Moskvi, je bila Simone de Beauvoir psihološko nadvse pretanjena pisateljica, ki je pred svojimi bralkami in bralci znala vešče razgaliti nesporazume, negotovosti in zamere, ki brbotajo pod površino še tako uspešne zakonske zveze. Zakaj tudi partnerji, ki dopolnijo šestdeseto leto starosti, ne bi smeli svoje zveze jemati kot samoumevne, smo v pogovoru z Majo Kraigher, ki je Nesporazum v Moskvi prevedla v slovenščino, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Za največjo spletno trgovino na svetu Amazon je praznični december vrhunec poslovnega leta. V tem času uporabniki kupijo največ stvari, velikanska oskrbovalna središča pa odpošljejo milijone paketov. V tokratni oddaji Sobotno branje smo zato govorili o knjigi 'Amazon - nastanek in vzpon tehnološkega giganta, ki je za vedno spremenil naše nakupovalne in bralne navade' (Učila International). Avtor Brad Stone poglobljeno predstavi zgodbo o uspehu ustanovitelja Jeffa Bezosa in prelomne dogodke v razvoju podjetja, a Amazonovo poslovanje ima tudi drugo plat. Zakaj je dobro poznati njegovo delovanje in vpliv na širšo družbo, pojasnjujeta digitalni strateg Vuk Ćosić ter publicist in novinar Lenart Kučić. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.
Mesto Berlin, kot ga poznamo danes, ko je meka za turiste, željne alternativnih doživetij, se nikakor ne ujema s podobo, prikazano v knjigi Mi, otroci s postaje Zoo. V 70-ih letih prejšnjega stoletja je to knjižno delo pretreslo ne samo nemško, temveč vso svetovno družbo s prikazom berlinske klubske scene, v kateri najstnikom ni dajala energije za ples le glasba Davida Bowija, temveč tudi droge. Glavna oseba knjige, posnete po resničnih dogodkih, Christiane Felscherinow 35 let pozneje nastopa v novi knjigi Jaz, Christiane F., kljub vsemu življenje. V njej se spominja let, ki so sledila izidu prve knjige, in številnih postaj svojega življenja do danes. V oddaji Sobotno branje se je Tina Lamovšek pogovarjala o fenomenu Christiane F.
Ko je Karel Destovnik Kajuh pisal danes znamenite verze o ljubljeni ženski, ki naj mu odlomi en sam dehteč in bel češnjev cvet, ni imel v mislih kar katerekoli ženske. Pa tudi ne katerekoli češnje. Preden je namreč poleti 1943 odšel v partizane, je Kajuh bival v okupirani Ljubljani, kjer se je nesmrtno zaljubil v aktivistko OF, Silvo Ponikvar, ki je živela na Vošnjakovi ulici, v hiši, pred katero je rasla visoka in košata češnja. In čeprav pozaba počasi zagrinja celo čas druge svetovne vojne, je zgodba njune ljubezni še vedno živa. Ohranila se nam je v pismih, ki sta si jih pisala, ko je bila ona v zaporu, on pa v ilegali. In ta pisma – pred nedavnim so pri Mladinski knjigi izšla v knjigi Ljubimca z Vošnjakove ulice – pripovedujejo morda najlepšo ljubezensko zgodbo iz okupirane Ljubljane. Kako torej bijejo srca mladih v času vojne, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov