Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Leta 1980 so Pankrti izdali prvenec Dolgcajt, to pa je bil tudi prvi punk album na Slovenskem. Ob 25-letnici izida je Založba kvalitetnih programov RTV Slovenija izdala digitalizirano CD inačico plošče z dodatno skladbo ZeKa pank, ob 40-letnici prve izdaje in 50-letnici Založbe pa je Dolgcajt Pankrtov spet na voljo v obliki LP-ja. Posebna omejena oštevilčena izdaja za zbiratelje v nakladi 700 izvodov na 180 gramskem vinilu z restavriranimi posnetki in posebnim LP masteringom vsebuje tudi arhivsko dokumentacijo in pretočno kodo. Več v obletnici albuma s frontmenom Petrom Lovšinom.
Ker vse poti vodijo v Rim, nas je zadnji dan Poletja v dvoje res odneslo v večno mesto.“Šla bi baba v Rim, ki bi imala s čim. Kupila bi si sakaj, ako bi imala zakaj,” pravi najslavnejši Rimljan Boris Raztresen, za domače Bore. Pravi, da Rim nima vodnjaka Trevi, zato pa je edini na tistem koncu, ki ima svojo vrtino. Prav tako se na osrednjem trgu ne gnetejo turisti, po njem se sprehajajo domače živali.
Tišina. Zapl ... zaplj ... zapletjanje. Zapletanje. Govorjenje prek vokala skladbe. Napačna izgovarjava. Kaj vse vas zmoti pri poslušanju radia? Identificirali smo sedem radijskih grehov!
Šli smo na Dunaj ... Nad Krškim! Tudi tam imajo živalski vrt, poštar vse pakete po veličastnem Dunaju razvozi v desetih minutah, domačini pa se ne morejo zediniti, ali je boljši valček ali polka
V tretji junijski oddaji Val kolesari smo na obrobju Ljubljane, v Podutiku, preizkusili gorsko kolo. V oddaji lahko prisluhnete tudi kakšnemu dobremu nasvetu za nakup kolesa, pa tudi kje vse so v Sloveniji primerne poti za tovrstno rekreacijo.
Tadej in Mitja sta se odločila, da v Poletju v dvoje naklepljemo eno, ki bo imela potencial zmage na Evroviziji, potencial seči na vrh britanskih in ameriških lestvic. Morda celo biti prva pesem zbirke, ki bo prejela Veronikino nagrado. Na pomoč so priskočili poslušalke in poslušalci ter Tilen Artač in Igor Bračič.
V Poletju v dvoje se odpravljamo po svetu doma. Naši valovski romarji so si za tretjo postajo izbrali Valeto. Preverili so, ali tudi ta nad Portorožem ponuja peščene plaže, mavrične koktejle in dobre žure. Na Barki pa smo iskali bradatega moža s pipo in kapitansko čepico.
Saša in Bobi sta oskrbnika Blejske koče nad Pokljuko. Saša si je od nekdaj želela, da bi postala oskrbnica koče v gorah in pred dvema mesecema se ji je uresničila želja. Od takrat pa v koči igra izključno Val 202! Pravi, da ima radio zato, da ga posluša in ni zgolj spremljava v ozadju, temveč že od nekdaj tudi njen sopotnik. Spominja se, da se je ob uspehu rokometašev vozila skozi Rimske Toplice, v poslušanje pa se je tako vživela, da je spregledala omejitev ter naletela na radar. Bobi je včasih poslušal druge radijske postaje, saj se je rodil na Švedskem, kjer je 31 let tudi živel in tam igra drugačna glasba in druge radijske postaje. Če je Val 202 začel poslušati zaradi Saše, sedaj pa ga posluša, tudi ko nje ni tam.
Včasih tudi radio ne igrá gládko ampak ígra gladkó. Ti, ti naglasi. In med našimi poslušalci so tudi taki, ki nas opozarjaj na naše napake, netočne podatke in narobe naglašene besede. Med njimi je tudi naš naslednji gost dušan. Dušan je tudi zmajar, z zmajem je s Šmarne gore poletel več kot 500-krat, seznam narobe naglašenih besed, ki jih je slišal na radiu, tudi na Valu 202 pa je daljši od 3000 zapisov. A nekatere so, čeravno se slišijo še tako čudne, tako zapisane v Pravopisu.
Na kmetiji pri Svetiku, ki je ena od dveh kmetij blizu Spodne Idrije, Val 202 igra tudi v štali. Poslušalec Mario program spremlja in posluša od samega začetka oddajanja Vala 202, včasih je imel še tranzistor, da je radio poslušal tudi med košnjo, da ni zamudil aktualnih vsebin in uspehov slovenskih športnikov. Glasbenik po duši včasih pomaga pri izboru popevke tedna, včasih pa kaj pove tudi v nočnem programu na Prvem. Ne mara, da poslušalci tikajo voditelje, pa tudi, če to počnejo voditelji rez obrazložitve zakaj.
Poslušalec Matevž prihaja iz Ribnice in dela v kovinski industriji, v delavnici pa vsak dan poslušajo Val 202. Všeč mu je, ker najlepše lovi in ker mu nudi najširši spekter vsebin, pa tudi zaradi dobrega razmerja glasbe in govora.
V zgodovini Vala 202 je zabeleženih kar nekaj zanimivih lokacij, s katerih smo vas pozdravljali aktualni in nekdanji Valovci. Oglasili smo se izpod morske gladine, z vrha Triglava, tokrat pa smo šli še višje: na letalo.
Aleksandra Gregorc je zvesta poslušalka Vala 202 že od otroštva. Vez med našo radijsko postajo in Aleksandro pa se je poglobila pred šestimi leti, ko je njeno vas prizadel hud žledolom in kar 16 dni niso imeli elektrike. S pomočjo generatorja je Val 202 pri njih igral tudi v tem času in bil povezava s svetom, od katerega so bili takrat odrezani. Podobne občutje je doživljala tudi ob letošnji epidemiji.
Avto je za mnoge prostor, kjer največkrat poslušajo našo radijsko postajo. Največkrat zjutraj, ko se vozijo v službo in potem v popoldanskih urah, ko se vračajo domov. Obstajajo pa tudi takšni, ki jim volan predstavlja službeno mizo, avtomobilski sedež pa služben stol. In ti radio poslušajo radio od jutra do večera, včasih tudi ponoči. Taksist Frenk je eden tistih taksistov, ki v svojem taksiju vedno vrti Val 202. Pravi, da nas posluša že od kar ve zase in kak dan je skušal poslušati tudi kaj drugega, a je vedno znova prestavil nazaj na Val 202.
Ob 48. rojstnem dnevu Vala 202 predstavljamo zgodbe naših poslušalcev, ki nas poslušajo (tudi) na najbolj nepričakovanih krajih. Svoje zgodbe predstavljajo taksist Frenk, poslušalci Aleksandra, Matevž in Dušan, ki si zapisuje napake, Mario, ki Val 202 posluša tudi v štali, Val 202 pa doni tudi v Blejski koči nad Pokljuko.
Iščemo kraje s slavnimi imeni, ki jih lahko obiščemo, ne da bi prečkali meje. Ugotovili smo, da imamo v Sloveniji verjetno edino Puščavo, ki delno leži na poplavnem območju.
Iščemo kraje s slavnimi imeni, ki jih lahko obiščemo, ne da bi prečkali meje. Ugotavljamo, da sta si Jeruzalem in Jeruzalem na las podobna.
Divji kostanj pogosto srečamo na sprehodih po slovenskih parkih, ob cestah, na trgih … To veličastno drevo je bilo modno zlasti ob koncu 19. stoletja, ostanki teh zasaditev pa so do danes dobili velik kulturni in zgodovinski pomen in mnogi so zaščiteni kot naravni spomeniki. Toda divji kostanj kljub svoji karizmatičnosti ni imun na bolezni, še posebej v zadnjem desetletju ga pesti tako imenovani »kostanjev bakterijski skorjemor«. Kot pri vseh boleznih, je tudi to pot pomembno čimprejšnje ukrepanje, ob čemer slovenski raziskovalci potrebujejo vašo pomoč. Kostanj in bakterijski skorjemor je namreč v središču prvega dela projekta Evropska noč raziskovalcev. Več o tem, kako se lahko v naslednjih mesecih tudi vi prelevite v raziskovalce, pa je povedala dr. Tanja Dreo z Nacionalnega inštituta za biologijo.
Spomladansko-poletna akcija Val kolesari prinaša štiri oddaje, v katerih bomo spoznavali različne vrste koles.
Šestnajst let mineva, odkar je odšel Ray Charles. Genij, zadrtež, narkoman, tiran in spet genij. Nad klaviaturo in za mikrofonom pravzaprav nikoli ni imel prave konkurence, ko je šlo za blues in gospel. Bluesu in pravzaprav katerikoli muziki je vdihnil dušo in še za časa ustvarjanja ustvaril celo četo posameznikov, ki so mu po najboljših močeh skušali izkazati spoštovanje. Tudi pri nas.
Neveljaven email naslov