Poletje gre počasi h koncu in učenci bodo kmalu spet sedli v šolske klopi ter obujali spomine na obdobje počitnic. Svoje spomine na učiteljski poklic pa je strnil tudi gospod Pavle Šramel, ki je v preteklosti poučeval v različnih krajih po Sloveniji. Rojen je bil v Mariboru, svojo mladost pa je preživel v Pamečah na Koroškem, kjer je kot rejenec pomagal na kmetiji. Obiskoval je meščansko šolo, nato pa je bil mobiliziran v nemško vojsko in bil poslan v Rusijo. Po prihodu domov je prebegnil med partizane, kjer je bil leto in pol.

Takoj po osvoboditvi so organizirali trimesečni tečaj za učitelje v Žalcu, ker je takrat manjkalo učiteljev. Potem so nas prerazporedili po celi Sloveniji in prvo službeno mesto je bila Solčava pri Logarski dolini.

Kot pravi sam, je bil učiteljski poklic takrat zelo cenjen, po opravljenem tečaju za učitelja pa je doštudiral na učiteljišču. Začetki so bili težki, saj je pouk v povsem požgani Solčavi potekal v župnišču, prisotna pa je bila tudi trema, ko je prvič stopil pred trideset učencev. Kljub vsemu pa so bili otroci pridni in marljivi.

Pravim, da nisem potem nikoli več tako pridnih učencev učil, kot so bili ti prvi. Marljivi, domače naloge delali … tako da je bilo kar v redu.

Kasneje je poučeval še v Nazarjah in v Rečici ob Savinji, leta 1963 pa se je preselil v Lipoglav pri Ljubljani, kjer je učiteljski poklic opravljal še nadaljnjih osem let. Po ženini smrti je razmišljal o odhodu v dom in se nato leta 2010 dokončno odločil ter prišel v Dom starejših občanov Ljubljana-Moste-Polje. Kljub svojim 90 letom starosti ostaja v koraku s časom, saj je opremljen z vso moderno tehnologijo – kamero, prenosnim računalnikom, tiskalnikom, mobilnim telefonom in lcd televizorjem.

Sem na tekočem, samo še zmeraj pa veliko manjka, dostikrat kaj narobe pritisneš, pa se vse podre. Sta pa vnuka prava strokovnjaka, ti mladi znajo. Danes je vsega na pretek – elektronike, glasbe, vsega mogočega … tako da je zanimivo.

Tudi v domu se udeležuje različnih aktivnosti, dobro pa se razume tudi s sostanovalci. Pravi, da še nikoli v življenju ni bil tako brezskrben, saj se mu ni treba ukvarjati z ogrevanjem in hrano, na voljo pa je tudi stalna zdravniška oskrba.