S predsednikom SKGZ Rudijem Pavšičem o kongresu in načrtovanih spremembah, o načrtih tudi z novim predsednikom ZSO Manuelom Jugu, v slovenski čitalnici v Čabru in na Borovem gostüvanju v Sakalovcih

Spremembe v SKGZ

Letošnje leto prinaša spremembe na vodilnih mestih v nekaterih krovnih slovenskih zamejskih organizacijah. Z mesta predsednika Slovenske kulturno gospodarske zveze se bo tako na deželnem kongresu 9.3.2019 po 21 letih poslovil Rudi Pavšič. Kongres bo začrtal novo pot ne le zveze ampak tudi celotne skupnosti, pravi dolgoletni predsednik v pogovoru z Mirjam Muženič.

Priprave so se začele že pred letom dni z obiski območnih enot SKGZ, da bi videli, kako razmišlja baza in kaj si želi. V Kobaridu so ob pomoči zunanjih strokovnjakov imeli programski seminar, ki mu je sledilo srečanje deželnega sveta, parlamenta SKGZ. Tam so pripravili dokument s predlogi sprememb, ki jih bodo predstavili na kongresu. Rdeča nit tega dokumenta je dialog in slovenski jezik, pojasnjuje Pavšič.

»Mislim, da sta to dva stebra. Prepričan sem, da, če ne moremo znotraj manjšine in z našimi zunanjimi sogovorniki reševati problemov z dialogom, potem jih ne bomo rešili.«

Slovenski jezik pa je bistvo slovenske prisotnosti v Furlaniji Julijski krajini, dodaja dolgoletni predsednik SKGZ.

»Ker se število ljudi, ki se približujejo in poznajo slovenski jezik, veča, hkrati pa se slabša kakovost našega jezika, moramo nekaj storiti. Seveda ne sami, vsi skupaj, ne le vsi Slovenci v Italiji ampak tudi v Sloveniji«

In v kakšni kondiciji Rudi Pavšič zapušča SKGZ?

»Bom prenesel misli drugih, saj mislim, da ni lepo, da se preveč hvalim. Drugi ugotavljajo, da sem prevzel organizacijo v najslabšem trenutku njene zgodovine in sem jo ponovno postavil tja, kamor spada, v sam vrh manjšinske stvarnosti. Mislim, da je to zelo dobro, kajti SKGZ ni samo organizacija članic in ustanov, je neke vrste referenčna točka za dobršen del manjšine, za deželo, za Slovenijo, za Rim, tudi za posameznike, ki imajo kakšno posebno stisko.«

Daljši pogovor z Rudijem Pavšičem lahko slišite v tokratni oddaji.

Spremembe v ZSO

Zveze slovenskih organizacij (ZSO), ena od treh krovnih organizacij koroških Slovencev, je novega predsednika dobila na občnem zboru 23.2.2019. Po več kot 26 letih se je z mesta predsednik te organizacije poslovil Marjan Sturm, nasledil ga je še ne 22- letni Manuel Jug, študent matematike in nemščine – pedagoška smer.

Napoveduje, da bo nadaljeval delo svojega predhodnika in mentorja, pri tem pa mu bodo pomagali trije izkušeni podpredsedniki – Ana Blatnik, Valentin Sima in Avguštin Brumnik.

Hkrati novi predsednik ZSO obljublja, da bo organizacijo usmeril v prihodnost. O reformah, h katerim so pozivali tudi na samem občnem zboru, bo odločala delovna skupina, ki jo bo vodil. Kako pa je z mladimi?

Manuel Jug priznava, da mladi v narodnostnih organizacijah pogosto niso slišani. Kako bo to spremenil?

»Osebno se zelo zavzemam za politično aktivnost, vem pa, da veliko mladih, mojih vrstnikov ali mlajših ne vidi dovolj perspektive in zato niso aktivni. Mislijo si, zakaj bi sodeloval, če nimam možnosti. Zato sem hvaležen Marjanu Sturmu, da mi je dal priložnost, da sem lahko postal aktiven. Nič mi ne pomaga, če imam v odboru 10 mlajših in nihče ni slišan in viden navzven. Mislim, da je tu le ena prava pot, da mladi tudi navzven izrazijo svoje mnenje.«

Slovenski kotiček v čabrski knjižnici

V tokratni oddaji se odpravimo tudi v Čabar, v Narodno knjižnico Ivan Žagar, kjer bo ponudba knjig v slovenski čitalnici v prihodnje še pestrejša. Avstrijska vlada in Celovška Mohorjeva sta namreč knjižnici darovali knjige v slovenskem jeziku v vrednosti 5000 €. Gre za pomembno donacijo, pravi ravnateljica knjižnice Sintija Žurga Paripovič.

S slovensko čitalnico so začeli pred 4 leti, da bi videli, ali ljudi to zanima. In izkazalo se je, da si želijo takšnih dogodkov, pravi ravnateljica.

»Pripravljamo dogodke za vse starostne skupine, od najmlajših do upokojencev. Odziv je velik in se še povečuje. Pripravljamo bralne delavnice, skrbimo za medkulturni dialog, ustvarjalne delavnice. Imamo tudi krožek za ročna dela z naslovom Naučiti se, ne pozabiti, da tradicijo naših babic in dedkov prenesemo na mlajše generacije.«

V knjižnici Ivan Žagar v Čabru negujejo tudi domače čabrsko narečje, podobno slovenskemu jeziku, otroci pa se  ob tem učijo tudi knjižne slovenščine, saj se mnogi odločijo za šolanje v Sloveniji. Več tudi o dopolnilnem pouku slovenščine, ki ga imajo v Čabru, Prezidu in Tršću in ga obiskuje 63 učencev, pa v pogovoru z učiteljico Mirjano Žagar.

Borovo gostüvanje

Borovo ženitovanje ali svatba z borom je stara ljudska šega, še živa med Slovenci na stičišču slovanske, madžarske in nemške kulture. Pripravijo jo lahko le v vasi, kjer se v predpustnem času ni nihče poročil. Letos je bilo tako v Sakalovcih, kjer so bili ponosni, da so lahko pripravili ta etnološki običaj, ki je od leta 2015 vpisan tudi v register žive kulturne dediščine na Madžarskem, pojasnjuje etnologinja Marija Kozar Mukič.

»V ta register so nas sprejeli, ker to šego izvajamo v izvirnem času, za pusta, in v izvirnem okolju v Porabju, z izvirnim namenom. To je, da mladino spodbujamo  k temu, da se poročajo in imajo otroke. To je za nas v Porabju zelo pomembno, kot je pomembno, da svoje otroke naučijo slovensko.«

Pomemben je bor, ki ga posekajo že dan prej, ga okrasijo, vaški fantje in gasilci pa nanj pazijo celo noč, pojasnjuje v pogovoru s Silvo Eöry etnologinja Marija Kozar Mukič.

»Če bi prišel kdo iz sosednje vasi in poškodoval bor, bi tako vzel nedolžnost nevesti in borovo gostüvanje bi odpadlo. Mi to jemljemo zelo resno.«

Varovanje bor nato prevzamejo vragi in Lucifer, ki imajo v Porabju pozitivno vlogo. Na svatbi sodelujeta tudi skupina svatov, oblečeni, kot bi šli na pravo poroko, ženin, nevesta in družice, pa uradna oseba, župan, občinski sluga in duhovnik, poleg njih pa so se spremljevalna skupina, našemljenci, ki zabavajo svate, tu sta tudi tradicionalna porabska pustna lika Fašenek in Lenka, lahko jih je tudi več, vsi pa z veliko hrupa odganjajo zimo.

Županja Sakalovcev Valerija Rogan, ki se je prelevila v žandarko, je skrbela, da se nikomur ni nič zgodilo, da ne bi ukradli ženina ali nevesto, ali posekali bor. Priznava, da je priprava borovega ženitovanja za Sakalovce velik zalogaj.

»Zelo ponosni smo, da smo dobili to nalogo in zelo sem zadovoljna, saj sodeluje polovica vas. Vsi našemljenci so iz naše vas, 22 parov vleče bor, tudi nevesta je doma iz Sakalovcev, čeprav zdaj živi v Monoštru, tudi ženin je domačin, dejaven v folklorni skupini. Sodeluje tudi 50 članov porabskih slovenskih upokojencev.«

Čarovnice oziroma čaralice, kot jim pravijo v Porabju, so med svati neuspešno iskale mladega fanta. Po skoraj teh urah se je svatovska povorka ustavila v središču Sakalovcev, kjer je duhovnik na šaljivi način poročil Lino in Vendela, nato pa so se svatje veselili in plesali še dolgo v noč.

Prisluhnite!