Nasilje je vedno bilo in bo prisotno v družbi, je družbeni pojav, na katerega pa moramo znati odgovoriti. Vprašanje seveda je, ali znamo? Kako se s to problematiko spopadajo osnovne šole? V medvrstniškem nasilju je - kot žrtve ali storilci - udeleženih od 30 do 40 % učencev, slovenske raziskave pa kažejo na to, da je slaba petina naših učencev že bila žrtev tovrstnega nasilja. Zakaj se zdi, da se zmeraj konča s premestitvijo žrtve na drugo šolo in ne s kaznijo storilcev? S kakšnimi izzivi se soočajo šole, ravnatelji, kako hitro odrasli sploh zaznamo, da je nekaj narobe? Kje je Slovenija pri sistemskem reševanju problematike medvrstniškega nasilja, kakšno vlogo imajo starši, šola, družba in politika? Odgovore bomo s šolniki in strokovnjaki iskali v Studiu ob 17h.

Nasilje je vedno bilo in bo prisotno v družbi, je družbeni pojav, na katerega pa moramo znati odgovoriti. Vprašanje seveda je, ali znamo? V medvrstniškem nasilju je kot žrtve ali storilci udeleženih od 30 do 40 % učencev, slovenske raziskave pa kažejo na to, da je slaba petina naših učencev že bila žrtev tovrstnega nasilja. Podatki policije sicer govorijo o upadu števila kaznivih dejanj, ki jih izvršijo mladoletne osebe, a gre pri tem le za mlade, stare od 14 do 18 let, in za precej nasilna kazniva dejanja – telesne poškodbe, nasilništvo, premoženjski delikti z elementi nasilja, nasilje v družini/nad otroki. A nasilje se je v zadnjih desetletjih spremenilo, opozarja raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Mitja Muršič.

»Veliko več je manj očitnih, bolj posrednih in subtilnih načinov v medosebnih odnosih, ki predstavljajo zlorabo premoči, kršitev pravic drugega človeka. Razmahnile so se oblike nasilja, ki jih omogoča moderna tehnologija, prej teh možnosti ni bilo.«

Raziskave kažejo, da so posledice spletnega nasilja še posebej razdiralne, dolgoročne, hude, saj je povzročitelj anonimen, žrtev pa se težko kamorkoli umakne. Oziroma kot pravi mag. Anton Toni Klančnik, višji kriminalistični inšpektor z Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave:

»Medvrstniško nasilje se je včasih dogajalo na šolskih igriščih in v šolah in je tam ostalo. Danes pa to nasilje otroci nosijo s seboj domov. Želijo videti, kaj se o njih piše, objavlja na družbenih omrežjih, saj so zelo odvisni od mnenja svojih vrstnikov.«

Čeprav je posledica zadnjih odmevnih medijskih primerov medvrstniškega nasilja na šolah  predvsem domneva, da se zmeraj konča s premestitvijo žrtve na drugo šolo, pa po besedah Karmen Cunder iz Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, šole niso podcenjevale problematiko tovrstnega nasilja in se z primeri velikokrat soočajo potiho, brez dodatnega izpostavljanja otrok in medijske pozornosti. Šole najprej opazijo fizično nasilje, drugih oblik nasilja dostikrat ne zaznajo tako hitro:

»Hudo mi je bilo, ko sem slišala otroka v anketi – učiteljica ni odreagirala. Za svojo šolo, tega ne morem reči. Odreagiramo takoj, po protokolu, če pa gre za izločanje, traja dalj časa, da to zaznamo in rešujemo. Ne bom pa rekla, da rešimo.«

Po mnenju psihologinje na OŠ Cirkovce Karmen Mandl, otroci ne spregovorijo o medvrstniškem nasilju iz več razlogov: ker si ne upajo, ker se jim ne zdi, da jim bo kdo dejansko pomagal ali da se bo v resnici kaj spremenilo. Ko gre za fizično nasilje, jim lahko nasilnež celo grozi, pri izključevanju pa komu kaj omenijo, pa se nič ne zgodi. Kdaj imajo tudi sami iz domačega okolja izkušnje z nasiljem in jim je to domače, zato ne spregovorijo.

Ali lahko govorimo o psihološkem profilu žrtve in nasilneža? Alenka Seršen Fras, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor:

Mladi, ki so tarče medvrstniškega nasilja, kmalu pokažejo znake, da je nekaj narobe. Popustijo v šoli, so žalostni, manj socialni, občutijo sram, brezup, ponižanje. Najbolj skrajni ukrep je tudi samomor – na svetovnem spletu je kar nekaj posnetkov poslovilnih govorov učencev, ki so povedali, da si bodo vzeli življenje zaradi zbadanja in nadlegovanja vrstnikov, g. Klančnik je spomnil na primer kanadske petnajsletnice Amande Todd …

Kako pomagati tarčam in na drugi strani tudi izvajalcem medvrstniškega nasilja? Po besedah Karmen Mandl je treba žrtve opolnomočiti, jim pomagati, da se v svoji koži dobro počutijo. Tako se lahko tudi lažje zoperstavijo nasilnežu. Slednje pa je treba umiriti, se z njim pogovoriti in naučiti novega načina obnašanja, saj mnogokrat, opozarja Alenka Seršen Fras, sploh ne ve, da je kaj naredili narobe oz. ne zna odreagirati drugače. Ne le kaznovati in prepovedati, treba je tudi spodbujati in učiti tisto, kar si v družbi želimo – kako biti strpen, empatičen, kako lahko sobivamo z drugimi. Po besedah Seršenove je treba delati individualno z žrtvijo in nasilnežem, nato pa iti še korak naprej – narediti ekipo, v kateri so vodstvo šol, učitelji, svetovalna služba in zunanji strokovnjaki, starši, tudi starši sošolcev (treba je razbiti pasivnost opazovalcev), kdaj tudi v nasilje vključeni otroci, in se kontinuirano, dalj časa ukvarjati s problemom.

»Medvrstniško nasilje je kompleksen pojav. Ne more ga rešiti en sam človek.«

Sodelovanje s starši je ključnega pomena. Velikokrat pa se zgodi, da starši iščejo izgovore za svoje otroke v smislu: moj otrok pa že ne, saj je bila samo šala, saj je žrtev sama kriva, je izzivala … Po drugi strani so lahko preveč zaščitniški tudi starši žrtev. Karmen Mandl:

Druga težava je, so prepričani ravnatelji, da je zakonodaje, ki posega na njihovo področje absolutno preveč. Karmen Cunder, ravnateljica OŠ 8 talcev Logatec:

»Če smo na odboru državnega zbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino slišali, da je nek postopek, ki ga mi delamo vzgojno, saj nismo pravniki in nimamo pravniškega znanja, padel na upravnem sodišču zaradi pike, vejice ali datuma, to ni prav. Prav tako Inšpektorat RS za šolstvo in šport ne sme zahtevati, da svet šole odpokliče ravnatelja. Te kompetence nima.«

Tako je Cundarjeva komentirala primer Deskle, ki je sicer mnenja, da je »katastrofa, da se otrok prešola«. V šolah pogreša tudi več znanja. Pedagoška fakulteta, pravi, sicer da izobrazbo in teoretično znanje, a praktično delo s seboj prinaša čisto drugačne izzive.

Kdor torej misli, da medvrstniškega nasilja ni, je v zmoti, pravi Klančnik, te problematike pa se je treba lotiti celostno. Nasilje namreč ni izoliran pojav – če otroci na televiziji vidijo, kako se zmerjajo poslanci v državnem zboru, zakaj bi bilo potem to kaj narobe? Mogoče bo nove in uspešne smernice prinesel nov projekt Inštituta za kriminologijo Sistemski pristop k medvrstniškemu nasilju v šoli, pri katerem po besedah Muršiča izhajajo prav iz tega, da tovrstno nasilje ni le težava šole, temveč skupnosti – lokalne skupnosti, družinske skupnosti in tudi širše družbene skupnosti. Vse skupaj pa se seveda začne v družini …

Še zaključne misli gostov Studia ob 17h.