Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Upokojenka Martina Šuhel je pretekli vikend pred vročino pobegnila na Pokljuko. Na kraško planoto se je odpravila s svojima zvestima prijateljicama, s katerima počne skoraj vse. Skupaj hodijo v planine in počitnikujejo ob morju. Kako so prijateljice preživele krajši pobeg v naravo, nam bo sogovornica zaupala ob obisku našega radijskega studia. Spregovorila bo tudi o svoji vedoželjnosti, za katero pravi, da ji je bila položena v zibelko in o knjigah, za katere ji ob vseh ostalih aktivnostih skoraj zmanjka časa. Pripravlja: Darja Pograjc.
Pogovor z upokojenko Martino Šuhel
Za upokojenko Martino Šuhel je precej pester konec tedna – obogatila sta ga dva dogodka, med njima pa “po študentsko” kratka noč. V sredo zvečer so si prijateljice ogledale premiero filma 45 let na Ljubljanskem gradu. Film pod zvezdami je sicer Martina s prijateljicami letos že večkrat obiskala.
Okrog polnoči smo prišle domov in bila je resnično kratka noč, kajti zgodaj zjutraj smo se odpravile na Pokljuko. Tam smo si rezervirale tri dni v hotelu. Že samo to, da je na Pokljuki čez dan temperatura vsaj 10 stopinj manj kot v Ljubljani in tudi ponoči se lepo ohladi tako, da se dobro spi.
Prijateljice so na Pokljuki veliko hodile, obiskale planinske koče, planšarije in “si privoščile kislo mleko z ajdovimi in koruznimi žganci pa sirotko“.
“Vedoželjnost mislim, da mi je bila položena že v zibelko in imela sem veliko srečo, da so jo učitelji in učiteljice v osnovni šoli spodbujali,” pravi sogovornica. Na vasi namreč niso imeli šolske knjižnice, svojo zasebno knjižnico je imel le šolski upravitelj in njegova žena je Martini redno posojala knjige. Čeprav ji ni uspelo uresničiti svoje želje po vpisu na fakulteto – končala je srednjo ekonomsko šolo in se takoj zaposlila – nad željo po študiju ni obupala. Zdaj se že nekaj let udeležuje predavanj na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer uživa v nabiranju znanj, ki so jo vedno zanimala, in v družbi vedoželjnih sošolcev.
Že od malega sem zelo občutljiva za krivice, ki se dogajajo v družbi. Predvsem ko gre za ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe. Zelo me moti vedno bolj razraščajoča družbena neenakost oz. bom rekla, da sem žalostna zaradi tega.
Sogovornica se je odločila, da poskuša na tem področju nekaj storiti. V Društvu civilnih invalidov vojn Slovenije kot podporna članica invalidom s pogovorom lepša dneve, skupaj hodijo na izlete, pomaga pa jim tudi pri organizaciji raznih akcij ali kulturnih proslav. Letos je bilo ustanovljeno Združenje etažnih lastnikov Slovenije, kjer kot članica opozarja na doseganje določenih sprememb v stanovanjski zakonodaji na področju upravljanja stanovanjskih stavb, kjer je več odprtih problemov in nepravilnosti. Deluje tudi kot podpornica Gibanja za pravično družbo in se trudi, da bi bila aktivistka.
Ena redkih stvari, ki se je Martina Šuhel v življenju ni uspela lotiti je izpit za avto. A za to ji ni preveč žal: “Nikoli nisem čutila posebnega veselja in talenta za vožnjo.”
Sem se zelo navadila na to, da nisem voznica. Obožujem vlake! Zelo rada se vozim z vlakom, ker na vlaku vedno srečam zanimive ljudi.
894 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Upokojenka Martina Šuhel je pretekli vikend pred vročino pobegnila na Pokljuko. Na kraško planoto se je odpravila s svojima zvestima prijateljicama, s katerima počne skoraj vse. Skupaj hodijo v planine in počitnikujejo ob morju. Kako so prijateljice preživele krajši pobeg v naravo, nam bo sogovornica zaupala ob obisku našega radijskega studia. Spregovorila bo tudi o svoji vedoželjnosti, za katero pravi, da ji je bila položena v zibelko in o knjigah, za katere ji ob vseh ostalih aktivnostih skoraj zmanjka časa. Pripravlja: Darja Pograjc.
Pogovor z upokojenko Martino Šuhel
Za upokojenko Martino Šuhel je precej pester konec tedna – obogatila sta ga dva dogodka, med njima pa “po študentsko” kratka noč. V sredo zvečer so si prijateljice ogledale premiero filma 45 let na Ljubljanskem gradu. Film pod zvezdami je sicer Martina s prijateljicami letos že večkrat obiskala.
Okrog polnoči smo prišle domov in bila je resnično kratka noč, kajti zgodaj zjutraj smo se odpravile na Pokljuko. Tam smo si rezervirale tri dni v hotelu. Že samo to, da je na Pokljuki čez dan temperatura vsaj 10 stopinj manj kot v Ljubljani in tudi ponoči se lepo ohladi tako, da se dobro spi.
Prijateljice so na Pokljuki veliko hodile, obiskale planinske koče, planšarije in “si privoščile kislo mleko z ajdovimi in koruznimi žganci pa sirotko“.
“Vedoželjnost mislim, da mi je bila položena že v zibelko in imela sem veliko srečo, da so jo učitelji in učiteljice v osnovni šoli spodbujali,” pravi sogovornica. Na vasi namreč niso imeli šolske knjižnice, svojo zasebno knjižnico je imel le šolski upravitelj in njegova žena je Martini redno posojala knjige. Čeprav ji ni uspelo uresničiti svoje želje po vpisu na fakulteto – končala je srednjo ekonomsko šolo in se takoj zaposlila – nad željo po študiju ni obupala. Zdaj se že nekaj let udeležuje predavanj na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer uživa v nabiranju znanj, ki so jo vedno zanimala, in v družbi vedoželjnih sošolcev.
Že od malega sem zelo občutljiva za krivice, ki se dogajajo v družbi. Predvsem ko gre za ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe. Zelo me moti vedno bolj razraščajoča družbena neenakost oz. bom rekla, da sem žalostna zaradi tega.
Sogovornica se je odločila, da poskuša na tem področju nekaj storiti. V Društvu civilnih invalidov vojn Slovenije kot podporna članica invalidom s pogovorom lepša dneve, skupaj hodijo na izlete, pomaga pa jim tudi pri organizaciji raznih akcij ali kulturnih proslav. Letos je bilo ustanovljeno Združenje etažnih lastnikov Slovenije, kjer kot članica opozarja na doseganje določenih sprememb v stanovanjski zakonodaji na področju upravljanja stanovanjskih stavb, kjer je več odprtih problemov in nepravilnosti. Deluje tudi kot podpornica Gibanja za pravično družbo in se trudi, da bi bila aktivistka.
Ena redkih stvari, ki se je Martina Šuhel v življenju ni uspela lotiti je izpit za avto. A za to ji ni preveč žal: “Nikoli nisem čutila posebnega veselja in talenta za vožnjo.”
Sem se zelo navadila na to, da nisem voznica. Obožujem vlake! Zelo rada se vozim z vlakom, ker na vlaku vedno srečam zanimive ljudi.
Gospa Angelca Tekavčič pravi, da ji je pri njenih 92-ih letih zelo lepo. Skoraj tri leta živi v Domu starejših občanov Grosuplje, lepo si je uredila sobo, dneve pa si zapolni z dejavnostmi, ki jih ponujajo v Domu. Najde tudi čas za vse tisto, za kar ga prej ob skrbi za družino ni imela. V pogovoru z Lucijo Fatur je Angelca Tekavčič svojo pripoved začela v otroštvu.
Potem ko se je Dušica Kunaver kot profesorica angleščine in ruščine upokojila, jo je prevzela njena stara ljubezen – ljudsko izročilo. Le-temu je zdaj povsem predana. Sicer pa je v vseh letih izdala skoraj sto petdeset knjig in pedagoških priročnikov ter napisala skoraj tisoč člankov za različne časopise in revije. Je tudi avtorica zbirke Pod lipo domačo, v kateri je doslej izšlo več kot dvajset knjig. Še vedno zelo dejavna Dušica Kunaver rada pripoveduje o svojem delu in spominih. Obiskala jo je Lucija Fatur.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
V naslednjih minutah bomo spoznali akademskega slikarja Janeza Kovačiča. Je eden tistih srečnežev, ki so že zelo kmalu vedeli, s čim se bodo v življenju ukvarjali. Pot ga je peljala do prve samostojne razstave leta 1972, zdaj razstavlja širom po Sloveniji in v tujini. Pred kratkim je praznoval lep življenjski jubilej, pogovor pa sta z Lucijo Fatur začela pri njegovem priimku – Kovačič ali Kovačič?
Na pogovor v tokratno oddajo prihaja prav posebna gospa. Ljubiteljica potovanj, odkrivanja sveta, morja. Milanka Lange Lipovec, sicer profesorica in prevajalka, je že pred leti strnila vtise s potovanja okoli sveta v knjigi. Odločitev za pot je popolnoma spremenila njeno življenje. Danes jo je pred mikrofon povabila Lucija Fatur.
Gospod Ugo Golja je upokojitev dočakal kot krupje. Ta, morda malo manj znan poklic je z veseljem opravljal, saj mu je po drugi strani dopuščal tudi nekoliko več svobode čez dan, kot bomo slišali. V Center starejših Pristan v Vipavi je prišel zaradi bolezni, s strokovno pomočjo si je dobro opomogel in zdaj ima še vedno precej želja in načrtov. Centra ne more prehvaliti, a tako zelo si želi pogleda na morje. V pogovoru večkrat omeni Klavdijo - socialna delavka je ena tistih, ki gospoda Uga opogumlja in mu pomaga, kolikor le lahko. Kaj vse je še počel v življenju - med drugim je kratek čas tudi poučeval - boste slišali v pogovoru z Lucijo Fatur. Najprej pa bomo izvedeli, od kod prihaja njegova družina.
Lado Leskovar je svojo prvo glasbeno nagrado osvojil leta 1963 na Slovenski popevki na Bledu s pesmijo Malokdaj se srečava. 4 leta kasneje je s pesmijo Vse rože sveta zastopal Jugoslavijo na tekmovanju za Pesem Evrovizije na Dunaju. Kot novinar in urednik je delal tudi na RTV Slovenija. Posnel je več kot 300 popevk in šansonov in igral v nekaterih slovenskih in tujih filmih ter gledaliških predstavah.
Ste starejši od 60 let in radi pišete? Potem bo natečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije pravi izziv za vas. Kar nekaj tem se je na teh natečajih že zvrstilo, tokrat pa vas vabijo k spominom, kako ste se nekoč zabavali. Natečaj "Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč zabavali" se je začel 1. marca, vse do 1. septembra imate čas za sodelovanje. V pogovoru z Lucijo Fatur natečaj predstavlja vodja projekta Anja Frković Tršan.
Natečaj Mestne knjižnice Ljubljana Zgodbe mojega kraja: Spomini na šolske dni smo v naši oddaji že spoznali, predstavili smo prve tri nagrajenke lanskega natečaja. Tokrat je z nami v studiu gospod Peter Bergant, ki se je s svojo zgodbo Kodeljevo moje mladosti uvrstil med deset najboljših.
Gospoda Ernesta Kobolta smo v naši oddaji že spoznali. Kot upokojeni lektor in redaktor je velik ljubitelj slovenskega jezika. Povedal nam je, da se je hitro vključil v vsakodnevno življenje v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, kako pa si zapolni dneve, je povedal Luciji Fatur. Dotaknila pa sta se še ene zanimive teme – prilagajanju sostanovalcem v domu.
Da je bivanje v domu starejših prijetno, pripoveduje tudi naša današnja sogovornica. Gospa Ljudmila Javornik je v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu tretje leto, če želi, si najde družbo, ali pa ob pogledu skozi okno obuja spomine, ki se jih je pri njenih letih nabralo že precej. Luciji Fatur je najprej povedala, da se je za odhod v dom odločila sama.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva do dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja ter rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Gospo Mirjano Borčič so podobe filmskega platna osvojile za vse življenje. Danes, ko šteje dobrih 96 let, še vedno z žarom v očeh pripoveduje o srečanju s filmom, z umetniki, režiserji. Diplomirala je iz ruščine in srbohrvaščine, kot vodja filmske vzgoje pa je v Pionirskem domu vzpostavila nove temelje sodobne filmske pedagogike, razvijala je otroško in mladinsko ustvarjalnost. Delovala je v sosvetu za film Zveze kulturnih organizacij Slovenije, v Zvezi prijateljev mladine Slovenije, Republiški komisiji za film, sekciji kritikov in publicistov pri Društvu slovenskih filmskih delavcev, Unescu, v mednarodnih povezavah slovenske in tuje ustvarjalnosti, Deseti muzi, Filmskih pogovorih ob kavi po projekcijah filmov za seniorje v ljubljanskem Kinodvoru. Poleg številnih zapisov je pred osmimi leti objavila knjigo Odstiranje pogleda: Spomini, izkušnje, spoznanja. Gospa Mirjana Borčič je v pogovoru z Lucijo Fatur odstrla le majhen drobec iz svojega bogatega filmskega življenja, leta pa je ne ovirajo, da ne bi bila še vedno dejavna.
Gospoda Rajka Rekanoviča vsi kličejo kar Ramo. Ima pestro življenjsko zgodbo, ki jo je rad podelil z nami, prav tako kot rad podeli naokrog tudi svojo dobro voljo. Loti se veliko dejavnosti, saj je prav zato tudi prišel v Dom upokojencev Domžale, da mu ne bo dolgčas in da bo v družbi svoje generacije, kot je povedal Luciji Fatur v pogovoru prav ob koncu lanskega leta in dodal, da je v domu šele kratek čas. .
Dom upokojencev Domžale je zadnja leta dom gospe Ivane Koželj. Čeprav jo vse življenje spremlja bolezen, ni bila nikoli črnogleda, ves čas je v prihodnost zrla z optimizmom in še danes je tako. V pogovoru z Lucijo Fatur je gospa Ivana Koželj najprej povedala, kako to, da je prav v tem domu v Domžalah.
V Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu nas vedno radi sprejmejo. Kako so preživeli zadnji dve leti, smo v pogovorih s stanovalci že slišali, kot povsod, je bilo tudi pri njih potrebne veliko energije, dobre volje in iznajdljivosti. Danes bo naš sogovornik gospod Adolf Čas. Pravi, da komaj ve za korono, zakaj, pa boste izvedeli v naslednjih minutah.
Sam pravi, da je njegova življenjska pot sestavljena iz dveh obdobij: mladostnega, v katerem je imel prednost nogomet, in drugega, poslovnega, zdaj že več kot petdeset let posvečenega vinu. Bil je prvi lastnik zasebnega podjetja na Slovenskem v Jugoslaviji, ki se ukvarja s pridelavo penine po klasični metodi. Uradno se je upokojil prvega dne novega tisočletja, a še vedno ostal dejaven. Toliko, da mu je pred kratkim s skupino sodelavcev prvič uspelo pridelati penino brez žvepla. Pred dnevi je praznoval enainosemdeseti rojstni dan. Magistra agronomije, enologa in vrhunskega vinarja Janeza Isteniča smo povabili v zadnjo letošnjo oddajo Storž. Z njim se bo pogovarjal Marko Rozman.
Knjige, ročna dela in druženje so dejavnosti, ki gospe Kristini Ivančič zapolnjujejo dneve v Domu upokojencev Domžale. Pravi, da se človek nehote spominja preteklosti, a življenje gre naprej. Z Lucijo Fatur sta se pogovarjali tudi o mladosti, zaznamovani z boleznijo, pa o prijetnih službenih letih in o iztekajočem se letu.
Gospa Olga Andjelkovič ima, kot prava upokojenka, zapolnjene prav vse dneve. S čim vse se ukvarja, boste izvedeli v naslednjih minutah, med drugim se lahko pohvali tudi z letošnjo tretjo nagrado na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije z naslovom Zgodbe mojega kraja – Spomini na šolske dni. Zbirali so kratke, resnične zgodbe, natečaj je bil namenjen starejšim od 60 let. Lucija Fatur je gospo Olgo Andjelković obiskala prav na dan, ko je prvič to zimo močno snežilo.
Neveljaven email naslov
