Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nasilje je vedno bilo in bo prisotno v družbi, je družbeni pojav, na katerega pa moramo znati odgovoriti. Vprašanje seveda je, ali znamo? Kako se s to problematiko spopadajo osnovne šole? V medvrstniškem nasilju je - kot žrtve ali storilci - udeleženih od 30 do 40 % učencev, slovenske raziskave pa kažejo na to, da je slaba petina naših učencev že bila žrtev tovrstnega nasilja. Zakaj se zdi, da se zmeraj konča s premestitvijo žrtve na drugo šolo in ne s kaznijo storilcev? S kakšnimi izzivi se soočajo šole, ravnatelji, kako hitro odrasli sploh zaznamo, da je nekaj narobe? Kje je Slovenija pri sistemskem reševanju problematike medvrstniškega nasilja, kakšno vlogo imajo starši, šola, družba in politika? Odgovore bomo s šolniki in strokovnjaki iskali v Studiu ob 17h.
Nasilje je vedno bilo in bo prisotno v družbi, je družbeni pojav, na katerega pa moramo znati odgovoriti. Vprašanje seveda je, ali znamo? V medvrstniškem nasilju je kot žrtve ali storilci udeleženih od 30 do 40 % učencev, slovenske raziskave pa kažejo na to, da je slaba petina naših učencev že bila žrtev tovrstnega nasilja. Podatki policije sicer govorijo o upadu števila kaznivih dejanj, ki jih izvršijo mladoletne osebe, a gre pri tem le za mlade, stare od 14 do 18 let, in za precej nasilna kazniva dejanja – telesne poškodbe, nasilništvo, premoženjski delikti z elementi nasilja, nasilje v družini/nad otroki. A nasilje se je v zadnjih desetletjih spremenilo, opozarja raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Mitja Muršič.
»Veliko več je manj očitnih, bolj posrednih in subtilnih načinov v medosebnih odnosih, ki predstavljajo zlorabo premoči, kršitev pravic drugega človeka. Razmahnile so se oblike nasilja, ki jih omogoča moderna tehnologija, prej teh možnosti ni bilo.«
Raziskave kažejo, da so posledice spletnega nasilja še posebej razdiralne, dolgoročne, hude, saj je povzročitelj anonimen, žrtev pa se težko kamorkoli umakne. Oziroma kot pravi mag. Anton Toni Klančnik, višji kriminalistični inšpektor z Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave:
»Medvrstniško nasilje se je včasih dogajalo na šolskih igriščih in v šolah in je tam ostalo. Danes pa to nasilje otroci nosijo s seboj domov. Želijo videti, kaj se o njih piše, objavlja na družbenih omrežjih, saj so zelo odvisni od mnenja svojih vrstnikov.«
Čeprav je posledica zadnjih odmevnih medijskih primerov medvrstniškega nasilja na šolah predvsem domneva, da se zmeraj konča s premestitvijo žrtve na drugo šolo, pa po besedah Karmen Cunder iz Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, šole niso podcenjevale problematiko tovrstnega nasilja in se z primeri velikokrat soočajo potiho, brez dodatnega izpostavljanja otrok in medijske pozornosti. Šole najprej opazijo fizično nasilje, drugih oblik nasilja dostikrat ne zaznajo tako hitro:
»Hudo mi je bilo, ko sem slišala otroka v anketi – učiteljica ni odreagirala. Za svojo šolo, tega ne morem reči. Odreagiramo takoj, po protokolu, če pa gre za izločanje, traja dalj časa, da to zaznamo in rešujemo. Ne bom pa rekla, da rešimo.«
Po mnenju psihologinje na OŠ Cirkovce Karmen Mandl, otroci ne spregovorijo o medvrstniškem nasilju iz več razlogov: ker si ne upajo, ker se jim ne zdi, da jim bo kdo dejansko pomagal ali da se bo v resnici kaj spremenilo. Ko gre za fizično nasilje, jim lahko nasilnež celo grozi, pri izključevanju pa komu kaj omenijo, pa se nič ne zgodi. Kdaj imajo tudi sami iz domačega okolja izkušnje z nasiljem in jim je to domače, zato ne spregovorijo.
Ali lahko govorimo o psihološkem profilu žrtve in nasilneža? Alenka Seršen Fras, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor:
Mladi, ki so tarče medvrstniškega nasilja, kmalu pokažejo znake, da je nekaj narobe. Popustijo v šoli, so žalostni, manj socialni, občutijo sram, brezup, ponižanje. Najbolj skrajni ukrep je tudi samomor – na svetovnem spletu je kar nekaj posnetkov poslovilnih govorov učencev, ki so povedali, da si bodo vzeli življenje zaradi zbadanja in nadlegovanja vrstnikov, g. Klančnik je spomnil na primer kanadske petnajsletnice Amande Todd …
Kako pomagati tarčam in na drugi strani tudi izvajalcem medvrstniškega nasilja? Po besedah Karmen Mandl je treba žrtve opolnomočiti, jim pomagati, da se v svoji koži dobro počutijo. Tako se lahko tudi lažje zoperstavijo nasilnežu. Slednje pa je treba umiriti, se z njim pogovoriti in naučiti novega načina obnašanja, saj mnogokrat, opozarja Alenka Seršen Fras, sploh ne ve, da je kaj naredili narobe oz. ne zna odreagirati drugače. Ne le kaznovati in prepovedati, treba je tudi spodbujati in učiti tisto, kar si v družbi želimo – kako biti strpen, empatičen, kako lahko sobivamo z drugimi. Po besedah Seršenove je treba delati individualno z žrtvijo in nasilnežem, nato pa iti še korak naprej – narediti ekipo, v kateri so vodstvo šol, učitelji, svetovalna služba in zunanji strokovnjaki, starši, tudi starši sošolcev (treba je razbiti pasivnost opazovalcev), kdaj tudi v nasilje vključeni otroci, in se kontinuirano, dalj časa ukvarjati s problemom.
»Medvrstniško nasilje je kompleksen pojav. Ne more ga rešiti en sam človek.«
Sodelovanje s starši je ključnega pomena. Velikokrat pa se zgodi, da starši iščejo izgovore za svoje otroke v smislu: moj otrok pa že ne, saj je bila samo šala, saj je žrtev sama kriva, je izzivala … Po drugi strani so lahko preveč zaščitniški tudi starši žrtev. Karmen Mandl:
Druga težava je, so prepričani ravnatelji, da je zakonodaje, ki posega na njihovo področje absolutno preveč. Karmen Cunder, ravnateljica OŠ 8 talcev Logatec:
»Če smo na odboru državnega zbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino slišali, da je nek postopek, ki ga mi delamo vzgojno, saj nismo pravniki in nimamo pravniškega znanja, padel na upravnem sodišču zaradi pike, vejice ali datuma, to ni prav. Prav tako Inšpektorat RS za šolstvo in šport ne sme zahtevati, da svet šole odpokliče ravnatelja. Te kompetence nima.«
Tako je Cundarjeva komentirala primer Deskle, ki je sicer mnenja, da je »katastrofa, da se otrok prešola«. V šolah pogreša tudi več znanja. Pedagoška fakulteta, pravi, sicer da izobrazbo in teoretično znanje, a praktično delo s seboj prinaša čisto drugačne izzive.
Kdor torej misli, da medvrstniškega nasilja ni, je v zmoti, pravi Klančnik, te problematike pa se je treba lotiti celostno. Nasilje namreč ni izoliran pojav – če otroci na televiziji vidijo, kako se zmerjajo poslanci v državnem zboru, zakaj bi bilo potem to kaj narobe? Mogoče bo nove in uspešne smernice prinesel nov projekt Inštituta za kriminologijo Sistemski pristop k medvrstniškemu nasilju v šoli, pri katerem po besedah Muršiča izhajajo prav iz tega, da tovrstno nasilje ni le težava šole, temveč skupnosti – lokalne skupnosti, družinske skupnosti in tudi širše družbene skupnosti. Vse skupaj pa se seveda začne v družini …
Še zaključne misli gostov Studia ob 17h.
4602 epizod
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Nasilje je vedno bilo in bo prisotno v družbi, je družbeni pojav, na katerega pa moramo znati odgovoriti. Vprašanje seveda je, ali znamo? Kako se s to problematiko spopadajo osnovne šole? V medvrstniškem nasilju je - kot žrtve ali storilci - udeleženih od 30 do 40 % učencev, slovenske raziskave pa kažejo na to, da je slaba petina naših učencev že bila žrtev tovrstnega nasilja. Zakaj se zdi, da se zmeraj konča s premestitvijo žrtve na drugo šolo in ne s kaznijo storilcev? S kakšnimi izzivi se soočajo šole, ravnatelji, kako hitro odrasli sploh zaznamo, da je nekaj narobe? Kje je Slovenija pri sistemskem reševanju problematike medvrstniškega nasilja, kakšno vlogo imajo starši, šola, družba in politika? Odgovore bomo s šolniki in strokovnjaki iskali v Studiu ob 17h.
Nasilje je vedno bilo in bo prisotno v družbi, je družbeni pojav, na katerega pa moramo znati odgovoriti. Vprašanje seveda je, ali znamo? V medvrstniškem nasilju je kot žrtve ali storilci udeleženih od 30 do 40 % učencev, slovenske raziskave pa kažejo na to, da je slaba petina naših učencev že bila žrtev tovrstnega nasilja. Podatki policije sicer govorijo o upadu števila kaznivih dejanj, ki jih izvršijo mladoletne osebe, a gre pri tem le za mlade, stare od 14 do 18 let, in za precej nasilna kazniva dejanja – telesne poškodbe, nasilništvo, premoženjski delikti z elementi nasilja, nasilje v družini/nad otroki. A nasilje se je v zadnjih desetletjih spremenilo, opozarja raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Mitja Muršič.
»Veliko več je manj očitnih, bolj posrednih in subtilnih načinov v medosebnih odnosih, ki predstavljajo zlorabo premoči, kršitev pravic drugega človeka. Razmahnile so se oblike nasilja, ki jih omogoča moderna tehnologija, prej teh možnosti ni bilo.«
Raziskave kažejo, da so posledice spletnega nasilja še posebej razdiralne, dolgoročne, hude, saj je povzročitelj anonimen, žrtev pa se težko kamorkoli umakne. Oziroma kot pravi mag. Anton Toni Klančnik, višji kriminalistični inšpektor z Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave:
»Medvrstniško nasilje se je včasih dogajalo na šolskih igriščih in v šolah in je tam ostalo. Danes pa to nasilje otroci nosijo s seboj domov. Želijo videti, kaj se o njih piše, objavlja na družbenih omrežjih, saj so zelo odvisni od mnenja svojih vrstnikov.«
Čeprav je posledica zadnjih odmevnih medijskih primerov medvrstniškega nasilja na šolah predvsem domneva, da se zmeraj konča s premestitvijo žrtve na drugo šolo, pa po besedah Karmen Cunder iz Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, šole niso podcenjevale problematiko tovrstnega nasilja in se z primeri velikokrat soočajo potiho, brez dodatnega izpostavljanja otrok in medijske pozornosti. Šole najprej opazijo fizično nasilje, drugih oblik nasilja dostikrat ne zaznajo tako hitro:
»Hudo mi je bilo, ko sem slišala otroka v anketi – učiteljica ni odreagirala. Za svojo šolo, tega ne morem reči. Odreagiramo takoj, po protokolu, če pa gre za izločanje, traja dalj časa, da to zaznamo in rešujemo. Ne bom pa rekla, da rešimo.«
Po mnenju psihologinje na OŠ Cirkovce Karmen Mandl, otroci ne spregovorijo o medvrstniškem nasilju iz več razlogov: ker si ne upajo, ker se jim ne zdi, da jim bo kdo dejansko pomagal ali da se bo v resnici kaj spremenilo. Ko gre za fizično nasilje, jim lahko nasilnež celo grozi, pri izključevanju pa komu kaj omenijo, pa se nič ne zgodi. Kdaj imajo tudi sami iz domačega okolja izkušnje z nasiljem in jim je to domače, zato ne spregovorijo.
Ali lahko govorimo o psihološkem profilu žrtve in nasilneža? Alenka Seršen Fras, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor:
Mladi, ki so tarče medvrstniškega nasilja, kmalu pokažejo znake, da je nekaj narobe. Popustijo v šoli, so žalostni, manj socialni, občutijo sram, brezup, ponižanje. Najbolj skrajni ukrep je tudi samomor – na svetovnem spletu je kar nekaj posnetkov poslovilnih govorov učencev, ki so povedali, da si bodo vzeli življenje zaradi zbadanja in nadlegovanja vrstnikov, g. Klančnik je spomnil na primer kanadske petnajsletnice Amande Todd …
Kako pomagati tarčam in na drugi strani tudi izvajalcem medvrstniškega nasilja? Po besedah Karmen Mandl je treba žrtve opolnomočiti, jim pomagati, da se v svoji koži dobro počutijo. Tako se lahko tudi lažje zoperstavijo nasilnežu. Slednje pa je treba umiriti, se z njim pogovoriti in naučiti novega načina obnašanja, saj mnogokrat, opozarja Alenka Seršen Fras, sploh ne ve, da je kaj naredili narobe oz. ne zna odreagirati drugače. Ne le kaznovati in prepovedati, treba je tudi spodbujati in učiti tisto, kar si v družbi želimo – kako biti strpen, empatičen, kako lahko sobivamo z drugimi. Po besedah Seršenove je treba delati individualno z žrtvijo in nasilnežem, nato pa iti še korak naprej – narediti ekipo, v kateri so vodstvo šol, učitelji, svetovalna služba in zunanji strokovnjaki, starši, tudi starši sošolcev (treba je razbiti pasivnost opazovalcev), kdaj tudi v nasilje vključeni otroci, in se kontinuirano, dalj časa ukvarjati s problemom.
»Medvrstniško nasilje je kompleksen pojav. Ne more ga rešiti en sam človek.«
Sodelovanje s starši je ključnega pomena. Velikokrat pa se zgodi, da starši iščejo izgovore za svoje otroke v smislu: moj otrok pa že ne, saj je bila samo šala, saj je žrtev sama kriva, je izzivala … Po drugi strani so lahko preveč zaščitniški tudi starši žrtev. Karmen Mandl:
Druga težava je, so prepričani ravnatelji, da je zakonodaje, ki posega na njihovo področje absolutno preveč. Karmen Cunder, ravnateljica OŠ 8 talcev Logatec:
»Če smo na odboru državnega zbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino slišali, da je nek postopek, ki ga mi delamo vzgojno, saj nismo pravniki in nimamo pravniškega znanja, padel na upravnem sodišču zaradi pike, vejice ali datuma, to ni prav. Prav tako Inšpektorat RS za šolstvo in šport ne sme zahtevati, da svet šole odpokliče ravnatelja. Te kompetence nima.«
Tako je Cundarjeva komentirala primer Deskle, ki je sicer mnenja, da je »katastrofa, da se otrok prešola«. V šolah pogreša tudi več znanja. Pedagoška fakulteta, pravi, sicer da izobrazbo in teoretično znanje, a praktično delo s seboj prinaša čisto drugačne izzive.
Kdor torej misli, da medvrstniškega nasilja ni, je v zmoti, pravi Klančnik, te problematike pa se je treba lotiti celostno. Nasilje namreč ni izoliran pojav – če otroci na televiziji vidijo, kako se zmerjajo poslanci v državnem zboru, zakaj bi bilo potem to kaj narobe? Mogoče bo nove in uspešne smernice prinesel nov projekt Inštituta za kriminologijo Sistemski pristop k medvrstniškemu nasilju v šoli, pri katerem po besedah Muršiča izhajajo prav iz tega, da tovrstno nasilje ni le težava šole, temveč skupnosti – lokalne skupnosti, družinske skupnosti in tudi širše družbene skupnosti. Vse skupaj pa se seveda začne v družini …
Še zaključne misli gostov Studia ob 17h.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Sedem desetletij Posavskega muzeja, ki domuje v Gradu Brežice in varuje kulturno dediščino ter v njem nakopičeno bogastvo iz zgodovine bomo v današnjem Studiu ob 17-ih prikazali s pripovedmi muzejskih predmetov o ljudeh, delu, umetnosti, vojni in miru. O muzeju, ki ni zaprašen, ampak živi z ljudmi in krajem v živo iz Viteške, najlepše baročne dvorane pri nas. Voditeljica bo Alenka Terlep. Lahko nas boste spremljali tudi v živo iz brežiškega gradu na spletni strani radioprvi.si .
Pred 28timi leti smo s sprejetjem deklaracije o neodvisnosti in sprejetjem temeljne ustavne listine postali samostojna in neodvisna država. Ob Dnevu državnosti smo nekatere ključne udeležence procesa osamosvajanja povprašali po spominih na prelomne dogodke; med drugimi predsednike države, vlade in državnega zbora. Zanimala so nas tudi njihova razmišljanja o prihodnosti Slovenije. Pripravlja: Marjan Rogelj. Med drugim sodelujejo: dr. Dimitrij Rupel, Lojze Peterle, Spomenka in Tine Hribar, Milan Kučan, Vika Potočnik, Marjan Šarec, Dejan Židan in Borut Pahor.
Šolarji si bodo šolsko leto zapomnili po svoje, ostali pa najbrž tudi po peticijah staršev in razgretih javnih razpravah o preobremenjenosti učencev in preobširnih učnih načrtih. Kakšen pa je glas tistih, ki slovensko šolo ustvarjajo? Kje učitelji in ravnatelji vidijo izzive svojega poklica in kakšno je po njihovem mnenju poslanstvo šole? Kaj bi moralo priti v novo belo knjigo in kako se sploh uresničujejo zaveze aktualnega strateškega dokumenta v izobraževanju? Več v Studiu ob 17h.
Slab mesec po evropskih volitvah na evropskem političnem parketu poteka merjenje moči političnih skupin, ki si na vodilnih položajih v Evropski uniji želijo videti svoje člane. V razpravi se omenja več imen potencialnih kandidatov, predvsem pa številni poudarjajo usmeritve, ki bi jih lahko prinesel kateri od njih. O usmeritvah Evropske unije v prihodnje ter o pretresih, ki so jih na notranjepolitičnem področju v več članicah prinesle nedavne volitve v Evropski parlament, bomo z gosti govorili v petkovem Studiu ob 17.
SDH je v imenu države kljub glasnim pomislekom dela politike privatiziral še tretjo največjo banko – Abanko. Kupec je ameriški sklad Apollo, ki lastniško že obvladuje mariborsko NKBM, kar pomeni, da največja NLB dobiva zelo resnega tekmeca. Kakšne spremembe se v banki obetajo z novim lastnikom, je kupnina primerna ter ali se pred dokončnim prenosom 100 odstotnega deleža banke lahko še karkoli zaplete? O vsem tem v oddaji Studio ob sedemnajstih z gosti. Vodila jo bo Urška Jereb. Vabljeni k poslušanju! Gosti oddaje: – Ekonomist Bogomir KOVAČ – Ekonomsko-politični komentator Goran Novkovič – Borzni analitik Primož Cencelj – Nekdanji dolgoletni prvi mož Abanke Aljoša Tomaž
Pomanjkanje denarja na znanstveno raziskovalnem področju je pravzaprav stalna tema. In tudi vprašanje, ali bo vlada zagotovila obljubljena sredstva, ki bi slovensko znanost potegnila iz vse globljega zaostanka, je še vedno brez otipljivega odgovora. Predlog novega Zakona o znanstveno raziskovalni in inovacijski dejavnosti napoveduje dvig na vsaj en odstotek BDP, toda po drugi strani ne naslavlja vrste drugih težav, ki danes zavirajo polni razmah znanosti. Kako vrhunska bo slovenska znanost v prihodnje, preverjamo v Studiu ob 17h.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah. Z več gosti, v obliki radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu z vami že več kot 40 let.
Kakšna je usoda mariborskega letališča? Država se je odločila, da ga bo znova skušala prenesti v državno upravljanje. A pri tem se pojavljajo številna vprašanja; je to pravilna odločitev? Kaj bo z delavci in ali se bo njihov položaj spremenil? Pa tudi, kakšna je vloga mariborskega letališča za lokalno skupnost, gospodarstvo in državo. Odgovori v Studiu ob 17-ih, voditelj bo Aleks Horvat.
Vlada bo intervencijsko uzakonila odstrel 200 medvedov in 11-ih volkov. Bo to pomirilo rejce, ki opozarjajo na gospodarsko škodo, pa tudi na bojazen pred napadi na človeka? Kaj o odločitvi menijo naravovarstveniki, ki so pravzaprav dosegli prepoved odstrela volkov; kje je meja sobivanja med človekom in zverjo? O tem v Studiu ob 17-ih, voditelj bo Marko Škrlj.
Graditev drugega tira se je začela, najprej z izgradnjo dostopnih poti. Krajane zanima, kakšen monitoring izvaja vlagatelj in kaj bo z morebitnimi odškodninami, vse pa, kako dolgotrajna bo pot do dvotirnosti. Tudi finančna slika še ni zaprta. Koncesionar, družba 2tdk, odloča, pri katerih bankah bo najel posojila. Se je ministrica za infrastrukturo o financiranju drugega tira pogovarjala na Kitajskem, ko je bila na obisku tam? Kako daleč je drugi tir, iz koprskega studia z gosti Tjaša Škamperle.
Novela zakona o vrtcih je razburila zasebne vrtce. Občine se jezijo, ker jih morajo financirati, čeprav imajo nezasedena mesta v javni mreži. Starši si želijo čim bolj kakovostno predšolsko vzgojo za čim manj denarja. Inšpektorat za šolstvo je odkril številne nepravilnosti pri zasebnikih s to dejavnostjo. O teh odprtih vprašanjih z gosti iz javnih in zasebnih vrtcev, občin ter pristojnega ministrstva v Studiu ob 17h z Natašo Lang.
Neveljaven email naslov