Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
V Kopru so ob semedelski promenadi uredili park, ki ponuja, svežo, privlačno podobo. Z intenzivno ozelenitvijo preglasi okoliške zgradbe, v svoji osnovi pa združuje elemente mestne plaže in sodobnega mestnega parka. Tako so v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, v mestu pridobili tudi športno rekreativne površine, ki v marsičem presegajo ustaljeno krajinsko arhitekturo. Več je Borisu Žgajnarju povedala Marina Jelen iz urada župana na Mestni občini Koper. Pred in med poletno sezono je torej možnosti za dodatne vsebine v novem, obmorskem parku dovolj. Če ga boste obiskali, pa še tale nasvet. Posebno doživetje park ponuja zvečer, ko se v njem prižgejo luči in ustvarijo izjemen ambient. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija.
Hrvaški filozof Srećko Horvat je že pred leti postal eden izmed bolj pomembnih glasov mlade generacije. Bil je eden od ustanoviteljev zagrebškega Subverzivnega festivala, zdaj pa v hrvaškem glavnem mestu pripravlja sklope pogovorov poimenovane Filozofski teater. Gašper Andrinek se je z njim pogovarjal tik pred predavanjem Slavoja Žižka.
Drobiž je taka, po svoje banalna stvar. Dokler ga imamo se ga ne zavedamo, ko nam ga zmanjka, nam gre pa vse narobe, pravi Vitomir Čop, tajnik Numizmatičnega društva Slovenije, ki so ga kovanci začeli zanimati na začetku osnovne šole. Ko je pisal knjigo o slovenskih kovancih in bankovcih v 20. stoletju, je naletel na zanimive članke o drobižu in tem, kako je tega med prvo svetovno vojno pravzaprav zmanjkalo.
O Leonardu da Vinciju je bilo povedanih že res veliko stvari, kdo je bil, kaj je počela, ali je sebe opredelil bolj kot slikarja ali anatoma, se je raje ukvarjal z arhitekturo ali vojnim inženirstvom? O zadnjem razstavljata kar dva muzeja v Firencah, kjer so po njegovih revolucionarnih skicah in načrtih v leseni izvedbi in v naravni velikosti izdelali denimo tank ali katapult. Pa še nekaj drugih zares inovativnih in nepojmljivih stvari - denimo letalne naprave, zamisel katerih naj bi zrasla prav v njegovi glavi. Po muzeju inovacij Leonarda da Vincija je Majo Stepančič peljala kustosinja Alessandra Romanelli.
V današnjem sprehodu skozi vsestranskost Leonarda da Vincija nam je ostal še eno pomembno poglavje; tisto namreč, po katerem je bil dolga stoletja najbolj prepoznan – Leonarda da Vinci kot slikar. Gotovo ga ni, ki ne bi poznal njegove slovite Mone Lise pa Zadnje večerje in tako naprej. Zgodba v ozadju njegove slikarske genialnosti pa slovi pravzaprav v nečem drugem: Leonardo je opravil s kopiranjem realnosti, bil je prvi, ki je s slikanjem postavil paradigmo ustvarjanja videza, umetniške slike so z njim dobile drugačen pomen. Sogovornika v prispevku sta filozof dr. Marko Uršič s Filozofske fakultete in akademski slikar Bogoslav Kalaš.
Ko se je Leonardo da Vinci rodil, se je končala najdaljša vojna v zgodovini človeštva, vojna med Francijo in Anglijo, to pa je bilo tudi obdobje intenzivnih vojaških spopadov med državicami v Italiji, širjenja Francije in Osmanskega cesarstva. Kako pa je Leonardo pristal v vojaškem inženirstvu? Kot vemo, se je najprej izpopolnjeval kot slikarski vajenec v delavnici Andree Verocchia, kjer je dobil naziv mojstra, a kmalu odšel na svoje in ustanovil lastno delavnico – atelje. A čeprav je imel sloves izjemnega umetnika in so ga priznavali kot genija, je hkrati veljal za nezanesljivega, saj je le redko dokončal naročila. Zato je njegova delavnica po približno petih letih neslavno propadla. Takrat se je začela njegova kariera vojaškega inženirja, dejavnosti, ki mu je pomenila znaten del sredstev za preživljanje lep čas njegovega najbolj vitalnega obdobja življenja. Leonardo je v tem času snoval arhitekturne rešitve na področju obrambnih sistemov mest, kot so obzidja in obrambni jarki, izumljal oblegovalne in obrambne naprave ter seveda orožje. Med drugim je kot vojaški inženir zašel tudi na območje današnje Slovenije, kjer je imel posebne načrte s Posočjem in Vipavsko dolino.
Slikarska zapuščina Leonarda da Vincija obsega vsega 15 slik, v njegovih beležnicah pa je ostalo več tisoč osnutkov, načrtov in študij strojev in naprav, kot so avtomobil, helikopter, padalo, bager, podmornica, tank, letalo, bicikel na pogon s členasto verigo, pa številna orožja, bojni vozovi, oblegovalne naprave, dvigala, mostovi, topovi in še in še. Nekatere naprave si je izmislil sam, nekatere le nadgradil z izvirnimi mehanskimi rešitvami, pri posameznih pa je z vajeti spustil domišljijo in so posledično popolnoma neizvedljive. Številne so lahko, zaradi tehničnih omejitev ali omejitev materialov, uresničili šele 300, 400, celo 500 let pozneje. Zato ga številni bolj kot umetnika vidijo in cenijo kot genialnega inženirja, izjemnega mehanika-strojnika in celo znanstvenika.
Leonardo da Vinci je med letoma 1488 in 1515 seciral približno 30 trupel, moških in žensk različne starosti, število živali ni znano. "Vse to je počel z namenom opisati in izrisati človeka od rojstva do poslednjega vdiha," pripoveduje prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, vodja Inštituta za zgodovino medicine na medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. "Njegove anatomske risbe so najpodrobnejše v tistem času. Drugi umetniki so se ukvarjali zlasti s telesnimi razmerji in videzom, Leonardo se je zanimal za notranjost, za funkcijo," pa dodaja zgodovinar znanosti dr. Francesco Barreca.
Sprehajali smo se po poteh Leonarda da Vincija, da bi razumeli, kako je toskanska pokrajina vplivala na njegovo raziskovalno delo. Obiskali smo Leonardovo rojstno hišo, klepetali z domačini in županom. Pravi, da je Leonardo pobral vso genialnost kraja. Vinci je kraj, kjer se je 15. aprila 1452 rodil eden največjih genijev vseh časov: Leonardo da Vinci. Že kot deček je opazoval oljke in trte, se oziral v nebo in preučeval ptice, po lokalnih mlakužah pa lovil žabe in ribe. Domačini pravijo, da je pil chianti in še danes njegov ugled in trto pridno izkoriščajo za prodajo žlahtne kapljice turistom! Ogledali smo si njegovo rojstno hišo, ki je spremenjena v interaktivni muzej, krstilnico, kjer naj bi bil krščen, in številne muzeje.
Tovarna ITAS PRVOMAJSKA v Ivanecu na Hrvaškem predstavlja eno najuspešnejših zgodb delavskega upora na področju nekdanje Jugoslavije. Delavsko podjetje na nastalo na pogorišču divjega lastninjenja. Delavci so se uprli načrtnemu uničevanju podjetja tudi z gladovno stavko.
Po stečaju podjetja TOM v Mokronogu se je pred osmimi leti deset delavcev odločilo, da bo ustanovilo novo podjetje M TOM. Začeli so delati, od DUTB so s pomočjo kreditov odkupili prostore, prišla so nova naročila, prihodki počasi rastejo, zdaj že pomlajajo podjetje.
V Kopru so ob semedelski promenadi uredili park, ki ponuja, svežo, privlačno podobo. Z intenzivno ozelenitvijo preglasi okoliške zgradbe, v svoji osnovi pa združuje elemente mestne plaže in sodobnega mestnega parka. Tako so v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, v mestu pridobili tudi športno rekreativne površine, ki v marsičem presegajo ustaljeno krajinsko arhitekturo. Več je Borisu Žgajnarju povedala Marina Jelen iz urada župana na Mestni občini Koper. Pred in med poletno sezono je torej možnosti za dodatne vsebine v novem, obmorskem parku dovolj. Če ga boste obiskali, pa še tale nasvet. Posebno doživetje park ponuja zvečer, ko se v njem prižgejo luči in ustvarijo izjemen ambient. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija.
Ob prvem maju, prazniku dela, smo se z mikrofoni podali med mlade. Študente smo spraševali, kaj je to delo, zakaj je v življenju sploh treba delati ter kaj je to sanjska služba? Miha Šalehar pa se je pogovarjal z menedžerko sreče oziroma eno prvih Slovenk z nazivom “Chief Happiness Officer”. Urška Stanovnik o poklicih prihodnosti, o nošenju copat na delovnem mestu, ter o tem, kako optimizirati občutek nesreče zaposlenih.
Slovenska hokejska reprezentanca v kazahstanskem NurSultanu lovi uvrstitev v elitni razred svetovnega hokeja na svetovnem prvenstvu drugega kakovostnega razreda. Pred prvenstvom se je z Barys Arene javil Boštjan Janežič.
27. in 28. aprila bo Maribor prizorišče največjih in najprestižnejših tekmovanj v svetu gorskega kolesarstva – gostil bo namreč otvoritvena tekmovanja serije svetovnega pokala z letnico 2019. O organizaciji take prireditve, ki privabi do deset tisoč obiskovalcev na dan, udeleži pa se je približno 700 tekmovalcev s člani svojih ekip, sanja vsako evropsko in svetovno gorskokolesarsko središče. Organizatorjem na Pohorju je uspelo – točno dvajset let po prvem tekmovanju najvišje ravni na pohorskih strminah se karavana vrača domov. Ponovno srečanje opisujejo organizatorji, tekmovalci, največji zvezdniki tega športa in navijači.
Za državo, ki naj bi imela prave strokovnjake za spletne prevare, je od nekdaj veljala Nigerija. Toda znanje, še posebno če je namenjeno temu, kako na lahek način dobiti denar, se hitro širi. Torej, če boste kdaj prek Facebooka dobili prošnjo za prijateljstvo ameriškega vojaka na misiji v Afganistanu, ki je v vas našel ljubezen, zdaj pa potrebuje le še denar, je precej verjetno, da se bo za profilom v resnici skrival nekdo iz Gane, v kateri so še posebno dobri v ljubezenskih prevarah. Te so tudi tema, ki je pritegnila Bena Asamoaha. Ben je večino časa odraščal v Belgiji, del mladosti pa je preživel tudi v rojstni Gani in takrat se je prvič družil s fanti, ki se ukvarjajo s sakawo. Po več letih se je tja vrnil in o njih posnel dokumentarni film. Film Sakawa smo lahko videli tudi na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma.
V Murski Soboti so se lotili prenove mestnega središča, zahtevnega in obsežnega projekta, ki poteka postopoma v različni dinamiki. Tako bo v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, mestno jedro pridobilo svežo vsebino in postalo zanimivo za obiskovalce. Več je Borisu Žgajnarju povedal župan Mestne občine Murska Sobota, Aleksander Jevšek. Prenova mestnega središča v Murski Soboti bo, kot pravi župan Aleksander Jevšek, predvidoma potekala do konca prihodnjega leta. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo preverimo s kakšnimi načrti prenove se ukvarjajo v Slovenj Gradcu.
Eric je že kaj kmalu po začetku klepeta na Facebooku izrazil željo po poroki in jo potrdil s fotografijo zaročnega prstana. Marsikdo bi morda rekel, kako očitno lažen profil, ne pa vsi. Dlje ko je trajala komunikacija, več je bilo podatkov z njimi pa tudi lukenj in nedoslednosti. Pogovor s človekom, ki se izdaja za Erica Scotta objavljamo v angleškem jeziku.
Po zgledu strani 182 na teletekstu RTV Slovenija (kje so naše ladje?) sledimo našim mikrofonom. Kje vse so bili, kaj vse so posneli?
Letos se je zgodilo, da sta istočasno dva pomembna verska praznika: krščanska velika noč in judovski praznik pasha oziroma (hebrejsko) pesah. To je bil povod za pogovor z Majo Kutin, ki dobro pozna judovstvo, saj je kar nekaj časa živela v Izraelu. Ko se je vrnila v Slovenijo, so jo pogosto prosili za strokovno pomoč in razlage v povezavi z judovstvom, Izraelom, hebrejščino itd. … Kutinova je v tem zaznala nov poslovni izziv in zadnja leta želi s svojim delom na najrazličnejših področjih (turizem, marketing, izobraževanje) graditi mostove med kulturami. ”Niso vsi Izraelci Judje, niso vsi Judje verni. Če govorimo o košerskih gostih, govorimo o vernih Judih, ki so lahko iz celega sveta, niso pa vsi Judje verni, ne držijo se vsi pravil postave in zato kot turisti ne zahtevajo posebne obravnave. Za razliko od vernih Judov, ki bodo zahtevali košer hrano, razumevanje za sabat, za praznike … ,” razlaga Kutinova, ki pravi, da verni Judje, če se odločijo za potovanje med prazniki, najpogosteje izberejo organiziran način. Zakaj? Ker organizator že vnaprej poskrbi, da na potovanju vse poteka po sabatnih oziroma prazničnih verskih predpisih.
Neveljaven email naslov