Kako so se odrezali koroški Slovenci, na Madžarskem popis prebivalstva preložili za leto in pol, Patrick Quaggiato o ustvarjanju in poustvarjanju glasbe, Boris Lah o očetu, arhitektu Zorku Lahu in opremljanju Galeba

Koroški Slovenci so na lokalnih volitvah na avstrijskem Koroškem sodelovali na kandidatnih listah različnih strank, največ jih je bilo med kandidati Enotne liste, ki so osvojili 59 sedežev v občinskih svetih. To je vsekakor razlog za zadovoljstvo znotraj narodne skupnosti, ugotavlja odgovorni urednik tednika Novice Sebastjan Trampusch.

»Enotna lista je v primerjavi z volitvami pred 6 leti osvojila mandat več. Razveseljivo je tudi, da so male frakcije z obrobja dvojezičnega območja, ki imajo običajno en mandat, tega ohranile. Nekatere večje stranke pa so dosegle manj od pričakovanega.«

Kampanja je bila zaradi epidemije drugačna. Veliko je potekala prek družbenih omrežij in s plakati po občinah, neposrednih stikov z volivci, ki so pomembni, tokrat ni bilo. Kako pomembna pa je bila v tokratni kampanji dvojezičnost?

»Slovenščina je pomembna pri nabiranju političnih glasov. Ta za nekatere občina velja že desetletja in se tudi zrcali v volilnih kampanjah Socialdemokratske stranke, Ljudske stranke in Zelenih, da bi Svobodnjaki to zagovarjali, še nisem opazil. Eden od politikov iz vrst narodne skupnosti je to komentiral z besedami, da nekaterim, ko gre za slovenske glasove, slovenščina pač ne smrdi.«

Obstajajo izjeme, za katere je normalno, da imajo dvojezične nastope in volivca nagovarjajo tudi v slovenskem jeziku, dodaja Sebastjan Trampusch. Kandidati iz vrst koroških Slovencev so nastopali na listah različnih strank. Mnogi so bili na listah Socialnih demokratov, nekaj jih je bilo pri Ljudski stranki in nekaj pri Zelenih. Največ pa jih je bilo na listah samostojnega političnega gibanja Enotna lista.

Od tam prihaja tudi vnovični župan Globasnice Bernard Sadovnik, ki ni pričakoval tako prepričljive izvolitve že v prvem krogu. Dobil je namreč kar 65 % podporo. Pomembno pa je, da bo imela Enotna lista v občinskem svetu v prihodnje absolutno večino, je povedal v svojem prvem odzivu za slovenski program ORF.

Župan Železne Kaple Franz Jožef Smrtnik pa se bo v drugem krogu pomeril s kandidatko Socialdemokratov Elizabeth Lobnik. Dosedanji socialdemokratski župan Pliberka Stefan Visotschnig se bo v drugem krogu pomeril z Danielom Wrissnigom iz Ljudske stranke. V Selah pa je socialdemokratski župan Heribert Kulmesch že v prvem krogu zbral 52,6 % glasov in ohranil svoj položaj.

Več o rezultatih občinskih in županskih volitev na avstrijskem Koroške pa v pogovoru z odgovornim urednikom tednika Novice Sebastjanom Trampuschem.

Popis prebivalstva na Madžarskem preložen

Države članice evropske unije letos, skladno z evropsko direktivo, opravljajo popise prebivalstva. Večina držav bo popise izpeljala brez anketiranj prebivalstva na registrski način z združitvijo podatkov različnih baz. Na Madžarskem in Hrvaškem so načrtovani tudi osebni pogovori anketarjev s prebivalci, vendar so jih zaradi epidemije preložili. Na Hrvaškem za zdaj za  dva meseca, tako da naj bi popis potekal junija in julija.  Na Madžarskem pa so popis z letošnje pomladi prestavili na jesen prihodnje leto.

Predsednik Državne slovenske samouprave Karel Holec v pogovor s Silvo Eöry to ocenjuje za dobro.

»Ko sem prvič slišal to novico, sem menil, da je to slabo. Zdaj mislim drugače. Imel bomo leto in pol časa za obveščanje Slovencev na Madžarskem. Lahko jih bomo obiskali in jim osebno izročili promocijsko gradivo in to ne le v Porabju, temveč tudi v večjih mestih, kjer živijo porabski Slovenci.«

Cilj je, da se za Slovence opredeli vsaj 4000 ljudi, dodaja naš sogovornik, zadovoljen, da bodo lahko zdaj v miru pripravili od 5 do 10-minutni promocijski film, v katerem bodo nastopali Slovenci, ki živijo na Madžarskem.

Ena od novosti in posebnosti pa je tudi Register porabskih vrednot, ki vključuje snovno in nesnovno dediščino. Porabski Slovenci bodo edini na Madžarskem, ki ga bodo pripravili, v njem pa bo vse, kar bo potrdila posebna komisija, tudi tradicionalno Borovo gostüvanje.

Del za porabske Slovence pomembni vrednot je lahko nato vključen v register Železne županije, kamor sodi Porabje, in del nato celo v državni register, dodaja Karel Holec. Komisija naj bi se sestajala trikrat letno in preučila predloge, ki jih lahko posredujejo vsi zainteresirani; od društev do samoupravnih skupnosti, vsako leto pa naj bi izdali tudi knjižico o sprejetih vrednotah.

Poslušalcu pričarati, da se je čas ustavil

38-letni goriški skladatelj in dirigent Patrick Qauggiato je pred tedni prejel visoko priznanje, ki ga ob slovenskem kulturnem prazniku podeljujeta obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji: Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij.

V dvajsetih letih je goriški skladatelj napisal več kot 600 skladb, kot tolkalec, dirigent, zborovodja in pevec pa je sodeloval na več kot dva tisoč nastopih. Goriški glasbenik, tudi priljubljen profesor na obeh slovenskih glasbenih šolah v Italiji, je prisoten in poznan tako v slovenskem kot italijanskem glasbenem prostoru.

V vsakem trenutku je predan glasbi in prostoru, v katerem živi. Kljub temu, da je za svojo vsestransko dejavnost in izjemen opus doslej prejel že kar nekaj nagrad, je bil ob letošnjem priznanju obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji zelo počaščen. Nagrado, ki jo ob Prešernovem prazniku običajno dobijo ljudje, ki so v življenju pokazali že marsikaj, je namreč prejel kot eden najmlajših doslej.

Verjame pa, kot je povedal v pogovoru s Tatjno Gregorič, da bo v življenju lahko pokazal še marsikaj.

Patrick Quaggiato je zaradi bogate ustvarjalnosti in radodarnosti eden najbolj iskanih skladateljev dežele Furlanije Julijske krajine. Njegove skladbe so zelo priljubljene v zborovskem okolju, čeprav ustvarja tudi vokalno inštrumentalna in inštrumentalna dela. Njegov kompozicijski stavek je sodoben, a preprost in zavezan melodiji, njegova glasba je tankočutna, hkrati iskriva, pogosto ritmično in harmonsko barvita. Ponaša se s z izjemnim številom naročil. Katero delo pa bi želel ustvariti sam, brez predhodnega naročila?

»Pisanje po naročilu ni lahko, če pa tega ne bi počel, bi do sedaj ustvaril veliko manj glasbe… Ko bo čas za komponiranje iz lastnih potreb, bi se odločil za pisanje muzikala. Vanj bi vključil veliko elementov, ki me privlačijo, od klasične do sodobne glasbe vključno z zdaj aktualnimi tehničnimi pripomočki.«

Glasbenik, ki združuje ustvarjanje in poustvarjanje glasbe, se zaveda, da je vse povezano in da eno brez drugega ne obstaja.

»Izpolnjenega se počutim, če uspem poslušalcu pričarati občutek, da se je čas ustavil.«

Kaj pa Patricka Quaggiata v teh zaposluje v času epidemije, kaj ga morebiti najbolj radosti?

»V teh časih je moja glavna skrb iskanje novih metod poučevanja na glasbenih šolah. Kako simulirati nastope, spodbujati in vključevati mlade.«

Ob tem pa komponira skladbe predvsem za otroške in mladinske zbore ter osvežuje stare partiture znanih in manj znanih zamejskih skladateljev, ki bodo izšle v pesmarici.

Zorko Lah, arhitekt, ki je dvakrat opremil ladjo Galeb

V okviru projekta Reka, evropska prestolnica kulture (EPK) 2020 se v muzej prenavlja Galeb, šolska ladja vojne mornarice nekdanje SFRJ, ki jo je njen predsednik Josip Broz Tito uporabljal za svoja državniška potovanja po svetu.

Za časa Tita je notranjost ladje Galeb opremil reški arhitekt slovenskega rodu, Zorko Lah, ki se je za področje ladijske arhitekture specializiral med prvo zaposlitvijo, v podjetju STUARD - Studio d'Architettura e Decorazione - v Trstu. Po vojni pa je v več kot dvajsetletni uspešni karieri v podjetju Brodoprojekt na Reki med drugim opremil tudi vrsto potniških in drugih ladij.

V Opatiji živi njegov sin, Boris Lah, zdravnik z magisterijem in doktoratom reške medicinske fakultete, na kateri je tudi poučeval, večino delovnega staža pa opravil v ortopedski bolnišnici v Lovranu. V pogovoru z Marjano Mirković je za Sotočja spregovoril o svojih spominih na očeta in njegovo delo.

Zorko Lah je ladjo Galeb opremil dvakrat: leta 1951, ko je bilo reško podjetje, Centralni urad za projektiranje, poznejši Brodoprojekt, še vojna ustanova, pristojna za  ladjedelništvo v vsej državi, in znova leta 1962, med drugim tudi z deli slovenskih umetnikov, se iz svojega otroštva spominja Boris Lah.

»Takrat je vse to bilo vojaška tajna in ničesar ni smel nositi domov, doma je lahko le skiciral določene stvari in jih odnesel v službo. Strogo je spoštoval pravila, preživel je vojno in preživel je nasilje. Vedel sem le, da je to delal, toda doma o tem, kar je delal za vojsko, ni govoril. In vse, kar je bilo povezano z Galebom, je bila vojaška tajna.«

V zapisih Zorko Lah  tako nikjer ne omenja Galeba ali dela na njem. Sin pa se spominja, da se je oče pogovarjal s Černigojem in Spacalom pa tudi Smokvino iz sosedstva in da je z njihovimi umetniškimi deli opremil salone in prostore na Galebu. Za katera dela gre in kje so zdaj, pa ostaja neznanka.

Ladja Galeb je zavarovana kulturna dobrina in njena zbirka je od leta 2018 sestavni del reškega Mestnega muzeja. Razstava na to temo je leta 2019 zbudila veliko zanimanje, del  gradiva iz družinskega arhiva je prispeval tudi Boris Lah.

»Posredovali smo določene idejne zasnove za stole in pohištvo. Oče je bil privrženec  Bauhausa in je strogo spoštoval čiste, ravne oblike, tako je bilo v njegovem času in od teh oblik ni odstopal. Imam škatlo z nekimi osnutki, a je to gradivo še neurejeno.«

Zorko Lah je v okviru podjetja Brodoprojekt delal po vsej državi, opremljal ladje nastajajočega potniškega ladjevja, iz serije Pesniki, Mesta, zatem tovorne in vojne ladje ter projektiral tudi zgradbe, poslovne prostore in drugo, pojasnjuje sin Boris Lah.

»Imel je 43 projektov, to so bile manjše potniške ladje iz serije, imenovane po pesnikih,  zatem Partizanka, pa Maribor, iz serije ladij, imenovanih po mestih, in tri ladje iz vojne mornarice - Galeb, Podgorka in C-63, ker je oče v glavnem opremljal prostore za kapitane in častnike.«

Zorka Laha, rojenega 1905 v Gabrovcu pri Trstu, so v leta 1944 nemške oblasti v Trstu aretirale in deportirale v Avstrijo, kjer je v Linzu  delal v gradbenem podjetju. Leta 1945 je pobegnil v Berlin. Tam je v letih od 1946 do 1949 delal v jugoslovanski vojaški misiji pri restavraciji in adaptaciji ter notranji opremi poslopja veleposlaništva Federativne ljudske republike Jugoslavije.

V Berlinu je spoznal svojo soprogo, Nemko, rojeno v Münchnu, ki je bila med vojno v nemškem odporniškem gibanju in se je zaradi preganjanja gestapa zatekla v Berlin. Ko so Američani izvedeli, da je bila komunistka, tam ni več mogla ostati. Ni mogla niti dobiti službe, niti končati študija medicine. Edina možnost je bil odhod v takratno FLRJ, v pripoveduje Boris Lah.

»Zanju je bil to nekakšen izhod. Oče je bil domoljub, želel je obnoviti to državo, zato je privolil, da pride v Brodoprojekt, kjer je delal dan in noč.«

Daljši pogovor z Borisom Lahom lahko slišite v oddaji!