Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
Gospodarstvenik, naravovarstvenik, razsvetljenec. Čeprav je bil baron rojen v Trstu, je izvrstno govoril slovensko, kar ga je naučila mama. Po očetu pa je podedoval bogastvo in pri tridesetih letih postal najbogatejši in najuglednejši podjetnik in graščak na Kranjskem, ki si je lahko privoščil mecenstvo slovenske znanosti in slovstva. Podprl je prvi dve odpravi na Triglav, predvsem zaradi iskanja železove rude, a od tam dobil fosile amonitov. Ti so postali del njegove čudovite zbirke mineralov, ki jo zdaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in vsebuje tudi mineral, poimenovan po njem. Žiga Zois je bil tudi lastnik ene največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem. Knjige je kupoval in izmenjaval tudi v tujini, kjer je prijateljeval z evropsko intelektualno elito, tudi z zloglasnim Casanovo. Letos mineva 200 let od smrti Žige Zoisa, človeka, mimo katerega ne moremo, ko govorimo o svoji zgodovini.
Marija Kacin že vrsto let raziskuje življenje in delo Žige Zoisa na območju med Ljubljano, Trstom in Benetkami. Leta je poučevala italijanščino na slovenskih srednjih šolah v Trstu, najdlje na klasičnem oddelku Liceja Franceta Prešerna. Njeni starši izvirajo z idrijskega konca in že njen oče, doktor Anton Kacin, je prav pred sto leti na Idrijski realki z odliko maturiral z nalogo Zoisov krog v slovenskem slovstvu. Marija pa se je z Zoisom začela ukvarjati, ko je študirala na Filozofski fakulteti rimske univerze La Sapienza in ji je profesor, ki je vodil inštitut za slovansko filologijo, določil temo o Zoisu. Zdaj je podpisana pod tri dela o slovenskem mecenu. Prvo ima naslov Žiga Zois in italijanska kultura, drugo Žiga Zois in italijansko gledališče, v zadnjem, še čisto svežem pa je raziskala odnos med Zoisom in Casanovo.
Žiga Zois je bil tudi lastnik ene največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem. V Narodni in univerzitetni knjižnici je na ogled razstava Knjižnica Žige Zoisa - središče razsvetljenske kulture na Slovenskem, ki so jo postavili ob 200-letnici Zoisove smrti in predstavlja izbor del iz Zoisove knjižnice.
Znano je, da je Žiga Zois podprl prvi dve odpravi na Triglav, predvsem zaradi iskanja železove rude, a od tam dobil fosile amonitov. Ti so postali del njegove čudovite zbirke mineralov, ki jo je hranil v drugem nadstropje palače v Ljubljani, minerale pa kupoval od trgovcev in jih veliko dobil tudi z izmenjavo. Zbirko zdaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Baron Žiga Zois je največji del svojega življenja preživel v Ljubljani. Živel, delal, se zabaval, posloval, raziskoval, ustvarjal in še marsikaj drugega je počel v palači ob Ljubljanici, danes ima naslov Breg 22, ki se od tistih časov ni kaj dosti spremenila. Doktor Luka Vidmar, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU je zasnoval Sprehod po Zoisovi Ljubljani.
Mesec pred začetkom knjižnega sejma založbe hitijo s predstavitvami svojih del. Prejšnji teden so tako nov paket pripravili pri Mladinski knjigi in Beletrini.
Laboratorij za 3D tisk kovin predstavlja model za povezovanje znanosti in gospodarstva
28. oktober je povezan z začetki našega radia. Na vseh programih Radia Slovenija, ki praznuje 91 let, na leto ustvarimo več kot 3.700.000 minut programa
Nemoteno vsakodnevno delo javne uprave je odvisno predvsem od podatkov v elektronski obliki – torej od podatkovnih baz o državljanih, gospodarstvu, okolju, demografiji in številnih drugih področjih. Brez teh podatkov bi se javne ustanove znašle v velikih težavah. Kako torej te podatke varujemo, kako so shranjeni in kakšne varnostne kopije bi zagotovile nemoteno delovanje javne uprave tudi ob izrednih razmerah? Razmišlja Hannes Astok, namestnik direktorja za strategijo in razvoj na estonski Akademiji za e-upravljanje.
Pred največjim tekaškim dogodkom v Sloveniji ta konec tedna tekači lovijo še zadnje dneve za izboljšanje pripravljenosti in moči. Oktobra se je z rekreativci po državi družila tudi valovska ekipa, ki je svojo tekaško ekspedicijo ta teden sklenila v Novem mestu. Pod vodstvom gostitelja, maratonca Primoža Kobeta, in našega stalnega strokovnega sodelavca Romana Kejžarja smo za zadnjo iz niza štirih oddaj zbrali vse ključne napotke, na kaj misliti, kaj jesti in kaj postoriti tik pred nedeljskim maratonom. Ob tem postrežemo tudi s slikovito reportažo živahnega tekaškega brbotanja med Novomeščani.
Ekologi brez meja, ki z različnimi akcijami opozarjajo na okoljske tematike in problematike, so dva meseca v treh slovenskih krajih spremljali količine, pogostost in pošiljatelje oglasnih letakov, ki jih gospodinjstva prejemajo v poštne nabiralnike. Če nimate nalepke, s katero poštarju sporočate, da te pošte ne želite, vam povprečno dostavi 31 kilogramov papirnatih reklam na leto, približno kilogram na vsakega različnega oglaševalca. Glede na to, da gre večinoma tudi za papir, ki se težko reciklira, bo vaša odločitev za nalepko, da teh oglasov ne želite prejemati, tudi do okolja prijazno dejanje. Sploh v mesecih, ki so pred nami in ob potrošniškem vrhuncu leta obetajo še večje število tovrstnih sporočil.
Debatiramo o vedi, ki postaja del popularne kulture. Programiranje! Če je bilo včasih rezervirano za stereotipno nedružabne, pametne fante z debelimi očali, je danes popularno in priljubljeno. Programer se zdi najbolj privlačen poklic na svetu, ker ima dobro plačo in lahko dela s kavča ali med službo potuje. Stereotipi? Po podatkih Stack Overflow je leta 2018 število programerjev v Evropi znašalo 5,5 milijona. Največje število razvijalcev programske opreme ima Nemčija – približno 837 000, na listo treh najuspešnejših držav uvrščata še Združeno kraljestvo in Francija. Na Fakulteti za računalništvo in informatiko v zadnjem desetletju beležijo 70% porast pri vpisu.
Da so jabolka v Sloveniji med najbolj razširjenim in popularnim sadjem, že veste. V ljudsko védenje so se jabolka vpisala tudi s številnimi pregovori. Vemo, da jabolko ne pade daleč od drevesa in da na lesniki nikdar jabolko ne raste. Pa ste vedeli, da imajo jabolka tudi svoj praznik? Na Kozjanskem že dvajset let pripravljajo prireditev Praznik kozjanskega jabolka. Da so jabolka najbolj cenjena, ko jih zmanjka, je bilo letos očitno tudi na prvem sejemskem dnevu prejšnjo soboto, ko je jabolk pri ponudnikih zmanjkalo že pred 12. uro. A kljub slabi letini sadja je bil obisk sejemskega konca tedna na Kozjanskem jabolku rekorden, pestro dogajanje je v Podsredo privabilo številne obiskovalce.
Od prve akcije Sekunde rešujejo je minilo že 12 let. Leta 2007 je znalo pomagati zgolj 20 odstotkov očividcev, tistih, ki pa so preživeli srčni zastoj, je bila zgolj peščica. Leta 2019 še vedno preživi zgolj 15 odstotov, v Las Vegasu, kjer v igralciham mojstri oživljanja dežurajo 24 ur na dan, pa preživi že polovica tistih, ki doživijo srčni zastoj. Torej lahko tudi pri nas preživetje potrojimo. Sogovornika urgentna zdravnika Matej Strnad in Gregor Prosen.
Na katalonskih ulicah in trgih smo ta teden spet videli veliko število protestov, ki so sledili razglasitvi sodbe nekdanjim katalonskim voditeljem zaradi njihove vloge pri organizaciji referenduma o neodvisnosti pred dvema letoma. Devet politikov je skupno dobilo več kot sto let zapornih kazni, protesti pa so ohromili barcelonsko letališče in več cest v tej regiji na severovzhodu Španije. O dogajanju na petkovih protestih se pogovorimo z Iztokom Potokarjem, ki že več kot deset let živi in dela v Barceloni.
Znanja o pravilnem oživljanju se vedno pogosteje širijo po družabnih omrežjih, prav tako tudi zavedanje, da je treba pristopiti in oživljati, ko človeku pred vami zastane srce. Zdravnik Gregor Prosen z mariborske urgence pojasnjuje, kako pomemben člen v verigi oživljanja so lahko tovrstna omrežja.
Na vprašanje: "Katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe?" odgovarja Dunja Klemenc, ki ima veliko zaslug za to, da je film Nikogaršnja zemlja režiserja Danisa Tanovića prejel tujejezičnega oskarja.
Ekipa valovske tekaške karavane je znova zavila v Ljubljano. Osrednja tema tega tekaškega treninga z maratoncem in tekaškim trenerjem Romanom Kejžarjem sta telesna zmogljivost in zdravje tekača. Preverjamo, kako poteka obremenitveni test, ki postaja v svetu rekreativnega teka vse bolj priljubljen. Kot posebna gostja oddaje se nam je pridružila zdravnica in profesorica športne vzgoje Petra Zupet.
Mreža avtomatskih elektronskih defibrilatorjev se v Sloveniji vstrajno širi, do zdaj pa sta bila največja težava popis in vzdrževanje mreže AED. Koliko javno dostopnih defibrilatojev je vključenih vanjo, kako se mreža širi in podobno, pojasnuje Domen Vodopivec, skrbnik javno dostopnih AED.
Skoraj 200 tisoč obiskov na dan beleži spletni portal jezikovnih virov Fran, ki na enem mestu združuje slovarje, slovenistične jezikovne vire in portale, ki so nastali ali še nastajajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Po zadnji raziskavi, ki so jo lani opravili na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani, je skoraj večina vprašanih dejala, da dostopa do enojezičnih slovarjev v elektronski obliki, kar 91 odstotkov z računalnika, s telefona 34 odstotkov. Modernizacija slovarjev in prenos iz knjižne v elektronsko obliko je nujna za tehnološko družbo, pravi dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki še doda, da je vsak slovar verodostojen dokument svojega časa. In končno smo jim v tem času tudi v Sloveniji posvetili dan – 16. oktober je namreč mednarodni dan slovarjev, letos prvič tudi pri nas.
Neveljaven email naslov