Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države ...
Razmislek Gorazda Rečnika, interpretirata Lidija Hartman in Aleksander Golja
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države.
Vaša vroča tema so smeti, ki ostajajo za njimi. Red mora biti – za vsako ceno. Pri nas še v TEŠ 6 ločujejo odpadke. Pa v nuklearki tudi, le da ne vedo, kam bi z njimi. Da bodo od beguncev začeli zahtevati, naj ločujejo odpadke, je bila sprva šala. Pozneje pa so nekatere organizacije res izjavile, da želijo begunce navaditi tudi na to. Pa naj še kdo reče, da nismo ekološko usmerjena država!
Spet boste rekli, kaj pa dolžnosti beguncev? Je njihova dolžnost, da pospravijo za seboj? Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.
Kapo dol pred prostovoljkami in prostovoljci, ki dajejo vse od sebe. Tudi pred policisti, ki znajo pokazati human obraz. Iskreno hvaležni so jim vsi, ki jim pomagajo, in tudi drugi, ki jim vlivajo upanje, da človeštvo le še ni povsem do konca izgubljeno. A to ne spreminja dejstva, da bi se oblast lahko lotila vprašanja drugače. Vedno obstajajo alternative in tudi zdaj so. Je kazanje s prstom na južno sosedo, ki usmerja ljudi čez mejo, res dostojno opravičilo za to, da Slovenija beguncem ne pomaga, dokler jih ne registrira? Da jim dolge ure odreka pravico do hrane, vode in zdravstvene oskrbe?
“Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.”
Težave beguncev primerjate s težavami prostovoljcev, policistov, vojakov, pa tudi tamkajšnjih trgovcev. Kot da bi šlo za tekmovanje, kdo je večja žrtev. To ni primerljivo. Je večja žrtev nekdo, ki že pet let živi v vojni, prehodi peklensko pot do sem in potem gleda svoje otroke, kako premočeni, lačni in žejni čakajo na tleh, da jih bodo odpeljali do zbirnega centra, kjer jim bodo zagotovili najnujnejše? Ali pa je večja žrtev domačin, ki ga motijo smeti v bližini njegovega doma in helikopter, ki preletava begunce in mu krati spanec? Je večja žrtev anketiranka na TV, ki meni, da bi se ti mladi fantje morali bojevati za svojo domovino? Na kateri strani? Tukaj ni uravnoteženosti.
Zgodbe teh, ki altruistično pomagajo noč in dan, ne smemo mešati z zgodbami beguncev, čeprav je res, da iste obraze policistov videvamo sredi noči v Rigoncah in sredi dneva v Brežicah. Videl sem namreč zelo humane poteze policistov, ki so begunce tolažili, jim pomagali, kolikor so le mogli in smeli. Videl pa sem tudi nekatere veliko manj humane poteze. Bi moral o njih molčati, ker so policisti preutrujeni in izgoreli? Kaj ste počeli vi, ko so sprejemali ZUJF? Ste morda pisali komentarje o ‘parazitskem javnem sektorju’? Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.
Če bi Evropa sredstva, ki jih zdaj porablja za reševanje begunske krize, namenila za odpis dela grških dolgov, bi bil položaj lahko drugačen. Toda pravila piše kapital, dolgove je treba odplačati, treba je privatizirati. Kapitalizem pred demokracijo. Pokroviteljsko ste zahtevali povrnitev vsakega centa. Zdaj zahtevate, da Grki begunce zadržijo na svojem ozemlju.
Vsaka akcija ima svojo reakcijo in tudi begunska kriza ima svoje vzroke. Evropa ima krvave roke. V sveži krvi si jih ne bo mogla oprati. Ta kriza se ni začela s prvim množičnim prihodom na naše meje, globalna begunska kriza traja že leta. So naši politiki razmišljali o Libanonu, o Jordaniji, državah z milijoni beguncev? Ne. Te države so daleč na zemljevidu, možnost, da bi begunci res prišli do nas, se ni zdela realna. Utapljali so se v Sredozemskem morju, politiki pa so svojo vest potolažili s Triglavom. So se držali vsaj dogovorov o razvojnem sodelovanju in v ta namen vlagali dogovorjena sredstva?
Niso. Toda o tem ne govorijo, v ospredje postavljajo delež proračuna, ki bi ga morali nameniti Natu. In da ne bo pomote – zaveza za razvojno sodelovanje nikakor ni primerljiva z deležem BDP, ki bi ga morali usmeriti v Nato. Posledice pa bi lahko bile veliko bolj preventivne, seveda, če bi se tudi druge države držale svojih zavez.
“Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.”
Za to, da bi težave začeli prostorsko reševati tam, kjer nastajajo, smo veliko prepozni. Posledice so tukaj in kažejo, da imamo težave tudi sami s sabo, s svojo identiteto in razumevanjem sveta okoli sebe. Tako priljubljeno je poudarjanje menda velikanskih kulturnih razlik, ki naj bi onemogočale integracijo teh ljudi v ‘našo’ evropsko kulturo. Ta ima tudi in nikakor ne samo krščanske korenine. Kdo nas je že naučil šteti do deset? In ali ne temelji Nova zaveza na zgodbi begunske družine, pred katero so vsi zapirali vrata? Pa menda ja ni na božičnem drevescu, ki vas bo, kljub tej krizi, kmalu spet odpeljalo v ekscesni svet potrošniške naslade, ostal samo in edino le še kič?!
Ko gledate begunce, vidite Islamsko državo, vidite grozljive posnetke, s katerimi vam je postregel splet. In vidite številke, da je moških več kot žensk in otrok. Vidite ‘zaupne obveščevalne podatke’, s katerimi grozijo posamezniki na spletu in tudi nekateri mediji. Nekateri vidimo ljudi, ki bežijo pred vojno, drugi vidite ljudi, ki bežijo v vojno. Ste pomislili na to, da bi se v tej množici ljudi zares lahko skril kakšen skrajnež, ali pa da ga boste s tem, ko ga stiskate v kot, sami ustvarili? Ste pomislili na to, da takega skrajneža ne more ustaviti niti najvišji Orbanov zid?
Fanatikov represija ne more ustaviti, v represiji se počutijo domače, v represiji so boljši od vas. Kaj bi naredili, če bi nekega dne – upam, da se to ne bo nikoli zgodilo – res prišlo do tega, da bi nekomu prekipelo in bi se začel vesti v skladu z vašimi projekcijami? Scenarija, ki ga je po 11. septembru podpirala tudi Slovenija, ne bi mogli ponoviti, saj je Sirija že porušena, razen teh ali onih vojakov vsi bežijo, tako da dodatno vojno maščevanje ne bi imelo pravega učinka. Nad kom bi se maščevali? Nad vsemi drugimi, ki so pribežali sem? Bi bili prizanesljivi do žensk in otrok? Bi uprizorili noč dolgih nožev, se znebili vseh, ki mislijo drugače, in naredili načrt za dokončno rešitev begunske krize?
“Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša.”
Pretiravam? Iskreno upam, da. Toda vi begunce primerjate z živalmi, pravite, da so še živali boljše od njih. Berite Jacquesa Semelina! Primerjanje z živalmi je skupni imenovalec vseh genocidov. Kjer koli so ga doživeli, si nihče ni upal niti pomisliti, da bi se zares lahko zgodil. In še tako trdne meje so v resnici zelo krhke. Opogumljajo vas politiki, ki javno nenehno poudarjajo varnostni vidik. Kaj hočejo od ljudi? So pozabili, kako hitro se je zgodil Ambrus? Kakšna je naslednja stopnja Ambrusa?
Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša. Toda v času, ki sem ga preživel med lačnimi in prezeblimi begunci, se ni prav nobeden do mene obnašal sovražno. Vsekakor pa sem zaznal veliko sovražnosti tistih, ki skrajnost posplošujete na begunce in jih kriminalizirate.
Da, med begunci niso samo Sirci. Ogromno je Iračanov, Afganistancev in tudi drugih. V Afganistanu se veliko otrok rodi slepih. To je zato, ker so podeželske skupnosti tako zelo zaprte, da so že incestoidne. Zaprtost slepi. Evropa vrača ljudi, ki bežijo od tam, saj naj bi šlo za varno državo. Kaj jim bomo vzeli v zameno za nepovratno letalsko karto? Slepoto, pred katero bežijo? Jo bomo vzeli za svojo?
Bomo posvojili militantnost, ki jim ne omogoča življenja v domovini? Prav orožje je tisto, pred čemer bežijo, zakaj jih potem pričakamo z oklepniki namesto s toplim čajem? Že po nekaj izkušnjah, ki sem jih doživel ob beguncih, se mi včasih ob večjem hrupu v um prikrade spomin na zvok helikopterja. Kakšne asociacije dobivajo šele ti, ki smo jim ploskali ob arabski pomladi, a jih izdali, ko so jih začeli klati tudi s kemičnim orožjem.
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo, a hkrati prikimavate nižanju sredstev za kulturo. Ljubiti je mogoče na različne načine, nikoli ne obstaja ena sama, edina in prava ljubezen. Vi pravite, da ljubite domovino, povsem drugače jo je ljubil Kosovel, ki je zapisal:
“Ne daj mi usmiljenja,
bodi mi človek,
kot sem ti človek – jaz.”
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države ...
Razmislek Gorazda Rečnika, interpretirata Lidija Hartman in Aleksander Golja
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države.
Vaša vroča tema so smeti, ki ostajajo za njimi. Red mora biti – za vsako ceno. Pri nas še v TEŠ 6 ločujejo odpadke. Pa v nuklearki tudi, le da ne vedo, kam bi z njimi. Da bodo od beguncev začeli zahtevati, naj ločujejo odpadke, je bila sprva šala. Pozneje pa so nekatere organizacije res izjavile, da želijo begunce navaditi tudi na to. Pa naj še kdo reče, da nismo ekološko usmerjena država!
Spet boste rekli, kaj pa dolžnosti beguncev? Je njihova dolžnost, da pospravijo za seboj? Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.
Kapo dol pred prostovoljkami in prostovoljci, ki dajejo vse od sebe. Tudi pred policisti, ki znajo pokazati human obraz. Iskreno hvaležni so jim vsi, ki jim pomagajo, in tudi drugi, ki jim vlivajo upanje, da človeštvo le še ni povsem do konca izgubljeno. A to ne spreminja dejstva, da bi se oblast lahko lotila vprašanja drugače. Vedno obstajajo alternative in tudi zdaj so. Je kazanje s prstom na južno sosedo, ki usmerja ljudi čez mejo, res dostojno opravičilo za to, da Slovenija beguncem ne pomaga, dokler jih ne registrira? Da jim dolge ure odreka pravico do hrane, vode in zdravstvene oskrbe?
“Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.”
Težave beguncev primerjate s težavami prostovoljcev, policistov, vojakov, pa tudi tamkajšnjih trgovcev. Kot da bi šlo za tekmovanje, kdo je večja žrtev. To ni primerljivo. Je večja žrtev nekdo, ki že pet let živi v vojni, prehodi peklensko pot do sem in potem gleda svoje otroke, kako premočeni, lačni in žejni čakajo na tleh, da jih bodo odpeljali do zbirnega centra, kjer jim bodo zagotovili najnujnejše? Ali pa je večja žrtev domačin, ki ga motijo smeti v bližini njegovega doma in helikopter, ki preletava begunce in mu krati spanec? Je večja žrtev anketiranka na TV, ki meni, da bi se ti mladi fantje morali bojevati za svojo domovino? Na kateri strani? Tukaj ni uravnoteženosti.
Zgodbe teh, ki altruistično pomagajo noč in dan, ne smemo mešati z zgodbami beguncev, čeprav je res, da iste obraze policistov videvamo sredi noči v Rigoncah in sredi dneva v Brežicah. Videl sem namreč zelo humane poteze policistov, ki so begunce tolažili, jim pomagali, kolikor so le mogli in smeli. Videl pa sem tudi nekatere veliko manj humane poteze. Bi moral o njih molčati, ker so policisti preutrujeni in izgoreli? Kaj ste počeli vi, ko so sprejemali ZUJF? Ste morda pisali komentarje o ‘parazitskem javnem sektorju’? Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.
Če bi Evropa sredstva, ki jih zdaj porablja za reševanje begunske krize, namenila za odpis dela grških dolgov, bi bil položaj lahko drugačen. Toda pravila piše kapital, dolgove je treba odplačati, treba je privatizirati. Kapitalizem pred demokracijo. Pokroviteljsko ste zahtevali povrnitev vsakega centa. Zdaj zahtevate, da Grki begunce zadržijo na svojem ozemlju.
Vsaka akcija ima svojo reakcijo in tudi begunska kriza ima svoje vzroke. Evropa ima krvave roke. V sveži krvi si jih ne bo mogla oprati. Ta kriza se ni začela s prvim množičnim prihodom na naše meje, globalna begunska kriza traja že leta. So naši politiki razmišljali o Libanonu, o Jordaniji, državah z milijoni beguncev? Ne. Te države so daleč na zemljevidu, možnost, da bi begunci res prišli do nas, se ni zdela realna. Utapljali so se v Sredozemskem morju, politiki pa so svojo vest potolažili s Triglavom. So se držali vsaj dogovorov o razvojnem sodelovanju in v ta namen vlagali dogovorjena sredstva?
Niso. Toda o tem ne govorijo, v ospredje postavljajo delež proračuna, ki bi ga morali nameniti Natu. In da ne bo pomote – zaveza za razvojno sodelovanje nikakor ni primerljiva z deležem BDP, ki bi ga morali usmeriti v Nato. Posledice pa bi lahko bile veliko bolj preventivne, seveda, če bi se tudi druge države držale svojih zavez.
“Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.”
Za to, da bi težave začeli prostorsko reševati tam, kjer nastajajo, smo veliko prepozni. Posledice so tukaj in kažejo, da imamo težave tudi sami s sabo, s svojo identiteto in razumevanjem sveta okoli sebe. Tako priljubljeno je poudarjanje menda velikanskih kulturnih razlik, ki naj bi onemogočale integracijo teh ljudi v ‘našo’ evropsko kulturo. Ta ima tudi in nikakor ne samo krščanske korenine. Kdo nas je že naučil šteti do deset? In ali ne temelji Nova zaveza na zgodbi begunske družine, pred katero so vsi zapirali vrata? Pa menda ja ni na božičnem drevescu, ki vas bo, kljub tej krizi, kmalu spet odpeljalo v ekscesni svet potrošniške naslade, ostal samo in edino le še kič?!
Ko gledate begunce, vidite Islamsko državo, vidite grozljive posnetke, s katerimi vam je postregel splet. In vidite številke, da je moških več kot žensk in otrok. Vidite ‘zaupne obveščevalne podatke’, s katerimi grozijo posamezniki na spletu in tudi nekateri mediji. Nekateri vidimo ljudi, ki bežijo pred vojno, drugi vidite ljudi, ki bežijo v vojno. Ste pomislili na to, da bi se v tej množici ljudi zares lahko skril kakšen skrajnež, ali pa da ga boste s tem, ko ga stiskate v kot, sami ustvarili? Ste pomislili na to, da takega skrajneža ne more ustaviti niti najvišji Orbanov zid?
Fanatikov represija ne more ustaviti, v represiji se počutijo domače, v represiji so boljši od vas. Kaj bi naredili, če bi nekega dne – upam, da se to ne bo nikoli zgodilo – res prišlo do tega, da bi nekomu prekipelo in bi se začel vesti v skladu z vašimi projekcijami? Scenarija, ki ga je po 11. septembru podpirala tudi Slovenija, ne bi mogli ponoviti, saj je Sirija že porušena, razen teh ali onih vojakov vsi bežijo, tako da dodatno vojno maščevanje ne bi imelo pravega učinka. Nad kom bi se maščevali? Nad vsemi drugimi, ki so pribežali sem? Bi bili prizanesljivi do žensk in otrok? Bi uprizorili noč dolgih nožev, se znebili vseh, ki mislijo drugače, in naredili načrt za dokončno rešitev begunske krize?
“Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša.”
Pretiravam? Iskreno upam, da. Toda vi begunce primerjate z živalmi, pravite, da so še živali boljše od njih. Berite Jacquesa Semelina! Primerjanje z živalmi je skupni imenovalec vseh genocidov. Kjer koli so ga doživeli, si nihče ni upal niti pomisliti, da bi se zares lahko zgodil. In še tako trdne meje so v resnici zelo krhke. Opogumljajo vas politiki, ki javno nenehno poudarjajo varnostni vidik. Kaj hočejo od ljudi? So pozabili, kako hitro se je zgodil Ambrus? Kakšna je naslednja stopnja Ambrusa?
Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša. Toda v času, ki sem ga preživel med lačnimi in prezeblimi begunci, se ni prav nobeden do mene obnašal sovražno. Vsekakor pa sem zaznal veliko sovražnosti tistih, ki skrajnost posplošujete na begunce in jih kriminalizirate.
Da, med begunci niso samo Sirci. Ogromno je Iračanov, Afganistancev in tudi drugih. V Afganistanu se veliko otrok rodi slepih. To je zato, ker so podeželske skupnosti tako zelo zaprte, da so že incestoidne. Zaprtost slepi. Evropa vrača ljudi, ki bežijo od tam, saj naj bi šlo za varno državo. Kaj jim bomo vzeli v zameno za nepovratno letalsko karto? Slepoto, pred katero bežijo? Jo bomo vzeli za svojo?
Bomo posvojili militantnost, ki jim ne omogoča življenja v domovini? Prav orožje je tisto, pred čemer bežijo, zakaj jih potem pričakamo z oklepniki namesto s toplim čajem? Že po nekaj izkušnjah, ki sem jih doživel ob beguncih, se mi včasih ob večjem hrupu v um prikrade spomin na zvok helikopterja. Kakšne asociacije dobivajo šele ti, ki smo jim ploskali ob arabski pomladi, a jih izdali, ko so jih začeli klati tudi s kemičnim orožjem.
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo, a hkrati prikimavate nižanju sredstev za kulturo. Ljubiti je mogoče na različne načine, nikoli ne obstaja ena sama, edina in prava ljubezen. Vi pravite, da ljubite domovino, povsem drugače jo je ljubil Kosovel, ki je zapisal:
“Ne daj mi usmiljenja,
bodi mi človek,
kot sem ti človek – jaz.”
Vojna v Ukrajini se umika s prvih strani časopisov in s prvih sekund televizijskih dnevnikov. Ampak To je vojna!, je svojo razstavo v osrednjem atriju ljubljanske mestne hiše poimenoval fotoreporter Matej Povše. Med svojim 3 tedenskim zapisovanjem dogodkov v Ukrajini, kamor se je odpravil takoj po začetku vojne, je zapisoval predvsem podobe, ki jih lahko vidite na razstavi. Pa tudi zvoke, ki pa jih lahko slišite v naslednjem prispevku. Z njim se je v Ljubljani pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Kitajci so po dveh letih spet uvedli stroge omejitvene ukrepe zaradi naraščanja števila okuženih s koronavirusom. Dve največji kitajski mesti - Peking in Šanghaj - sta v karanteni, v Pekingu nameravajo testirati 20 milijonov ljudi, v Šanghaju pa nekateri že 45. dan ždijo doma, tudi fotograf Matjaž Tančič. Zaprtje javnega življenja naj bi sprva trajalo vsega skupaj štiri dni, zdaj pa je on doma že 33. dan. Nujne potrebščine mu v tem času pošilja kitajska vlada, hrano pa tudi dostavljavci - nekateri zaradi strogih ukrepov zdaj celo spijo v šotorih na ulici, saj se jim ni dovoljeno vrniti v domači blok. Matjaž Tančič je začel ob ponovnem zaprtju družbe dokumentirati življenje, ki ga opaža skozi svoje okno. Pravi, da ustvarja, da se mu ne zmeša. "Pred dvema dnevoma sem šel iz hiše, naslednjič bom lahko stanovanje zapustil 8. maja - če nihče v stanovanjskem bloku ne bo pozitiven."
Komentar Andreja Karolija: Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini skrit za nadimkom udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli, v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejal, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne Televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju? Ker dokler ne povejo česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
O novi slovenski izdaji stripa Alana Forda, ki jo je prevajalec Aljoša Mislej pred tremi tedni izdal pri založbi Grafit.
Ob svetovnem dnevu medijev je na RTV Slovenija potekala novinarska konferenca o aktualnem dogajanju na RTV. V ospredju je bila odpoved pogodbenega razmerja z voditeljem oddaje Studio City Marcelom Štefančičem, ki je oddajo vodil več kot 20 let.
Ker so duševne težave od nekdaj prisotne v družbi in ker življenjski tempo zadnjih let pripomore k povečanju duševnih stisk, so na NIJZ oblikovali prvo nacionalno kampanjo proti stigmatizaciji duševnega zdravja Nisi okej? Povej naprej. Ali vemo, kako ob duševnih težavah pomagati sebi in drugim? Zakaj je duševno zdravje stigmatizirano? Na podlagi česa sploh nastane stigma? Ali obstaja varno in podporno okolje, kjer lahko zaupamo svoje stiske in se pri tem ne počutimo slabo? O tem smo se v prvem delu niza oddaj o duševnem zdravju pogovarjali s sodelavko kampanje in psihologinjo Nušo Crnkovič.
Se takrat, ko uživate na počitnicah, morda kdaj vprašate, kdo vam je pospravil hotelsko sobo, kakšno delo opravljajo sobarice, natakarji, kuharji, turistični vodniki, vzdrževalci, taksisti, vozniki avtobusov? Študentke in študenti na treh višjih strokovnih šolah v Mariboru, Ljubljani in na Bledu (program gostinstvo in turizem) s projektom Vzemi si čas za nas opozarjajo na pomembno vlogo nepogrešljivih turističnih delavcev, ki so pogosto prezrti.
Prvi zmenek, branje knjige, sobotni zajtrk z družino, celo obisk kraljičine sestre in še mnogo drugih dogodkov se je ob čaju zapisalo v 28 letih, kolikor jih je v stari Ljubljani doživela čajnica, ki je minuli torek zaprla vrata lokala. Vanjo so zahajali Ljubljančani, z dobro oceno na Tripadvisorju in s konceptom prostora, kjer se ne hiti in te tam malo manj briga za ves svet, tudi tujci. A žal jo je kapitalizem, ki ga briga za svet, pojedel, je ob zadnjem čaju povedal Iztok Eržen, ki je skupaj s soprogo Urško čajno hišo odprl leta 1994.
Kadrovski bazeni na Balkanu se praznijo, velike gradbene projekte zdaj izvajajo tudi turški delavci. Kje živijo in v kakšnih razmerah delajo? Razmere smo na terenu preverili v naselju Orehek pri Postojni in Hrušici na Jesenicah.
Še vedno ni jasno, kaj so natančni vzroki za pojav akutnih primerov hepatitisa pri otrocih. Doslej opravljene raziskave kažejo na sorodnost z okužbami z adenovirusi, vendar trdne povezave med njima še niso potrdili. Do zdaj so največ primerov akutnega hepatitisa pri otrocih, mlajših od deset let, zabeležili v Veliki Britaniji, primere so odkrili tudi v desetih evropskih državah ter v Izraelu in Združenih državah Amerike. V Sloveniji sumijo, da bi lahko en otrok imel hepatitis neznanega izvora, kar je v začetku tedna sporočila infektologinja Mojca Matičič. Dodala je, da podrobne rezultate preiskav še čakajo, otrokovo zdravstveno stanje pa je dobro.
Potovanja, še posebej med prazniki, so postala družbena norma in težko je sedeti doma na kavču, medtem ko Instagram in preostala omrežja polnijo fotografije z velikimi nasmeški na oddaljenih destinacijah. Ali prazniki predstavljajo nevarnost za povečanje duševnih stisk? Kako na psihično počutje vpliva to, da si zaradi finančne nezmožnosti in splošne podražitve cen ne zmoremo privoščiti oddiha v tujini? Pogovarjali smo se z Vesno Švab, psihiatrinjo in sodelavko pri projektu Nisi okej, povej naprej.
V Slovenskem etnografskem muzeju so se z razstavo spomnili pionirke otroške onkologije in ustanoviteljice fundacije Mali vitez, ustanove za pomoč mladim, ozdravljenim od raka.
Povolilno jutro je tudi priložnost za analize in nekoliko drugačne poglede na včerajšnje parlamentarne volitve. Osredotočili smo se na analizo digitalne kampanje. Kako so se stranke lotile spleta in predvsem družabnih omrežij? Kako primerno ali neprimerno so se na Twitterju, Facebooku, Instagramu in Tik-Tok-u obnašali kandidati? Kdo je najbolje izkoristil potencial digitalnih komunikacijskih kanalov? Kako so volitve včeraj zvečer odmevale na družabnih omrežjih? Kdo je komentiral aktualno dogajanje in kdo se ni oglasil? Kakšne temelje je volilna kampanja na spletu postavila za druge volitve in za komuniciranje politike? Analizirata Andraž Zorko (Valicon) in Tamara Langus.
Svoje ideje, ki do zdaj niso bile dovolj slišane, so mladi včeraj predstavili na novinarski konferenci v Mestni hiši Mestne občine Ljubljana, ki jo je organizirala Medgeneracijska koalicija Slovenije. O izzivih mladih takole razmišljata predsednik koalicije in Mladinskega sveta Slovenije Miha Zupančič in predsednica študentske organizacije Marike Grubar.
Ekologi brez meja so se v občini Škofja Loka več mesecev posvečali raziskovanju vprašanja zavržene hrane. Pred slovenskim dnevom brez zavržene hrane razkrivajo rezultate enotedenskega spremljanja prehranjevalnih navad gospodinjstev.
E-skiroji so vse bolj priljubljena prevozna sredstva, vendar ne sodijo med najbolj varna. S tem namenom bo do 24. aprila po večjih Slovenskih mestih potekala prva nacionalna preventivna akcija za večjo varnost voznikov e-skirojev, s katero želijo Agencija za varnost v prometu, Policija in UKC Ljubljana spodbuditi uporabnike e-skirojev k varnejši vožnji in spoštovanju cestnoprometnih predpisov.
Ko se bliža turistična sezona, se mnoge države odločajo za sproščanje ukrepov zaradi covida-19. Dobimo lažen občutek, da virusa ni več in da smo povsem varni. Tudi v času prvomajskih počitnic se bodo številni Slovenci odpravili na bližnje in bolj oddaljene dopustniške in popotniške destinacije. Kako je s covid priporočili in ukrepi drugod po svetu? Zaplesti se zna tudi v državah EU, kajti vsaka samostojno predpiše omejitve, ki pa niso poenotene za celotno območje držav EU. Andrej Šter s konzularnega sektorja Ministrstva za zunanje zadeve priporoča, da se pred odhodom v tujino o aktualnih ukrepih prepričate na spletni strani ministrstva.
Tokrat odpiramo novo poglavje o vodenju. Že prejšnji teden smo delili nekaj teoretičnih in praktičnih napotkov o postherojskem vodenju, ki smo jih zbrali na predstavitvi knjige o tej tematiki. Postherojsko vodenje je osredotočeno na kolektivne dosežke, timsko delo in skupno odgovornost, izpostavlja avtor knjige prof. Miha Škerlavaj s Ekonomske fakultete v Ljubljani. V negotovih časih se je postherojsko vodenje izkazalo za zelo pomembno, bistveno pa lahko pripomore tudi k inovativnosti v organizacijah. O tem tudi Maja Mikek iz Celtre in Jernej Česen iz podjetja Outfit7.
Tovarna Rog je najpomembnejši del industrijske kulturne dediščine 20. stoletja v Ljubljani. S projektom prenove naj bi Center Rog postal inkluziven in kreativen javni proizvodni prostor na skoraj 9.000 m2 ustvarjalnega prostora. Obiskovalce pa naj bi vabil tudi nov, 8.000 m2 velik park. In o arhitekturnih in vsebinskih načrtih nastajajočega centra je bilo govora pretekli teden na vodenem ogledu po gradbišču. Obiska bodočega centra Rog se lahko vsak prvi četrtek v mesecu udeležijo tudi meščani v sklopu organiziranih javnih vodstev po gradbišču. Se je pa nanje potrebno predhodno prijaviti.
21. februarja je minilo 10 let, odkar so članice skupine Pussy Riot izvedle performans punkovske molitve v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika. Performans so izvedle v protest proti cerkvenim dostojanstvenikom, ki so takrat podpirali Putina. Nadeždo Tolokonikovo in Mašo Aljohino so aretirali zaradi huliganstva in ju obsodili na dve leti zapora. Kolektiv Pussy Riot je s tem postal tudi eden izmed sinonimov za upor proti režimu Vladimirja Putina. Mašo zdaj med drugim preganjajo tudi zaradi 7 let starega zapisa na enem izmed družbenih omrežij. Ne glede na to pa Maša Aljihina ostaja kritična.
Neveljaven email naslov