Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
4602 epizod
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
V vseh vinorodnih deželah Slovenije se bo ta konec tedna končala letošnja redna trgatev. Na trsih bo ostalo le še grozdje za posebna predikatna vina. Tisti, ki niso imeli težav s točo in pozebo, se veselijo dobrega in obilnega letnika. To je ob starih zalogah povzročilo nizke odkupne cene, ki ne pokrijejo stroškov pridelave grozdja. Tako so na vzhodu Slovenije že vskočili avstrijski vinarji z višjimi cenami. Več o letošnji trgatvi v Studiu ob 17ih Jože Žura z gosti.
Družba za upravljanje terjatev bank je začela težko pričakovane prodajne dejavnosti stanovanj v Kopru in Ljubljani. Nokturno je na prodaj, številni pa se jezijo, ker so pričakovali nižje cene. Celovški dvori bodo na trgu prihodnji teden. Kakšna pa je preostala ponudba stanovanj? Po dolgotrajnem mrtvilu se nepremičninski trg končno oživlja, celo tako, da se vrstijo nakupi stanovanj kot finančne naložbe. Podrobno o nepremičninskem trgu z gosti in voditeljico Majo Derčar v Studiu ob 17-ih.
Zaradi gospodarskega okrevanja je manj sicer običajnega proračunskega hrupa. Po pravilu bodo vsa ministrstva dobila več denarja, vlada pa je za prednostna področja določila varnost, naložbe v infrastrukturo, znanost in zdravje. Z uvodno predstavitvijo proračunskih dokumentov se začenja skoraj dva meseca trajajoče potrjevanje proračunov. Kaj se skriva za devetimi milijardami in pol proračunske porabe, boste izvedeli v Studiu ob 17-ih z gosti. Voditeljica bo Zdenka Bakalar.
Lokalne volitve v Bosni in Hercegovini so pokazale stopnjevanje napetosti na narodnostni podlagi. Tako so volilci v Republiki Srbski podprli politiko osamosvajanja, ki jo pooseblja Milorad Dodik, osrednje oblasti v Sarajevu pa upajo, da bo evropska politika vendarle združila prizadevanja tako bošnjaških kot srbskih in hrvaških politikov. O tem, kako realna je ta možnost, bomo govorili v današnjem Studiu ob 17h, ki ga bo vodil Marjan Vešligaj.
Madžari so včeraj na referendumu kot prvi v Evropski uniji glasovali o begunskih kvotah, ki jih je določil Bruselj. Pod vplivom agresivne in negativne protimigrantske kampanje desničarskega premierja Viktorja Orbana sta se med Madžari okrepila strah ter odpor do migrantov in beguncev. Kako pa bo rezultat referenduma vplival na druge države članice Unije in kakšne bodo posledice za migrantsko politiko v Evropi? Z voditeljico Sandro Brankovič.
Turno kolesarstvo je pri nas vse bolj priljubljeno, kar so spoznali tudi pri Planinski zvezi Slovenije. Na Slovenski turno-kolesarski poti, dolgi tisoč 800 kilometrov, kolesar z vzponi premaga 50 tisoč metrov višinske razlike, spoznava naravo, planinsko in narodopisno zgodovino ter na novo odkriva planinski svet. Slovenska turno-kolesarska pot je pomemben del trajnostnega turizma, kolesarji pa na 109-ih točkah z žigom dokazujejo svoj obisk - tudi v Mihelčičevem domu na Govejku, od koder bo v živo potekal Studio ob sedemnajstih, povezan s turnim kolesarstvom, izzivi in priložnostmi. Voditeljica Aljana Jocif.
Pomočnice vzgojiteljic že dlje časa opozarjajo, da je njihovo delo prenizko vrednoteno in da je država pozabila na njihov karierni in profesionalni razvoj. S protestom pred vlado zahtevajo takojšnja pogajanja in dogovor o zvišanju svojih plač. V Studiu ob 17-ih bomo zato govorili o položaju pomočnic in pomočnikov vzgojiteljic, o njihovem delu in odgovornosti, pa tudi o tem, kaj je poslanstvo vrtcev in strokovnega kadra v njem, zakaj je zgodnje otroštvo tako pomembno za razvoj otroka ter zakaj ni vseeno, komu zaupamo otroka, ko ga oddamo v vrtec.
Kaj prinaša mala davčna reforma, ki jo je včeraj sprejel državni zbor? Kakšne bodo spremembe dohodnine in davka od dobička podjetij? Zaradi spremembe dohodninske lestvice bodo višje plače manj obremenjene z dohodnino. Izpad dohodnine v proračunu pa bodo nadomestili z višjim davkom od dobička in tudi bolj učinkovitim pobiranjem davkov. Kako bo torej po novem letu z obdavčitvijo plač in dobička, o tem v tokratnem Studiu ob 17ih z voditeljico Zdenko Bakalar.
Pred jutrišnjim začetkom Festivala za tretje življenjsko obdobje bomo v Studiu ob 17ih govorili o pomenu ohranjanja dragocenih izkušenj starejših za trg dela in širšo družbo ter o prenašanju teh izkušenj na mlajše generacije. Zanimal nas bo prehod iz delovno aktivne dobe v upokojitev ter katere možnosti se odprejo starejšim, ko končajo poklicno kariero. Prispevke s terena in razmišljanja gostov bo usklajevala voditeljica Urška Valjavec.
Da znanje tujih jezikov bogati in usposablja, se načelno strinjajo vsi, vprašanje pa je, kako doseči večjezičnost. Na osnovnih šolah razmere pri poučevanju drugega tujega jezika niso urejene, opozarjajo starši, učitelji in ravnatelji. Med učenci so velike razlike v zainteresiranosti in zmožnostih učenja. Samo znanje angleškega jezika nas tudi še ne naredi za večjezično družbo. Večji delež tujih jezikov na račun drugih šolskih predmetov pa verjetno ne pride v poštev. Kako torej do večjezičnosti, v Studiu ob 17h ob evropskem dnevu jezikov z voditeljem Aleksandrom Čobcem.
Poletna turistična sezona v Posočju se končuje. Več kot polovico prenočitev tam ustvarijo julija in avgusta, zato želijo goste zadržati tudi jeseni z različnimi dogodki, kot je nedavni bovški maraton, ki so ga oživili po več kot treh desetletjih. V dolino Soče privablja največ turistov prav šport. Na Tolminskem, Kobariškem in Bovškem so lani našteli rekordnih 420 tisoč prenočitev, letos si obetajo še boljše rezultate. O priložnostih doline Soče in izzivih pred tamkajšnjimi turističnimi delavci v današnjem Studiu ob 17h z Marišo Bizjak.
Zdravilni učinki konoplje so v ljudski medicini znani že več tisočletij. Nova znanstvena spoznanja pa jim šele v zadnjem obdobju utirajo pot tudi v uradno medicino. Tako pri nas minevata dve leti, odkar je uporaba snovi iz konoplje dovoljena za medicinske namene. Zdravniki z njo pomagajo bolnikom z epilepsijo, multiplo sklerozo in rakavimi obolenji. Zdaj pa je nastopil čas za korak naprej. O tem, kaj predlaga stroka in kakšne so želje ter tudi zahteve bolnikov in civilne družbe v tokratnem Studiu ob 17-ih z voditeljem Iztokom Koncem.
Imenovanje nove finančne ministrice Mateje Vraničar Erman danes v državnem zboru ni pod vprašajem, saj ima zagotovljenih dovolj koalicijskih glasov. Njen prvi preizkus bo sprejemanje državnega proračuna za prihodnji dve leti in nekaterih davčnih zakonov. Neposreden vpliv bo imela na pomembne odločitve, povezane z reformami (z zdravstveno na čelu), pogajanji, plačami javnih uslužbencev. Kaj lahko pričakujemo, če kaj, na polovici mandata te vlade, ko stranke vse bolj pogledujejo proti volilnem letu 2018? O tem v današnjem Studiu ob 17ih z voditeljico Zdenko Bakalar.
Danes v Studiu ob 17ih interpelacija zoper ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča. Očitajo mu oviranje poti do graditve drugega tira, med drugim ga sumijo nezakonitega vplivanja na nadzornike Luke Koper in Darsa. Krivijo ga za neuspešno delo v zvezi z infrastrukturo, zlasti glede posodobitve železniške proge Pragersko-Hodoš. Kako bo o neutemeljenosti očitkov prepričal poslanke in poslance, čeprav njegova politična usoda ni negotova, saj je v rokah trdne koalicije? Voditeljica bo Alenka Terlep.
Del odgovornosti za slab položaj arhitekture nosi država s svojimi ustanovami. Zato ministrstvo za kulturo pripravlja temeljni dokument za odgovorno urejanje prostora v prihodnosti. Uredil naj bi razmerja med snovalci in uporabniki po načelih kakovostne arhitekture, pametnega razvoja, trajnostne rasti in vključevanja arhitekture v vse plasti zasebnega in družbenega delovanja. Več s strokovnjaki s tega področja v Studiu ob 17h z voditeljico Petro Tanko.
Sprememba navad nakupovanja in graditev nakupovalnih centrov zunaj mestnih središč sta v številnih mestnih jedrih povzročili zaton trgovskih dejavnosti in drugih oblik podjetništva. Da bi oživili mestna središča, tja pripeljali podjetnike, obiskovalcem pa ponudili razlog za obisk, v Sloveniji poteka projekt upravljanja mestnih središč. Kako torej ljudi privabiti nazaj v mesta, podjetnikom pa dati priložnost za zaslužek? Kaj lahko pri tem naredijo občine, kaj država in kako se odzivajo kupci? O tem v današnjem Studiu ob 17h z mednarodnega obrtnega sejma v Celju. Voditelj Danijel Poslek.
Slovenija je danes proti sosednji Hrvaški vložila tožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu, in sicer zaradi kršitev pravic Ljubljanske banke Zagreb. Po prepričanju naše države so namreč hrvaške oblasti kršile Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ker so njene sodne in izvršilne veje oblasti s svojim sistematičnim ravnanjem Ljubljanski banki v zadnjih 25-ih letih onemogočale izterjavo terjatev do hrvaških podjetij in jo tako nezakonito prikrajšale za njeno premoženje. Slovenija v tožbi zahteva tudi najmanj 360 milijonov evrov odškodnine. Več o vzrokih, posledicah in možnih scenarijih v današnjem Studiu ob 17h z gosti in voditeljico Špelo Novak.
Aleksander Čeferin je prepričljivo premagal tekmeca, Nizozemca Michaela Van Praaga, in postal sedmi predsednik Evropske nogometne zveze. Po izvolitvi je vnovič poudaril prizadevanja, da bi pri vodenju močne in vplivne organizacije z dve milijardi evrov prihodkov na leto prevladovali enotnost, ravnovesje in dialog. Kakšni so prvi odzivi, kakšna pričakovanja in ne nazadnje, kaj prinaša tak ugleden položaj v evropskem nogometu? O vsem tem z gosti in z neposrednim oglašanjem iz Aten v današnjem Studiu ob 17h.
Napadi podlubnikov v gozdovih ne pojenjajo, še več, zaradi toplih jesenskih dnevov se pojavljajo nova žarišča. Gozdarji so letos posekali že več kot milijon kubičnih metrov napadenega lesa, pri odkrivanju lubadarja naj bi v kratkem pomagala tudi brezpilotna letala. Zakaj sanacijski ukrepi ne dohajajo hitrosti širjenja lubadarjev? Kolikšna je škoda, tako gospodarska kot ekološka? Kako bodo obnovili ogolele površine? Smo pripravljeni na nove bolezni in škodljivce, ki prihajajo zaradi klimatskih sprememb in globalizacije trgovine z lesom? O tem v Studiu ob 17-ih voditeljica Jernejka Drolec z gosti. Pravijo, da je lubadar, ki je pred dobrima dvema letoma napadel postojnske in ostale notranjske gozdove, od tam pa se kot požar širi čez vso Slovenijo in napada tudi višje ležeče smrekove gozdove, kot smo bili vajeni, še hujša naravna katastrofa, kot je bil žledolom. Sabrina Mulec se je pogovarjala s Postojnčanom Petrom Burgerjem, lastnikom gozdov, ki je celo svojo poklicno kariero posvetil gozdarjenju, zato ga dogajanje v slovenskih gozdovih še toliko bolj vznemirja. Do pristojnih služb je izredno kritičen in pravi, da se odgovorni v zadnjih treh letih resnično ne morejo pohvaliti s svojimi dejanji.
Na včerajšnjih parlamentarnih volitvah na Hrvaškem je največ glasov dobila Hrvaška demokratična skupnost, ki pa vlade tudi tokrat ne bo mogla sestaviti sama. Socialdemokrati so – v veliki meri zaradi izjav njihovega predsednika Zorana Milanovića – poraženci volitev. Kampanjo je med drugim zaznamovala ostra retorika na račun Srbije in Bosne in Hercegovine, Slovenija tokrat ni bila tema. O Hrvaški bomo govorili v današnjem Studiu ob 17h z gosti in voditeljico Špelo Novak.
Neveljaven email naslov