V Sloveniji, kjer je pod pragom revščine lani živelo 290 tisoč ljudi, narašča število revnih zaposlenih in prekarnih delavcev. Po nekaterih podatkih je atipičnih oblik dela v Sloveniji že več kot 40 %. Prekarci so delavci brez dopusta, bolniške, porodniške, so vedno na razpolago, po zmeraj nižjih cenah, so pa tudi bolj poslušljivi in prilagodljivi. Najdemo jih že v vseh gospodarskih panogah, tudi v javnem sektorju, v nevladnih organizacijah. Ne gre toliko za to, na katerem področju ali gospodarski panogi nekdo dela ali ustvarja, prav tako ne za to, kakšna je pravna oblika pogodbe o zaposlitvi (avtorska pogodba, podjemna pogodba, študentsko delo, samostojni podjetnik ipd.). Bolj pomembno je, da gre za tvegano obliko zaposlitve in negotovo. Dr. Vesna Leskošek, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani.

V Sloveniji, kjer je pod pragom revščine lani živelo 290 tisoč ljudi, narašča število revnih zaposlenih in prekarnih delavcev. Po nekaterih podatkih je atipičnih oblik dela v Sloveniji že več kot 40 %. Prekarci so delavci brez dopusta, bolniške, porodniške, so vedno na razpolago, po zmeraj nižjih cenah, so pa tudi bolj poslušljivi in prilagodljivi. Najdemo jih že v vseh gospodarskih panogah, tudi v javnem sektorju, v nevladnih organizacijah. Ne gre toliko za to, na katerem področju ali gospodarski panogi nekdo dela ali ustvarja, prav tako ne za to, kakšna je pravna oblika pogodbe o zaposlitvi (avtorska pogodba, podjemna pogodba, študentsko delo, samostojni podjetnik ipd.). Bolj pomembno je, da gre za tvegano obliko zaposlitve in nestabilno življenje. Dr. Vesna Leskošek, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani:

“Prekarne zaposlitve so tiste, ki pomenijo določeno tveganje in ki ne omogočajo stabilnosti naših življenjskih potekov. Se pravi, prekarni delavci so tisti, ki ne morejo načrtovati svoje prihodnosti, dobiti kredite v bankah, ki imajo tako obliko dela, ki jo lahko  zelo hitro izgubijo, da so v vmesnem času odvisni od svojih staršev, prihrankov ali socialnih mrež. Gre torej za tiste oblike dela, ki pomenijo tveganja in ne omogočajo stabilnosti.”

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so naredili nekaj korakov v smeri “vsako delo nekaj šteje” in izenačevanja pravic (le nekaterih socialnih, nič pa na področju delavskih pravic in varnosti so mnenja nekateri).  Včasih kakšen korak v praksi ne zaživi, priznava tudi generalni sekretar na ministrstvu Peter Pogačar, ko govori o institutu ekonomsko odvisnega podjetnika.

Prekarni delavci se torej še vedno spopadajo z veliko problemi. Ne dovolijo si zboleti ali pa delajo bolni, saj ne prejemajo bolniškega nadomestila za prvi mesec odsotnosti z dela, delajo veliko, za vedno manj denarja. Samostojni podjetnik Marko Funkl, Gibanje za dostojno delo in socialno državo.

Naslednja težava je neorganizaranost, individualiziranost tveganja in razdrobljenost prekarnih delavcev, ki nimajo svojega zastopnika, svojega sindikata.

PROJEKTARIZACIJA OZ. PREKARNOST V JAVNEM SEKTORJU IN NEVLADNIH ORGANIZACIJAH

Zaskrbljujoče je tudi, da se prekarnost seli na vsa področja, celo v delovanje same države, države blaginje. Dr. Barbara Samaluk z Univerze Greenwich opozarja, da postaja zaradi varčevanja javni sektor, v katerega sodi tudi socialno varstvo, podhranjen, čeprav so potrebe vedno večje. Prekarni delavci namreč, ko prenehajo z eno zapsolitvijo in čakajo na kakšen drug projekt, velikokrat pristanejo v sistemu socialnega varstva. Tudi v nevladnih organizacijah, ki delajo z najbolj šibkimi skupinami prebivalstva, je veliko prekarnih delavcev. Zaposlitve teh delavcev so odvisne od projektov in uspešnosti pri kandidiranju za sredstva na različnih razpisih. Podobno tudi Slovenija kandidira na evropskih razpisih in je zmeraj bolj odvisna od evropskih skrukturnih skladov, ki pa po besedah Samalukove ne prinašajo le sredstev, temveč tudi pogoje in tihe vplive na to, kako deluje država.

PREKARNOST SE DRŽAVI NE IZPLAČA

A če se vrnemo k prekarnosti: prekarne oblike dela grejo na roke trgu, kapitalu, po eni strani tudi državi, a če gledamo dolgoročno, ugotovimo, da bodo posledice za državo hude. Prekarni delavci so zaradi svojega načina življenja izpostavljeni zdravstvenim tveganjem, težje se odločajo za družino, so slabi potrošniki – slej ko prej bo torej prišlo bo pritiska na zdravstveno blagajno  in socialne  transferje, ko ti ljudje ne bodo delali oz. jim njihove pokojnine ne bodo zagotavljale preživetja. Težav se zavedajo tudi na ministrstvu za delo, a po mnenju generalnega sekretarja Petra Pogačarja še nismo zamudili trenutka, da bi prekarnost lahko uspešno zajezili ali pa vsaj usmerili v pravo smer.

»Prva kratkoročna sprememba, ki jo pripravljamo na ministrstvu za delo, je povečanje pristojnosti inšpektorata za delo. Inšpektor za delo bo imel po novem možnost neposredno odrediti delodajalcu, da delavcu ponudi pogodbo o zaposlitvi, in delavec jo bo dolžan sprejeti.  Druga stvar pa je, da se delodajalci, sicer ne vsi, obnašajo stroškovno racionalno. Dokler bo za delodajalca delo s. p.-ja, po avtorskih pogodbah cenejše kot pa delo zaposlenega na pogodbi o zaposlitvi, bodo to delali. S temi vzroki se moramo spopasti. Prav tako bomo morali skupaj s civilno družbo nekaj narediti tudi na ozaveščenosti posameznikov, ki delajo v prekarnih oblikah dela, in ozaveščenosti delodajalcev, zakaj je pomembno, da ima stabilne zaposlitve.«

Dr. Barbara Rajgelj s Fakultete za družbene vede je prepričana, da so načrti ministrstva za delo sicer dobrodošli, a vsekakor niso dovolj.

Tako dr. Rajgelj kot mag. Martina Trbanc z Inštituta RS za socialno varstvo sta mnenja, da bi morali rešitev iskati v najbrž celo revolucionarnem razmišljanju o tem, da bi področji socialnega varstva in zaposlitve razdvojili. Mag. Martina Trbanc:

Ali bi bilo to mogoče in bi bil za to sploh politični interes, pa je vprašanje za kakšen drug Studio ob 17h.