Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
4602 epizod
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
V Studiu ob 17-ih danes pojasnjujemo zahteve zdravnikov ter razloge in možnosti za povišanje plač. Kolikšna je obremenjenost zdravnikov in kaj bi prinesla uvedba normativov? Zakaj se v zdravstvu kopičijo nadure, je res potrebnega toliko dela, ki presega delovni čas? Kaj je s pilotnim projektom uveljavljanja standardov in normativov in ne nazadnje – si vlada ob vseh čakalnih vrstah sploh lahko privošči stavko v zdravstvu? V Studiu ob 17-ih z gosti in voditeljico Snežano Ilijaš.
V državnem zboru poteka obravnava interpelacije zoper ministrico za šolstvo Majo Makovec Brenčič, ker ni uresničila ustavne odločbe o financiranju zasebnega šolstva. Kako je s to problematiko v Sloveniji, kako pri nas deluje zasebno šolstvo in – primerjalno – kako je s financiranjem zasebnega šolstva v tujini, v današnjem Studiu ob 17ih z voditeljico Natašo Lang.
Na Univerzi na Primorskem po nekaj letih spet vre. Znanstvenoraziskovalno središče želi izstopiti iz Univerze, ker naj bi ga ta po besedah zaposlenih načrtno uničevala. Vlada pa je sprejela sklep o prenehanju članstva Znanstvenoraziskovalnega centra v Univerzi na Primorskem, a brez datuma, do kdaj naj pristojno ministrstvo opravi potrebne postopke. To je le ena od tem tokratnega Studia ob 17-ih. Marko Golja je povabil goste z obeh strani in z dveh ministrstev. Kdo bo prišel, bomo slišali v oddaji v živo.
Plečnikov stadion v Ljubljani danes kaže klavrno podobo zapuščenega in propadajočega objekta. Vlagatelj Joc Pečečnik že devet let zagovarja čimprejšnji začetek izpeljave projekta, predvsem arhitekturna stroka pa opozarja na uničevanje kulturne dediščine. Kakšna sta pomen in vloga kulturne dediščine v moderni dobi, v kateri prevladuje kapital? O vsem tem v oddaji Studio ob 17.00 z voditeljem Markom Rozmanom.
V Spodnji Savinjski dolini je še vedno prisotno nezadovoljstvo z odločitvijo države, da bo hitro cesto med Velenjem in štajersko avtocesto speljala mimo Braslovč, Polzele in Šmartnega ob Paki ter jo na avtocesto priključila v Šentrupertu. Da je omenjena trasa predraga ter uničuje preveč domov in najboljša kmetijska zemljišča, trdijo nasprotniki takšnega načrta in zahtevajo priključek v Arji vasi. Kako jim odgovarja okoljsko ministrstvo in zakaj od umestitve trase ne bodo odstopili? O teh in številnih drugih podobnih vprašanjih v današnjem Studiu ob 17-ih z voditeljem Danjelom Poslekom.
Radio je čudovit medij - povsod dostopen, prvi na kraju dogodka in osebno obarvan-s svojimi glasovi, z delčkom sebe, vsak dan prihajamo v vaše domove in, naš nacionalni radio z bogastvom treh programov je res izjemen. Pred 88-imi leti je takratni Radio Ljubljana začel redno pošiljati v eter slovensko besedo in pesem in do danes smo novinarji radia z dušo predani tej veliki zgodbi. V tokratni oddaji vam predstavljamo svoj program in vse nas, ki imamo radio preprosto radi.
V spominskem parku Dobrava pri Mariboru bodo danes pokopali posmrtne ostanke iz kostnice v rovu Barbara. Gre za simbolno izjemno močno, za marsikoga celo zgodovinsko dejanje, s katerim kot družba izpolnjujejo eno od osnovnih civilizacijskih norm, to je pravico vseh do pokopa in groba. Današnje simbolno dejanje pa je le eden od korakov bistveno težje poti. Smo se kot posamezniki in družba sposobni in pripravljeni pogovoriti, poslušati, razumeti in morda prek sočutja celo odpustiti? Spravo potrebujemo vsi, odločitev, kako do nje, pa je zgolj v naših rokah. V Studiu ob 17ih z voditeljem Tomažem Celestino.
Konec tedna bo slovenska prestolnica znova postala tekaško središče. Pred 21-im ljubljanskim maratonom je priložnost, da se vprašamo, kje je mesto največjega slovenskega tekaškega praznika na evropskem in svetovnem zemljevidu. Zakaj je ljubljanski maraton poseben in kaj imajo drugi maratoni, česar naš nima? S kakšnimi izzivi se srečujejo organizatorji prireditve in zakaj Slovenci še vedno radi tečemo – ne le doma, ampak tudi v tujini? To je le nekaj vprašanj, ki jih bo z gosti v današnjem Studiu ob 17-ih iskala Uršula Majcen.
Najnovejši rezultati projekta »Zdravje v občini« kažejo na velike razlike med regijami. Zakaj je največja umrljivost prav v vzhodni polovici države? Prav tako je tam delež osnovnošolskih otrok, ki so čezmerno prehranjeni, med višjimi. Razpon bolniške odsotnosti zaposlenih po občinah se giblje od 8,5 do več kot 20 koledarskih dni. Kakšne ukrepe za zmanjšanje razlik lahko pričakujemo od ministrice za zdravje? Predstavljamo razlike in raziskujemo po terenu. O tem v današnjem Studiu ob 17-ih z voditeljico Tino Lamovšek.
Sirska vojska stopnjuje napade na dele mesta Alep, ki so še v rokah uporniških skupin. V sosednjem Iraku pa so vladne in kurdske sile začele ofenzivo za zavzetje mesta Mosul, iraške utrdbe Islamske države. Samorazglašeni islamski kalifat se vse bolj krči, usoda obeh milijonskih mest pa bo določila tudi usodo obeh držav. Bosta Sirija in Irak ostala enotni državi, lahko pričakujemo nove valove beguncev? Več v razmerah na nemirnem Bližnjem vzhodu v današnjem Studiu ob 17-ih.
Predlog zakona o dimnikarskih storitvah, ki uvaja licenčni sistem opravljanja dimnikarskih storitev, je pred tretjim branjem, večina poslancev pa je, kot kaže, naklonjena predlogu, po katerem naj bi nov sistem zaživel z letom 2017. Če bo zakon sprejet, licence ne bodo krajevno in časovno omejene, uporabniki si bodo dimnikarja lahko izbrali sami, namesto sedanjih fiksnih cen pa nov zakon predvideva zgolj najvišje cene. Kakšen bo nadzor nad izvajanjem zakona, ali novi zakon uporabnikom prinaša večjo varnost in morda tudi višje cene, o tem bomo govorili v petkovem Studiu ob 17h. Pripravlja Peter Močnik.
Migracijske razmere pri nas so trenutno stabilne, a na notranjem ministrstvu opozarjajo, da se to lahko hitro spremeni. Razmere v Turčiji in Srbiji so negotove, tam namreč čaka več tisoč beguncev, ki želijo pot nadaljevati proti severu. Slovenija se tako lahko v kratkem znajde pod velikim pritiskom nezakonitih prebežnikov. Na notranjem ministrstvu so zato pripravili osnutek sprememb zakona o tujcih, ki uvaja ostre ukrepe. V razmerah, ko bi bila ogrožena javni red in notranja varnost države, policija med drugim prebežnikom ne bi več dovolila vstopa. Vrata pa bi zaprli tudi prosilcem za azil. Nevladne organizacije so že na nogah in opozarjajo, da je taka ureditev v nasprotju z mednarodnim pravom in ustavo. Ali je tako ostra politika do beguncev upravičena? Kje so pomisleki? O tem bomo govorili v Studiu ob 17h z voditeljico Lucijo Dimnik Rikič.
CETA – Celoviti sporazum med Evropsko unijo in Kanado je naletel na nekaj političnih ovir. Kljub prilaganju posebne skupne izjave k sporazumu, ki odgovarja na pomisleke in strahove držav, očitno niso pomirjeni čisto vsi. Slovenska vlada CETO podpira, končno besedo pred uveljavitvijo sporazuma pa bo imel državni zbor. O sprejemanju CETE, učinkih na Slovenijo in pomislekih bo tekla beseda v Studiu ob 17-ih z voditeljico Majo Derčar.
Ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc je doletela interpelacija, v kateri ji očitajo zamudo pri pripravi ključne zakonodaje za celostno zdravstveno reformo, prav tako naj bi bila odgovorna za slabo finančno stanje v zdravstvu, nenehno podaljševanje čakalnih vrst ter za neustrezno delovanje urgentnih centrov. Soodgovorna naj bi bila tudi za slabo poslovanje javnih zavodov in korupcijo, posledica vsega tega pa je predvsem izgubljeno zaupanje ljudi v zdravstvene ustanove. Spremljali bomo razpravo v parlamentu in dogajanje komentirali z gosti v studiu.
V Sloveniji je 10 tisoč otrok z motnjami v duševnem razvoju. Zgodnji začetek pomoči otroku in njegovi družini je zelo pomemben, saj ima prikrajšanost v zgodnjem otroštvu težko popravljive posledice pozneje v življenju. Toda na zakon o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami čakamo že desetletje. Z novim predlogom zakona se morda le premika. Kaj bi moral vsebovati, kakšno podporo potrebujejo starši in vsa otrokova družina – o tem v današnjem Studiu ob 17-ih z voditeljico Petro Medved.
V Mariboru se nocoj začenja 51-ti Festival Borštnikovo srečanje, nacionalni festival slovenskih gledališč. Selektorica letošnjega je za tekmovalni program izbrala enajst od dvanajstih možnih predstav, ki si jih bo občinstvo ogledalo do 23-ega oktobra. O festivalu, razvojnih smereh slovenskega sodobnega gledališča in izzivih v Studiu ob 17-ih z voditeljico Simono Kopinšek.
Na eni strani revščina, na drugi velika količina hrane, ki konča v smetnjakih. Zakonodaja velikokrat ne dopušča, da bi jo podarili tistim, ki bi jo potrebovali. Ekologi brez meja so v teh dneh začeli nov projekt »Ne meč´mo hrane stran!«, katerega cilj je raziskati stanje na tem področju ter preprečiti zavržene hrane v bolnišnicah in domovih za starejše. Hkrati si s projektom prizadevajo za ozaveščanje o problematiki zavržene hrane v gospodinjstvih.
Čakalne dobe v zdravstvu so znova naplavile na dan kriminalno početje. Tokrat kriminalisti v ljubljanskem Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu preiskujejo podkupovanje zdravnikov, da bi ti omogočili preskakovanje čakalnih vrst. Tudi v ozadju izolskega primera, v katerem so umrli trije ljudje, so bile nedopustno dolgotrajne čakalne dobe. Kaj dela ministrstvo za zdravje, da bi skrajšalo čakalne dobe, kdo nadzoruje sezname čakajočih in kako preprečiti goljufije, bo tema današnjega Studia ob 17-ih z voditeljico Heleno Lovinčič.
Kje je naše visoko šolstvo v mednarodnem prostoru, kaj prinaša novela zakona o visokem šolstvu, zakaj se naši študenti ne udeležujejo radi študijskih izmenjav v tujini? O tem in izzivih na začetku študijskega leta se bo z rektorjema naših največjih univerz, ljubljanske in mariborske ter predstavnikoma pristojnega ministrstva in študentov pogovarjala Nataša Lang.
Ameriška predsedniška kampanja je dosegla vrhunec. Demokratska kandidatka Hillary Clinton za zdaj vodi, tudi zaradi nepremišljenih izjav svojega republikanskega tekmeca, milijarderja Donalda Trumpa. A boj za Belo hišo še ni odločen. Oba tekmeca v televizijskih nastopih in potovanjih po državi skušata prepričati še neodločene volivke in volivce. V Studiu ob 17ih z voditeljem Tomažem Gerdenom.
Neveljaven email naslov