Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Navijaško mnenje v nogometu ne šteje nič več, razmišlja Marko Radmilovič. Pri košarki zadeve še niso tako stroge.
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali – a na tekmi z Grki so naši košarkarji kljub porazu prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida s košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponento tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katere gre Grčija, pa si celo kot zagrizen slovenski navijač gledalec ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine a na tekmi z Grki so, kljub porazu, naši košarkarji prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida z košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponenco tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katera gre Grčija, pa si celo zagrizen slovenski navijač ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine.
Navijaško mnenje v nogometu ne šteje nič več, razmišlja Marko Radmilovič. Pri košarki zadeve še niso tako stroge.
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali – a na tekmi z Grki so naši košarkarji kljub porazu prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida s košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponento tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katere gre Grčija, pa si celo kot zagrizen slovenski navijač gledalec ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine a na tekmi z Grki so, kljub porazu, naši košarkarji prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida z košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponenco tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katera gre Grčija, pa si celo zagrizen slovenski navijač ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine.
Europark je nastal na nekdanjem odlagališču jalovine in odpadkov iz rudnikov. Ruardi, kraj kamor so odlagali material, so spremenili v športno-rekreativni park.
Druga epizoda zanimivosti o Japonski, ki jih pripravljamo v času olimpijskega dogajanja v Tokiu. Z japonologinjo Vesno Stopar se poleg prosim in hvala naučimo, kako se opravičiti in poiskati nekaj za pod zob.
Ameriški dokumentarni zgodovinski film Mission Mt. Mangart ali po naše Misija Mangart o smučarski tekmi ameriških vojakov 10. gorske divizije junija 1945 še čaka na svetovno in slovensko premiero, čeprav je že pritegnil pozornost filmskih kritikov. S slovenskimi prevodi naj bi bil za premiero na slovenskih tleh nared prihodnje leto, medtem ko ga bodo krstno predstavili 11. novembra v Denverju v Koloradu na dan veteranov. Z avtorjem, scenaristom, režiserjem in producentom filma Chrisom Anthonyjem se je v Bovcu pogovarjala Mariša Bizjak.
Leta 1995 je bila strojnica jaška rudnika Loke pri Kisovcu spremenjena v manjši rudarski muzej, 20 let kasneje pa je muzej dobil podobo, kakršno si zasluži.
Družina Valjavec je v osrčju Pokljuke pred štirinajstimi leti odkrila Vilo Triglav in se vanjo zaljubila. Tadej in njegova soproga Mateja sta velika ljubitelja narave, odločitev za nakup in prenovo pa je bila dobro premišljena, a nikakor težka.
Smo sredi glavne turistične sezone, zato turistov - tako domačih kot tujih - v Sloveniji ne manjka, V potujoči studio Tokio Doma smo povabili Barbaro Zmrzlikar, vodjo sektorja za raziskave, razvoj, inovacije in evropske projekte na Slovenski turistični organizaciji. Gostja je predstavila vseslovensko motivacijsko kampanjo Zdaj je čas. Moja Slovenija. Z njo Slovenska turistična organizacija državljane vabi k dopustovanju doma.
V tujih medijih na temo, kaj videti in obiskati v Sloveniji, se na seznamu pogosto, če ne kar vedno, znajdeta tudi ali Bled ali Bohinj ali pa kar oba kraja skupaj in tudi za domače obiskovalce sta to gorenjska bisera. A zadnja leta tudi z malo grenkim priokusom. V času pred korono je bila ena od novic s teh koncev, da sta destinaciji preobremenjeni, zlasti z dnevnimi obiskovalci. Letos pa so v Bohinju sprejeli tudi nekaj novih omejitev. Kaj o njih pravijo obiskovalci Bohinja in kakšen je bil tam med tednom turistični utrip?
V premierni epizodi gostimo japonologinjo in sociologinjo Vesno Stopar, ki v Genki centru v Ljubljani poučuje japonščino. Za začetek nas zanimajo osnove japonščine, pozdravi in fraze, med drugim se bomo naučili, kako vprašati za najbližje stranišče.
V nedeljo so novinarji projekta Pegasus razkrili, da je med uporabniki telefonskih številk, ki so jih vlade po svetu uvrstile na seznam za prisluškovanje, vsaj 188 novinarjev, pa tudi aktivisti, zagovorniki človekovih pravic, zdravniki, odvetniki, politiki in najmanj deset državnih voditeljev.
Evropska noč raziskovalcev je vseevropski projekt, s katerim želi EU osveščati ljudi o pomenu znanstveno-raziskovalnega dela in projekt, katerega cilj je predstaviti poklic in življenje znanstvenika. Del naše nacionalne predpriprave na septembrsko noč raziskovalcev je tudi vseslovenski projekt Noč ima svojo moč, ki predvideva obsežen eksperiment, pri katerem lahko sodelujemo vsi, od najmlajših do najstarejših. Tema letošnjega eksperimenta je - kako aktulano - voda: predvsem vode, potoki, reke in jezera, kjer se poleti najraje hladimo. Glavna ideja eksperimenta, o katerem bomo govorili danes, je torej kakovost voda tam, kjer je uradne inštitucije ne preverjajo, vse tiste vodne površine in neuradna kopališča, ki se izmuznejo uradnemu monitoringu kopalnih voda. Kako postati del vseslovenksega eksperimenta pod okriljem Noči raziskovalcev, je preverjal Miha Švalj.
Pri nas živi 30 vrst netopirjev in te živali predstavljajo tretjino naših domorodnih vrst sesalcev, 23 vrst netopirjev pa je zvestih prebivalcev gradov in cerkva. V okviru projekta LIFE, integrirani projekt za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji, je nastala tudi publikacija Netopirji v stavbah kulturne dediščine Slovenije. Biolog in strokovnjak za varstvo netopirjev Primož Presetnik iz Centra za kartografijo favne in flore, ki je publikacijo pripravil skupaj s sodelavko Ajo Zamolo, nam je povedal, da so biologi v 20-ih letih pregledali več kot 1710 stavb in netopirje našli v več kot 80-ih odstotkih stavb. Ob tem pa tudi nekaj drugih zanimivosti, povezanih z netopirji, na primer da brez netopirjev v naravi ne bi bilo ne banan ne mangov ne agav za tekilo.
Potapljanje na vdih in podvodni ribolov v zadnjih letih pridobivata na priljubljenosti in zato je pri tem pomembno vedno več pozornosti posvečati varnosti.
Novih podjetniških idej v Sloveniji tudi na področju aplikacij in informacijskih tehnologij ne manjka. Optifarm smart je aplikacija, ki na trgu kratkih prehranskih verig od lanskega aprila naprej povezuje ponudnike izdelkov, ponudnike prevozov in kupce. Uporabniki aplikacije lahko z njeno pomočjo vsakodnevno naročajo sveže izdelke slovenskih proizvajalcev ter s tem pomagajo pri lokalni samopreskrbi. Z ustanoviteljem in direktorjem podjetja Optifarm Gabrom Terseglavom se je pogovarjala Neža Borkovič.
Med številnimi festivali, ki so lani doživeli hudo prilagojeno obliko izvedbe, je tudi KantFest, na katerem vsak konec avgusta na odru v Rušah dajejo priložnost novim domačim kantavtorjem. To leto naj bi festival le potekal v živo, na odru in pred občinstvom, zanj pa samo še do jutri zbirajo prijave. In ker je festival odlična odskočna deska za manj znane avtorje, nanj opozarjamo s Tejo Klobčar, eno od članic žirije, glasbeno urednico na našem Prvem programu, kjer so skupaj z Regionalnim centom Maribor pomemben partner festivala.
V zahtevnih razmerah se odpira ogromno vprašanj o organizaciji takšnega festivala, kot je Exit. Na nekatera odgovarja Sanjin Djukić, član upravnega odbora festivala Exit in direktor za odnose z javnostjo
Koala Voice, slovenska glasbena skupina, ki letos praznuje 10-letnico, je nastopila na glavnem odru festivala Exit.
Glasbeni urednik na radiu Novi Sad pravi, da so Laibach najuspešnejši band s celotnega področja, ne samo v Sloveniji. To so dokazali tudi na glavnem odru festivala Exit.
Na enodnevni izlet smo se odpravili na letošnji 22. festival Sajeta ali, kot mu tam pravijo, kulturno-umetniški laboratorij v naravnem okolju.
Prejšnji vikend je v Hrastniku potek prvi festival delavskega filma, ki je poleg filmskih vsebin postregel tudi z zanimivim spremljevalnim programom. Novinarja Gorazd Rečnik in Maja Ava Žiberna sta se udeležila okrogle mize z naslovom Borbeni sindikalizem, kjer so med drugim govorili o tem, kdaj naj sindikat poseže po najbolj skrajnih sredstvih sindikalnega boja pa tudi o notranjih in zunanjih izzivih sindikalizma.
Emil, Wolf, Vali, Megi, Sita in Tai. Šest tivolskih kužkov. Kako se borijo s pasjo vročino in kdaj najbolj razjezijo svoje lastnike?
Neveljaven email naslov