Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
4602 epizod
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
Pouka je konec. Večina šolarjev odhaja na zaslužene počitnice, čez nekaj dni tudi njihovi učitelji. Kakšno šolsko leto je za njimi? O dobrih straneh in pomanjkljivostih šolskega sistema, o obremenitvah ter medsebojnih odnosih bodo razmišljali učenci, dijaki in učitelji v Studiu ob 17-ih z voditeljico Natašo Lang.
Kdaj bo zgrajena hitra cesta do Koroške, ki jo čakajo že več kot 20 let? Ta bo odločilna za nadaljnji razvoj gospodarstva in ohranitev mladih v regiji. Se bo vlada končno zavezala k časovnici izgradnje in s Korošci podpisala sporazum? Kako bo Dars zagotovil denar za graditev – odgovori v Studiu ob 17-ih z voditeljico Majo Nabernik.
Z današnjim protestnim shodom najnižje plačanih v javnem sektorju uslužbenci iz plačne skupine J ter pomočnice vzgojiteljic od vlade zahtevajo izpolnitev obljube – zvišanje plač s prvim julijem letos. Bodo to lahko dosegli z omenjenim protestom, čeprav so si v pogajanjih sindikati in vlada precej narazen? V javnem sektorju je deset tisoč tistih s plačo, nižjo od minimalne. Kakšne so nepravilnosti in kakšne njihove plače, bodo v današnjem Studiu ob 17-ih spregovorili javni uslužbenci. In odgovor vlade? Voditeljica bo Nika Benedik.
Predsedniške in nato še včeraj končane parlamentarne volitve v Franciji so precej spremenile politične razmere v državi. Emmanuel Macron, ki je pred enim mesecem postal najmlajši francoski predsednik, je prepričal volilce tudi na parlamentarnih volitvah. V prihodnji mesecih in letih ga čaka delo, da bi upravičil to zaupanje. O novem notranjepolitičnem zemljevidu Francije bomo govorili v današnjem Studiu ob 17ih z voditeljico Špelo Novak.
Ob koncu šolskega leta je stisk med mladimi precej, te pa lahko v skrajnih primerih pripeljejo tudi do poskusa samomora ali celo samomora. Med letoma 2003 in 2013 je samomor naredilo 100 mladih, starih od 10. do 19. let, število samomorov pa je v zadnjih letih upadlo. To bi sicer lahko bil znak, s katerimi bi bili zadovoljni. A samomor pri najstnikih še vedno ostaja drugi najpogostejši vzrok smrti. Ne smemo pozabiti tudi, da samomorilno vedenje mladostnikov vključuje tudi samomorilne misli in samomorilne poskuse. Teh je med mladostniki precej več kot dejanskih samomorov, prav tako je vedno več tudi drugih duševnih stisk mladih – samopoškodbenega vedenja in depresije. Kakšno pomoč jim nudimo? Več v petkovem Studiu ob 17, v katerem sodelujejo: dr. Marija Anderluh, dr. med., predstojnica Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, dr. Mateja Hudoklin, spec. klin. psih., Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, Špela Reš, psihologinja iz nevladne organizacije Logout, centra pomoči pri prekomerni uporabi interneta, in doc. dr. Saška Roškar, psihologinja in raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.
Te dni pri nas poteka festival Parada ponosa, ki je najbolj množična družbenopolitična in kulturna LGBT prireditev v Sloveniji. Predstavlja trenutek vidnosti in slišnosti marginaliziranih in zatiranih, prav tako je vsakoletno glasno opozorilo, da še vedno živimo v družbi diskriminacije. O tem, kako enakopravni smo v Sloveniji in kako še izboljšati stanje na tem področju, v Studiu ob 17-ih z voditeljico Martino Černe.
Prvošolci se obvezno učijo tuji jezik; dva tuja jezika pa sta na urniku osnovnošolcev od sedmega razreda naprej. Nova organiziranost podaljšanega bivanja; državni proračun krije vse stroške osnovnošolcev za le eno udeležbo v šoli v naravi; spremembe so na področju nacionalnega preverjanja znanja – te novosti so pripravili na ministrstvu za izobraževanje in so za zdaj še v javni razpravi. Kaj o njih menijo šolniki, pa tudi starši, v Studiu ob 17-ih z voditeljico Natašo Lang.
Kako je v Sloveniji in v Evropski uniji nasploh poskrbljeno za begunske otroke brez spremstva, se je večina začela spraševati prejšnji teden, ob izginotju sestric, čakajočih na azil. Zakaj ti postopki trajajo neskončno dolgo? Lani je v Italijo prispelo 27 tisoč teh otrok in za več kot tretjino so se izgubile sledi, veliko jih je padlo v roke preprodajalcev mamil in postalo žrtev trgovine z ljudmi.
Na Balkanu smo spet priča novim izzivom, ki bi lahko imeli posledice pri zagotavljanju varnosti. Je članstvo Črne gore v zvezi Nato znamenje, da se evroatlantski širitveni proces vendarle nadaljuje? Je to spodbuda novim oblastem v Makedoniji in na Kosovu? Kako bodo spremembe v teh državah vplivale na položaj Srbije? Jim bodo v Beogradu skušali slediti ali pa se bodo trdneje naslonili na Rusijo? Bi morali tudi v Sloveniji pozorno spremljati, kaj se dogaja v naši soseščini? O tem v Studiu ob 17-ih z voditeljem Marjanom Vešligajem.
Volitve v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske so v znamenju brexita, pa tudi grožnje novih terorističnih napadov. Nova britanska vlada se bo ukvarjala predvsem s pogajanji z Evropsko unijo, na dnevnem redu pa bodo tudi škotske želje po neodvisnosti in severnoirske po ohranitvi odprte meje z Republiko Irsko. Voditelj Studia ob 17ih bo Tomaž Gerden.
Danes je ključni dan za manjšo reformo trga dela. Leto in pol smo čakali na spremembe treh zakonov, ki urejajo trg dela. Bodo obljube o dostojnem delu in dostojnem plačilu izpolnjene in torej ne bomo več govorili o izkoriščanju prekarnih delavcev? Bodo inšpektorji lahko zaprli vrata obrtniških delavnic, če ti ne bodo izplačali plače? Odgovore bomo dobili v današnji oddaji Studio ob 17ih. Voditeljica bo Urška Valjavec.
Koliko bodo spremembe zakona o pacientovih pravicah pripomogle h pravočasni in kakovostni obravnavi pri zdravniku? Bodo čakalne vrste krajše in seznami res preglednejši in realnejši? Je sploh uresničljivo, da bi po novem na zdravniški pregled čakali največ 30 minut? Kakšen bo prispevek nove napotnice s stopnjo zelo hitro, katere dolžnosti bodo z novo zakonodajo naložili bolnikom oziroma zdravnikom? V Studiu ob 17h z voditeljico Snežano Ilijaš.
Kako zelena je v resnici Slovenija pod zelenimi krošnjami dreves? Kakšna bo usoda okoljsko degradiranih območij? Kako neoporečni so naš zrak, voda in tla in kje se skrivajo ključne pasti, ki lahko ogrozijo naše zdravje? Preverjamo v Studiu ob 17-ih z voditeljico Nino Slaček.
Sobotni teroristični napad v središču Londona je že tretji tovrstni napad v Združenem kraljestvu v minulih treh mesecih. Zakaj se napadi skrajnežev vrstijo prav v tej državi ,kakšni so motivi? Kako se jim zoperstaviti? Bodo napadi vplivali na četrtkove britanske predčasne parlamentarne volitve? Več v današnjem Studiu ob 17-ih.Voditelj Tomaž Gerden.
Več kot dva tedna po okoljski katastrofi v Kemisu se slika o vseh posledicah za prebivalstvo in okolje še vedno sestavlja. V Studiu ob 17ih bomo potegnili črto pod dogajanje, ugotavljali, kaj vse je šlo narobe, kakšne so posledice in nauk te drage šole. Ne nazadnje se bomo vprašali, kaj bo s Kemisom. K poslušanju vabi voditeljica Nina Brus z gosti.
Znani so enoletni učinki uvedbe davčnih blagajn; finančna uprava je po vseh obračunih, ki so jih oddali podjetniki in podjetja, izluščila končni učinek. Pod črto bomo z gosti analizirali učinke, upravičenost uvedbe blagajn in predloge za morebitne izboljšave, spraševali pa se bomo tudi, ali so potrebni dodatni ukrepi zoper sivo ekonomijo.
Je socialni status športnikov rešen? Kdo bo odslej lahko treniral naše otroke? Bodo razpisi za financiranje športnih dejavnosti in infrastrukture po novem bolj preprosti? Po 19-ih letih so poslanci sprejeli nov zakon o športu, ki naj bi pregledno urejal financiranje športnih dejavnosti in zaposlovanje ter določal, kdo in s kakšnimi pristojnostmi sploh lahko deluje kot športni strokovnjak. Voditelj Studia ob 17ih bo Dare Rupar.
Danes mineva natanko 100 let od dne, ko je predsednik jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu dr. Anton Korošec prebral Majniško deklaracijo, v kateri so zapisali, naj se ozemlja, na katerih bivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo v novo državno telo pod žezlom Habsburške monarhije. Državno vodstvo je zahteve deklaracije zavrnilo. Zaradi spremenjenih razmer po prvi svetovni vojni je to mnenje dunajskih krogov postalo nepomembno, gibanje pa je odločilno pripomoglo najprej k ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter pozneje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. O Majniški deklaraciji z zgodovinarji v Studiu ob 17-ih.
Ameriški predsednik Donald Trump se je na svoji prvi zunanjepolitični turneji v Savdski Arabiji srečal z voditelji muslimanskega sveta, v Izraelu je pozival k miru med Izraelci in Palestinci in boju proti terorizmu. Srečanja s papežem Frančiškom ter z voditelji Evropske unije, Nata in skupine G-7 pa so pokazala različne poglede na podnebne spremembe in trgovinske sporazume. O Trumpovi zunanji politiki v današnjem Studiu ob 17ih s Tomažem Gerdenom.
Zakaj je rogoški gozd tako pomemben, da ga krajani ne dajo, in kakšna je vloga urbanih gozdov? Kaj pravita znanost in stroka, kaj lastniki gozdov? O krčenju gozdov na eni strani in zaraščanju na drugi ne odloča prostorska politika, ampak je to stihijsko. Ob tednu gozdov se sprašujemo, ali bo predviden povečan odstrel jelenjadi rešil gozdove in uničil ravnovesje v populaciji. Z gosti Studia ob 17ih se bo pogovarjala voditeljica Jernejka Drolec.
Neveljaven email naslov