Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Aljažev stolp so postavili leta 1895, od tedaj je priča vihram zgodovine in menjavi režimov
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se je zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava “Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!”.
“Ko prideš na vrh, ga vedno opaziš, kaj pravzaprav dela tu, kaj pomeni,” pripoveduje Gorazd Lemajič, eden od avtorjev omenjene razstave in istoimenskega filma, sicer konservator in restavrator v Narodnem muzeju Slovenije.
“Takrat so se tega lotevali z zanosom in vizijo, Aljaž je to počel z dolgoročno vizijo. Stolp je postavil kot skromno zavetišče za planince in branik slovenstva.”
Gorazd Lemajič
Za en goldinar
Župnik z Dovjega Jakob Aljaž se je konec 19. stoletja odločno uprl tedanjemu nadaljnjemu ponemčevanju. Od občin Dovje in Mojstrana je za en goldinar kupil “špico” Velikega Triglava, skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, in začel izdelavo stolpa. “Iz zapiskov sem prebral, da Aljaž ni šel na Triglav, je pa pri današnji Staničevi koči poslušal, kako so ga zbijali na vrhu.”
Dele stolpa so iz Šentvida z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v tednu dni znosilo na Triglav. Na slovesnosti ob postavitvi stolpa, ki je sledila v nekaj tednih, so prvič zapeli pesem “Oj, Triglav, moj dom“, ki jo je uglasbil Aljaž. Ta je menda pel kleče in ganjen do solz objemal stolp.
Najmanj 12-krat prebarvan
“Nemci so ga hoteli podreti, vrstile so se tožbe na sodiščih,” pripoveduje Lemajič. Po prvi svetovni vojni je ob njem potekala meja in s tem prava »malarska« vojna. Najprej so ga v svoje barve prebarvali Slovenci, nato so ga v svoje odeli Italijani. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali v rdeče, nato zaradi snemanja filma o Kugyju v belo. Kot so pozneje ugotovili s pomočjo rentgena, naj bi bilo na njem najmanj 12 plasti barve.
Danes njegov največji sovražnik postajajo v lahkomiselne turiste spreminjajoči se planinci in pa korozija. “Streha ni več originalna. Deli oboda so zamenjani,” pravi Lemajič, ki za veliko poškodb krivi tudi planince.
“Z vsako novo poškodbo stolp pokrpajo, popravljajo in tako nadomestki počasi izrivajo original.”
Stroka se bo morala po njegovih besedah spopasti z dvema vprašanjema – ali vzdrževati stolp na mestu, kjer je, ali pa ga zamenjati s kopijo, izvirnik pa postaviti v muzej.
Posebna zahvala za pomoč pri pripravi prispevka Manci Čujež.
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Aljažev stolp so postavili leta 1895, od tedaj je priča vihram zgodovine in menjavi režimov
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se je zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava “Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!”.
“Ko prideš na vrh, ga vedno opaziš, kaj pravzaprav dela tu, kaj pomeni,” pripoveduje Gorazd Lemajič, eden od avtorjev omenjene razstave in istoimenskega filma, sicer konservator in restavrator v Narodnem muzeju Slovenije.
“Takrat so se tega lotevali z zanosom in vizijo, Aljaž je to počel z dolgoročno vizijo. Stolp je postavil kot skromno zavetišče za planince in branik slovenstva.”
Gorazd Lemajič
Za en goldinar
Župnik z Dovjega Jakob Aljaž se je konec 19. stoletja odločno uprl tedanjemu nadaljnjemu ponemčevanju. Od občin Dovje in Mojstrana je za en goldinar kupil “špico” Velikega Triglava, skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, in začel izdelavo stolpa. “Iz zapiskov sem prebral, da Aljaž ni šel na Triglav, je pa pri današnji Staničevi koči poslušal, kako so ga zbijali na vrhu.”
Dele stolpa so iz Šentvida z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v tednu dni znosilo na Triglav. Na slovesnosti ob postavitvi stolpa, ki je sledila v nekaj tednih, so prvič zapeli pesem “Oj, Triglav, moj dom“, ki jo je uglasbil Aljaž. Ta je menda pel kleče in ganjen do solz objemal stolp.
Najmanj 12-krat prebarvan
“Nemci so ga hoteli podreti, vrstile so se tožbe na sodiščih,” pripoveduje Lemajič. Po prvi svetovni vojni je ob njem potekala meja in s tem prava »malarska« vojna. Najprej so ga v svoje barve prebarvali Slovenci, nato so ga v svoje odeli Italijani. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali v rdeče, nato zaradi snemanja filma o Kugyju v belo. Kot so pozneje ugotovili s pomočjo rentgena, naj bi bilo na njem najmanj 12 plasti barve.
Danes njegov največji sovražnik postajajo v lahkomiselne turiste spreminjajoči se planinci in pa korozija. “Streha ni več originalna. Deli oboda so zamenjani,” pravi Lemajič, ki za veliko poškodb krivi tudi planince.
“Z vsako novo poškodbo stolp pokrpajo, popravljajo in tako nadomestki počasi izrivajo original.”
Stroka se bo morala po njegovih besedah spopasti z dvema vprašanjema – ali vzdrževati stolp na mestu, kjer je, ali pa ga zamenjati s kopijo, izvirnik pa postaviti v muzej.
Posebna zahvala za pomoč pri pripravi prispevka Manci Čujež.
Leta 1980 so Pankrti izdali prvenec Dolgcajt, to pa je bil tudi prvi punk album na Slovenskem. Ob 25-letnici izida je Založba kvalitetnih programov RTV Slovenija izdala digitalizirano CD inačico plošče z dodatno skladbo ZeKa pank, ob 40-letnici prve izdaje in 50-letnici Založbe pa je Dolgcajt Pankrtov spet na voljo v obliki LP-ja. Posebna omejena oštevilčena izdaja za zbiratelje v nakladi 700 izvodov na 180 gramskem vinilu z restavriranimi posnetki in posebnim LP masteringom vsebuje tudi arhivsko dokumentacijo in pretočno kodo. Več v obletnici albuma s frontmenom Petrom Lovšinom.
Ker vse poti vodijo v Rim, nas je zadnji dan Poletja v dvoje res odneslo v večno mesto.“Šla bi baba v Rim, ki bi imala s čim. Kupila bi si sakaj, ako bi imala zakaj,” pravi najslavnejši Rimljan Boris Raztresen, za domače Bore. Pravi, da Rim nima vodnjaka Trevi, zato pa je edini na tistem koncu, ki ima svojo vrtino. Prav tako se na osrednjem trgu ne gnetejo turisti, po njem se sprehajajo domače živali.
Tišina. Zapl ... zaplj ... zapletjanje. Zapletanje. Govorjenje prek vokala skladbe. Napačna izgovarjava. Kaj vse vas zmoti pri poslušanju radia? Identificirali smo sedem radijskih grehov!
Šli smo na Dunaj ... Nad Krškim! Tudi tam imajo živalski vrt, poštar vse pakete po veličastnem Dunaju razvozi v desetih minutah, domačini pa se ne morejo zediniti, ali je boljši valček ali polka
V tretji junijski oddaji Val kolesari smo na obrobju Ljubljane, v Podutiku, preizkusili gorsko kolo. V oddaji lahko prisluhnete tudi kakšnemu dobremu nasvetu za nakup kolesa, pa tudi kje vse so v Sloveniji primerne poti za tovrstno rekreacijo.
Tadej in Mitja sta se odločila, da v Poletju v dvoje naklepljemo eno, ki bo imela potencial zmage na Evroviziji, potencial seči na vrh britanskih in ameriških lestvic. Morda celo biti prva pesem zbirke, ki bo prejela Veronikino nagrado. Na pomoč so priskočili poslušalke in poslušalci ter Tilen Artač in Igor Bračič.
V Poletju v dvoje se odpravljamo po svetu doma. Naši valovski romarji so si za tretjo postajo izbrali Valeto. Preverili so, ali tudi ta nad Portorožem ponuja peščene plaže, mavrične koktejle in dobre žure. Na Barki pa smo iskali bradatega moža s pipo in kapitansko čepico.
Saša in Bobi sta oskrbnika Blejske koče nad Pokljuko. Saša si je od nekdaj želela, da bi postala oskrbnica koče v gorah in pred dvema mesecema se ji je uresničila želja. Od takrat pa v koči igra izključno Val 202! Pravi, da ima radio zato, da ga posluša in ni zgolj spremljava v ozadju, temveč že od nekdaj tudi njen sopotnik. Spominja se, da se je ob uspehu rokometašev vozila skozi Rimske Toplice, v poslušanje pa se je tako vživela, da je spregledala omejitev ter naletela na radar. Bobi je včasih poslušal druge radijske postaje, saj se je rodil na Švedskem, kjer je 31 let tudi živel in tam igra drugačna glasba in druge radijske postaje. Če je Val 202 začel poslušati zaradi Saše, sedaj pa ga posluša, tudi ko nje ni tam.
Včasih tudi radio ne igrá gládko ampak ígra gladkó. Ti, ti naglasi. In med našimi poslušalci so tudi taki, ki nas opozarjaj na naše napake, netočne podatke in narobe naglašene besede. Med njimi je tudi naš naslednji gost dušan. Dušan je tudi zmajar, z zmajem je s Šmarne gore poletel več kot 500-krat, seznam narobe naglašenih besed, ki jih je slišal na radiu, tudi na Valu 202 pa je daljši od 3000 zapisov. A nekatere so, čeravno se slišijo še tako čudne, tako zapisane v Pravopisu.
Na kmetiji pri Svetiku, ki je ena od dveh kmetij blizu Spodne Idrije, Val 202 igra tudi v štali. Poslušalec Mario program spremlja in posluša od samega začetka oddajanja Vala 202, včasih je imel še tranzistor, da je radio poslušal tudi med košnjo, da ni zamudil aktualnih vsebin in uspehov slovenskih športnikov. Glasbenik po duši včasih pomaga pri izboru popevke tedna, včasih pa kaj pove tudi v nočnem programu na Prvem. Ne mara, da poslušalci tikajo voditelje, pa tudi, če to počnejo voditelji rez obrazložitve zakaj.
Poslušalec Matevž prihaja iz Ribnice in dela v kovinski industriji, v delavnici pa vsak dan poslušajo Val 202. Všeč mu je, ker najlepše lovi in ker mu nudi najširši spekter vsebin, pa tudi zaradi dobrega razmerja glasbe in govora.
V zgodovini Vala 202 je zabeleženih kar nekaj zanimivih lokacij, s katerih smo vas pozdravljali aktualni in nekdanji Valovci. Oglasili smo se izpod morske gladine, z vrha Triglava, tokrat pa smo šli še višje: na letalo.
Aleksandra Gregorc je zvesta poslušalka Vala 202 že od otroštva. Vez med našo radijsko postajo in Aleksandro pa se je poglobila pred šestimi leti, ko je njeno vas prizadel hud žledolom in kar 16 dni niso imeli elektrike. S pomočjo generatorja je Val 202 pri njih igral tudi v tem času in bil povezava s svetom, od katerega so bili takrat odrezani. Podobne občutje je doživljala tudi ob letošnji epidemiji.
Avto je za mnoge prostor, kjer največkrat poslušajo našo radijsko postajo. Največkrat zjutraj, ko se vozijo v službo in potem v popoldanskih urah, ko se vračajo domov. Obstajajo pa tudi takšni, ki jim volan predstavlja službeno mizo, avtomobilski sedež pa služben stol. In ti radio poslušajo radio od jutra do večera, včasih tudi ponoči. Taksist Frenk je eden tistih taksistov, ki v svojem taksiju vedno vrti Val 202. Pravi, da nas posluša že od kar ve zase in kak dan je skušal poslušati tudi kaj drugega, a je vedno znova prestavil nazaj na Val 202.
Ob 48. rojstnem dnevu Vala 202 predstavljamo zgodbe naših poslušalcev, ki nas poslušajo (tudi) na najbolj nepričakovanih krajih. Svoje zgodbe predstavljajo taksist Frenk, poslušalci Aleksandra, Matevž in Dušan, ki si zapisuje napake, Mario, ki Val 202 posluša tudi v štali, Val 202 pa doni tudi v Blejski koči nad Pokljuko.
Iščemo kraje s slavnimi imeni, ki jih lahko obiščemo, ne da bi prečkali meje. Ugotovili smo, da imamo v Sloveniji verjetno edino Puščavo, ki delno leži na poplavnem območju.
Divji kostanj pogosto srečamo na sprehodih po slovenskih parkih, ob cestah, na trgih … To veličastno drevo je bilo modno zlasti ob koncu 19. stoletja, ostanki teh zasaditev pa so do danes dobili velik kulturni in zgodovinski pomen in mnogi so zaščiteni kot naravni spomeniki.
Toda divji kostanj kljub svoji karizmatičnosti ni imun na bolezni, še posebej v zadnjem desetletju ga pesti tako imenovani »kostanjev bakterijski skorjemor«. Kot pri vseh boleznih, je tudi to pot pomembno čimprejšnje ukrepanje, ob čemer slovenski raziskovalci potrebujejo vašo pomoč. Kostanj in bakterijski skorjemor je namreč v središču prvega dela projekta Evropska noč raziskovalcev. Več o tem, kako se lahko v naslednjih mesecih tudi vi prelevite v raziskovalce, pa je povedala dr. Tanja Dreo z Nacionalnega inštituta za biologijo.
Šestnajst let mineva, odkar je odšel Ray Charles. Genij, zadrtež, narkoman, tiran in spet genij. Nad klaviaturo in za mikrofonom pravzaprav nikoli ni imel prave konkurence, ko je šlo za blues in gospel.
Bluesu in pravzaprav katerikoli muziki je vdihnil dušo in še za časa ustvarjanja ustvaril celo četo posameznikov, ki so mu po najboljših močeh skušali izkazati spoštovanje. Tudi pri nas.
