Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
Alex Cvetkov je mlad režiser, nekdanji didžej in kaskader. To je logično, saj prihaja iz kaskaderske družine, njegov oče Rok Cvetkov ga je navdušil za vse vrste vragolij: “Je moj tata in tata je moj idol – če se bo on vrgel, se bo tudi sin.” Alex Cvetkov je zaradi svojega izzivanja usode pristal celo v Guinnessovi knjigi rekordov – pri šestih letih je s kolesom preskočili enajst ljudi; zaradi padcev, nevarnosti in tudi skrbi matere je opustil ta nevaren šport in se vrgel v filmsko industrijo. Da bi tam ostal. “Zadnji skok z motorjem, ki sem ga izvedel, je preskok dveh vlakov. Takrat se je oče ustrašil, da o mami sploh ne govorim. Oče me je potegnil stran od športa, nvem, ali obžalujem umik ali ne, sem pa imel najlepše otroštvo, polno adrenalina.” Pred kratkim je Alex Cvetkov predstavil svoj prvi kratki film Scout, ki govori o naši obsedenosti z družabnimi omrežji, prihodnje leto načrtuje snemanje svojega prvega celovečerca. “Sploh moja generacija je izgubila stik z realnostjo. Ustvarjamo neko identiteto na omrežjih, ko nismo več mi. Včasih se tudi sam spozabim in brskam na omrežjih, potem pa si rečem: ‘Hej, snemaš film o tej težavi, potem pa sam ‘skrolaš’. To ne pomeni, da je telefon slab, problem je, ko izgubimo mejo in se predamo.”
Renata Vidic v branje priporoča klasično delo, ki na tragikomičen način opisuje življenje v Makedoniji leta 1948.
Režiser in umetniški vodja SNG Nova Gorica Marko Bratuš poletne počitniške dni namenja različnim dejavnostim. Njegov poletni namig je povezan z literaturo.
Ker je kampiranje (pa tudi kompliciranje) med Slovenci priljubljeno, na vprašanje kako z enostavnostjo doseči komplicirane okuse odgovarja Boštjan Napotnik
Medtem ko se vsi mediji v teh dneh ukvarjajo s tem, da sta dva turista s Sardinije odnesla 40 kilogramov peska in jima za to grozi celo do šest let zapora, pa nihče ne ve, da se v Indiji, Maroku, Vietnamu … pravzaprav dogajajo kraje ton in ton peska. Potiho, brez pompoznih novic. Pesek je druga najbolj zlorabljena naravna dobrina na Zemlji, takoj za vodo, po podatkih Združenih narodov za okolje naj bi na leto porabili 50 milijard ton peska, 18 kilogramov na človeka na dan. Do leta 2060 naj bi se uporaba peska povišala na 82 milijard ton peska na leto in ker se tehnologija razvija ter se vedno več ljudi seli v urbana območja – leta 2050 naj bi dve tretjini ljudi živelo v mestu – naj bi se gradnja v naslednjih 40 letih podvojila. Brez metanja peska v oči – po besedah ekologinje Aurore Torres gre pri zdajnšnjem načinu pridobivanju peska za skrito ekološko katastrofo, eno največjih 21. stoletja.
Zadnje čase na področju okolja namenjamo ogromno pozornosti podnebnim spremembam, manj pa je znano, da plat zvona bijejo tudi strokovnjaki, ki spremljajo usihanje biotske pestrosti na planetu. Izumrtje grozi več kot milijonu vrst, najbolj na udaru so mokrišča, koralni grebeni in tropski gozdi, pretresljiv je tudi podatek, da se je biomasa vseh v naravi živečih sesalcev v zadnjih desetletjih zmanjšala za 82 odstotkov! Prvopodpisani avtor pod odmevno raziskavo organizacije IPBES, v kateri je sodelovalo 450 znanstvenikov in diplomatov po svetu, je britanski profesor Robert Watson.
Gozdni požari so v tem delu leta v Braziliji zaradi naravnih dejavnikov in sušne dobe sicer pogosti, a tolikšno povečanje njihovega števila vzbuja skrb. Zvezne države na severu Brazilije poročajo o podvojitvi požarov, v eni od njih – državi Amazonas – so razglasili izredne razmere. Razlog za utapljanje tropskih gozdov v ognjenih zubljih naj bi bila pretirana sečnja, ki se je povečala s prihodom predsednika Jaira Bolsonara. Izsekavanje je v enem letu poskočilo za 40 odstotkov, samo julija letos pa je bilo v primerjavi z enakim obdobjem lani večje za kar 278 odstotkov.
Mateja Jamnik je redna profesorica na Univerzi v Cambridgeu, zadnje leto pa je kot raziskovalka gostovala na Inštitutu Jožef Stefan. Raziskuje na področju umetne inteligence, je mama treh otrok, polmaratonka, pevka v pevskem zboru in skupini. Čeprav živi v tujini že skoraj trideset let, tudi otroci so rojeni v Veliki Britaniji, nikoli pred brexitom ni razmišljala o britanskem državljanstvu. Zdaj je zanj zaprosila, ne izključuje pa niti možnosti, da se z družino preselijo v Slovenijo. V pogovoru z Majo Stepančič je spregovorila o tem, kako je turistično (ponovno) odkrivala Slovenijo, o čarobnosti matematičnih formul, umetni inteligenci v vsakdanjem življenju, glasbi, prekratkem dnevu.
Načelnik Gorske reševalne službe Tolmin Žarko Trušnovec pravi, da je njegov poletni namig lokal-patriotski. Zato predlaga izlet h gostoljubni planinski koči, ki je praktično dostopna vsem.
Leta 1989 so se zbirali v podporo četverici in za človekove pravice. Kje smo 30 let pozneje? Kako smo se znašli tu in kako naprej? Miha Šalehar je na pogovornem večeru 30-letniki ob 30-letnici na radijskem dvorišču gostil Niko Kovač, ki v branje priporoča knjigo Uspavanka francosko/maroške pisateljice Leile Slimani. Jurij Drevenšek se že veseli novega celovečerca Prekletstvo Valburge režiserja Tomaža Gorkiča, Filip Dobranič pa se kratkočasi z miselno igro Baba is You.
Na avstrijskem glasbenem festivalu Frequency, ki zadnja leta pritegne več kot 100.000 obiskovalcev, je nastopila tudi zvezdnica Billie Eilish
Avtorica tokratnega poletnega namiga Jelena Justin svetuje vzpon na Storžič, ki sicer terja nekaj pozornosti, obenem pa planinski namig povezuje s knjigo Filozofija hoje Frederica Grosa. Jelena Justin je v Gorenjskem muzeju vodja programa in odgovorna za stike z javnostjo, ob tem pa tudi gornica, avtorica planinskih vodnikov pa tudi snovalka Gorenjske muzejsko-planinske transverzale.
V Novem mestu se je začel že dvajseti festival Jazzinty, kjer se bo kar sto mladih glasbenikov iz Evrope, ZDA in drugih celin teden dni izobraževalo pod vodstvom desetih mednarodnih mentorjev. Dvajseti festival Jazzinty se je v torek pričel s prvimi delavnicami in večernima koncertoma v Novem mestu. Posebnost festivala so ustvarjalna druženja in izmenjava izkušenj med mladimi jazzisti in njihovimi mentorji, ki jih potem okronajo s samostojnimi ali skupnimi večernimi koncerti.
Svež veter, nekaj najboljšega, kar se je zgodilo srbski glasbeni sceni, nova obsesija. To je Senidah, ki osvaja balkanski trg, glasbenica, ki želi širiti samo ljubezen, pravi, da moraš biti za preživetje na balkanskem trgu zver.
Tokratna poletna namiga prihajata iz Posočja, nista pa povezana ne s knjigami ne filmi ali festivali in koncerti. Tokrat nas bosta trenerja Tadej Marinič in Sebastian Čufer usmerila na Mangart in Gregorčičev slap.
Spet je tisti čas v letu, ko je nebo še posebej darežljivo z zvezdnimi utrinki. Smo namreč sredi meteorskega roja Perzeidov, ki vrh vsako leto doseže prav v noči z 12. na 13. avgust. Še največ – tudi do 80 na uro – jih boste lahko našteli proti jutri, res pa je, da bo letošnjo predstavo nekoliko skazila presvetla Luna. O letošnji pošiljki Perzeidov smo se pozanimali pri astronomu Hermanu Mikužu na observatoriju na Golovcu nad Ljubljano.
Letošnji mednarodni dan mladih je posvečen zlasti vprašanjem njihovega izobraževanja in delovne aktivnosti. Koliko se jih izobražuje, kako je porasel delež terciarno izobraženih med mladimi, koliko jih dela in kako zadovoljni so mladi v Sloveniji z življenjem? S temi vprašanji se je Maja Ratej napotila na Statistični urad, kjer ugotavljajo, da so mladi v primerjavi z obdobjem izpred let bolj izobraženi, med njimi je večja stopnja brezposelnosti od siceršnje v Sloveniji, imajo manjšo plačo od povprečja, a so navkljub temu bolj zadovoljni z življenjem. Odgovarja Irena Svetin.
Za študente že pregovorno velja, da veliko berejo, vendar so prebrane knjige skoraj izključno povezane s študijem. Katja Cuder, študentka anglistike na Filozofski fakulteti, si je za odmik od znanstvenih tekstov to poletje izbrala izbor knjig moderne klasike. Za poletni namig nam je predlagala knjigo Williama Goldinga Gospodar muh, ki je izšla leta 1954 in je od svojega nastanka doživela že dve filmski priredbi."Celotna knjiga je alegorija na britanski imperij. Priporočam jo tistim, ki jih to zanima, če pa ne, se z nje da veliko naučiti."
Počitnice oziroma dopust preživljamo na zelo različne načine. In medtem ko jih nekateri želijo preživeti v poležavanju ter lenarjenju, se drugi trudijo z gibanjem na vse načine. No, takih, ki bi se kar s kolesom peljali do Severnega rta oziroma Nordkappa in nazaj, pa verjetno ni kaj dosti. Naša pomurska dopisnica Lidija Kosi je v Prlekiji vendarle našla človeka, ki je storil tudi to. Minulo soboto popoldne se je Janez Munda po 33 dneh in 7414 prevoženih kilometrih vrnil v svojo hišo, pred katero so ga v Radomerju pri Ljutomeru pričakali njegovi najbližji.
Neveljaven email naslov