Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poklon Cankarju tudi v Zagrebu, spomin in opomin na partizanski boj na avstrijskem Koroškem, s slovenskimi izseljenci iz Benečije, prostocarinska cona v Trstu, adventno srečanje v Porabju
Rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. V Trstu so med drugim pripravili pohod po mestu, s katerim je bil veliki literat tesno povezan. Znana je njegova misel, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuč. Ali kot je na pohodu po Cankarjevem Trstu spomnil profesor Miran Košuta:
»Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce.«
Tudi v Zagrebu so se velikega literata spomnili s Cankarjevimi dnevi, projektom Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se mu je pridružilo tudi slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem in Slovenski dom. Kot je Tanji Borčić Bernard pojasnil svetovalec na slovenskem veleposlaništvu Matjaž Marko, so predstaviti Cankarja na drugačen način.
»Tako smo v Slovenskem domu začeli s koncertom šansonov Bora Seuška, ki je uglasbil Cankarjeve črtice in mislim, da je bilo to med publiko dobro sprejeto.«
Bor Seušek pa kot enega izmed glavnih namenov projekta izpostavlja tudi spodbujanje k branju in odkrivanju Cankarjevih del.
»Pisana beseda izvira iz govorjene in prav bi bilo, da tudi pripelje, da ne bi bila samo stvar neke tihe intime, ampak da bi se čim vel izražalo, povedalo, mogoče glasno bralo. Opažam, da tudi otroci, šolarji ne berejo več tako dobro, kot je mogoče brala naša generacija.«
Glasbeno literarnemu večeru je sledila projekcija igrano-dokumentarnega filma Cankar, režiserja Amirja Muratovića, ki spremlja življenjsko pot tega slovenskega pisatelja in je v Prešernovo dvorano Slovenskega doma v Zagrebu pa je privabil tako mlade kot starejše.
V zaznamovanje Cankarjevega leta so se vključili tudi študenti slovenistike na vseh univerzah po svetu, tako tudi v Zagrebu, ki so Cankarja prevedli v 21 jezikov, prevode pa objavili v kar 540 strani debeli antologiji izbranih del. V Zagrebu sicer slovenščino študira 85 študentov, projektu pa se je pridružilo 7 študentk. Ena izmed njih je bila tudi Iva Balija.
»Bila je kar prijetna izkušnja, vendar tudi zahtevna, zaradi kompleksnosti Cankarjevega literarnega izročila.«
Ob predstavitvi prevodov je bila v zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizovića postavljena tudi razstava študentov katedre za informacijsko in grafično tehnologijo z Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani z naslovom Cankar, je jezi se. Ti so v petih mesecih izdelali namizne družabne igre, skozi katere uporabniki spoznavajo Ivana in Izidorja Cankarja.
V zagrebškem Slovenskem domu so v Cankarjeve dneve vključili branje slovenskih pravljic in miklavževanje za otroke. Cankarjeve črtice je brala slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez. Nov projekt Slovenskega doma pa je Živa poezija, namenjen predstavljanju pesnikov iz Hrvaške in Slovenije.
Zagreb od nekdaj tesno povezan s Cankarjem, navsezadnje v glavnem hrvaškem mestu, v Cankarjevi ulici, že 61 let stoji Osnovna šola Ivana Cankarja, opozarja Zdenko Jurinić. Ravnateljica Silvana Svetličić pa pojasnjuje, da šola vsako leto zaznamuje dan rojstva tega slovenskega pisatelja, povezani so z vsemi osnovnimi šolami Ivana Cankarja v Sloveniji, pogosto pa tja tudi odpotujejo. Pred dvema letoma so v šoli pripravili poseben projekt Branje ne pozna meja, v katerem so se naučili še več o Ivanu Cankarju, pravi učenka Paula Perok.
»Ker sem v šoli, poimenovani po Cankarju, sem se že pri pouku veliko naučila o njem, še več pa pri pripravi projekta.«
Več o Cankarjevih dnevih v Zagrebu, ki trajajo do 13.12.2018, lahko slišite v prve delu tokratne oddaje.
Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora je pred kratkim praznovala 70-letnico delovanja. Ob tem so pri založbi Drava izdali dvojezični vodnik Otoki spomina/Gedenkinseln – partizanska spominska obeležja na Južnem Koroškem, ki jih je uredil tajnik Zveze Andrej Mohar.
»Dejansko je bil ustanovitveni občni zbor Zveze celo pred 71 leti, pa so britanske oblasti že takoj po ustanovitvi zaprle tedaj izvoljenega prvega predsednika Karla Prušnika Gašparja zaradi neke vrste, po tedanji dikciji, sovražnega govora, ki je tudi danes poznamo v nekih drugih kontekstih. Prvi pravilnik je tako prispel do oblasti leto pozneje, torej pred 70 leti. Edikt o ustanovitvi je tako izšel decembra 1948.«
Dolgoletni novinar je ponosen, da se je praznovanja pomembnega jubileja udeležilo kar 1200 ljudi, največ po letu 1967.
»To je sijajen rezultat. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da ljudje odobravajo našo odkrito pot, ki jo ubiramo. Vemo, da imamo tudi posebno nalogo, kajti aktivnih borcev, vsaj takšnih, ki bi lahko bili še dejavni, žal, ni več. Na delu smo torej potomci in mislim, da smo očitno na pravilni poti.«
Ta pot pa ni nekaj statičnega. Vedno znova se morajo soočati z novimi izzivi, ne le zunanjimi, ampak tudi notranjimi, organizacijskimi, kako pritegniti mladino. In tudi tu so, je prepričan Andrej Mohar, kar uspešni.
In zunanji izzivi. Letos se je Zveza pridružila protestom proti srečanju Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku in na koncu so uspeli z zahtevo po poostrenem nadzoru. Prezgodaj je, da bi lahko ocenili, ali smo uspeli, pravi tajnik Zveze koroških partizanov.
»Res je na koncu avstrijski parlament spremenil zakon in v prepoved vključil tudi ustaško simboliko. Toda status quo ostaja. Še vedno ni jasno, kaj je ustaška simbolika.«
Odločitev je korak naprej, vendar glede na vse, kar je zapisano v zakonski noveli, rešitve niso bile prav pretehtane, pravi Mohar. Delo za letos pa še ni končano. Sredi decembra bodo tako sodelovali v Rimu in nato še v Zagrebu na večjem, evropskem simpoziju o odzivih na pojave novega desnega ekstremizma.
»Tam sodelujemo, ker smo si ustvarili ime tudi z našimi prizadevanji na avstrijskih tleh. Tako, da mislimo 11.5.2019 že dati na dnevni red in poskrbeti, da bo naš opor še bolj mogočen.«
Prav zaradi partizanskega odpora je Avstrija danes takšna, kot je, in da imajo koroški Slovenci vsaj na papirju člen 7 in v tem odporu so na avstrijskem Koroškem sodelovali dejansko vsi od najbolj vernih do komunistično, socialistično, levo usmerjenega delavstva, kolikor je bilo mogoče, pojasnjuje Andrej Mohar. Toda na vse to je treba stalno opozarjati:
»Kajti, takoimenovana resnica, če jo uporabiva kot pojem, skuša tudi pri nas, podobno, kot se dogaja v Sloveniji, potvarjati zgodovino in spreminjati predznake, zamešati, zamegliti vlogo storilcev… Na vse to je treba opozarjati, deloma je treba nemško govoreče na to spominjati in jih informirati. Predvsem pa je treba to zavest prenesti tudi na mladino in to ne glede na narodno ali strankarsko politično pripadnost.«
Zveza slovenskih izseljencev Furlanije Julijske krajine že pol stoletja pomaga številnim beneškim rojakom, ki so iz siromašnih vasic odšli v tujino s trebuhom za kruhom, ohranjati stik z domačo zemljo, kulturo in narečjem.
Jubilej so slovesno obeležili pred dnevi v Čedadu, kjer so gostitelji lahko pozdravili tudi potomce nekdanjih izseljencev z različnih koncev sveta. Elisabeta Spelat je bila, kot je povedala Mirjam Muženič, rojena v Kanadi. Njen oče je bil iz Prosenika, mama iz Tarčenta. Odšel je leta 1952, iskat delo in novo življenje. Pridružila se mu je mama, tudi sama zaradi zaposlitve in zato, da je bila skupaj z brati, ki so se izselili pred njo.
Zaradi revščine doma je v svet odšlo tri četrtine vseh prebivalcev. Izpraznile so se cele vasi. Zveza se je rodila v pomoč prvim generacijam izseljencev, pojasnjuje dolgoletni tajnik Renzo Matelič:
»V glavnem so bili sezonski delavci in so imeli, kot vsi migranti, tudi socialne probleme. Takrat so bili referendumi proti tujcem, tudi v Švici… Zavedali pa so se tudi, ker je Švica večkulturna država, da je pomembno in potrebno, da ohranijo svojo kulturno identiteto. Spodbujali pa so tudi upravitelje v domovini, da storijo nekaj za razvoj Benečije, ki je bila resnično nerazvita. Geslo je bilo: Hočemo šole v našem jeziku in delo doma. Šolo danes imamo v Špetru, dela pa še vedno ni in tudi Benečija je še vedno nerazvita.«
Težko je tudi danes, ko si pristojne oblasti prizadevajo, da bi doma ponudili vsaj nekaj priložnosti za mlade generacije. Župan Čedada Stefano Balloch, sin slovenskih staršev, verjame v razvoj turizma in turistično ponudbo vseh domačih zanimivosti in posebnosti. Član deželne vlade Furlanije Julijske krajine Gianpaolo Roberti pa dodaja, da ne gre za težave v odnosu do slovenskega ali italijanskega jezika.
»Prava težava je v tem, da bi lahko čez kakšno leto ne slišali več nobenega jezika, ker v teh vaseh ne bo nikogar.«
Dežela razmišlja o razvojnih načrtih za ta območja, predvsem za gorate predele in vasi, tudi s pomočjo podjetjem z oprostitvijo plačila enega od davkov, da bi spodbudili proizvodnjo.
»Ljudem moramo dati možnosti, da ostanejo, da dobijo zaposlitev in si uredijo dom, da se jim ni treba seliti v velika urbana središča.«
V tržaškem pristanišču nastaja prostocarinska cona, v kateri se priložnost ponuja tudi slovenskim podjetjem, je prepričan direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik.
Prostocarinska cona je bila priznana na podlagi posebnega statusa Trsta, na osnovi mirovne pogodbe po 2. svetovni vojni in je je unikum v Evropi.
Kakšne so torej prednosti delovanja v prostocarinskem območju?
Gre za proizvodnjo polizdelkov iz tretjih držav, ki jih dokončajo v Trstu in nato kot končni proizvodi prodajo izven Evrope, pojasnjuje Andrej Šik. In še bolj konkretno, če nekdo kupi komponente na Kitajskem, jih sestavi v traški prostocarinski coni in jih nato proda v ZDA ali Kanado, ima ta proizvod oznako Made in EU ali Made in Italy, ni pa mu treba plačati carinskih dajatev.
Zanimanje med slovenskimi podjetji za delovanje v prostocarinski coni sicer je, pravi direktor SDGZ, ni pa tako veliko, kot bi pričakovali, mogoče tudi zato, ker podjetja še niso v celoti dojela, kaj to dejansko pomeni.
»Poudariti moram zelo pomembno zadevo, tudi z vidika nacionalnega interesa Slovenije. Tu ne govorimo o selitvi v Italijo, tu govorimo o prednostih v prostoru, ki ga moramo razumeti kot širši slovenski prostor. Govorimo o Trstu, ki je bil do 1918 največje slovensko mesto. Če slovenska podjetja te prednosti ne bodo izkoristila, bodo to delali drugi.«
Slovenija pa bi se lahko veliko naučila tudi iz primera razvoja tržaškega pristanišča, ki je po letih stagnacije zdaj postalo prvo pristanišče v Italiji. Za to je več razlogov. Eden od njih je odličen menedžer Zeno D’Agostino, ki ga je izbrala prejšnja, levo usmerjena vlada, opozarja Andrej Šik:
»Na položaj pa ni prišel zaradi političnih zvez, pripadnosti stranki, ampak zaradi svojih sposobnosti. V zadnjih dveh letih se je v Italiji vse zamenjalo. Imamo desnosredinsko upravo v Trstu, na deželi in v Rimu. Nihče pa ni zamenjal tega menedžerja, ker je dober. Mislim, da je to zelo pomembna lekcija.«
Po mnenju Šika pa je druga pomembna lekcija bistvo uspešnega pristanišča. To je, kot je pojasnil sam D’Agostino, logistika na zemlji, železnica. V Trstu se namreč od 2014, ko se je začela rast pretovora v tržaškem pristanišču, promet na cestah ni povečal. Ves transport gre po železnici.
»To je še en argument, da naj se v Sloveniji zamislimo, kaj pomeni 2. tir in kaj pomenijo igrice z referendumi, ki so verjetno sami sebi namen. To je ena od poglavitnih zadev, da Koper ne potone v konfrontaciji s Trstom, ki sploh ne bi smela biti konfrontacija, ampak sinergija.«
Tako razmišlja direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, ki napoveduje tudi nove predstavitve prostocarinske cone v Trstu in priložnosti za slovenska podjetja v njej.
Najdejavnejše slovensko društvo v Porabju, ki že 22 let povezuje upokojence, je tudi letos pripravilo številne aktivnosti. V začetku decembra so se v Slovenskem domu v Monoštru zbrali na svojem zadnjem letošnjem – adventnem – srečanju. Priprave nanj so se, kot je Silvi Eöry povedala predsednica Klara Fodor, začele že pred časom.
»Že prej smo imeli rokodelsko delavnico, na kateri smo pripravljali adventne venčke, kot so jih delali nekdaj doma, na stari način, ko so jih krasili s papirnatimi rožicami. Potem smo imeli gastronomske delavnice, na katerih so ženske pekle medene figice, pa tudi starinske figice, ki jih danes le še redko kje pečejo. To je še naša tradicija.«
Na delavnico so v okviru medgeneracijskega sodelovanja povabili tudi otroke iz osnovne šole v Števanovcih, ki so sami krasili in sodelovali pri peki figic.
Na srečanju v Monoštru so zbranim zapeli tudi pevke in pevci zbora upokojencev, predsednica društva pa je ponosna, da so se srečanja udeležili tudi gosti, člani društva upokojencev iz Murske Sobote, ki že vrsto let sodeluje z rojaki v Porabju. Začelo se je že v težkih časih, pravi predsednica murskosoboških upokojencev Angela Novak.
»Že takrat so naši zavedni soboški možje prihajali v Porabje, pa ne samo zato, da bi ga videli, ampak da bi pomagali porabskim Slovencem predvsem pri pogovornem jeziku. Zato so prinašali knjige, ki naj bi jih brali Porabci.«
Več o adventnem druženju porabskih in murskosoboških upokojencev pa lahko slišite v tokratni oddaji.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Poklon Cankarju tudi v Zagrebu, spomin in opomin na partizanski boj na avstrijskem Koroškem, s slovenskimi izseljenci iz Benečije, prostocarinska cona v Trstu, adventno srečanje v Porabju
Rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. V Trstu so med drugim pripravili pohod po mestu, s katerim je bil veliki literat tesno povezan. Znana je njegova misel, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuč. Ali kot je na pohodu po Cankarjevem Trstu spomnil profesor Miran Košuta:
»Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce.«
Tudi v Zagrebu so se velikega literata spomnili s Cankarjevimi dnevi, projektom Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se mu je pridružilo tudi slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem in Slovenski dom. Kot je Tanji Borčić Bernard pojasnil svetovalec na slovenskem veleposlaništvu Matjaž Marko, so predstaviti Cankarja na drugačen način.
»Tako smo v Slovenskem domu začeli s koncertom šansonov Bora Seuška, ki je uglasbil Cankarjeve črtice in mislim, da je bilo to med publiko dobro sprejeto.«
Bor Seušek pa kot enega izmed glavnih namenov projekta izpostavlja tudi spodbujanje k branju in odkrivanju Cankarjevih del.
»Pisana beseda izvira iz govorjene in prav bi bilo, da tudi pripelje, da ne bi bila samo stvar neke tihe intime, ampak da bi se čim vel izražalo, povedalo, mogoče glasno bralo. Opažam, da tudi otroci, šolarji ne berejo več tako dobro, kot je mogoče brala naša generacija.«
Glasbeno literarnemu večeru je sledila projekcija igrano-dokumentarnega filma Cankar, režiserja Amirja Muratovića, ki spremlja življenjsko pot tega slovenskega pisatelja in je v Prešernovo dvorano Slovenskega doma v Zagrebu pa je privabil tako mlade kot starejše.
V zaznamovanje Cankarjevega leta so se vključili tudi študenti slovenistike na vseh univerzah po svetu, tako tudi v Zagrebu, ki so Cankarja prevedli v 21 jezikov, prevode pa objavili v kar 540 strani debeli antologiji izbranih del. V Zagrebu sicer slovenščino študira 85 študentov, projektu pa se je pridružilo 7 študentk. Ena izmed njih je bila tudi Iva Balija.
»Bila je kar prijetna izkušnja, vendar tudi zahtevna, zaradi kompleksnosti Cankarjevega literarnega izročila.«
Ob predstavitvi prevodov je bila v zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizovića postavljena tudi razstava študentov katedre za informacijsko in grafično tehnologijo z Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani z naslovom Cankar, je jezi se. Ti so v petih mesecih izdelali namizne družabne igre, skozi katere uporabniki spoznavajo Ivana in Izidorja Cankarja.
V zagrebškem Slovenskem domu so v Cankarjeve dneve vključili branje slovenskih pravljic in miklavževanje za otroke. Cankarjeve črtice je brala slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez. Nov projekt Slovenskega doma pa je Živa poezija, namenjen predstavljanju pesnikov iz Hrvaške in Slovenije.
Zagreb od nekdaj tesno povezan s Cankarjem, navsezadnje v glavnem hrvaškem mestu, v Cankarjevi ulici, že 61 let stoji Osnovna šola Ivana Cankarja, opozarja Zdenko Jurinić. Ravnateljica Silvana Svetličić pa pojasnjuje, da šola vsako leto zaznamuje dan rojstva tega slovenskega pisatelja, povezani so z vsemi osnovnimi šolami Ivana Cankarja v Sloveniji, pogosto pa tja tudi odpotujejo. Pred dvema letoma so v šoli pripravili poseben projekt Branje ne pozna meja, v katerem so se naučili še več o Ivanu Cankarju, pravi učenka Paula Perok.
»Ker sem v šoli, poimenovani po Cankarju, sem se že pri pouku veliko naučila o njem, še več pa pri pripravi projekta.«
Več o Cankarjevih dnevih v Zagrebu, ki trajajo do 13.12.2018, lahko slišite v prve delu tokratne oddaje.
Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora je pred kratkim praznovala 70-letnico delovanja. Ob tem so pri založbi Drava izdali dvojezični vodnik Otoki spomina/Gedenkinseln – partizanska spominska obeležja na Južnem Koroškem, ki jih je uredil tajnik Zveze Andrej Mohar.
»Dejansko je bil ustanovitveni občni zbor Zveze celo pred 71 leti, pa so britanske oblasti že takoj po ustanovitvi zaprle tedaj izvoljenega prvega predsednika Karla Prušnika Gašparja zaradi neke vrste, po tedanji dikciji, sovražnega govora, ki je tudi danes poznamo v nekih drugih kontekstih. Prvi pravilnik je tako prispel do oblasti leto pozneje, torej pred 70 leti. Edikt o ustanovitvi je tako izšel decembra 1948.«
Dolgoletni novinar je ponosen, da se je praznovanja pomembnega jubileja udeležilo kar 1200 ljudi, največ po letu 1967.
»To je sijajen rezultat. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da ljudje odobravajo našo odkrito pot, ki jo ubiramo. Vemo, da imamo tudi posebno nalogo, kajti aktivnih borcev, vsaj takšnih, ki bi lahko bili še dejavni, žal, ni več. Na delu smo torej potomci in mislim, da smo očitno na pravilni poti.«
Ta pot pa ni nekaj statičnega. Vedno znova se morajo soočati z novimi izzivi, ne le zunanjimi, ampak tudi notranjimi, organizacijskimi, kako pritegniti mladino. In tudi tu so, je prepričan Andrej Mohar, kar uspešni.
In zunanji izzivi. Letos se je Zveza pridružila protestom proti srečanju Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku in na koncu so uspeli z zahtevo po poostrenem nadzoru. Prezgodaj je, da bi lahko ocenili, ali smo uspeli, pravi tajnik Zveze koroških partizanov.
»Res je na koncu avstrijski parlament spremenil zakon in v prepoved vključil tudi ustaško simboliko. Toda status quo ostaja. Še vedno ni jasno, kaj je ustaška simbolika.«
Odločitev je korak naprej, vendar glede na vse, kar je zapisano v zakonski noveli, rešitve niso bile prav pretehtane, pravi Mohar. Delo za letos pa še ni končano. Sredi decembra bodo tako sodelovali v Rimu in nato še v Zagrebu na večjem, evropskem simpoziju o odzivih na pojave novega desnega ekstremizma.
»Tam sodelujemo, ker smo si ustvarili ime tudi z našimi prizadevanji na avstrijskih tleh. Tako, da mislimo 11.5.2019 že dati na dnevni red in poskrbeti, da bo naš opor še bolj mogočen.«
Prav zaradi partizanskega odpora je Avstrija danes takšna, kot je, in da imajo koroški Slovenci vsaj na papirju člen 7 in v tem odporu so na avstrijskem Koroškem sodelovali dejansko vsi od najbolj vernih do komunistično, socialistično, levo usmerjenega delavstva, kolikor je bilo mogoče, pojasnjuje Andrej Mohar. Toda na vse to je treba stalno opozarjati:
»Kajti, takoimenovana resnica, če jo uporabiva kot pojem, skuša tudi pri nas, podobno, kot se dogaja v Sloveniji, potvarjati zgodovino in spreminjati predznake, zamešati, zamegliti vlogo storilcev… Na vse to je treba opozarjati, deloma je treba nemško govoreče na to spominjati in jih informirati. Predvsem pa je treba to zavest prenesti tudi na mladino in to ne glede na narodno ali strankarsko politično pripadnost.«
Zveza slovenskih izseljencev Furlanije Julijske krajine že pol stoletja pomaga številnim beneškim rojakom, ki so iz siromašnih vasic odšli v tujino s trebuhom za kruhom, ohranjati stik z domačo zemljo, kulturo in narečjem.
Jubilej so slovesno obeležili pred dnevi v Čedadu, kjer so gostitelji lahko pozdravili tudi potomce nekdanjih izseljencev z različnih koncev sveta. Elisabeta Spelat je bila, kot je povedala Mirjam Muženič, rojena v Kanadi. Njen oče je bil iz Prosenika, mama iz Tarčenta. Odšel je leta 1952, iskat delo in novo življenje. Pridružila se mu je mama, tudi sama zaradi zaposlitve in zato, da je bila skupaj z brati, ki so se izselili pred njo.
Zaradi revščine doma je v svet odšlo tri četrtine vseh prebivalcev. Izpraznile so se cele vasi. Zveza se je rodila v pomoč prvim generacijam izseljencev, pojasnjuje dolgoletni tajnik Renzo Matelič:
»V glavnem so bili sezonski delavci in so imeli, kot vsi migranti, tudi socialne probleme. Takrat so bili referendumi proti tujcem, tudi v Švici… Zavedali pa so se tudi, ker je Švica večkulturna država, da je pomembno in potrebno, da ohranijo svojo kulturno identiteto. Spodbujali pa so tudi upravitelje v domovini, da storijo nekaj za razvoj Benečije, ki je bila resnično nerazvita. Geslo je bilo: Hočemo šole v našem jeziku in delo doma. Šolo danes imamo v Špetru, dela pa še vedno ni in tudi Benečija je še vedno nerazvita.«
Težko je tudi danes, ko si pristojne oblasti prizadevajo, da bi doma ponudili vsaj nekaj priložnosti za mlade generacije. Župan Čedada Stefano Balloch, sin slovenskih staršev, verjame v razvoj turizma in turistično ponudbo vseh domačih zanimivosti in posebnosti. Član deželne vlade Furlanije Julijske krajine Gianpaolo Roberti pa dodaja, da ne gre za težave v odnosu do slovenskega ali italijanskega jezika.
»Prava težava je v tem, da bi lahko čez kakšno leto ne slišali več nobenega jezika, ker v teh vaseh ne bo nikogar.«
Dežela razmišlja o razvojnih načrtih za ta območja, predvsem za gorate predele in vasi, tudi s pomočjo podjetjem z oprostitvijo plačila enega od davkov, da bi spodbudili proizvodnjo.
»Ljudem moramo dati možnosti, da ostanejo, da dobijo zaposlitev in si uredijo dom, da se jim ni treba seliti v velika urbana središča.«
V tržaškem pristanišču nastaja prostocarinska cona, v kateri se priložnost ponuja tudi slovenskim podjetjem, je prepričan direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik.
Prostocarinska cona je bila priznana na podlagi posebnega statusa Trsta, na osnovi mirovne pogodbe po 2. svetovni vojni in je je unikum v Evropi.
Kakšne so torej prednosti delovanja v prostocarinskem območju?
Gre za proizvodnjo polizdelkov iz tretjih držav, ki jih dokončajo v Trstu in nato kot končni proizvodi prodajo izven Evrope, pojasnjuje Andrej Šik. In še bolj konkretno, če nekdo kupi komponente na Kitajskem, jih sestavi v traški prostocarinski coni in jih nato proda v ZDA ali Kanado, ima ta proizvod oznako Made in EU ali Made in Italy, ni pa mu treba plačati carinskih dajatev.
Zanimanje med slovenskimi podjetji za delovanje v prostocarinski coni sicer je, pravi direktor SDGZ, ni pa tako veliko, kot bi pričakovali, mogoče tudi zato, ker podjetja še niso v celoti dojela, kaj to dejansko pomeni.
»Poudariti moram zelo pomembno zadevo, tudi z vidika nacionalnega interesa Slovenije. Tu ne govorimo o selitvi v Italijo, tu govorimo o prednostih v prostoru, ki ga moramo razumeti kot širši slovenski prostor. Govorimo o Trstu, ki je bil do 1918 največje slovensko mesto. Če slovenska podjetja te prednosti ne bodo izkoristila, bodo to delali drugi.«
Slovenija pa bi se lahko veliko naučila tudi iz primera razvoja tržaškega pristanišča, ki je po letih stagnacije zdaj postalo prvo pristanišče v Italiji. Za to je več razlogov. Eden od njih je odličen menedžer Zeno D’Agostino, ki ga je izbrala prejšnja, levo usmerjena vlada, opozarja Andrej Šik:
»Na položaj pa ni prišel zaradi političnih zvez, pripadnosti stranki, ampak zaradi svojih sposobnosti. V zadnjih dveh letih se je v Italiji vse zamenjalo. Imamo desnosredinsko upravo v Trstu, na deželi in v Rimu. Nihče pa ni zamenjal tega menedžerja, ker je dober. Mislim, da je to zelo pomembna lekcija.«
Po mnenju Šika pa je druga pomembna lekcija bistvo uspešnega pristanišča. To je, kot je pojasnil sam D’Agostino, logistika na zemlji, železnica. V Trstu se namreč od 2014, ko se je začela rast pretovora v tržaškem pristanišču, promet na cestah ni povečal. Ves transport gre po železnici.
»To je še en argument, da naj se v Sloveniji zamislimo, kaj pomeni 2. tir in kaj pomenijo igrice z referendumi, ki so verjetno sami sebi namen. To je ena od poglavitnih zadev, da Koper ne potone v konfrontaciji s Trstom, ki sploh ne bi smela biti konfrontacija, ampak sinergija.«
Tako razmišlja direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, ki napoveduje tudi nove predstavitve prostocarinske cone v Trstu in priložnosti za slovenska podjetja v njej.
Najdejavnejše slovensko društvo v Porabju, ki že 22 let povezuje upokojence, je tudi letos pripravilo številne aktivnosti. V začetku decembra so se v Slovenskem domu v Monoštru zbrali na svojem zadnjem letošnjem – adventnem – srečanju. Priprave nanj so se, kot je Silvi Eöry povedala predsednica Klara Fodor, začele že pred časom.
»Že prej smo imeli rokodelsko delavnico, na kateri smo pripravljali adventne venčke, kot so jih delali nekdaj doma, na stari način, ko so jih krasili s papirnatimi rožicami. Potem smo imeli gastronomske delavnice, na katerih so ženske pekle medene figice, pa tudi starinske figice, ki jih danes le še redko kje pečejo. To je še naša tradicija.«
Na delavnico so v okviru medgeneracijskega sodelovanja povabili tudi otroke iz osnovne šole v Števanovcih, ki so sami krasili in sodelovali pri peki figic.
Na srečanju v Monoštru so zbranim zapeli tudi pevke in pevci zbora upokojencev, predsednica društva pa je ponosna, da so se srečanja udeležili tudi gosti, člani društva upokojencev iz Murske Sobote, ki že vrsto let sodeluje z rojaki v Porabju. Začelo se je že v težkih časih, pravi predsednica murskosoboških upokojencev Angela Novak.
»Že takrat so naši zavedni soboški možje prihajali v Porabje, pa ne samo zato, da bi ga videli, ampak da bi pomagali porabskim Slovencem predvsem pri pogovornem jeziku. Zato so prinašali knjige, ki naj bi jih brali Porabci.«
Več o adventnem druženju porabskih in murskosoboških upokojencev pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Oddaja je tokrat tudi v znamenju čezmejnih programov. Porabska Razvojna agencija Slovenska krajina namerava s svojima projektoma spodbuditi razvoj turizma, tudi kolesarskega. Koroški Slovenec Peter Paco Wrolich pove več o Dravski kolesarski poti, ki preko avstrijske Koroške vodi do Maribora in je uvrščena v najvišjo kategorijo kolesarskih poti v Evropi. Sotočja so tudi gledališko obarvana. Odpravimo se v Rož, kjer je potekala tradicionalna Tribuna - gledališki in lutkovni festival, in si na Reki ogledamo premiero predstave »Niti tat ne more pošteno krast« dramske skupine društva Bazovica. Gostimo pa tudi nekdanjega odgovornega urednika Primorskega dnevnika Dušana Udoviča, ki je dejaven tudi kot upokojenec.
Ob mednarodnem dnevu maternega jezika se o njegovem pomenu v dvo- ali večjezičnem okolju, asimilaciji in integraciji pogovarjamo z rojaki, literati z avstrijske Koroške in Štajerske; s Sabino Buchwald, Rezko Kanzian in z Janijem Oswaldom. O izkušnjah s pravno delavnico, ki so jo odprli pri goriški SKGZ, da bi rojakom olajšali uveljavljanje določb zaščitnega zakona za Slovence, pripoveduje njen vodja Livio Semolič. Gostimo doktorja filozofije Jadrana Zalokarja z Reke, haiku pesnika, ki je izdal zbirko svojih pesmi tudi v slovenščini. “Mamica, povejte mi” pa je naslov zbirke slovenskih ljudskih pesmi, ki jih je po večletnem prizadevanju te dni na svojem prvem albumu izdal Komorni mešani zbor iz Monoštra. Več lahko slišite v tokratnih Sotočjih.
15 – letnica zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Kaj je zakon dejansko prinesel slovenski manjšini in kakšne so možnosti za njegovo nadgradnjo, nas zanima v oddaji. Poklonili smo se lani umrlemu vsestranskemu kulturnemu ustvarjalcu Aldu Klódiču. O programih integracije in inkluzije beguncev na avstrijskem Koroškem se pogovarjamo z Danielom Wuttijem, socialnim psihologom, projektnim sodelavcem celovške univerze. Skupaj s porabskimi rojaki pa v Verici praznujemo Borovo gostüvanje in slovenski kulturni praznik v društvu Bazovica na Reki.
Oddaja je, kot se za Prešernov dan spodobi, predvsem kulturno obarvana. S koroško Slovenko Cvetko Lipuš, dobitnico nagrade Prešernovega sklada za pesniško zbirko z naslovom: Kaj smo, ko smo, se pogovarjamo, kdo smo. Odpravimo se v Rezijo, kjer skušajo rojaki ohraniti svojo barvito kulturno dediščino tudi s pomočjo Unesca. Z Marijano Sukič, urednico Porabja, se spominjamo začetkov izhajanja pred 25-imi leti in dilem, ki so se jim takrat porajale. Po četrt stoletja so pred novo dilemo. Predstavljamo pa tudi na Reki rojenega violinista in skladatelja Zdravka Plešéta, zelo dejavnega glasbenika, ki vseskozi utrjuje slovensko hrvaške vezi, pohvali pa se lahko tudi s pesniškima zbirkama.
Rojaki v sosednjih državah se že pripravljajo na praznovanje slovenskega kulturnega praznika. Tudi na Dunaju, kjer je na pogorišču Slovenskega znanstvenega inštituta nastal Slovenski inštitut. Kakšni so cilji na novo ustanovljenega društva, nas zanima v tokratni oddaji. S koroškim Slovencem Tomažem Ogrisom, glavnim urednikom revije Rastje, listamo po najnovejši številki, ki je pravi letni almanah literarne ustvarjalnosti rojakov na avstrijskem Koroškem. Preverjamo, kako je z vpisom v šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji, ki je prvič potekal po elektronski poti. V Števanovcih skupaj s porabskimi Slovenci praznujemo 30-letnico vrtca in gostimo dolgoletne članice društva Bazovica z Reke, tesno povezane z likovnim ustvarjanjem. S svoijimi deli pa sodelujejo tudi na humanitarni prodajni razstavi Mostovi prijateljstva v Zadru. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
Pod geslom »Razumeti nazaj, živeti naprej« Zveza slovenskih organizacij iz Celovca slovesno obeležuje 60-letnico svojega delovanja, za katerega jo je predsednik države odlikoval z državnim priznanjem - redom za zasluge. O delovanju te krovne organizacije koroških Slovencev, ki prihodnost gradi tudi na sožitju, več v tokratni oddaji. Gostimo dobitnika srebrnih plaket Javnega sklada za kulturne dejavnosti, rojaka z avstrijske Koroške doktorja Janka Zerzerja in tržaškega Slovenca Janka Bana. Zanima nas, na kaj sta v svoji izredno bogati karieri najbolj ponosna. Valerija Perger, pristojna za šolstvo Slovencev na Madžarskem, pojasnje, ali se razmere na področju dvojezičnega šolstva v Porabju res izboljšujejo. Skupaj s fotografsko sekcijo društva Bazovica z Reke pa vstopamo v mesec kulture. V Sotočjih, skupaj z rojaki iz sosednjih držav!
Pred skupno sejo slovenske in madžarske vlade nas v Sotočjih zanima, kaj si od srečanja obetajo porabski Slovenci, zadovoljni tudi zaradi povečanja denarne pomoči iz Budimpešte. Mladi koroški Slovenci bodo lahko že šesto leto zapored sodelovali na javnem natečaju Pisana promlad – na dan z besedilom, s katerim skušajo spodbuditi učence, da pišejo v slovenskem jeziku. Matejka Grgič, rojakinja z Goriške, je raziskovala, kaj zaznamuje razpravo – diskurz - o jeziku med Slovenci v Italiji in odkrila veliko ideologije, sklicevanja na preteklost in lažne mite. Kaj to pomeni, pojasnjuje v tokratni oddaji. Gostimo tržaško Slovenko Jasno Tuta, ki je prejadrala Tihi ocean in s predajo mestnega ključa v Kastvu nad Reko napovedujemo pestro pustno dogajanje med rojaki iz sosednjih držav.
Pred skupno sejo slovenske in madžarske vlade nas v Sotočjih zanima, kaj si od srečanja obetajo porabski Slovenci, zadovoljni tudi zaradi povečanja denarne pomoči iz Budimpešte. Mladi koroški Slovenci bodo lahko že šesto leto zapored sodelovali na javnem natečaju Pisana promlad – na dan z besedilom, s katerim skušajo spodbuditi učence, da pišejo v slovenskem jeziku. Matejka Grgič, rojakinja z Goriške, je raziskovala, kaj zaznamuje razpravo – diskurz - o jeziku med Slovenci v Italiji in odkrila veliko ideologije, sklicevanja na preteklost in lažne mite. Kaj to pomeni, pojasnjuje v tokratni oddaji. Gostimo tržaško Slovenko Jasno Tuta, ki je prejadrala Tihi ocean in s predajo mestnega ključa v Kastvu nad Reko napovedujemo pestro pustno dogajanje med rojaki iz sosednjih držav.
Spominjamo se 70. obletnice začetka delovanja slovenskega radijskega programa na avstrijskem Koroškem. Pred natanko 20. leti je izšla prva številka goriškega tednika Novi glas, v katerega sta se združila Novi list in Katoliški glas. Po dveh desetletjih pričakujejo vnovično združevanje, na kar pa odgovorni urednik Jurij Paljk ne pristaja. Rojaki z Videmskega so že 53.tič praznovali Dan emigranta. Gostimo porabskega Slovenca Lacija Kovača, dobitnika odlikovanja predsednika madžarske vlade »Za narodnosti«, in Gregorja Srdoča z Reke, ljubiteljskega astronoma, ki objavlja v prestižnih znanstvenih revijah. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav v oddaji Sotočja!
Glasbena matica iz Trsta, katere začetki segajo v leto 1909 in je lani praznovala 70-letnico vnovičnega delovanja, še vedno čaka na javno priznanje tako v Italiji kot v Sloveniji. Kakšni so obeti za letos, lahko slišite v Sotočjih? Gostimo tudi Odineo Zupin, ki je zavedna Slovenka in levičarka. Odpravili smo se v eno ključnih ustanov koroških Slovencev v Podjuni - Kulturni dom v Pliberku. Veliko zaslug za delovanje doma ima vodja Milan Piko. Z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Eriko Köleš Kiss se pogovarjamo o letošnjih izzivih. Rojakinja z Reke doktorica Jasmina Dlačić, podpredsednica slovenskega društva Bazovica in članica svetov slovenske manjšine na mestni in županijski ravni, pa govori o skrbi za najmlajše rojake, ki bi lahko spodbudila in okrepila slovensko skupnost v Kvarnerju. Prisluhnite oddaji!
Doktor Jože Marketz, direktor Caritas Koroška, je življenje posvetil pomoči najšibkejšim in socialno najbolj ogroženim. Prepričan je, da so prebežniki velika priložnost za našo družbo. Kako beguncem pomagajo na avstrijskem Koroškem, pripoveduje v tokratnih Sotočjih. Rojaki na južni meji pozivajo pristojne, naj umaknejo žičnato ograjo in zagotavljajo, da jih ta ne more ločiti. Generalni konzul v Monoštru doktor Boris Jesih je pripravil sprejem ob dnevu samostojnosti Slovenije. Kako četrt stoletja samostojnosti matične države ocenjujejo rojaki v Porabju? Prisluhnite oddaji! Govorimo tudi o reformi šolstva v Furlaniji Julijski krajini, ki ne zagotavlja pričakovane avtonomije slovenskega šolskega urada. Kaj to pomeni za kakovost pouka v slovenskem učnem jeziku, nas zanima v tokratni oddaji.
Tržaški Slovenec Edi Kraus je za svoj prispevek h gospodarskem sodelovanju med Italijo in Slovenijo dobil italijansko državno priznanje - vitez za zasluge. Porabski Slovenec Francek Mukič, novinar in literat, pa je bil za svoje negovanje slovenskega jezika in kulture odlikovan z najvišjim madžarskim narodnostnim kulturnim priznanjem. Oba gostimo v tokratni oddaji. O spremembah identitete pri rojakih na avstrijskem Koroškem se pogovarjamo z raziskovalcem iz Celovca Milanom Obidom. Rojakinja iz Zagreba Mila Stoviček v prvencu z naslovom »Tri točkice« opisuje hrvaško - slovensko zgodovino svoje družine. Kakšna je bila, nas zanima v tokratnih Sotočjih. Kar nekaj minut pa posvetimo tudi letošnjim dosežkom slovenskih zamejskih športnikov. Prisluhnite Slovencem iz sosednjih držav!
Tokrat je naš gost don doktor Ivica Križ, rojak iz Prezida, ki je na Reki predstavil svojo knjigo o – zelo aktualni temi - dialogu z islamom. Več lahko slišite o letošnji knjižni beri večjih slovenskih zamejskih založb. Bila je dobra, saj so izdana dela zelo raznolika; od domoznanstvene literature, del o pomembnih rojakih do zanimivih osebnih zgodb. Toda… brez finančnih težav tudi letos ni šlo. Kot ne gre v oddaji brez Miklavža. Zveza Slovencev na Madžarskem je za najmlajše letos prvič pripravila miklavževanje. Kako so ga pričakali otroci in njihovi starši? Prisluhnite oddaji!
V oddaji se najprej ustavimo pri notifikaciji nasledstva takoimenovane avstrijske državne pogodbe. 28. Novembra je namreč minilo 60 let, od kar je federalna Jugoslavija notificirala pristop k pogodbi. Bi bil čas, da to stori tudi Republika Slovenija? Vprašanje, ki še vedno deli. So odgovor dobili na posvetu, ki ga je pripravil Inštitut za narodnostna vprašanja? Prisluhnite Sotočjem, ki jih tokrat zaznamuje tudi književna ustvarjalnost rojakov iz sosednjih držav. Gostimo literarno kritičarko in profesorico Tatjano Rojc, dobitnico literarno zgodovinske nagrade Auersperg. Z Vilijem Prinčičem pa se pogovarjamo o beguncih z Goriškega, ki so med prvo svetovno vojno našli zatočišče v taborišču Bruck. Več tisoč jih je bilo in iz njihovih zgodb bi se lahko marsikaj naučili tudi danes. Zanima nas, kaj so se na Reki dogovorili člani Projektnega odbora za pripravo celovitega sistema učenja slovenskega jezika na Hrvaškem. Priložnost za pogovor o slovenskem jeziku je bila tudi deseta obletnica začetka dvojezičnega pouka na Gornjem Seniku. Kaj pravijo učenci, kako so zadovoljni učitelji? Prisluhnite oddaji Sotočja!
Rojaki v Porabju so bili zadovoljni po seji mešane slovensko madžarske manjšinske komisije, vendar bo treba počakati, ali bodo pristojni v obeh vladah sprejeta priporočila komisije tudi upoštevali. Kaj konkretno so se dogovorili, lahko slišite v tokratni oddaji. Zanima nas tudi, kakšna prihodnost se obeta slovenskim zamejskim raziskovalnim inštitutom, ki se srečujejo tudi s strukturnimi težavami. Gostimo tržaškega rojaka Miloša Budina, nekdaj dejavnega na političnem prizorišču, zdaj aktivnega v tržaškem gledališču Rossetti. Z Zdravkom Likarjem, ki že štiri desetletja prihaja v Videmsko pokrajino, se pogovarjamo o opaznem napredku tam živečih rojakov, z novim predsednikom SKD Lipa iz Buzeta Borisom Grželjem pa o prihodnjem delovanju društva. Prisluhnite oddaji!!
Kakšne načrte imajo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu s tednikom koroških Slovencev Novice in z goriškim Novim glasom? Odgovor iščemo v tokratni oddaji. S tržaškim Slovencem, pesnikom in pisateljem Miroslavom Košuto, odlikovanim z redom za zasluge, se vračamo v čase njegovega vodenja slovenskega gledališča v Trstu, ko je to dobilo status stalnega gledališča. Pred sejo mešane slovensko – madžarske komisije preverjamo, kaj so ključna odprta vprašanja. Z novo učiteljico slovenščine na Reki Andreo Šlosar pa se pogovarjamo o naraščajočem zanimanju za pouk slovenščine. Kdo so učenci, ki se odločajo zanj? Prisluhnite oddaji!
Bodo Novice, osrednjih tednik koroških Slovencev, prihodnje leto sploh še izhajale? Kaj se bo zgodilo z goriškim tednikom Novi glas? Oba časopisa rojakov iz soseščine sta se znašla v zelo negotovem finančnem položaju in obeti niso najboljši. Kako naprej, nas zanima v tokratni oddaji. Spregovorimo o rezijanščini, ki je, po mnenju nekaterih, ne moremo uvrstiti v slovenski jezik. Toda ugotovitve strokovnjakov, med katere sodijo tudi raziskovalci z univerze v Padovi, dokazujejo nasprotno. Z rojaki iz Porabja potegnemo črto pod 25-letno delo njihove krovne zveze in predstavimo likovnega umetnika in skladatelja, rojaka Sašo Šantla, ki je s svojimi ilustracijami, grafikami in skladbami tudi na Hrvaškem pustil neizbrisen pečat. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
Kako v časih varčevanja zagotoviti delovanje slovenskih struktur, je bilo vprašanje, na katerega so odgovor v Celovcu iskali udeleženci okrogle mize, predstavniki rojakov z avstrijske Koroške in iz Furlanije Julijske krajine. Spremembe so nujne, so ugotavljali. Pa bi lahko bila rešitev ustanovitev sklada za razvoj? Več o tem v tokratnih Sotočjih. Gostimo tržaškega Slovenca Franka Košuto, enega od pobudnikov in operativnega vodjo gradnje Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu pri Trstu, odlikovanega z državnim priznanjem - medaljo za zasluge, in se pogovarjamo z gozdarjem z avstrijske Koroške Marianom Tomažejem. Zanima nas tudi, kakšne so prioritete sveta slovenske manjšine mesta Zagreb in kako se rojaki v Porabju učijo slovenski jezik. Prisluhnite oddaji Sotočja tudi ta ponedeljek po 20.00!
Predsednik Skupnosti južnokoroških kmetic in kmetov Štefan Domej opaža, da slovenskim kmetom primanjkuje gorečnosti. Kako goreči so na avstrijskem Koroškem, lahko slišite v tokratni oddaji, ki je tudi v znamenju prve konference slovenskega kmetijstva in gozdarstva rojakov iz domovine in tujine. Tržaški Slovenec Edi Bukavec, glavni tajnik deželne Kmečke zveze, pojasni pred kakšnimi izzivi je zveza, ki obeležuje 65 let svojega delovanja. Gostimo velikega literata Cirila Zlobca, ki je svojo prvo pesem napisal v semenišču v Gorici, in predsednika Zveze Slovencev na Madžarskem Jožeta Hirnöka, ki zvezo vodi vse od njene ustanovitve pred 25 leti. Na Hrvaškem je volilna kampanja pred parlamentarnimi volitvami v polnem zamahu, nas pa zanima, kakšne so možnosti, da svojega predstavnika v saboru dobi slovenska manjšina? Prisluhnite oddaji!
Slovenska kulturno gospodarska zveza – ena od krovnih organizacij Slovencev v Furlaniji Julijski krajini – je na deželnem kongresu v Gorici začrtala prihodnje usmeritve in za predsednika prvič neposredno izvolila dosedanjega vodjo Rudija Pavšiča. Gostimo tudi vodjo Krščanske kulturne zveze iz Celovca Zalko Kelih Olip ter predsednika društva slovenskih pisateljev v Avstriji Nika Kupperja. Raziskujemo, zakaj je na Hrvaškem takšno zanimanje za študij v Sloveniji in kaj so tokrat sčarale čaralice, ki so se v vražji »nauči« vnovič zbrale v Andovcih.
Neveljaven email naslov