Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
4602 epizod
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
Po objavi o odkritju sedmih Zemlji podobnih planetov okrog zvezde Trappist v prestižni znanstveni reviji Nature je znova završalo. Odkritja takšnih eksoplanetov so v nekaj letih skokovito poskočila, prave tehnološke posodobitve, ki bi omogočile še prodornejši pogled v vesolje, pa so šele na obzorju. Smo s tem bliže odgovoru na žgoče vprašanje, ali se je še kje v vesolju razvilo inteligentno življenje? O tem v Studiu ob 17ih z Majo Ratej.
Slovenija ima že tri leta solidno gospodarsko rast, približno 2,5-odstotno, napoved za letos in prihodnje leto je prav tako spodbudna. Razmere so se stabilizirale, za preboj pa bo treba rast še povečati za odstotek ali dva. Kako naprej v obdobju po krizi, da odrekanje med krizo ni bilo zaman? S katerimi izzivi se bo treba spoprijeti, katere ukrepe sprejeti, da ohranimo vzdržno rast in si jo zagotovimo tudi dolgoročno? O tem z gosti v Studiu ob 17h Zdenka Bakalar.
Obvezno služenje vojaškega roka spet postaja aktualno po Evropi. Zamisli o vnovični uvedbi nabora je naklonjena tudi velika večina Slovencev, o tem vse glasneje razmišljajo tudi politične stranke. Stroka pa po drugi strani opozarja, da trenutno za kaj takega ni niti potrebe niti denarja in da si politika s tem samo nabira poceni politične točke. O argumentih za in proti uvedbi nabora pa v Studiu ob 17-ih z gosti in voditeljem Robertom Škrjancem.
S previsokimi koncentracijami radioaktivnega plina radona se že več let spoprijemajo v nekaterih vrtcih in šolah, najdemo pa ga tako rekoč povsod, tako v stanovanjskih zgradbah kot v javnih ustanovah. Kaj je vzrok za pojav radona, v katerih stavbah je radona največ, kako škodljiv je in kako lahko to prežečo nevarnost zmanjšamo, kateri gradbeni posegi so najučinkovitejši? Na ta in druga vprašanja bomo s strokovnjaki odgovore iskali v petkovem Studiu ob 17-ih, v oddaji pa boste lahko s svojimi vprašanji sodelovali tudi poslušalci.
Sprejetje zakona o policijskih pooblastilih je skupaj z nedavno sprejetim zakonom o tujcih in nadzoru državne meje v javnosti sprožilo glasne kritike, da postajamo vse bolj represivna država. In temu pritrjujejo tudi varnostni strokovnjaki, ki opozarjajo, da je podobne usmeritve mogoče zaslediti v celotni Evropi. Gremo torej resnično v smeri policijske države ali gre za nujne ukrepe, ki bodo policijo v obdobju spremenjenih varnostnih razmer naredili bolj učinkovito? O tem z gosti v Studiu ob 17-ih.
Potem ko so iz italijanskega sklada sporočili, da odstopajo od nakupa Cimosa, naj bi se prizadevanja za rešitev postopka prodaje koprske družbe nadaljevala. Kot med drugim zagotavlja gospodarski minister Zdravko Počivalšek, bodo storili vse, da najbolj črnega scenarija ne bo. Sindikati – tako v Sloveniji kot na Hrvaškem – so ogorčeni in zahtevajo odgovornost. Kdo lahko še reši koprsko družbo pred stečajem, v Studiu ob 17-ih z gosti in voditeljico Tjašo Škamperle.
Po več letih čakanja na zakon o osebni asistenci so se stvari vendarle spremenile. V Sloveniji imamo uzakonjeno pravico o osebni asistenci. Ta je za invalide, ki želijo živeti v skupnosti zunaj institucionalne oskrbe in samostojno upravljati svoje življenje, izjemno pomembna. O tem, kakšne pravice zakon prinaša uporabnikom in kako bo ta pravica urejena po novem, v Studiu ob 17-ih. Gostje oddaje bodo sekretarka Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Tanja Dular, uporabnik osebne asistence in sekretar Društva distrofikov Slovenije Ivo Jakovljevič, uporabnik osebne asistence Anton Petrič, ki ima okvaro sluha in je strokovni delavec na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije, član skupščine Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in potencialni uporabnik osebne asistence Stane Padežnik ter predsednik Sveta za invalide Republike Slovenije Dane Kastelic. Oddajo pripravlja Petra Medved.
V kakšni kondiciji so slovenski dnevni časopisi? Kdo bo pisal njihovo prihodnost? Kakšna bo? Na papirju ali na spletu? V interesu javnosti je, da dobi najboljše, verodostojne vsebine. Smo zanje pripravljeni tudi plačati? Če želite prebrati do konca, se naročite, nam sporočajo. Če želite slišati odgovorna urednika Dela in Dnevnika, lastnika Večera, direktorja Primorskih novic, medijsko strokovnjakinjo in raziskovalca medijev, nam prisluhnite. V ponedeljek v Studiu ob sedemnajstih z voditeljico Tatjano Pirc.
Med Slovenci na avstrijskem Koroškem je spet zavrelo. Prenovljena koroška deželna ustava namreč kot edini deželni jezik priznava nemščino, slovenska narodna skupnost pa zahteva enakopravnost slovenščine. Kaj to pove o splošnih odnosih med slovensko manjšino in večino na avstrijskem Koroškem ter koliko je sploh še možnosti za razplet v prid manjšine? O tem v Studiu ob 17ih s Petro Kos Gnamuš.
Letos bo minilo deset let, odkar slovenski kmetje ne pridelujejo več sladkorne pese. Pridelava je bila ukinjena zaradi uvedbe sladkornih kvot na evropskem trgu, ki pa bodo letos odpravljene. Slovenski kmetje – še zlasti v Spodnjem Podravju – zato iščejo nove možnosti za pridelavo, povezali pa so se že s hrvaškim podjetjem Viro iz Virovitice. Koliko sladkorne pese bo torej v prihodnje zraslo na slovenskih poljih? Kakšen je interes kmetov in kako na vnovično pridelavo gledajo na kmetijskem ministrstvu? O vsem tem ter tudi o možnostih za postavitev nove slovenske tovarne za predelavo sladkorne pese v današnji oddaji Studio ob 17-ih.
Je Slovenija pripravljena na Evropo različnih hitrosti in celo na morebiten razpad Unije? Turneja predsednika Pahorja v Nemčiji, Ukrajini in Rusiji je sprožila vprašanje o pozicioniranju slovenske zunanje politike v novih svetovnih razmerjih. O tem, kako na vlogo naše države v Evropi in svetu vplivajo napetosti med Zahodom in Rusijo, izvolitev Donalda Trumpa ter novi izzivi v hitro spreminjajoči se mednarodni skupnosti, v današnjem Studiu ob 17-ih. Voditelj bo Blaž Ermenc.
Meglen vid, težave pri hoji po stopnicah ter slabši nočni in globinski vid. Siva mrena lahko nastane po poškodbi ali vnetju očesa, pogosto pa je posledica staranja. Čeprav je siva mrena danes eden najpogostejših vzrokov za motnje vida v odrasli dobi, je njena operacija ena najuspešnejših in varnih očesnih operacij. Vse o sivi mreni in o novostih na področju zdravljenja v oddaji Svetovalni servis z gostjo mag. Kristino Mikek, dr. med., spec. oftalmologinja.
Sloveniji je kot eni od redkih držav uspelo ustaviti povečevanje števila debelih otrok, strokovnjaki pa še vedno svarijo, da živimo v debelilnem okolju. Pomemben vpliv na oblikovanje prehranskih navad ima tudi oglaševanje nezdrave hrane, zato ga bodo morale televizijske postaje omejiti. Pa bo to dovolj? Kateri so še drugi ukrepi za zmanjševanje debelosti otrok in kako malčkom privzgojiti zdrav življenjski slog nasploh?
Slovenija ima vizijo. Dokument, ki so ga pisali državljani, na eni strani riše idealno sliko države leta 2050: inovativno družbo, ki se uči, zaupa, živi kakovostno in neguje identiteto. Vizija je podlaga za strategijo, ta bo bolj konkretna in srednjeročna, pisala jo bosta politika in državna administracija. Sta lahko vizija in strategija nekaj, kar bo oblast upoštevala in kar bomo državljani usvojili? Ju sploh potrebujemo, če gresta svet in naša okolica v svojo smer? To bo tema Studia ob 17-ih. Pripravlja ga Maja Derčar.
Slovenska smučišča tudi to zimo niso uspela uresničiti načrtovanih naložb, saj nimajo denarja za to. Številne družbe so zaradi posodobitev v preteklosti prezadolžene. Nekatere med njimi so v stečaju, žičnice sicer delujejo, a prihodnost je negotova. Kako smučarska središča, ki se povezujejo in dopolnjujejo ponudbo, preživljajo to zimo, kako obvladujejo stroške, kako pridobivajo nove goste? O položaju slovenskih smučišč, varnosti in prizadevanjih za to, da bi čim več otrok spoznalo veščine priljubljenega zimskega športa, v Studiu ob 17ih z voditeljico Aljano Jocif.
Na sinočnji državni proslavi v Cankarjevem domu v Ljubljani so podelili veliki Prešernovi nagradi in šest nagrad Prešernovega sklada. V prazničnem Studiu ob 17h bomo predstavili ustvarjalce, ki so z življenjskim delom oziroma z izjemnimi dosežki minulih nekaj let trajno zaznamovali slovensko kulturo.
Ponudba študijskih mest in programov je izjemno bogata. Fakultete bodočim študentom obljubljajo kakovosten študij in zaposljivost, a se mladi pred odločitvijo, kam po srednji šoli, velikokrat znajdejo v primežu želja in vpisnih omejitev. O možnostih, pogojih, vpisu in programskih novostih v Studiu ob 17ih z Natašo Lang.
»Ali deset izgubljenih življenj na dan ni dovolj nujen razlog za sprejetje zaostrene protitobačne zakonodaje?« se je ob predstavitvi zakona vprašala ministrica. Nekateri predlogi so namreč že naleteli na nasprotovanje. Kakšne spremembe torej prinaša nov tobačni zakon? Ali se nam obetajo dodatne podražitve? Zakaj se tobačna industrija upira enotni embalaži? Ali je s prepovedmi sploh mogoče zmanjšati delež kadilcev in od kajenja odvrniti mlade? O tem v Studiu ob 17-ih, voditelj bo Iztok Konc.
Zakaj je na Zavodu za zaposlovanje blizu 100 tisoč brezposelnih, Revoz pa jih ne najde 300? Težave bodo imeli tudi prihodnji zaposlovalci Yaskawa in Magna. Z njimi se sicer spopada že skoraj polovica podjetij. Smo izobraževali ljudi, ki jih ne potrebujemo, so krivi slabi delovni pogoji, prenizke plače, previsoke socialne pomoči? O strukturnem neskladju na trgu dela v današnjem Studiu ob 17-ih z voditeljico Alenko Terlep.
Novi ameriški predsednik Donald Trump se drži svojega predvolilnega programa in v Združenih državah izvaja osupljive spremembe. Najbolj sta javnost razburila ukaz o graditvi zidu na meji z Mehiko ter začasna prepoved vstopa v Združene države beguncem in državljanom iz sedmih po večini muslimanskih držav. Zaradi tega so izbruhnile demonstracije, a Trump ne popušča in se ne namerava ustaviti. V Studiu ob 17-ih z voditeljem Tomažem Gerdenom.
Neveljaven email naslov