Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Nanos je bil od nekdaj zanimiv za raziskovalce, ki so se zanimali za naravo, kot na primer idrijski zdravnik Scopoli, mnoge pa je pritegnil tudi njegov podzemni svet. Jernej Jež je doktor geologije, zaposlen na Geološkem zavodu Slovenije, ki pravi, da je že prav Nanos in ne nanos, saj je to pogorje zgrajeno iz kar kompaktnih kamnin
Poskus leta z jadralnim padalom s planote Lijak, ki skozi vse leto skupaj z mediteransko klimo ustvarja odlične pogoje za padalce in zmajarje.
Nanos ni priljubljen le med planinci in drugimi rekreativci, ampak je zanimiv tudi če pogledamo favno in floro. O posebnostih tega pogorja nam je več povedal Marko Nabergoj, planinski vodnik in član Planinskega društva Podnanos. Sicer pa ko pravimo da gremo na Nanos, drži to le delno, gremo namreč le na njegov del, na Plešo.
O analogni zgodovini antenskega stolpa na Nanosu pripoveduje Stojan Vitežnik, dolgoletni vodja oddajniškega centra.
Jernej Bervar in Klementina Milošič sta Slovenca, ki živita in delata v New Yorku. Skupaj sta napisala knjigo z naslovom Osnove glasbenega posla in glasbena promocija. V knjigi, ki sta jo razdelila na tri dele, natančno in obenem zelo preprosto opisujeta, kaj delajo menedžer, producent, promotor, agent, založnik in distributer…. Ter na kateri točki kariere njihova vloga pride najbolj do izraza. "Mladim glasbenikom svetujeva, da objavljajo čim več svoje glasbe, čim več sodelujejo in se povezujejo z različnimi akterji v glasbeni industriji v Sloveniji kot v tujini. Mreženje je izjemno pomemben del glasbene industrije. Na tak način lahko glasbeniki najdejo veliko priložnosti, ki jih drugače ne bi." - Klementina Milošič O precej aktualni temi, tj. streamingu oziroma pretočnem poslušanju glasbe, pravita, da je ena izmed težav netransparentnost. Tudi honorarji, ki jih na primer izplačuje Spotify, se razlikujejo od države do države oziroma od trga do trga.
Prejšnji mesec smo na slovenski trg z veliko zamudo le dobili vodilnega ponudnika pretočne glasbe na svetu, švedski Spotify. O tem, za kakšno platformo sploh gre, kakšne so njegove posebnosti in zakaj je potreboval toliko časa, da je prišel v Slovenijo, smo se pogovarjali z glasbenim založnikom, zastopnikom Universal publishing v Sloveniji in soustanoviteljem neodvisne založbe SonicTribe Žigo Drofenikom.
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Ime Tonka Zadnikar je verjetno bolj znano tistim planincem, ki se na svojih planinskih turah radi ustavite v planinskih kočah, ter tistim, ki v kočah radi tudi kaj pojeste. Pa ne le njena odlična kuha, za kar legendarno in izjemno priljubljeno oskrbnico jo je naredil predvsem odnos do ljudi, srčnost, dobra volja in neizmerna energija. Pri 73. letih Tonka Zadnikar še vedno teče - tudi kakšen 42 kilometrov dolg maraton, prepleza kakšno steno - na primer severno triglavsko in kolesari - recimo okoli Slovenije.
Čeprav smo na vrhuncu poletja, je politično dogajanje burno in prav nič poletno. Od petkovih protestov do nivoja debat in zapisov na družbenih omrežjih, od plačevanja računov kmetijske ministrice do napovedanih medijskih zakonov. Kako analizirati sedanjo politiko pri nas in tudi v Evropi? Kaj imata skupnega Orban in Varufakis? Zakaj je okoljska kriza najbolj spregledana kriza? O tem dr. Tadej Troha. Foto: Bobo
Jernej Bervar in Klementina Milošič sta Slovenca, ki živita in delata v New Yorku. Skupaj sta napisala knjigo z naslovom Osnove glasbenega posla in glasbena promocija. Klementina je diplomirala iz glasbenega menedžmenta na bostonski Visoki šoli za glasbo Berklee, kjer je študiral tudi Jernej, ki je pred leti diplomiral iz jazz kitare. Knjige sta se lotila tudi zato, ker sta vedno znova presenečena nad slabim poznavanjem glasbene industrije pri nas. Kot razlog za primanjkljaj znanja na tem področju izpostavljata, da v Sloveniji glasbene šole in fakultete teh tem ne vključujejo v svoj program.
V siloviti eksploziji amonijevega nitrata, ki je Bejrut stresla ta teden, se je v drobcu sekunde sprostilo toliko energije, kot je naša jedrska elektrarna v Krškem proizvede v treh urah. Eksplozija naj bi pline potisnila s hitrostjo 3000 metrov na sekundo, nadtlak, ki ga je povzročila eksplozija, pa je še na razdalji dva kilometra od mesta eksplozije znašal 70 milibarov, to je torej 700 kilogramov na kvadratni meter. V Bejrutu, v neposredni bližini pristanišča, pa je bil tlak 18-krat večji od normalnega tlaka, kar je povzročilo rušenje številnih stavb. Udarni val so zaznali celo na 200 kilometrov oddaljenem Cipru, potresne opazovalnice v Bejrutu so poročale o sunku tretje stopnje. Vse to je Maji Ratej povedal dr. Matej Huš s Kemijskega inštituta, ki se je poglobil v kemijsko ozadje eksplozije v Libanonu.
Na Kemijskem inštitutu podpisali sporazum o znanstvenem članstvu s francoskim Inštitutom Maxa von Laueja – Paula Langevina /pola lanževana/, ki je vodilni mednarodni raziskovalni center za nevtronsko sipanje. Na njem v Grenoblu vsako leto gostijo okoli 1.500 raziskovalcev iz 40 držav z vsega sveta, ki tam opravijo več sto eksperimentov. Na osnovi teh eksperimentov vsako leto nastane približno 600 publikacij, objavljenih v vodilnih znanstvenih revijah. Več kot četrtina vseh raziskav, ki jih opravijo, je povezanih z razvojem industrije. O tem, kakšne prednosti prinaša članstvo v ILL Sloveniji in slovenski znanosti, se je Maja Ratej pogovarjala z vodjo laboratorija za molekularno strukturno dinamiko na Kemijskem inštitutu profesorjem Francijem Merzelom.
Zgodovina mobilnih iger sega v pozna devetdeseta leta, ko so izdelovalci na telefone tovarniško naložili prve igre. Revolucijo mobilnega igranja pa so kasneje prinesli pametni telefoni, ki še danes skupaj s spletnimi "tržnicami" na hiter in preprost način kjerkoli in kadarkoli omogočajo namestitev novih aplikacij in iger. Ne obstaja otrok, najstnik, starš ali stari starš, ki v igranju igre na telefonu ne bi videl zabave. Zato smo preverili, kako mobilno igro ustvariti, kakšne pogoje slovenski ustvarjalci sploh imajo ter kako, če sploh, se z njo služi.
Prebivalstvo na Japonskem zaradi atomskih bomb posledice čuti še danes. Kakšen opomnik za vse nas je ta dogodek pred 75 leti, razmišlja naš zunanjepolitični analitik Tomaž Gerden
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih. Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
"Smo posebna generacija. Rodili smo se pred vojno, v šolo smo začeli hoditi, ko je bilo konec vojne. Do mojega petdesetega leta smo dali skozi socializem. V tem času sem končal šolanje, napisal prve komedije, se poročil in naredil družino," pravi pisatelj, dramatik in scenarist Tone Partljič. Rodil se je 5. avgusta leta 1940.
Poljski pravosodni minister je napovedal, da bo Poljska odstopila od konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (krajše: istanbulske oziroma carigrajske konvencije). Nas mora skrbeti, ker so se ob tej novici pojavili tudi odobravajoči tviti slovenskih poslancev? Slovenija je konvencijo ratificirala konec leta 2014 in po večini že tudi implementirala v slovensko zakonodajo. Del, ki še ni posodobljen, je zakonodaja o kaznovanju posilstva, saj je pri nas uzakonjen še tako imenovani "model prisile", pristojno ministrstvo pa zdaj predlaga "model veta" oziroma "ne pomeni ne". O teh zakonodajnih spremembah, pa tudi o pomenu istanbulske konvencije za žrtve nasilja smo se pogovarjali s predsednico Društva za nenasilno komunikacijo Katjo Zabukovec Kerin.
Kranjčanu Mitji Lavtarju idej in energije ne zmanjka zlepa, vsaj ko gre za potepanja in potovanja. Ta so se najprej začela s starši, kar nekaj Evrope in Balkana je videl z reprezentanco vaterpola na turnirjih. Pozneje so prišla na vrsto samostojna potovanja in pri 23 letih je imel obkljukane vse evropske države. Začel je razmišljati o bolj oddaljenih koncih, nakar je pomislil, da je pošteno, da preden obišče druge celine, spozna Slovenijo in tako v petih letih in pol obiskal vsa slovenska naselja, torej 6036 krajev.
Kultna igra Super Mario letos praznuje 35. rojstni dan! Preden je postal Mario, je bil Jumpman. Preden se je pojavil kot glavni junak videoigre Super Mario, je nastopal v arkadni igri Donkey Kong Junior. To je tudi edina igra, v kateri nastopa kot antagonist. Igro, v kateri je glavni junak, je dobil leta 1985, zato Super Mario letos praznuje 35. obletnico. Ob jubileju smo se vprašali, zakaj je igra tako uspešna, kakšni so vzroki, da vedno znova navdušuje nove igralce in kakšen bi bil Mario, če bi nastal leta 2020. foto: MikesPhotos/Pixabay
Številni študentje so se v preteklem študijskem semestru namenili na izmenjavo v tujino, a je epidemija njihove načrte predrugačila. Mnogi so se z misije "Erasmus" vrnili že po nekaj tednih, številni pa so ostali v tujini tudi med zaprtjem meja in si karanteno delili s cimri v študentskih stanovanjih. Prihodnost izmenjav Erasmus za študijsko leto 2020-2021 je zaenkrat še neznana, v interesu tako študentov kot fakultet je, da bi se projekt mobilnosti nadaljeval. Domače in tuje univerze spremljajo epidemiološke slike držav, s katerimi imajo sklenjene pogodbe o izmenjavah študentov, na podlagi katerih bodo sprejemale odločitve. Pričakovati pa je, da se bo zaradi koronavirusa za izmenjavo odločilo manj študentov kot sicer.
V kakšni kondiciji je ob pandemiji kadrovska stroka, v kolikšni meri se bo kadrovanje še bolj preselilo na splet in kaj nove razmere zahtevajo od vodij? O dodatnih izzvih za kadrovske strokovnjake pa tudi o tem, kakšne nove veščine podjetja iščejo pri sodelavcih, smo se pogovarjali z direktorjem regije Adriatik pri Adeccu Mirom Smrekarjem.
Neveljaven email naslov