Danes: Kidričevo, Lenart, Šenčur… beguncev noče nihče, več kot polovica Slovencev je za drastične ukrepe proti njim, del politike pa celo podžiga nestrpnost in sovraštvo do migrantov in ljudi, ki bežijo pred vojno. Potem ko smo pred pol leta na železniških postajah po Evropi videli napise z dobrodošlico beguncem, smo zdaj priče vse glasnejšemu sovražnemu govoru, nasilnim, z nestrpnostjo do tujcev prežetim dogodkom, vnovičnemu postavljanju mej in zidov. Zakaj begunce dojemamo kot veliko grožnjo? Kje bi morali iskati rešitve in predvsem, kako se bosta morali spremeniti Slovenija in Evropa?

Danes: Kidričevo, Lenart, Šenčur… beguncev noče nihče, več kot polovica Slovencev je za drastične ukrepe proti njim, del politike pa celo podžiga nestrpnost in sovraštvo do migrantov in ljudi, ki bežijo pred vojno. Potem ko smo pred pol leta na železniških postajah po Evropi videli napise z dobrodošlico beguncem, smo zdaj priče vse glasnejšemu sovražnemu govoru, nasilnim, z nestrpnostjo do tujcev prežetim dogodkom, vnovičnemu postavljanju mej in zidov. Zakaj je prišlo do premika diskurza od solidarnostnega do močno odklonilnega odnosa do migrantov, zakaj begunce dojemamo kot veliko grožnjo? Kje bi morali iskati rešitve in predvsem, kako se bosta morali spremeniti Slovenija in Evropa?

O tem smo se pogovarjali z dr. Marino Lukšič Hacin, predstojnico Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Alešem Bučarjem Ručmanom, docentom na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, dr. Primožem Šterbencem, docentom na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, in dr. Mitjo Žagarjem z Inštituta za narodnostna vprašanja. Sledi nekaj poudarkov iz pogovora.

Dr. Marina Lukšič Hacin: “Če si nalijemo čistega vina, moramo priznati, da so ljudje, ki prihajajo iz neslovenskega okolja, v Sloveniji bolj ali manj nedobrodošli. Temu odnosu lahko sledimo še v čas, ko je bila Slovenija še republika ZFR Jugoslavije, pa vendar ni bilo tako ekstremno, kot se ta odnos sprevrže skozi pogrom proti izbrisanim, torej v času nacionalnega prebujenja in graditve države. Naše okolje na sploh ni pretirano naklonjeno in solidarno do Neslovencev, pa naj govorimo o manjšinah, Romih, in tudi izseljencih – če so slednji druge veroizpovedi, pa je to le še en dodaten razlog za intenzivno stigmo.”

Dr. Aleš Bučar Ručman: “Dokler nismo bili neposredno vpleteni, je bila begunska kriza težava, s katero se nismo želeli soočiti. Iz tega se vidi naš dvojni odnos do tega problema. Pa tudi v tem, kako smo najprej obsojali ukrepe, ki so jih drugi izvajali (npr. na Madžarskem), mi jih pa zdaj kopiramo. V Sloveniji se opazi jasna ločina med tistim, kar je bilo v javnem diskurzu poimenovano kot prvi in drugi begunski val. Septembra nasprotovanja ni bilo videti, večina je prihod podpirala, aktivirala se je pomoč. V drugem valu pa se zgodi v Sloveniji pomembna sprememba – drugod v Evropi je bilo nekoliko drugače, čeprav so bili vzorci podobni. Po zaprtju madžarske meje, po vzpostavitvi ograje in hitrih sodišč za kazniva dejanja poškodovanja te ograje, ko se je prihod ljudi preusmeril čez Slovenijo in ko se je zdelo, da je stvar popolnoma ušla izpod kontrole, so se ljudje hitro prestavili na drugo stran. To je prehod iz nekega solidarnega pogleda do tega, da se na celotno situacijo gleda kot na varnostno vprašanje. Kaj se je vmes zgodilo? Ko se je zdelo, da zaradi večjega števila ljudi, ki so prihajali, razmere niso več kod nadzorom, se je to izkoristilo za pridobivanje političnih točk. Zaradi podob iz medijev je ljudem postalo jasno, da to ni več humanitarno vprašanje, tudi ne vprašanje policije, torej civilno vprašanje, ampak da je to vprašanje, ki ga mora reševati vojska s puškami. Ko vse to seštejemo, ni čudno, da ljudje nekoga, za katerega ti da oblast signal, da ga je treba sprejeti z ograjo in vojaki, razumejo kot nekoga, ki je sovražen. (…) In kaj se zgodi? To postane teren, kjer se da pridobivati počeni politične točke. To se je zgodilo v Sloveniji v pol leta: sredina se je postavila na desno, desnica pa na skrajno desno. Pred pol leta si nismo niti predstavljati, da bomo v tem prostoru kdaj govorili o odvzemu premoženja in denarja, ljudem, ki bežijo pred vojno. Nismo si predstavljali, da se bodo ljudje mobilizirali in šli na ulice zaradi nasprotovanja nastanitvenih centrov. Pa se je zgodilo prav to. ”

Tudi v Nemčiji sta se politični in javni diskurz nagnila v smer bolj odklonilnega odnosa do tujcev. O tem naša dopisnica iz Berlina Polona Fijavž:

Sogovorniki so opozorili, da ne smemo pozabiti, da je v Sloveniji in Evropi več diskurzov do tujcev. Zakaj je med njimi začel prevladovati odklonilni diskurz?
Dr. Mitja Žagar: “Zaradi odsotnosti strategije, resnega in logičnega razmisleka, zakaj je do te situacije prišlo. Situacija na Bližnjem Vzhodu, ki je vir vala prisiljenih migracij, je namreč v manjši meri avtohtona, ampak je v večji meri rezultat intervencije od zunaj. Za politike Zahoda in Rusije je značilen za izrazito kratek in ozek pristop: imamo problem, naredimo to in to, da bomo zaščitili svoje interese. Problem našega diskurza je prav ta, da se ne zavedamo te širšega konteksta in da gasilska situacija ne bo rešila težav na Bližnjem vzhodu, ampak jih še poglobila, in da lahko eksplodira predstava Evrope, ki se je gradila zadnjih pet, šest desetletij. Na žalost se glasov, ki opozarjajo na širše dimenzije krize, ne sliši dovolj, prav tako ne tistih, ki imajo ideje (npr. Marshallov plan za Bližnji Vzhod). V veliki meri ima to opravka tudi s političnimi voditelji, politiki na Zahodu, ki jih zanimajo le 4, 5-letna volilna obdobja, njihov imidž v medijih in jih neki strateški, dolgoročni pogledi sploh ne zanimajo več.”

Tudi dr. Primož Šterbenc je prepričan, da se vzročno-posledične povezave zanemarjajo: “Pri razbijanju protiislamskih tendenc je treba poudariti, da je Zahod velik del tega požara povzročil sam. Napad na Afganistan in predvsem napak na Irak sta odprla grozljivo Pandorino skrinjico, grozljiv sunitsko-šiitski konflikt, ki ne kaže, da se bo kmalu končal. Kar je še treba poudariti, je, da ravno te stranke v Sloveniji, ki so bile takrat blizu stališčem, da je treba vojaško urejati razmere, blizu idejam Busheve administracije, so danes tiste, ki najbolj vpijejo proti beguncem. (…) Treba je pomagati okoliškim državam, tudi s finančnimi sredstvi, a tu se spet pojavi problem, kako zagotoviti denar. Na drugi strani pa Evropa vsako leto izgubi tisoč milijard dolarjev zaradi utaje davkov oz. prelivanja denarja v davčne oaze.”

Dr. Mitja Žagar: “Vsaka radikalizacija diskurza je izjemno problematična, ker so žrtve zmeraj manjšine in to še dodatno otežuje integracijo in vključevanje, ker prihaja do polarizacije. Radikalizacija diskurza, tako levega kot desnega, čeprav se mi zdi deset trenutno bolj problematičen in nevaren, zamegli tudi občutek spodobnosti v družbi, kaj je prav in kaj narobe, ter še bolj razbija sistem vrednot.”

Dr. Marina Lukšič Hacin: “To, kar me danes skrbi, je to, da so se zelo okrepili glasovi proti. Da so na pozicijah ljudje, ki imajo držo proti in ki s svojimi odločitvami ne samo postavljajo zadevo v smeri militarizacije, temveč uvajajo totalitarizem tudi znotraj delovanja naše demokratične družbe. To, kar se danes dogaja, ni nujno da bo ostalo le na ravni odnosa mi : ljudje, ki prihajajo, ampak postopoma prehaja v pore načina življenja nas, ki smo tukaj.”

O integraciji, rešitvah in vlogi Nemčije dr. Mitja Žagar, dr. Primož Šterbenc in dr. Bučar Ručman:

Nemčija se že ukvarja tudi z vprašanjem integracije, pri tem pa ne želi delati istih napak kot v 60. letih, pravi naša dopisnica Polona Fijavž: