Upokojenka Martina Šuhel je pretekli vikend pred vročino pobegnila na Pokljuko. Na kraško planoto se je odpravila s svojima zvestima prijateljicama, s katerima počne skoraj vse. Skupaj hodijo v planine in počitnikujejo ob morju. Kako so prijateljice preživele krajši pobeg v naravo, nam bo sogovornica zaupala ob obisku našega radijskega studia. Spregovorila bo tudi o svoji vedoželjnosti, za katero pravi, da ji je bila položena v zibelko in o knjigah, za katere ji ob vseh ostalih aktivnostih skoraj zmanjka časa. Pripravlja: Darja Pograjc.

Pogovor z upokojenko Martino Šuhel

Na Pokljuki 10 stopinj manj kot v Ljubljani

Za upokojenko Martino Šuhel je precej pester konec tedna – obogatila sta ga dva dogodka, med njima pa “po študentsko” kratka noč. V sredo zvečer so si prijateljice ogledale premiero filma 45 let na Ljubljanskem gradu. Film pod zvezdami je sicer Martina s prijateljicami letos že večkrat obiskala.

Okrog polnoči smo prišle domov in bila je resnično kratka noč, kajti zgodaj zjutraj smo se odpravile na Pokljuko. Tam smo si rezervirale tri dni v hotelu. Že samo to, da je na Pokljuki čez dan temperatura vsaj 10 stopinj manj kot v Ljubljani in tudi ponoči se lepo ohladi tako, da se dobro spi.

Prijateljice so na Pokljuki veliko hodile, obiskale planinske koče, planšarije in “si privoščile kislo mleko z ajdovimi in koruznimi žganci pa sirotko“.

Vedoželjnost in ljubezen do knjig

“Vedoželjnost mislim, da mi je bila položena že v zibelko in imela sem veliko srečo, da so jo učitelji in učiteljice v osnovni šoli spodbujali,” pravi sogovornica. Na vasi namreč niso imeli šolske knjižnice, svojo zasebno knjižnico je imel le šolski upravitelj in njegova žena je Martini redno posojala knjige. Čeprav ji ni uspelo uresničiti svoje želje po vpisu na fakulteto – končala je srednjo ekonomsko šolo in se takoj zaposlila – nad željo po študiju ni obupala. Zdaj se že nekaj let udeležuje predavanj na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer uživa v nabiranju znanj, ki so jo vedno zanimala, in v družbi vedoželjnih sošolcev.

Družbena neenakost jo žalosti

Že od malega sem zelo občutljiva za krivice, ki se dogajajo v družbi. Predvsem ko gre za ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe. Zelo me moti vedno bolj razraščajoča družbena neenakost oz. bom rekla, da sem žalostna zaradi tega.

Sogovornica se je  odločila, da poskuša na tem področju nekaj storiti. V Društvu civilnih invalidov vojn Slovenije kot podporna članica invalidom s pogovorom lepša dneve, skupaj hodijo na izlete, pomaga pa jim tudi pri organizaciji raznih akcij ali kulturnih proslav. Letos je bilo ustanovljeno Združenje etažnih lastnikov Slovenije, kjer kot članica opozarja na doseganje določenih sprememb v stanovanjski zakonodaji na področju upravljanja stanovanjskih stavb, kjer je več odprtih problemov in nepravilnosti. Deluje tudi kot podpornica Gibanja za pravično družbo in se trudi, da bi bila aktivistka.

Ena redkih stvari, ki se je Martina Šuhel v življenju ni uspela lotiti je izpit za avto. A za to ji ni preveč žal: “Nikoli nisem čutila posebnega veselja in talenta za vožnjo.”

Sem se zelo navadila na to, da nisem voznica. Obožujem vlake! Zelo rada se vozim z vlakom, ker na vlaku vedno srečam zanimive ljudi.