Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Upokojenka Martina Šuhel je pretekli vikend pred vročino pobegnila na Pokljuko. Na kraško planoto se je odpravila s svojima zvestima prijateljicama, s katerima počne skoraj vse. Skupaj hodijo v planine in počitnikujejo ob morju. Kako so prijateljice preživele krajši pobeg v naravo, nam bo sogovornica zaupala ob obisku našega radijskega studia. Spregovorila bo tudi o svoji vedoželjnosti, za katero pravi, da ji je bila položena v zibelko in o knjigah, za katere ji ob vseh ostalih aktivnostih skoraj zmanjka časa. Pripravlja: Darja Pograjc.
Pogovor z upokojenko Martino Šuhel
Za upokojenko Martino Šuhel je precej pester konec tedna – obogatila sta ga dva dogodka, med njima pa “po študentsko” kratka noč. V sredo zvečer so si prijateljice ogledale premiero filma 45 let na Ljubljanskem gradu. Film pod zvezdami je sicer Martina s prijateljicami letos že večkrat obiskala.
Okrog polnoči smo prišle domov in bila je resnično kratka noč, kajti zgodaj zjutraj smo se odpravile na Pokljuko. Tam smo si rezervirale tri dni v hotelu. Že samo to, da je na Pokljuki čez dan temperatura vsaj 10 stopinj manj kot v Ljubljani in tudi ponoči se lepo ohladi tako, da se dobro spi.
Prijateljice so na Pokljuki veliko hodile, obiskale planinske koče, planšarije in “si privoščile kislo mleko z ajdovimi in koruznimi žganci pa sirotko“.
“Vedoželjnost mislim, da mi je bila položena že v zibelko in imela sem veliko srečo, da so jo učitelji in učiteljice v osnovni šoli spodbujali,” pravi sogovornica. Na vasi namreč niso imeli šolske knjižnice, svojo zasebno knjižnico je imel le šolski upravitelj in njegova žena je Martini redno posojala knjige. Čeprav ji ni uspelo uresničiti svoje želje po vpisu na fakulteto – končala je srednjo ekonomsko šolo in se takoj zaposlila – nad željo po študiju ni obupala. Zdaj se že nekaj let udeležuje predavanj na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer uživa v nabiranju znanj, ki so jo vedno zanimala, in v družbi vedoželjnih sošolcev.
Že od malega sem zelo občutljiva za krivice, ki se dogajajo v družbi. Predvsem ko gre za ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe. Zelo me moti vedno bolj razraščajoča družbena neenakost oz. bom rekla, da sem žalostna zaradi tega.
Sogovornica se je odločila, da poskuša na tem področju nekaj storiti. V Društvu civilnih invalidov vojn Slovenije kot podporna članica invalidom s pogovorom lepša dneve, skupaj hodijo na izlete, pomaga pa jim tudi pri organizaciji raznih akcij ali kulturnih proslav. Letos je bilo ustanovljeno Združenje etažnih lastnikov Slovenije, kjer kot članica opozarja na doseganje določenih sprememb v stanovanjski zakonodaji na področju upravljanja stanovanjskih stavb, kjer je več odprtih problemov in nepravilnosti. Deluje tudi kot podpornica Gibanja za pravično družbo in se trudi, da bi bila aktivistka.
Ena redkih stvari, ki se je Martina Šuhel v življenju ni uspela lotiti je izpit za avto. A za to ji ni preveč žal: “Nikoli nisem čutila posebnega veselja in talenta za vožnjo.”
Sem se zelo navadila na to, da nisem voznica. Obožujem vlake! Zelo rada se vozim z vlakom, ker na vlaku vedno srečam zanimive ljudi.
894 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Upokojenka Martina Šuhel je pretekli vikend pred vročino pobegnila na Pokljuko. Na kraško planoto se je odpravila s svojima zvestima prijateljicama, s katerima počne skoraj vse. Skupaj hodijo v planine in počitnikujejo ob morju. Kako so prijateljice preživele krajši pobeg v naravo, nam bo sogovornica zaupala ob obisku našega radijskega studia. Spregovorila bo tudi o svoji vedoželjnosti, za katero pravi, da ji je bila položena v zibelko in o knjigah, za katere ji ob vseh ostalih aktivnostih skoraj zmanjka časa. Pripravlja: Darja Pograjc.
Pogovor z upokojenko Martino Šuhel
Za upokojenko Martino Šuhel je precej pester konec tedna – obogatila sta ga dva dogodka, med njima pa “po študentsko” kratka noč. V sredo zvečer so si prijateljice ogledale premiero filma 45 let na Ljubljanskem gradu. Film pod zvezdami je sicer Martina s prijateljicami letos že večkrat obiskala.
Okrog polnoči smo prišle domov in bila je resnično kratka noč, kajti zgodaj zjutraj smo se odpravile na Pokljuko. Tam smo si rezervirale tri dni v hotelu. Že samo to, da je na Pokljuki čez dan temperatura vsaj 10 stopinj manj kot v Ljubljani in tudi ponoči se lepo ohladi tako, da se dobro spi.
Prijateljice so na Pokljuki veliko hodile, obiskale planinske koče, planšarije in “si privoščile kislo mleko z ajdovimi in koruznimi žganci pa sirotko“.
“Vedoželjnost mislim, da mi je bila položena že v zibelko in imela sem veliko srečo, da so jo učitelji in učiteljice v osnovni šoli spodbujali,” pravi sogovornica. Na vasi namreč niso imeli šolske knjižnice, svojo zasebno knjižnico je imel le šolski upravitelj in njegova žena je Martini redno posojala knjige. Čeprav ji ni uspelo uresničiti svoje želje po vpisu na fakulteto – končala je srednjo ekonomsko šolo in se takoj zaposlila – nad željo po študiju ni obupala. Zdaj se že nekaj let udeležuje predavanj na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer uživa v nabiranju znanj, ki so jo vedno zanimala, in v družbi vedoželjnih sošolcev.
Že od malega sem zelo občutljiva za krivice, ki se dogajajo v družbi. Predvsem ko gre za ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe. Zelo me moti vedno bolj razraščajoča družbena neenakost oz. bom rekla, da sem žalostna zaradi tega.
Sogovornica se je odločila, da poskuša na tem področju nekaj storiti. V Društvu civilnih invalidov vojn Slovenije kot podporna članica invalidom s pogovorom lepša dneve, skupaj hodijo na izlete, pomaga pa jim tudi pri organizaciji raznih akcij ali kulturnih proslav. Letos je bilo ustanovljeno Združenje etažnih lastnikov Slovenije, kjer kot članica opozarja na doseganje določenih sprememb v stanovanjski zakonodaji na področju upravljanja stanovanjskih stavb, kjer je več odprtih problemov in nepravilnosti. Deluje tudi kot podpornica Gibanja za pravično družbo in se trudi, da bi bila aktivistka.
Ena redkih stvari, ki se je Martina Šuhel v življenju ni uspela lotiti je izpit za avto. A za to ji ni preveč žal: “Nikoli nisem čutila posebnega veselja in talenta za vožnjo.”
Sem se zelo navadila na to, da nisem voznica. Obožujem vlake! Zelo rada se vozim z vlakom, ker na vlaku vedno srečam zanimive ljudi.
Gospo Majo Gregorič smo v naši oddaji že spoznali, živi v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu. Vedno pripravljena na pogovor, predvsem pa optimistična, je prijetna sogovornica in tako sta tudi tokrat z Lucijo Fatur nekako zaokrožili leto, ki se izteka.
"Zgodbe mojega kraja - spomini na šolske dni" je nosil naslov natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije in vabil k sodelovanju starejše od 60 let. Zgodbe so zbirali čez poletje, najboljših deset pa nagradili. Prvonagrajenko smo v naši oddaji že spoznali, danes pa je Lucija Fatur v studio povabila gospo Tatjano Valetič, dobitnico druge nagrade.
Najprej je zapisovala veselo-žalostne zgodbe iz otroštva in mladosti, hudomušne prigode o ljudeh in krajih Poljanske doline, pregovore in modrosti. Zapisanega gradiva je bilo vse več in po treh letih je njena knjiga "na svitlo dana". Veseli se odzivov. Marica Mrak, 82-letna nekdanja učiteljica osnovnošolcev v Poljanski dolini, je polna energije, optimizma in znanja, ki ga vsak dan nadgrajuje in dopolnjuje z reševanjem križank in ugank, tudi na računalniku.
Našo današnjo sogovornico v oddaji Storž, gospo Frančiško Novak, kličejo Francka. Zadnji dve leti preživlja v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, dneve si zapolni za različnimi dejavnostmi, v spomin se ji prikradejo leta njenega življenja. Lucija Fatur in Francka Novak sta pogovor začeli pri najbolj aktualni temi zadnjih dveh let, pri covidu 19, za katerim je zbolela tudi gospa Francka.
V Sloveniji živi le nekaj oseb, ki se približujejo 110. letu starosti ali pa so ga že dopolnile. Med njimi je tudi Julijana Zakrajšek iz vasice Podulaka pri Velikih Laščah, ki je konec oktobra praznovala 109 let življenja. Za svojo starost je še povsem čila in zdrava, brez očal redno plete, rada tudi bere, precej opravil po hiši še vedno postori sama, seveda pa ji na pomoč z veseljem priskočijo njeni pra ter pra-pra nečaki in nečakinje. Jemlje le nekaj zdravil, kakršna morajo tudi pol stoletja mlajši od nje, veliko se smeje, po hiši še vedno hodi brez bergel ali palice, no, ja, ima sicer slušni aparat, le sem ter tja pa jo na njena leta spomni blaga bolečina v kolenu. Gospo Julijano Zakrajšek je na njenem domu obiskal Marko Škrlj.
S projektom "Zapišimo spomine" želi Zavod Dobra pot okrepiti vključenost starejših v družbo ter z njihovimi zgodbami povezati mlajšo in starejšo generacijo. Namen projekta je tudi prenos znanja in izkušenj na mlajše ter ohranjanje ustnega izročila. Projekt predstavljata Nava Vardjan in Sitka Tepeh.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Zgodbe mojega kraja – Spomini na šolske dni je natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana, v katerem so lahko sodelovali starejši od 60 let. Od aprila do septembra so na natečaj prihajale kratke zgodbe, v katerih so avtorji obujali spomine na tiste dni pred mnogimi leti, ko so poleg znanja v šoli nabirali tudi lepe spomine iz mladih dni. Gostja tokratne oddaje je prvonagrajenka natečaja gospa Slavica Remškar.
Gospoda Ernesta Kobolta že vse življenje spremljata ljubezen in pozornost do slovenskega jezika - zakaj, boste izvedeli v tokrani oddaji. Z bivanjem v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu je zadovoljen, z Lucijo Fatur pa sta pogovor seveda začela pri aktualnem dogajanju.
"Leto in pol, kot ga ne pomnijo, leto in pol težke preizkušnje", pravijo v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, ko jih je obiskala Lucija Fatur. "Prilagajali smo se iz obdobja v obdobje, spoznavali in se učili", pripovedujeta socialna delavka Sandra Pavše in fizioterapevtka Vesna Gologranc.
Preteklo leto, čas epidemije, je močno zaznamovalo tudi delovanje študijskih programov na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Nekateri programi so se znašli na daljavo, pri nekaterih tega ni bilo moč izvesti. A kljub temu z optimizmom vabijo v novo študijsko leto in tudi k novim programom. Goste z Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani je v studio povabila Lucija Fatur.
V terenskem studiu Prvega na Mednarodnem obrtnem sejmu se nam bo pridružil Miroslav Bahčič, eden redkih, ki se lahko pohvali, da je njegov poklic zlata vreden, in to dobesedno. Kot mladenič se je učil pri najboljših celjskih zlatarjih, se nato zaposlil v Zlatarni Celje in postal inštruktor. Bodoče zlatarje je poučeval najprej v zlatarni, pozneje pa na Srednji tehnični šoli Celje. Danes je upokojeni zlatarski mojster pomemben zbiratelj in raziskovalec zlatarske dejavnosti v Celju, tudi demonstrator v zlatarski delavnici Ulice obrtnikov v Muzeju novejše zgodovine Celje.
"Staranje mi daje svobodo, da govorim resnico na glas, tisto svobodo, da sem to, kar sem," je v knjigi Moja zgodba – Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi zapisal dramski igralec Evgen Car. Nastopal je v mariborski Drami in Mestnem gledališču ljubljanskem, gostoval je v drugih gledališčih in nastopal v filmih. Zaslovel je tudi z monodramo v prekmurščini Poredušov Janoš. Nedavno pa je kot pripovedovalec sodeloval v novi radijski igri, kriminalki Bratonski pil, ki smo jo premierno predvajali na Prvem programu 17. avgusta ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.
Nekdanja osnovnošolska učiteljica 4. razreda s Ptuja Erika Šafránko je imela otroke/učence neizmerno rada. Enako kot svoj poklic. Težave v razredu je reševala sproti, zlepa, s pogovorom. Vse do upokojitve je na OŠ Ljudski vrt na Ptuju vodila tudi tabornike, med katere je bila vključena kar polovica od več kot 700 učencev na šoli. Po njenih stopinjah je zakorakala tudi hči, ki enako kot Erika, poučuje razredni pouk. Aktivna upokojenka planinari, bere, vrtnari in tarokira. Večino septembra bo preživela ob morju. Ob začetku šolskega leta se je o svojem poklicu nekoč in danes ter o svojih šolskih izkušnjah pogovarjala z našo novinarko iz spodnjega Podravja Gabrijelo Milošič.
Poletje se bliža koncu in čas je, da obudimo spomin na pretekle dni, da se spomnimo tistih dogodkov, ki so nam polepšali to poletje, da pomislimo na vse, kar nam prinaša jesen in kako si jo bomo popestrili. To oddajo oblikujete vi, drage poslušalke in poslušalci, naša telefonska številka je 01 475 22 22.
Tako kot bomo danes ponovno slišali zgodbo, ki smo jo sicer objavili po valentinovem, sta se tudi Marija In Konrad Grum ponovno našla po 60-ih letih in jima je letošnje leto prineslo tretjo obletnico poroke. Navdihujoča zgodba govori o letih, ki hitro minejo in o letih življenja, ki nikoli niso ovira za ljubezen. Marijo in Konrada Gruma je v Domžalah obiskala Nadia Petauer.
Lučka Šićarov, dipl. filozofinja in pedagoginja, se ukvarja z oblikovanjem unikatne keramike in poučevanjem keramike. Od leta 1987 je sodelovala na več kot 40 skupinskih in mednarodnih razstavah ter imela več kot 20 samostojnih razstav v Sloveniji in tujini ter prejela več mednarodnih priznanj in nagrad. Poslušali bomo ponovitev oddaje, Lučko Šićarov je v studio povabila Lucija Fatur.
Že vse od leta 1872 deluje Prostovoljno gasilsko društvo Ljubljana - Vič, takrat imenovano Prostovoljna požarna bramba Vič - Glince, vključenih pa je bilo 20 članov. No, danes je članov več, s svojim prostovoljnim delom pa še vedno nesebično pomagajo. Gospod Andrej Lešnjak bo prihodnje leto prav tako praznoval lepo okroglo obletnico udejstvovanja med gasilci, ki se jim je zapisal z vsem srcem. "Ko zapiska pozivnik, nič ne razmišljaš, samo tečeš," je v pogovoru, katerega ponovitev bomo poslušali v naslednjih minutah, razložil Luciji Fatur, dobro pa se spomni tudi obdobja vojne za Slovenijo pred tridesetimi leti.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost in za delo službenih in reševalnih psov, za agiliti in ubogljivost, gospod Zidar ima zares veliko izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno, ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. V pogovoru z Lucijo Fatur, poslušali boste ponovitev oddaje, sta zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo. Poleg tega Kinološka zveza Slovenije letos praznuje sto let.
Neveljaven email naslov
