Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
Radijska premiera in pogovor o novi skladbi ter albumu, ki bo izšel septembra. Matevž Šalehar – Hamo pravi, da na snemanjih lovijo 'filing' s koncertov.
V glasbenem jutru o enem najbolj pomembnih albumov v zgodovini popularne glasbe in do danes najbolj prodajanem ... Dame in gospodje, to je Thriller!
Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom. Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.
Nataša Štefe in Andrej Karoli o vlogi žensk v glasbeni industriji. V živo s festivala Ment 2019.
Jernej Sobočan in Andrej Karoli na festivalu Ment o licenciranju in sinhronizaciji. Po domače: kako svojo glasbo spraviti v film ali oglas?
Vse o streamingu oziroma spletnem poslušanju glasbe. Žiga Klančar in Andrej Karoli na festivalu Ment 2019.
Jernej Sobočan s psihologinjo in nekdanjo tonsko mojstrico Tiso Frelih o vse pogostejšem izgorevanju glasbenikov.
Med spremljanjem tekme svetovnega pokala za Zlato lisico bomo gostili zanimive Mariborčane, ki so se za mesto odločili ali se od njega (morda začasno) ločili.
Katalonski osamosvojitelji so že več kot 200 dni zaprti, kmalu jih čaka sojenje v Madridu. Bili smo pred zaporom v okolici Barcelone, kjer protestniki na inovativen način bodrijo zaprte politike, in se pogovorili z idejnim očetom gibanja, ki nosi vzdevek Joan BonaNit. Katalonijo sta obiskala Jan Grilc in Luka Hvalc.
Prof. dr. Matevž Dular deluje na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, v Laboratoriju za vodne in turbinske sisteme. Leta 2017 je kot eden od redkih slovenskih raziskovalcev pridobil prestižna ERC sredstva za 5-letno bazično raziskovanje kavitacije in možnosti, ki jih ta ponuja pri čiščenju vode. Kljub mladim letom je že redni profesor, svoj doktorat je pridobil v pičlih treh letih, njegovo raziskovalno delo pa odlikujejo izkušnje iz tujine in industrije.
Anticepivci, teoretiki zarot o terorističnem napadu 11. septembra, zanikovalci holokavsta in proponenti “teorije” o ploščatosti Zemlje so skupine posameznikov, ki jih združuje dvom o določenem zgodovinskem ali za svetovno javnost ta trenutek pomembnem dejstvu – in v tem pogledu niso nič novega. Kaj jih druži denimo s skeptiki glede Nasinega pristanka na luni leta 1969 in drugimi skupinami dvomljivcev o “neizpodbitno” dokazanih družbenih resnicah iz naše preteklosti? Pri raziskovanju je s svojim znanjem pomagal Toni Klis, profesor zgodovine in filozofije na II. gimnaziji Maribor.
Pred dvajsetimi leti je 15. junija 1999 na police prispel osemnajsti studijski album zasedbe Santana. V ZDA je plošča kar 15-krat prejela platinasto nagrado in osvojila osem grammyjev.
Tri premiere domačih skladb na Valu 202. Že nakaj let, tudi pri nas, albumi niso več osebne izkaznice glasbenikov in vse več jih je, ki prisegajo na stalno prisotnost s časovno prilagojenimi izdajami posameznih skladb. Kevin Koradin ni izjema, čeprav ideja o albumu ni povsem pozabljena. 2B, popzasedba z belokranjskega konca, družinska naveza, ki je lani začela pot navzgor z albumom Koromandija, zre naprej in hkrati drugam. Na valovih neodvisnega popa in roka pa že nekaj časa uspešno jezdijo Le Serpentine. Če jih še ne poznate, prisegajo na živo predstavitev, album pa je že posnet.
Britanski parlament je sinoči prepričljivo zavrnil izstopni dogovor med Združenim kraljestvom in Evropsko unijo, ki ga je britanska vlada z Brusljem dosegla sredi novembra. Ob tem ni več popolnoma gotov niti britanski izstop iz povezave. Mesec in pol pred bližajočim se koncem marca, ko se končajo roki za izvršitev brexita, se nezadržno približuje, stvari pa so zelo negotove. Za nekaj pojasnil je Maja Ratej dopoldne prosila dr. Petra J. Verovška z ugledne britanske univerze v Shieffildu.
Leta 1992 je Eric Clapton posnel akustični koncert MTV Unplugged, za katerega najprej ni želel, da postane album. S takratnim menedžerjem sta celo stavila 100 dolarjev, da se ne bo prodajal.
Skupinski nakup je relativno nov potrošniški pojem, ki omogoča znatne popuste za določene izdelke ali storitve ob dovolj velikem številu zainteresiranih ljudi za nakup. Prvič so se na tak način potrošniki samoorganizirali na Kitajskem, po letu 2010 se je razširil po vsem svetu.
Ta teden zaznamujemo natančno 250 let, odkar je James Watt dobil potrjen patent za svojo izboljšano različico parnega stroja. Z novostjo je sprožil industrijsko revolucijo in s tem napredek, pa tudi prve težave modernega časa. Pogovarjali smo se s profesorjem na ljubljanski Fakulteti za strojništvo dr. Mihaelom Sekavčnikom.
Ustanovni član rockovske zasedbe Led Zeppelin, kitarist, tekstopisec in producent Jimmy Page se je rodil pred ... 75 leti! Še vedno velja za enega najbolj prodornih kitaristov vseh časov.
Leta 1954 je na Kredarico prišla prva skupina poklicnih vremenoslovcev in od takrat je tam, v prizidku Triglavskega doma, naša najvišje ležeča meteorološka postaja. Pravzaprav gre za napol vojaško postajo, saj sta tam vedno vojak in civilist. Zdaj je na Kredarici približno petindvajset centimetrov snega, ta je lani prvič pobelil ledenik že konec avgusta. Le nekaj dni potem pa smo na Kredarici govorili z meteorološkim opazovalcem Marjanom Zidaričem.
Neveljaven email naslov