Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nasilje je vedno bilo in bo prisotno v družbi, je družbeni pojav, na katerega pa moramo znati odgovoriti. Vprašanje seveda je, ali znamo? Kako se s to problematiko spopadajo osnovne šole? V medvrstniškem nasilju je - kot žrtve ali storilci - udeleženih od 30 do 40 % učencev, slovenske raziskave pa kažejo na to, da je slaba petina naših učencev že bila žrtev tovrstnega nasilja. Zakaj se zdi, da se zmeraj konča s premestitvijo žrtve na drugo šolo in ne s kaznijo storilcev? S kakšnimi izzivi se soočajo šole, ravnatelji, kako hitro odrasli sploh zaznamo, da je nekaj narobe? Kje je Slovenija pri sistemskem reševanju problematike medvrstniškega nasilja, kakšno vlogo imajo starši, šola, družba in politika? Odgovore bomo s šolniki in strokovnjaki iskali v Studiu ob 17h.
Nasilje je vedno bilo in bo prisotno v družbi, je družbeni pojav, na katerega pa moramo znati odgovoriti. Vprašanje seveda je, ali znamo? V medvrstniškem nasilju je kot žrtve ali storilci udeleženih od 30 do 40 % učencev, slovenske raziskave pa kažejo na to, da je slaba petina naših učencev že bila žrtev tovrstnega nasilja. Podatki policije sicer govorijo o upadu števila kaznivih dejanj, ki jih izvršijo mladoletne osebe, a gre pri tem le za mlade, stare od 14 do 18 let, in za precej nasilna kazniva dejanja – telesne poškodbe, nasilništvo, premoženjski delikti z elementi nasilja, nasilje v družini/nad otroki. A nasilje se je v zadnjih desetletjih spremenilo, opozarja raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Mitja Muršič.
»Veliko več je manj očitnih, bolj posrednih in subtilnih načinov v medosebnih odnosih, ki predstavljajo zlorabo premoči, kršitev pravic drugega človeka. Razmahnile so se oblike nasilja, ki jih omogoča moderna tehnologija, prej teh možnosti ni bilo.«
Raziskave kažejo, da so posledice spletnega nasilja še posebej razdiralne, dolgoročne, hude, saj je povzročitelj anonimen, žrtev pa se težko kamorkoli umakne. Oziroma kot pravi mag. Anton Toni Klančnik, višji kriminalistični inšpektor z Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave:
»Medvrstniško nasilje se je včasih dogajalo na šolskih igriščih in v šolah in je tam ostalo. Danes pa to nasilje otroci nosijo s seboj domov. Želijo videti, kaj se o njih piše, objavlja na družbenih omrežjih, saj so zelo odvisni od mnenja svojih vrstnikov.«
Čeprav je posledica zadnjih odmevnih medijskih primerov medvrstniškega nasilja na šolah predvsem domneva, da se zmeraj konča s premestitvijo žrtve na drugo šolo, pa po besedah Karmen Cunder iz Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, šole niso podcenjevale problematiko tovrstnega nasilja in se z primeri velikokrat soočajo potiho, brez dodatnega izpostavljanja otrok in medijske pozornosti. Šole najprej opazijo fizično nasilje, drugih oblik nasilja dostikrat ne zaznajo tako hitro:
»Hudo mi je bilo, ko sem slišala otroka v anketi – učiteljica ni odreagirala. Za svojo šolo, tega ne morem reči. Odreagiramo takoj, po protokolu, če pa gre za izločanje, traja dalj časa, da to zaznamo in rešujemo. Ne bom pa rekla, da rešimo.«
Po mnenju psihologinje na OŠ Cirkovce Karmen Mandl, otroci ne spregovorijo o medvrstniškem nasilju iz več razlogov: ker si ne upajo, ker se jim ne zdi, da jim bo kdo dejansko pomagal ali da se bo v resnici kaj spremenilo. Ko gre za fizično nasilje, jim lahko nasilnež celo grozi, pri izključevanju pa komu kaj omenijo, pa se nič ne zgodi. Kdaj imajo tudi sami iz domačega okolja izkušnje z nasiljem in jim je to domače, zato ne spregovorijo.
Ali lahko govorimo o psihološkem profilu žrtve in nasilneža? Alenka Seršen Fras, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor:
Mladi, ki so tarče medvrstniškega nasilja, kmalu pokažejo znake, da je nekaj narobe. Popustijo v šoli, so žalostni, manj socialni, občutijo sram, brezup, ponižanje. Najbolj skrajni ukrep je tudi samomor – na svetovnem spletu je kar nekaj posnetkov poslovilnih govorov učencev, ki so povedali, da si bodo vzeli življenje zaradi zbadanja in nadlegovanja vrstnikov, g. Klančnik je spomnil na primer kanadske petnajsletnice Amande Todd …
Kako pomagati tarčam in na drugi strani tudi izvajalcem medvrstniškega nasilja? Po besedah Karmen Mandl je treba žrtve opolnomočiti, jim pomagati, da se v svoji koži dobro počutijo. Tako se lahko tudi lažje zoperstavijo nasilnežu. Slednje pa je treba umiriti, se z njim pogovoriti in naučiti novega načina obnašanja, saj mnogokrat, opozarja Alenka Seršen Fras, sploh ne ve, da je kaj naredili narobe oz. ne zna odreagirati drugače. Ne le kaznovati in prepovedati, treba je tudi spodbujati in učiti tisto, kar si v družbi želimo – kako biti strpen, empatičen, kako lahko sobivamo z drugimi. Po besedah Seršenove je treba delati individualno z žrtvijo in nasilnežem, nato pa iti še korak naprej – narediti ekipo, v kateri so vodstvo šol, učitelji, svetovalna služba in zunanji strokovnjaki, starši, tudi starši sošolcev (treba je razbiti pasivnost opazovalcev), kdaj tudi v nasilje vključeni otroci, in se kontinuirano, dalj časa ukvarjati s problemom.
»Medvrstniško nasilje je kompleksen pojav. Ne more ga rešiti en sam človek.«
Sodelovanje s starši je ključnega pomena. Velikokrat pa se zgodi, da starši iščejo izgovore za svoje otroke v smislu: moj otrok pa že ne, saj je bila samo šala, saj je žrtev sama kriva, je izzivala … Po drugi strani so lahko preveč zaščitniški tudi starši žrtev. Karmen Mandl:
Druga težava je, so prepričani ravnatelji, da je zakonodaje, ki posega na njihovo področje absolutno preveč. Karmen Cunder, ravnateljica OŠ 8 talcev Logatec:
»Če smo na odboru državnega zbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino slišali, da je nek postopek, ki ga mi delamo vzgojno, saj nismo pravniki in nimamo pravniškega znanja, padel na upravnem sodišču zaradi pike, vejice ali datuma, to ni prav. Prav tako Inšpektorat RS za šolstvo in šport ne sme zahtevati, da svet šole odpokliče ravnatelja. Te kompetence nima.«
Tako je Cundarjeva komentirala primer Deskle, ki je sicer mnenja, da je »katastrofa, da se otrok prešola«. V šolah pogreša tudi več znanja. Pedagoška fakulteta, pravi, sicer da izobrazbo in teoretično znanje, a praktično delo s seboj prinaša čisto drugačne izzive.
Kdor torej misli, da medvrstniškega nasilja ni, je v zmoti, pravi Klančnik, te problematike pa se je treba lotiti celostno. Nasilje namreč ni izoliran pojav – če otroci na televiziji vidijo, kako se zmerjajo poslanci v državnem zboru, zakaj bi bilo potem to kaj narobe? Mogoče bo nove in uspešne smernice prinesel nov projekt Inštituta za kriminologijo Sistemski pristop k medvrstniškemu nasilju v šoli, pri katerem po besedah Muršiča izhajajo prav iz tega, da tovrstno nasilje ni le težava šole, temveč skupnosti – lokalne skupnosti, družinske skupnosti in tudi širše družbene skupnosti. Vse skupaj pa se seveda začne v družini …
Še zaključne misli gostov Studia ob 17h.
4602 epizod
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Nasilje je vedno bilo in bo prisotno v družbi, je družbeni pojav, na katerega pa moramo znati odgovoriti. Vprašanje seveda je, ali znamo? Kako se s to problematiko spopadajo osnovne šole? V medvrstniškem nasilju je - kot žrtve ali storilci - udeleženih od 30 do 40 % učencev, slovenske raziskave pa kažejo na to, da je slaba petina naših učencev že bila žrtev tovrstnega nasilja. Zakaj se zdi, da se zmeraj konča s premestitvijo žrtve na drugo šolo in ne s kaznijo storilcev? S kakšnimi izzivi se soočajo šole, ravnatelji, kako hitro odrasli sploh zaznamo, da je nekaj narobe? Kje je Slovenija pri sistemskem reševanju problematike medvrstniškega nasilja, kakšno vlogo imajo starši, šola, družba in politika? Odgovore bomo s šolniki in strokovnjaki iskali v Studiu ob 17h.
Nasilje je vedno bilo in bo prisotno v družbi, je družbeni pojav, na katerega pa moramo znati odgovoriti. Vprašanje seveda je, ali znamo? V medvrstniškem nasilju je kot žrtve ali storilci udeleženih od 30 do 40 % učencev, slovenske raziskave pa kažejo na to, da je slaba petina naših učencev že bila žrtev tovrstnega nasilja. Podatki policije sicer govorijo o upadu števila kaznivih dejanj, ki jih izvršijo mladoletne osebe, a gre pri tem le za mlade, stare od 14 do 18 let, in za precej nasilna kazniva dejanja – telesne poškodbe, nasilništvo, premoženjski delikti z elementi nasilja, nasilje v družini/nad otroki. A nasilje se je v zadnjih desetletjih spremenilo, opozarja raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Mitja Muršič.
»Veliko več je manj očitnih, bolj posrednih in subtilnih načinov v medosebnih odnosih, ki predstavljajo zlorabo premoči, kršitev pravic drugega človeka. Razmahnile so se oblike nasilja, ki jih omogoča moderna tehnologija, prej teh možnosti ni bilo.«
Raziskave kažejo, da so posledice spletnega nasilja še posebej razdiralne, dolgoročne, hude, saj je povzročitelj anonimen, žrtev pa se težko kamorkoli umakne. Oziroma kot pravi mag. Anton Toni Klančnik, višji kriminalistični inšpektor z Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave:
»Medvrstniško nasilje se je včasih dogajalo na šolskih igriščih in v šolah in je tam ostalo. Danes pa to nasilje otroci nosijo s seboj domov. Želijo videti, kaj se o njih piše, objavlja na družbenih omrežjih, saj so zelo odvisni od mnenja svojih vrstnikov.«
Čeprav je posledica zadnjih odmevnih medijskih primerov medvrstniškega nasilja na šolah predvsem domneva, da se zmeraj konča s premestitvijo žrtve na drugo šolo, pa po besedah Karmen Cunder iz Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, šole niso podcenjevale problematiko tovrstnega nasilja in se z primeri velikokrat soočajo potiho, brez dodatnega izpostavljanja otrok in medijske pozornosti. Šole najprej opazijo fizično nasilje, drugih oblik nasilja dostikrat ne zaznajo tako hitro:
»Hudo mi je bilo, ko sem slišala otroka v anketi – učiteljica ni odreagirala. Za svojo šolo, tega ne morem reči. Odreagiramo takoj, po protokolu, če pa gre za izločanje, traja dalj časa, da to zaznamo in rešujemo. Ne bom pa rekla, da rešimo.«
Po mnenju psihologinje na OŠ Cirkovce Karmen Mandl, otroci ne spregovorijo o medvrstniškem nasilju iz več razlogov: ker si ne upajo, ker se jim ne zdi, da jim bo kdo dejansko pomagal ali da se bo v resnici kaj spremenilo. Ko gre za fizično nasilje, jim lahko nasilnež celo grozi, pri izključevanju pa komu kaj omenijo, pa se nič ne zgodi. Kdaj imajo tudi sami iz domačega okolja izkušnje z nasiljem in jim je to domače, zato ne spregovorijo.
Ali lahko govorimo o psihološkem profilu žrtve in nasilneža? Alenka Seršen Fras, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor:
Mladi, ki so tarče medvrstniškega nasilja, kmalu pokažejo znake, da je nekaj narobe. Popustijo v šoli, so žalostni, manj socialni, občutijo sram, brezup, ponižanje. Najbolj skrajni ukrep je tudi samomor – na svetovnem spletu je kar nekaj posnetkov poslovilnih govorov učencev, ki so povedali, da si bodo vzeli življenje zaradi zbadanja in nadlegovanja vrstnikov, g. Klančnik je spomnil na primer kanadske petnajsletnice Amande Todd …
Kako pomagati tarčam in na drugi strani tudi izvajalcem medvrstniškega nasilja? Po besedah Karmen Mandl je treba žrtve opolnomočiti, jim pomagati, da se v svoji koži dobro počutijo. Tako se lahko tudi lažje zoperstavijo nasilnežu. Slednje pa je treba umiriti, se z njim pogovoriti in naučiti novega načina obnašanja, saj mnogokrat, opozarja Alenka Seršen Fras, sploh ne ve, da je kaj naredili narobe oz. ne zna odreagirati drugače. Ne le kaznovati in prepovedati, treba je tudi spodbujati in učiti tisto, kar si v družbi želimo – kako biti strpen, empatičen, kako lahko sobivamo z drugimi. Po besedah Seršenove je treba delati individualno z žrtvijo in nasilnežem, nato pa iti še korak naprej – narediti ekipo, v kateri so vodstvo šol, učitelji, svetovalna služba in zunanji strokovnjaki, starši, tudi starši sošolcev (treba je razbiti pasivnost opazovalcev), kdaj tudi v nasilje vključeni otroci, in se kontinuirano, dalj časa ukvarjati s problemom.
»Medvrstniško nasilje je kompleksen pojav. Ne more ga rešiti en sam človek.«
Sodelovanje s starši je ključnega pomena. Velikokrat pa se zgodi, da starši iščejo izgovore za svoje otroke v smislu: moj otrok pa že ne, saj je bila samo šala, saj je žrtev sama kriva, je izzivala … Po drugi strani so lahko preveč zaščitniški tudi starši žrtev. Karmen Mandl:
Druga težava je, so prepričani ravnatelji, da je zakonodaje, ki posega na njihovo področje absolutno preveč. Karmen Cunder, ravnateljica OŠ 8 talcev Logatec:
»Če smo na odboru državnega zbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino slišali, da je nek postopek, ki ga mi delamo vzgojno, saj nismo pravniki in nimamo pravniškega znanja, padel na upravnem sodišču zaradi pike, vejice ali datuma, to ni prav. Prav tako Inšpektorat RS za šolstvo in šport ne sme zahtevati, da svet šole odpokliče ravnatelja. Te kompetence nima.«
Tako je Cundarjeva komentirala primer Deskle, ki je sicer mnenja, da je »katastrofa, da se otrok prešola«. V šolah pogreša tudi več znanja. Pedagoška fakulteta, pravi, sicer da izobrazbo in teoretično znanje, a praktično delo s seboj prinaša čisto drugačne izzive.
Kdor torej misli, da medvrstniškega nasilja ni, je v zmoti, pravi Klančnik, te problematike pa se je treba lotiti celostno. Nasilje namreč ni izoliran pojav – če otroci na televiziji vidijo, kako se zmerjajo poslanci v državnem zboru, zakaj bi bilo potem to kaj narobe? Mogoče bo nove in uspešne smernice prinesel nov projekt Inštituta za kriminologijo Sistemski pristop k medvrstniškemu nasilju v šoli, pri katerem po besedah Muršiča izhajajo prav iz tega, da tovrstno nasilje ni le težava šole, temveč skupnosti – lokalne skupnosti, družinske skupnosti in tudi širše družbene skupnosti. Vse skupaj pa se seveda začne v družini …
Še zaključne misli gostov Studia ob 17h.
Pobeg iz koprskega zapora ni pokazal samo težav zaporskega sistema pri nas, ampak je služil tudi za obračun z obstoječim konceptom prestajanja kazni zapora in pripora pri nas. Tako so za nekatere zapori prestižni hoteli, pazniki pa služabniki zaporov, zato želijo te spremeniti v povsem kazenske ustanove, paznike pa v sodnike z možnostjo kaznovanja. V oddaji več tudi o spopadu omenjenih dveh konceptov.
Tudi Slovenija ima zastarelo zakonodajo glede opredelitve posilstva. Široka akcija v civilni družbi je le privedla do tehtnega razmisleka o potrebnih spremembah kazenskega zakonika. Slovenska kazenska zakonodaja namreč dojema posilstvo kot kaznivo le, če so navzoči nasilje, grožnje ali prisila, kar ni v skladu s standardi človekovih pravic in z mednarodnim pravom. V oddaji tudi o tem, kakšne naj bodo spremembe, pa tudi o stereotipih in predsodkih.
Je v Sloveniji treba ustaviti širjenje populacije rjavega medveda? Sobivanje naj bi namreč postalo nevarno, zaradi česar Zavod za gozdove predlaga odstrel 200 medvedov. Nevladna organizacija Alpe Adria Green, ki je bila uspešna s tožbo na upravnem sodišču, trdi, da bi bila s tem storjena nepopravljiva škoda, saj bi odstrel pomenil pregrob poseg v zavarovano živalsko vrsto in rušenje biotske raznovrstnosti. Odločitev v zvezi s tem je zadržana.
V Studiu ob 17-ih bomo govorili o Magni, še posebej o okoljevarstvenem dovoljenju, ki so ji ga izdali ob koncu prejšnjega leta in še vedno ni pravnomočno. Nanj se je namreč pritožila organizacija ROVO. Kaj to pomeni za Magno, kaj za druge morebitne vlagatelje v Sloveniji in zakaj se pri tem zapleta prav na vsakem koraku, bomo skušali razjasniti v tokratni oddaji. Voditelj bo Aleks Horvat.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Pred nami so dobri štirje meseci do evropskih volitev, obdobje, v katerem bomo slišali veliko politične samohvale in medsebojnega kritiziranja, spremljali pripenjanje zaslug za dosežke in dobivali obljube. Pred volitvami v Evropski parlament v oddaji o tem, kako trden je projekt evropskega povezovanja, ali ga spodkopavajo težnje po močnejših nacionalnih državah, pa tudi o tem, kako lahko proevropski politiki odgovorijo evroskeptikom.
Približno petina slovenskih domov za starejše ima finančno izgubo. Ta se še poglablja zaradi dogovora vlade o zvišanju plač v javnem sektorju in zvišanja minimalne plače. Kot kaže, bodo domovi breme višjih stroškov dela prenesli na oskrbovance. Zakaj država ne zagotovi manjkajočih sredstev, temveč prenaša breme na najranljivejše? Se z višjimi cenami poslabšuje dostopnost do institucionalnega varstva? Kdaj bo zaživel sistem ureditev domače oskrbe in dolgotrajnega varstva?
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Ob iskanju najemniškega stanovanja je eno od poglavitnih meril višina najemnine. Te cene so med najvišjimi v prestolnici. Vzrok za to je po prepričanju številnih – vsaj glede na razpravo v zadnjem času – platforma Airbnb. Pa ga lahko označimo za enega od krivcev za nastalo situacijo, ko študentje, mladi pari in družine težko pridejo do cenovno sprejemljivih najemniških stanovanj?
Slovenija v prihodnjih letih po desetletju premora spet načrtuje velike infrastrukturne projekte: drugi tir Divača-Koper, drugo cev predora Karavanke, tretjo razvojno os … A medtem ko se je pri drugem tiru zapletlo pri financiranju, se je pri Karavankah pri izboru izvajalca, konec prejšnjega leta pa smo izvedeli še, da se bo zamaknil tudi začetek graditve avtoceste Slovenj Gradec-Velenje. Javnost, zlasti pa gradbinci medtem nestrpno čakajo na nove projekte. V oddaji o tem, kako bodo šli skozi sito javnega naročanja, ali je naše gradbeništvo v zadostni kondiciji zanje, in seveda tudi o tem, kdaj bodo zabrneli prvi stroji.
Zaposleni na centrih za socialno delo ne bodo stavkali. Ministrstvo za delo jim je obljubilo dodatne zaposlitve. Kdaj torej lahko pričakujemo, da bodo strokovni delavci na centrih začeli opravljati svoje delo bolje kot danes, se začeli strankam posvečali toliko časa, kolikor je treba? V oddaji tudi o tem ali je centrom uspelo odpraviti zaostanke pri izdaji odločb za otroški dodatek, za znižano plačilo vrtca in druge prejemke.
V oddaji gostimo predstavnike parlamentarnih opozicijskih strank. Kateri so po mnenju SDS, NSI, Levice in SNS ključne priložnosti in pasti za Slovenijo v letu 2019, kako sodelovati z vlado, kako sodelovati znotraj opozicije, kako odločilne bodo evropske volitve?
Kakšen je bil svet v letu 2018 ? Mednarodne pogodbe niso več tako trdne in močnejše države preizkušajo, ali bi z novim merjenjem moči lahko povečale prednost pred drugimi.
Politika v letu 2018: obljube, obljube in še enkrat obljube. Veliko političnih je bilo danih vse leto. To ne preseneča, saj smo imeli dvoje volitve – parlamentarne in lokalne. Dobili smo vlado Marjana Šarca, 212 občin pa nekatere nove, druge pa nove-stare župane. Ne glede na to težave Slovenije ostajajo. Kljub dobri gospodarski rasti je v državi še vedno 268 tisoč revnih, med njimi tudi nekateri, ki ne morejo dostojno živeti od svojega dela.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Inventura leta 2018 ke pri koncu. Popotovanje skozi leto 2018 bomo zaključili v silvestrskem popoldnevu Najprej bomo odprli poslednjo malo vrečo in se spomnili prvega svetovnega dneva čebel, 240 letnice prvega vzpona na Triglav, kako je Aljažev stolp prvič po 123 letih zapustil Triglav, in še ene uspešne raziskovalne misije letalca in fotografa Matevža Lenarčiča.Potem pa bomo odprli še največjo vrečo in podelili glavno nagrado. Še poslednjič letos Vreče sreče na Prvem.
Oddajo namenjamo pregledu vrhuncev v kulturi in umetnosti Cankarjevega leta. 2018 je bilo tudi leto kulturne dediščine, ko so veščini klekljanja in suhozidne gradnje uvrstili na prestižni UNESCOv seznam nesnovne kulturne dediščine. Slovesno je bilo ob 100-letnici Narodne galerije, ko so odprli razstavo slik Ivane Kobilca. 90-letni kipar Drago Tršar je imel niz razstav, sto let sta praznovala baletni ansambel in orkester ljubljanske Opere, Radio Slovenija pa 90 let, in sicer s koncertom v Slovenski filharmoniji. Slišite lahko Prešernova nagrajenca baletnika Janeza Mejača in pesnika Borisa A. Novaka, dobitnika Borštnikovega prstana, igralca Janeza Škofa. Pogledali smo tudi v svet glasbe in filma. Avtorica Tadeja Krecic Scholten.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
V prvih stotih dneh je vlada Marjana Šarca sklenila dogovor s sindikati javnega sektorja, zvišala minimalno plačo, prodala Novo Ljubljansko banko, potegnila celo vrsto kadrovskih potez in preživela prve koalicijske spore. Po treh mesecih ima vlada solidno podporo javnosti in tudi premier se vzpenja na lestvicah priljubljenosti. A večje preizkušnje v novem, znova volilnem letu šele prihajajo. V oddaji tudi o ključnih vladnih projektih, o spremembah, ki se obetajo v Evropi, in o napovedih nove gospodarske krize.
Neveljaven email naslov