Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ema Andoljšek se je upokojila pred 16-imi leti, a to še zdaleč ne pomeni, da je njeno življenje kaj bolj mirno ali manj aktivno kot takrat, ko je bila še zaposlena. Enkrat na teden poučuje nemški jezik na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, prosti čas pa namenja potovanjem, kmetovanju in izdelovanju pravih malih umetnin v obliki zapletenih vezenin. Na njih upodablja člane svoje družine, znane motive slovenskih slikarjev, zadnje čase pa navdih išče v panorami, ki jo ponuja naše glavno mesto. Emo Andoljšek je na pogovor povabila Darja Pograjc.
Pogovor z mentorico na Univerzi za tretje življenjsko obdobje
“Sem kot 18-letnica pisala na biro za naslov dopisovanja z eno deklico. Bili sva 18 let stari, sva se spoznali in od 18 leta ni minilo leto, da se ne bi srečali. Najprej kot najstnici, zdaj pa kot babici,” pripoveduje Ema Andoljšek. Leta so prinesla tudi poslovno sodelovanje, ki se je prav tako razvilo v prijateljstvo, ki traja še danes. Pred osmimi leti se je zato rodilo Srečanje treh parov – srečanje prve prijateljice in njenega moža, poslovnega para iz Műnchna in Eme ter njenega moža. Srečajo se enkrat letno, letos bo to v mesecu juniju. Ema Andoljšek se je upokojila pred 16. leti, a to še zdaleč ne pomeni, da je njeno življenje kaj bolj mirno ali manj aktivno kot takrat, ko je bila še zaposlena.
Živahna in vitalna upokojenka tedensko poučuje nemški jezik na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Uči dvanajst ljudi, ki so se za njen tečaj odločili zaradi osvežitve znanja, ki so ga pridobili v srednji šoli.
Marsikdo misli, da greš zato, da potem kavico piješ ali kaj takega … nikakor ne! Gre res za telovadbo – možgansko telovadbo, ki se ji ne odpovejo. Redno prihajajo, tudi zimskih počitnic ne želijo. Če ni naloge, so čisto razočarani. Delajo, delajo v polni, polni meri in so hvaležni za znanje, ki ga dobivajo.
Odnos med profesorjem in učencem v tretjem življenjskem obdobju je malce drugačen kot odnos rednega študenta in njegovega profesorja. Po eni strani moraš ostati profesor, saj ima “vsak koncert svojega dirigenta” a vseeno Ema svoje tečajnike uči, da odmislijo ocene in uživajo v svojem znanju.
“Zelje, repa, korenje, slabo življenje. Juha, meso, boljše bi bilo,” so se glasile modrosti, ki so jih nekoč žene na kmetih s križci vezle na prte, te pa obesile na stene.
Gobelin delaš samo v eno smer in rado malo vleče. Ko pa križček prekrižaš, je pa kvadrat pred teboj tak kot mora biti.
Ema prosti čas namenja potovanjem, kmetovanju in izdelovanju umetnin v obliki zapletenih vezenin. Na njih upodablja člane svoje družine, znane motive slovenskih slikarjev (Kobilice in Šubica), zadnje čase pa navdih išče v panorami, ki jo ponuja naše glavno mesto.
Največja slika, ki sem jo naredila je regratovo polje s 75.000 križčki. Te, ki se je pa zdaj lotevam, Ljubljane, je pa povprečje 32.000 na sliko.
Ema je svojega očeta Janeza Andoljška zadnjič videla pri šestih letih. Čeprav bi lahko bila zagrenjena, jo je mati naučila, da sovraštvo ni pravo življenjsko vodilo. Spomin na očeta je obudila pred dvema letoma z izdajo knjige Le tülku vam povejm, v kateri je zbrala in posodobila očetove zapise, ki se dotikajo ribniškega življenja.
Ko so hodili takrat k spovedi, je poslal župnik dva k Sveti Ani. Ampak, da morata iti tako, da dasta fižol v čevlje, da bo pokora hujša. In sta šla. Eden pride na Sveto Ano ves spočit, drugi pa ne. “Kako je pa tebi uspelo, da si gor prišel?” “Ja, veš, jaz imam pa kuhan fižol!” Je imel pa v čevljih kuhan fižol.
Emin oče je rad nastopal – bil je honorarni sodelavec Radia Ljubljana – in predstavljal neverjetno iznajdljivost Ribničanov. Bil je avtor besedil, režiser in igralec. Ker je Ema ponosna na svoje ribniško-ljubljanske korenine, z veseljem raziskuje preteklost bližnjih in daljnih sorodnikov, ki so svoje mesto našli tudi na njenem rodoslovnem drevesu.
foto: Wikimedia Commons
888 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Ema Andoljšek se je upokojila pred 16-imi leti, a to še zdaleč ne pomeni, da je njeno življenje kaj bolj mirno ali manj aktivno kot takrat, ko je bila še zaposlena. Enkrat na teden poučuje nemški jezik na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, prosti čas pa namenja potovanjem, kmetovanju in izdelovanju pravih malih umetnin v obliki zapletenih vezenin. Na njih upodablja člane svoje družine, znane motive slovenskih slikarjev, zadnje čase pa navdih išče v panorami, ki jo ponuja naše glavno mesto. Emo Andoljšek je na pogovor povabila Darja Pograjc.
Pogovor z mentorico na Univerzi za tretje življenjsko obdobje
“Sem kot 18-letnica pisala na biro za naslov dopisovanja z eno deklico. Bili sva 18 let stari, sva se spoznali in od 18 leta ni minilo leto, da se ne bi srečali. Najprej kot najstnici, zdaj pa kot babici,” pripoveduje Ema Andoljšek. Leta so prinesla tudi poslovno sodelovanje, ki se je prav tako razvilo v prijateljstvo, ki traja še danes. Pred osmimi leti se je zato rodilo Srečanje treh parov – srečanje prve prijateljice in njenega moža, poslovnega para iz Műnchna in Eme ter njenega moža. Srečajo se enkrat letno, letos bo to v mesecu juniju. Ema Andoljšek se je upokojila pred 16. leti, a to še zdaleč ne pomeni, da je njeno življenje kaj bolj mirno ali manj aktivno kot takrat, ko je bila še zaposlena.
Živahna in vitalna upokojenka tedensko poučuje nemški jezik na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Uči dvanajst ljudi, ki so se za njen tečaj odločili zaradi osvežitve znanja, ki so ga pridobili v srednji šoli.
Marsikdo misli, da greš zato, da potem kavico piješ ali kaj takega … nikakor ne! Gre res za telovadbo – možgansko telovadbo, ki se ji ne odpovejo. Redno prihajajo, tudi zimskih počitnic ne želijo. Če ni naloge, so čisto razočarani. Delajo, delajo v polni, polni meri in so hvaležni za znanje, ki ga dobivajo.
Odnos med profesorjem in učencem v tretjem življenjskem obdobju je malce drugačen kot odnos rednega študenta in njegovega profesorja. Po eni strani moraš ostati profesor, saj ima “vsak koncert svojega dirigenta” a vseeno Ema svoje tečajnike uči, da odmislijo ocene in uživajo v svojem znanju.
“Zelje, repa, korenje, slabo življenje. Juha, meso, boljše bi bilo,” so se glasile modrosti, ki so jih nekoč žene na kmetih s križci vezle na prte, te pa obesile na stene.
Gobelin delaš samo v eno smer in rado malo vleče. Ko pa križček prekrižaš, je pa kvadrat pred teboj tak kot mora biti.
Ema prosti čas namenja potovanjem, kmetovanju in izdelovanju umetnin v obliki zapletenih vezenin. Na njih upodablja člane svoje družine, znane motive slovenskih slikarjev (Kobilice in Šubica), zadnje čase pa navdih išče v panorami, ki jo ponuja naše glavno mesto.
Največja slika, ki sem jo naredila je regratovo polje s 75.000 križčki. Te, ki se je pa zdaj lotevam, Ljubljane, je pa povprečje 32.000 na sliko.
Ema je svojega očeta Janeza Andoljška zadnjič videla pri šestih letih. Čeprav bi lahko bila zagrenjena, jo je mati naučila, da sovraštvo ni pravo življenjsko vodilo. Spomin na očeta je obudila pred dvema letoma z izdajo knjige Le tülku vam povejm, v kateri je zbrala in posodobila očetove zapise, ki se dotikajo ribniškega življenja.
Ko so hodili takrat k spovedi, je poslal župnik dva k Sveti Ani. Ampak, da morata iti tako, da dasta fižol v čevlje, da bo pokora hujša. In sta šla. Eden pride na Sveto Ano ves spočit, drugi pa ne. “Kako je pa tebi uspelo, da si gor prišel?” “Ja, veš, jaz imam pa kuhan fižol!” Je imel pa v čevljih kuhan fižol.
Emin oče je rad nastopal – bil je honorarni sodelavec Radia Ljubljana – in predstavljal neverjetno iznajdljivost Ribničanov. Bil je avtor besedil, režiser in igralec. Ker je Ema ponosna na svoje ribniško-ljubljanske korenine, z veseljem raziskuje preteklost bližnjih in daljnih sorodnikov, ki so svoje mesto našli tudi na njenem rodoslovnem drevesu.
foto: Wikimedia Commons
Lučka Šićarov, dipl. filozofinja in pedagoginja, se ukvarja z oblikovanjem unikatne keramike in poučevanjem keramike. Od leta 1987 je sodelovala na več kot 40 skupinskih in mednarodnih razstavah ter imela več kot 20 samostojnih razstav v Sloveniji in tujini ter prejela več mednarodnih priznanj in nagrad. V studio jo je povabila Lucija Fatur.
Verjetno se bo marsikateri od naših poslušalcev in poslušalk spomnil našega tokratnega sogovornika - dolgoletnega kolega Jožeta Skoka. Nekateri ga poznajo tudi kot šahista, morda pa niste vedeli, da je tudi glasbenik. Lotil se je tudi pisanja in konec lanskega leta je izšla njegova monografija Zabavni ansambli na Domžalskem. O vsem, kar ga razveseljuje, se bo pogovarjal z Lucijo Fatur.
Kako se je Dolenjka znašla na Gorenjskem, bomo izvedeli v pogovoru s tokratno sogovornico, gospo Jano Toporiš. Dom je našla v Bistrici pri Tržiču, leta po upokojitvi pa si zapolnjuje z najrazličnejšimi dejavnostmi v okviru Društva diabetikov Tržič in skupine, ki deluje znotraj društva, Bistriške gavtrože. Tako ji je udejstvovanje v društvu prineslo predvsem prijetne izzive. Jano Toporiš je obiskala Lucija Fatur.
Našemu tokratnemu sogovorniku Alojziju Ogrizku je življenje prineslo na pot najrazličnejše preizkušnje. Ker pa verjame, da se vsaka stvar zgodi z namenom, se je z vsako pogumno spoprijel in jo vzel kot izkušnjo. Danes živi v Logatcu z ženo, ki je zbolela za demenco, a prav vsak dan gospod Alojzij, ki ga sicer kličejo Slavko, poskrbi, da jima posije sonce. Upokojenemu učitelju frizerstva je bil poklic tako rekoč položen v zibel. Obiskala ga je Lucija Fatur.
Skupina Spoznajmo svoje mesto in domovino je ena izmed skupin na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Namen programa je z raziskovalnim projektnim delom pridobiti interdisciplinarno znanje o kulturni dediščini našega mesta. Tokrat ga predstavljata študentki Judita Bagon in Meta Havliček.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Marija Antonija Novljan ima 89 let. Uživa na svojem zelenjavnem vrtu, med rožami, čas si preganja tudi s poslušanjem našega radia, vedno pa tudi rada pripoveduje o svojem življenju. Njene misli pogosto odplujejo v čas njenega otroštva in mladosti, ki jo je preživela v njej tako ljubi Beli Krajini. To so bili težki časi. Čas druge svetovne vojne in čas po vojni. Kot 15letno dekle se je kot brigadirka udeležila gradnje železniške proge Šamac Sarajevo. Mladinske brigade so bile po vojni številne. Na različnih koncih razrušene Jugoslavije so opravile zelo dragoceno in dobrodošlo delo, prostovoljno delo pa je bilo za tisti čas nekaj običajnega, pravi.
22. april je Dan Zemlje in tudi Dan tabornikov. Za slednje, združene v Zvezi tabornikov Slovenije, je letošnji dan še posebej pomemben, saj obeležujejo kar 70 let svoje organizacije. Ivo Štajdohar je taborništvu posvetil svoje življenje. Ko se je organizaciji pridružil pred skoraj 60-imi leti, so ga očarale predvsem njene dejavnosti, stik z naravo, druženje in učenje, kasneje pa se je pri tabornikih tudi zaposlil. Ljubezen do narave pa ga ne zapusti tudi v pokoju.
Se radi spominjate svoje mladosti, še posebej šolskih dni? Ste v tistih letih doživeli kakšno prav posebno dogodivščino, ki bi jo z veseljem delili tudi z drugimi in pri vsem tem radi pišete? Potem vas vabimo k poslušanju oddaje, ki vsem pišočim predstavlja natečaj Mestne knjižnice Ljubljana.
Obsežni dnevni zapisi, nastali v obdobju njegovega županovanja in pridobitev, pomembnih za razvoj kraja, so zbrani v knjigi, ki je nastajala leto dni. S pisanjem svojstvene krajevne kronike se je srečal prvič, a je vztrajal do izida. Milan Kocjan pravi, da je čas treba pravilno porazdeliti: zgodaj zjutraj in dopoldne je čas za delo doma, v gozdu, mizarjenje in pomoč. Popoldnevi pa so čas za odklop, naravo in za obiske bližnjih manj obljudenih vrhov, zdaj prihaja tudi čas za užitke na motorju.
Olgo Rupnik Krže poznamo kot dolgoletno ravnateljico Mladinskega doma Malči Beličeve v Ljubljani, javnega in izobraževalnega zavoda za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Je defektologinja, ki je ob koncu svoje poklicne poti dobila nagrado za življenjsko delo na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Tudi po upokojitvi je ohranila stik z mladinskim domom ter otroki in mladostniki. Oba z možem namreč sodelujeta v botrstvu otrokom.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost, za delo službenih in reševalnih psov, za agility in ubogljivost - gospod Zidar ima zares ogromno izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno - ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. Ob včerajšnjem pogovoru sva zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo.
Pozimi je bila na Zanzibarju, na otoku, kjer ni skrbi. Vsak potrebuje odklop od rutine, saj življenje ni brezskrbno in ni pravljica. Potovanja so zanjo odklop od rutine in tudi naložba v lastno življenje, ki sicer ne prinaša samo brezskrbnih in lepih trenutkov.
Gospa Iva Potočnik živi v Ravnah na Koroškem, a pravi, da tam še vedno ni povsem doma - prihaja namreč iz Slovenj Gradca. Lani poleti jo je nagovoril natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana: Zgodbe mojega kraja - Kako smo nekoč preživljali počitnice. Njena zgodba se je uvrstila med najboljših deset in bila le povod za mnoge spomine, ki jih gospa Iva pripoveduje.
Tokratnega gosta smo na Prvem že večkrat gostili; ko je bil namreč še sekretar Združenja slovenskih žičničarjev, je z veseljem odgovarjal na vprašanja poslušalcev v Svetovalnem servisu. Danes je Dušan Božičnik aktiven upokojenec, ki svoje lepe vtise s potovanj in izletov deli tudi s prijatelji na Facebooku. Z veseljem je spet prišel v studio.
Življenje 98-letnega gospoda Noela Lipovca, ki ta čas prebiva v enoti grosupeljskega Doma starejših v Loškem Potoku, je zaznamovalo veliko spominov, veselih in bolečih. Tri desetletja je med drugim preživel v Franciji, zato je še danes vesel, če lahko s kom poklepeta v jeziku, ki ga ima zelo rad in ga ne bo nikoli pozabil. Prav živo se še spominja bega iz taborišča Dachau, od koder se je po 500 kilometrih hoje vrnil domov in se vnovič pridružil partizanom. Iz duše pa mu pri njegovih letih še vedno privre tudi marsikateri verz v hrvaščini kot maternem jeziku, saj njegov rod izhaja iz Prezida na robu Gorskega kotarja. Noel Lipovac je pripoved o svojem bogatem življenju zaupal našemu dopisniku z Notranjskega Marku Škrlju.
Danes bomo v oddaji STORŽ slišali zgodbo, ki smo jo sicer v krajši obliki že v petkovem jutru. V Petku brez pravila sta pred valentinovim nastopila »mladoporočenca«, ki sta se (znova) našla po šestih desetletjih. 81-letna Marija in 91-letni Konrad Grum bosta letos praznovala 3. obletnico poroke, v Domžalah, v katerih živita, pa ju je obiskala Nadia Petauer.
Mira Uršič je slovenska slikarka in pesnica, ki je lani obeležila 70 let življenja in 45 let samostojnega likovnega ustvarjanja. Rodila se je v Mariboru, maturirala na II. gimnaziji in študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo. Od leta 1974 ima status samostojne likovne umetnice. Živi in ustvarja v Ljubljani in Mariboru. Kot Mariborčanka, Studenčanka, je aktivno vključena v Kulturno društvo Studenci, kjer je ljubiteljskim slikarjem sekcije Stil mentorica. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.
Vsakdo si zasluži živeti varno in v miru. Pri tem pa je pomembno, da ne poskrbimo le zase, ampak tudi za druge, če opazimo, da so žrtve nasilja. Čas novega koronavirusa je razgalil marsikateri odnos, priča smo mnogim zgodbam, ki bi v vsakodnevnem hitenju ostale neopazne. Zato je Lucija Fatur v tokratno oddajo povabila gospo Darinko Rozman z SOS telefona.
Kmalu bo minilo 33 let, odkar je prvi Slovenec z enomotornim letalom preletel Atlantski ocean. V odgovor na provokacije angleških in nemških pilotov je Jože Udovč premagal relacijo San Francisco-Kanada-Grenlandija-Islandija-Anglija in po 40 urah uspešno pristal na Brniku. Danes upokojeni ključavničar in uspešni podjetnik pri 82 letih živi, kot sam pravi, prijetno življenje v Kaliforniji v ZDA. Tja ga je pred več kot 60 leti ponesla pot iz rojstne vasice Podlisca pri Dobrniču in še sanjalo se mu ni, kaj vse ga čaka. Pot ga je zanesla tudi v politične vode, v katerih je svoja poznanstva izkoristil pri lobiranju v ZDA za priznanje Slovenije kot samostojne države. Podrobneje v oddaji Storž, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Neveljaven email naslov
