Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Navijaško mnenje v nogometu ne šteje nič več, razmišlja Marko Radmilovič. Pri košarki zadeve še niso tako stroge.
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali – a na tekmi z Grki so naši košarkarji kljub porazu prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida s košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponento tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katere gre Grčija, pa si celo kot zagrizen slovenski navijač gledalec ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine a na tekmi z Grki so, kljub porazu, naši košarkarji prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida z košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponenco tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katera gre Grčija, pa si celo zagrizen slovenski navijač ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine.
Navijaško mnenje v nogometu ne šteje nič več, razmišlja Marko Radmilovič. Pri košarki zadeve še niso tako stroge.
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali – a na tekmi z Grki so naši košarkarji kljub porazu prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida s košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponento tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katere gre Grčija, pa si celo kot zagrizen slovenski navijač gledalec ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine a na tekmi z Grki so, kljub porazu, naši košarkarji prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida z košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponenco tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katera gre Grčija, pa si celo zagrizen slovenski navijač ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine.
Zakaj sta spolno nadlegovanje in nasilje še vedno tabu, zakaj prekiniti molk in kako zaščititi žrtve? Gosta podkasta sta Mojca Lukan in Andraž Kos, ki pravi, da odurnost spolnega nasilja žal (še) ni samoumevna
Matej Bradaškja se je v zadnjih letih posvetil alpinističnemu, ekstremnemu smučanju, za kar so pomembne dobre osnove, ki jih je v otroških letih pilil na urejenih progah. Za seboj ima več sto spustov z vrhov v Sloveniji in tujini, med drugim je bil tudi član 13-dnevne odprave Ivice Kostelića v osrčje Islandije spomladi 2019, o kateri so posneli polurni dokumentarni film Skiing the fire ring. V pogovoru več pove o čarih zimskih vzponov, pripravah in previdnosti ter na drugi strani tudi o tveganju v nevarnih razmerah.
V relativno mirni soseski Aten Nea Smirni so policisti v nedeljo nadzirali in preverjali upoštevanje ukrepov proti širjenju novega koronavirusa. Tako so po poročanju številnih prič in medijev pristopili tudi do družin, ki so se na kratko ustavili in hoteli na klopeh odpočiti. Policisti so jih zaradi tega želeli kaznovati z denarno kaznijo, s čimer se prisotni niso strinjali. Pri tem so jih podprli tudi mimoidoči ter se zapletli v spor s policisti, ki so zaradi tega poklicali okrepitve. Naenkrat so mlajšega moškega, ki se je zapletel v verbalni spor s policisti, slednji začeli s palicami brutalno pretepati. Kmalu je po družabnih omrežjih zaokrožil video in še isti dan se je mobilizirala množica ljudi v podporo pretepenemu.
S prvimi toplimi spomladanskimi deževnim nočmi, kmalu po sončnem zahodu, postanejo aktivne tudi dvoživke, ki se iz gozdov, kjer prezimujejo, selijo na mrestišča, kjer se parijo in odlagajo jajca. Pri tem pa prečkajo tudi ceste in ker je smrtnost dvoživk na cestah eden izmed poglavitnih dejavnikov ogrožanja njihovih vrst, pri nas že vrsto let poteka prenašanje teh čez cesto. Leta 2019 se je začel tudi mednarodni LIFE projekt AMPHICON. Glavni namen le-tega je ohranjanje dvoživk in obnova njihovih habitatov. V Centru za kartografijo favne in flore pa so vzpostavili informacijski center za varstvo dvoživk Slovenije, katerega namen je povezati ljudi, ki se pri nas ukvarjajo z varstvom dvoživk.
Kakšen mesec pred velikonočnimi prazniki, ki so za turistične delavce prvi predsezonski izziv in eden od pokazateljev, kako uspešna bo celotna sezona, smo v Portorožu preverjali, kako so v teh negotovih razmerah na prvi naval gostov pripravljeni na Obali.
Odgovori: Planica, OI Soči in sprint, športnica, ki smo jo iskali, pa je smučarska tekačica Vesna Fabjan.
Tokrat o poslovni praksi portala mojeznanje.si. Več uporabnikov je preizkusilo njihovo 15-dnevno brezplačno preizkusno obdobje, ki so ga pozabili prekiniti. S tem so samodejno postali celoletni naročniki, kar jih je stalo skoraj 240 evrov. V podjetju pravijo, da so splošni pogoji jasni, uporabniki pa menijo, da gre za zavajajočo prakso spretnega skrivanja pogojev.
Gimnazijska dijaka Aja Vrenjak in Matic Gosak pravita, da sta naveličana šole na daljavo, jezi ju odsotnost dialoga in pojasnil odločevalcev. Spregledani so in ne(u)slišani, kot bi sredi polja kričali v veter.
Julija lani so proti Marsu poletele kar tri misije – kitajska, ameriška in misija Združenih arabskih emiratov. Prva je rdeči planet na začetku februarja dosegla arabska sonda Marsovo upanje, le dan pozneje še kitajska, čez dober teden pa še ameriška odprava. Slednja je na površini rdečega planeta tudi uspešno odvrgla marsovski rover, ki je na Zemljo že poslal prve posnetke. Preostali dve uspešno krožita okoli Marsa in prav tako pošiljata prve podatke. Kaj si od marsovskih misij obetajo znanstveniki na Zemlji pa več v pogovoru z dr. Tomažem Zwittrom, profesorjem astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko.
Tri vprašanja, trije odgovori, en športnik, ki povezuje vse tri. Iskali in gostili smo Žana Koširja.
Na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju, ki se ta konec tedna končuje v Cortini d'Ampezzo, je zdravnik slovenske reprezentance dr. Matjaž Turel, sicer vodja bolnišničnega oddelka za pljučne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Dr. Turel se je v zadnjem letu veliko ukvarjal z raziskovanjem značilnosti in posledic bolezni Covid-19 in pripravil tudi nekaj spletnih predavanj za širšo javnost na to temo. V pogovoru z Igorjem Tomincem je spregovoril o prvenstvu po zdravstveni plati, o posledicah bolezni za športnike in o perspektivah športnih prireditev v letošnjem letu, ki bo očitno še naprej precej zaznamovano s koronavirusom.
Epidemija in ukrepi proti njej so vplivali na številna področja našega življenja, tudi na naše prehranjevalne navade. Inštitut za nutricionistiko je po prvi raziskavi vpliva prvega vala ta teden objavil rezultate raziskave o vplivu drugega vala na naše prehranjevalne navade. Zaskrbljenost prebivalcev zaradi epidemije se je zmanjšala, kako pa je to vplivalo na naš odnos do hrane? Gorazd Rečnik je na Inštitut za nutricionistiko poklical doktorico Anito Kušar.
Tri vprašanja, trije odgovori, en športnik, ki povezuje vse tri. Iskali in gostili smo Filipa Flisarja.
Letošnji pust se je preselil na splet in tam je po 30. letih našel svoj prostor tudi Fašenk v Lotmerki. Turistično društvo Ljutomer, ki je vsa tri desetletja skrbelo za izvedbo pustnega rajanja na ljutomerskem Glavnem trgu, pa je tudi letos razpisalo nagrade za najlepšo otroško, najboljšo odraslo in najizvirnejšo skupinsko masko. Ker je nedeljska povorka odpadla, bo komisija pregledala in ocenila poslane fotografije, ki jih lahko maškare pošiljajo še do polnoči, najboljši bodo prejeli praktične nagrade. Vsi pa upajo, da bodo že prihodnje leto lahko zimo preganjali spet kar sredi Ljutomera.
V karnevalski prestolnici Slovenije, na Ptuju in okoliških vaseh, kurenti, koranti in druge tradicionalne pustne maske že vse od svečnice pridno preganjajo vse slabo in kličejo pomlad. Da gre za poslanstvo, ki se prenaša iz roda v rod in ga nosijo v srcu, pravijo koranti in tudi letos je kljub številnim prepovedim in omejitvam v Podravju v mestu in vaseh slišati kurentove zvonce, seveda ob upoštevanju priporočil in omejitev. Takšne kurentove obhode je Unesco leta 2017 prepoznal kot izjemno kulturno dediščino in jih uvrstil na svoj seznam.
Nekje piše, da Josipa Lisac ni kot drugi. Zapis se nadaljuje, da je ena izmed redkih umetnic med umetniki, ki je sposobna, da je v svoji kakovosti vsakič drugačna. Pri svojem občinstvu vsakič uspe izzvati močno radovednost. Vsestranska umetnica, ki bi jo mnogi označili za ekstravagantno, čeprav sama to zavrača, je ena izmed najbolj spoštovanih pevk na Hrvaškem. V svoji 54-letni karieri pa je nastopala že povsod po svetu. Tudi v Sloveniji je ni treba prav posebej predstavljati. Na svoj rojstni dan, 14. februarja, bo Josipa Lisac nastopala na virtualnem koncertu. Tako se ji bo na nek način uresničila želja o teleportaciji. Očitno je res vizionarka.
Ob koncu leta 2020 smo vas na Valu 202 prek družabnih omrežij pozivali, da nam v "ne ravno dobrem letu" vseeno poveste kako #dobrozgodbo. No, in tale zgodba je pravzaprav od takrat. Nastala je na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, čisto malo pa je (vsaj v njen začetek) vključen tudi Val 202.
Sektor koncertne dejavnosti je zaradi epidemija obstal med prvimi in kot kaže, bo začel med zadnjimi. Organizatorji, izvajalci in podizvajalci koncertne dejavnosti ne sedijo pri miru, predvsem si želijo delati in zaslužiti. Andrej Sevšek je predstavnik Združenja organizatorjev koncertov, ki je v zadnjih mesecih predvsem s predlogi in deloma rešitvami skušala najprej vzpostaviti dialog z odločevalci.
Emkej je v svoje priporočilo je združil tri predloge. Hip hop glasbenik, ustanovitelj Wudisban Records, član mariborskega kolektiva Tekochee Kru, bo 11. februarja izdal svoj novi samostojni album Veš kaj bi ti mogo.
Neveljaven email naslov