Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
4602 epizod
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
Čeprav ima Slovenija zgledno sistemsko urejeno vrtčevsko in šolsko prehrano, pa vsakoletni nadzori kažejo, da prehranskih smernic zavodi ne uresničujejo v zadostni meri, kljub temu da so za njih zavezujoče. Predvsem je problematično to, da v vrtcih in šolah namesto vode, za pitje otrokom nudijo preveč sladkane sokove. Dejstvo je tudi, da otroci in mladostniki še vedno zaužijejo premalo kakovostne hrane. Kdo nosi največji delež odgovornosti – starši ali šole in vrtci? O pomenu (ne) zdrave prehrane v tokratnem Studiu ob 17-ih.
Specializirane oblike turizma, med katere spadajo tudi obiski utrdbenih, obrambnih in vojaških objektov, so med najbolj rastočimi vejami turizma. Tudi pri nas jih veliko stavi na utrdbeno dediščino. Prav v teh dneh desetletnico delovanja praznuje Park vojaške zgodovine v Pivki, ki je letos privabil že 40 odstotkov več obiskovalcev kot lani, kar je, kot pravijo, tudi posledica povezovanja z Lipico in Škocjanskimi jamami. O možnostih krepitve takšnega sodelovanja, novih idejah oživitve bunkerjev in drugih propadajočih objektov ter izzivih, ki jih utrdbe prinašajo, z gosti v današnjem Studiu ob 17-ih. Oddajo vodi Milan Trobič.
Druga polovica politično precej razburljivega leta in druga polovica politično precej dinamičnega mandata vlade Mira Cerarja. Lahko koalicija preskoči vse ovire, ki si jih nastavlja sama in ki ji jih pod noge podstavlja opozicija? Lahko opozicija najde vsaj drobec skupnega jezika in se tudi tako laže pripravi na nove volitve? Zakaj dogajanje v državi vsak vidi po svoje in še, ali smo pripravljeni na glavni izziv obdobja, ki je pred nami, to je morebitni nov begunski val? Odgovorom prisluhnite v pogovoru s predstavniki vseh parlamentarnih strank v Studiu ob sedemnajstih.
Bled že 11-tič gosti Strateški forum, ki se ga udeležujejo politiki, znanstveniki, gospodarstveniki in novinarji. Letošnje razprave približno 700 udeležencev iz 70-tih držav potekajo pod naslovom »Varnost prihodnosti«. V središču teh ni le preprečevanje terorističnih napadov, ampak tudi begunska kriza, skrb za naravne vire in težave Evropske unije zaradi odločitve Velike Britanije o izstopu iz nje. Blejski strateški forum pa je tudi priložnost za različna dvostranska srečanja. Kakšna so stališča posameznih držav, kakšni so predvideni ukrepi in predvidene posledice, o vsem tem v Studiu ob 17h z voditeljico Sandro Brankovič.
Statistični podatki napovedujejo rekordno turistično leto. Poletna turistična sezona je presegla pričakovanja, manj zadovoljni pa so turistični vodniki, ki so še vedno brez urejenega statusa. Unija nima enotne regulacije vodniške službe. Nekatere države storitev prepuščajo trgu in ne postavljajo ostrih omejitev o tem, kdo lahko vodi po njihovem ozemlju ne glede na usposobljenost in kakovost storitve; na drugi strani pa so države, ki dovoljujejo vodenje le tujim vodnikom z ustrezno licenco. Kako pomembni so turistični vodniki za turizem, kaj kažejo prakse iz tujine in kako zakonsko urediti vodniški poklic? O tem v tokratnem Studiu ob 17h. Z gosti se bo pogovarjal Peter Močnik.
Poletje da krila kulturnim dogodkom, a med njimi skorajda ni več tistih s pravo ljudsko glasbo, ki bi bila izročilna, anonimna. Ali ta še vedno ni odrska? Kakšna sta bila poslanstvo zbiranja in vizija ljudskega glasbenega izročila skozi zgodovino in kako je s tem v sodobnosti? Odgovore bo z gosti iz etnološke in glasbeno-narodopisne stroke ter s poustvarjalci izročila v današnjem Studiu ob 17-ih iskala voditeljica Simona Moličnik.
Skoraj 176 tisoč osnovnošolcev, med njimi dobrih 22 tisoč prvošolcev, je danes ponovno sedlo v šolske klopi. Novo šolsko leto za osnovno šolo prinaša le nekaj novosti in kar precej težav: letos jo bo obiskovalo 5 tisoč učencev več kot prejšnje šolsko leto, zato so se v zadnjih mesecih marsikatere šole soočale s hudimi izzivi pri organiziranju podaljšanega bivanja. Na prvi šolski dan pa se bomo v pogovoru dotaknili ne le aktualnih težav šol, temveč se bomo vprašali tudi, kakšno osnovno šolo imamo? So učenci preobremenjeni, jih slovenska šola uči odgovornosti in samostojnosti ali tekmovalnosti? Kaj bo z nacionalnim preverjanjem znanja in zakaj med šolami obstajajo razlike?
Po hudi gospodarski krizi sta Evropska komisija in ameriška administracija sklenili, da bosta z odpravo trgovinskih ovir pospešili rast. Do lani so bila pogajanja o tem skoraj neopažena. Po spoznanju, da bi prostotrgovinski sporazum spremenil Evropo ter vplival na potrošnike, državljane in podjetja, pa se je dvignil vihar. Predstavniki nemške in francoske vlade sporočajo, da je TTIP mrtev in da pogajanja niso več možna. Je treba to razumeti v luči bližajočih se volitev v največjih evropskih ekonomijah? In navsezadnje, kakšen je pri tem vpliv ameriških volitev? Je strah pred prostotrgovinskimi sporazumi upravičen? Bosta Evropa in Kanada sklenili sporazum CETA? Odgovore bomo iskali v Studiu ob 17-ih, ki ga bo vodila Maja Derčar.
Najvišje francosko upravno sodišče je odpravilo prepoved nošenja burkinija. Kot razkriva aktualna javna razprava o muslimanskem kopalnem oblačilu za ženske ne gre zgolj za vprašanje kopalk, temveč za večplasten problem, politične agende, vprašanje nadzora, svobode in neenakopravnosti. Več v današnjem Studiu ob 17h z gosti dr. Katerino Vidner Ferkov, Failo Pašić Bišić in dr. Igorjem Pribcem.
Poletje da krila kulturnim dogodkom, a med njimi skorajda ni več tistih s pravo ljudsko glasbo, ki bi bila izročilna, anonimna. Ali ta še vedno ni odrska? Kakšna sta bila poslanstvo zbiranja in vizija ljudskega glasbenega izročila skozi zgodovino in kako je s tem v sodobnosti? Odgovore bo z gosti iz etnološke in glasbeno-narodopisne stroke ter s poustvarjalci izročila v današnjem Studiu ob 17-ih iskala voditeljica Simona Moličnik.
Kaj je medkulturni dialog, zakaj je dragocen in kako daleč lahko seže, to so le nekatera vprašanja tokratnega Studia ob 17-ih. Pogovor bo potekal v živo na Novem trgu v stari Ljubljani. V pogovoru bodo sodelovali profesorica filozofije in prevajalka Veronika Brecelj, človekoljub, aktivist in publicist Tomo Križnar, nekdanji predsednik Odbora pisateljev za mir mednarodnega PEN-a in minister za kulturo Anton Peršak ter filozof dr. Lenart Škof. Vabljeni k poslušanju, tako na radijskih valovih 1. in 3. programa ali pa na prizorišču pogovora.Voditelj Marko Golja
Kakšne so razsežnosti rušilnega potresa v Italiji? Kako potresno ogrožena pa je Slovenija? Kje živimo in kaj kaže študija o oceni potresne varnosti stavb pri nas? Potresov sicer ne moremo napovedati, prav tako jih ne moremo preprečiti, lahko pa se nanje pripravimo. Kako ravnati ob morebitnem potresu? O vsem tem v današnjem Studiu ob 17-ih z gosti in voditeljem Marjanom Vešligajem.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
V Gornji Radgoni poteka največji in najpomembnejši kmetijsko-živilski sejem v regiji. Množice privablja z razstavami strojev, najlepših živali in najbolj zanimivih rastlin, kmečkih dobrot ter s prikazom najnovejših dognanj v kmetijstvu, strokovnjake pa z okroglimi mizami in predavanji. Rdeča nit današnjega Studia ob 17ih s prizorišča bo vprašanje, katera slovenska živila bodo upravičena do oznake Izbrana kakovost – Slovenija. Jernejki Drolec bodo odgovarjali gostje na Agri.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Spremembe zakona o nalogah in pooblastilih policije so tarča ostrih kritik, saj naj bi policisti že zdaj imeli povsem dovolj pooblastil. Po novem bi lahko kot prisilno sredstvo uporabljali elektrošoker, veliko več možnosti bi imeli za varnostne preglede, uporabo brezpilotnih letalnikov, dostop do patrij in podobno – tudi kot sredstvo pred teroristično nevarnostjo. Bomo po vojski, ki je dobila policijska pooblastila, dobili še policijo z vojaškimi pooblastili?
Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je na današnji dan pred 97-imi leti na ljudskem zborovanju v Beltincih prevzela oblast, ki jo je 5 dni imela tedanja vojska, pred tem pa je bila skoraj tisočletje v rokah ogrskih vladarjev. Dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je državni praznik 10 let. V Studiu ob 17ih bomo z voditeljico Lidijo Kosi osvetlili življenjske razmere ljudi na severovzhodu Slovenije. Kljub gospodarskemu napredku je vse več prosilcev za socialno pomoč in tudi njenih prejemnikov. Po drugi strani je v regiji vrsta uspešnih zgodb.
V zelo kratkem času je bilo nekaj primerov, ko je medved poškodoval človeka, vrstijo se napadi zveri na pašno živino. Kateri so razlogi? Smo krivi sami, ker smo opustili kmetovanje in se narava nenadzorovano zarašča, mi pa vstopamo v bivalni prostor teh živali? Je krivo napačno ravnanje z zvermi, ali pa se te obnašajo drugače, kot so se včasih? Je mirno sobivanje sploh možno? Odgovore na ta vprašanja bomo iskali v oddaji Studio ob 17ih z voditeljico Sabrino Mulec.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Neveljaven email naslov