Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države ...
Razmislek Gorazda Rečnika, interpretirata Lidija Hartman in Aleksander Golja
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države.
Vaša vroča tema so smeti, ki ostajajo za njimi. Red mora biti – za vsako ceno. Pri nas še v TEŠ 6 ločujejo odpadke. Pa v nuklearki tudi, le da ne vedo, kam bi z njimi. Da bodo od beguncev začeli zahtevati, naj ločujejo odpadke, je bila sprva šala. Pozneje pa so nekatere organizacije res izjavile, da želijo begunce navaditi tudi na to. Pa naj še kdo reče, da nismo ekološko usmerjena država!
Spet boste rekli, kaj pa dolžnosti beguncev? Je njihova dolžnost, da pospravijo za seboj? Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.
Kapo dol pred prostovoljkami in prostovoljci, ki dajejo vse od sebe. Tudi pred policisti, ki znajo pokazati human obraz. Iskreno hvaležni so jim vsi, ki jim pomagajo, in tudi drugi, ki jim vlivajo upanje, da človeštvo le še ni povsem do konca izgubljeno. A to ne spreminja dejstva, da bi se oblast lahko lotila vprašanja drugače. Vedno obstajajo alternative in tudi zdaj so. Je kazanje s prstom na južno sosedo, ki usmerja ljudi čez mejo, res dostojno opravičilo za to, da Slovenija beguncem ne pomaga, dokler jih ne registrira? Da jim dolge ure odreka pravico do hrane, vode in zdravstvene oskrbe?
“Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.”
Težave beguncev primerjate s težavami prostovoljcev, policistov, vojakov, pa tudi tamkajšnjih trgovcev. Kot da bi šlo za tekmovanje, kdo je večja žrtev. To ni primerljivo. Je večja žrtev nekdo, ki že pet let živi v vojni, prehodi peklensko pot do sem in potem gleda svoje otroke, kako premočeni, lačni in žejni čakajo na tleh, da jih bodo odpeljali do zbirnega centra, kjer jim bodo zagotovili najnujnejše? Ali pa je večja žrtev domačin, ki ga motijo smeti v bližini njegovega doma in helikopter, ki preletava begunce in mu krati spanec? Je večja žrtev anketiranka na TV, ki meni, da bi se ti mladi fantje morali bojevati za svojo domovino? Na kateri strani? Tukaj ni uravnoteženosti.
Zgodbe teh, ki altruistično pomagajo noč in dan, ne smemo mešati z zgodbami beguncev, čeprav je res, da iste obraze policistov videvamo sredi noči v Rigoncah in sredi dneva v Brežicah. Videl sem namreč zelo humane poteze policistov, ki so begunce tolažili, jim pomagali, kolikor so le mogli in smeli. Videl pa sem tudi nekatere veliko manj humane poteze. Bi moral o njih molčati, ker so policisti preutrujeni in izgoreli? Kaj ste počeli vi, ko so sprejemali ZUJF? Ste morda pisali komentarje o ‘parazitskem javnem sektorju’? Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.
Če bi Evropa sredstva, ki jih zdaj porablja za reševanje begunske krize, namenila za odpis dela grških dolgov, bi bil položaj lahko drugačen. Toda pravila piše kapital, dolgove je treba odplačati, treba je privatizirati. Kapitalizem pred demokracijo. Pokroviteljsko ste zahtevali povrnitev vsakega centa. Zdaj zahtevate, da Grki begunce zadržijo na svojem ozemlju.
Vsaka akcija ima svojo reakcijo in tudi begunska kriza ima svoje vzroke. Evropa ima krvave roke. V sveži krvi si jih ne bo mogla oprati. Ta kriza se ni začela s prvim množičnim prihodom na naše meje, globalna begunska kriza traja že leta. So naši politiki razmišljali o Libanonu, o Jordaniji, državah z milijoni beguncev? Ne. Te države so daleč na zemljevidu, možnost, da bi begunci res prišli do nas, se ni zdela realna. Utapljali so se v Sredozemskem morju, politiki pa so svojo vest potolažili s Triglavom. So se držali vsaj dogovorov o razvojnem sodelovanju in v ta namen vlagali dogovorjena sredstva?
Niso. Toda o tem ne govorijo, v ospredje postavljajo delež proračuna, ki bi ga morali nameniti Natu. In da ne bo pomote – zaveza za razvojno sodelovanje nikakor ni primerljiva z deležem BDP, ki bi ga morali usmeriti v Nato. Posledice pa bi lahko bile veliko bolj preventivne, seveda, če bi se tudi druge države držale svojih zavez.
“Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.”
Za to, da bi težave začeli prostorsko reševati tam, kjer nastajajo, smo veliko prepozni. Posledice so tukaj in kažejo, da imamo težave tudi sami s sabo, s svojo identiteto in razumevanjem sveta okoli sebe. Tako priljubljeno je poudarjanje menda velikanskih kulturnih razlik, ki naj bi onemogočale integracijo teh ljudi v ‘našo’ evropsko kulturo. Ta ima tudi in nikakor ne samo krščanske korenine. Kdo nas je že naučil šteti do deset? In ali ne temelji Nova zaveza na zgodbi begunske družine, pred katero so vsi zapirali vrata? Pa menda ja ni na božičnem drevescu, ki vas bo, kljub tej krizi, kmalu spet odpeljalo v ekscesni svet potrošniške naslade, ostal samo in edino le še kič?!
Ko gledate begunce, vidite Islamsko državo, vidite grozljive posnetke, s katerimi vam je postregel splet. In vidite številke, da je moških več kot žensk in otrok. Vidite ‘zaupne obveščevalne podatke’, s katerimi grozijo posamezniki na spletu in tudi nekateri mediji. Nekateri vidimo ljudi, ki bežijo pred vojno, drugi vidite ljudi, ki bežijo v vojno. Ste pomislili na to, da bi se v tej množici ljudi zares lahko skril kakšen skrajnež, ali pa da ga boste s tem, ko ga stiskate v kot, sami ustvarili? Ste pomislili na to, da takega skrajneža ne more ustaviti niti najvišji Orbanov zid?
Fanatikov represija ne more ustaviti, v represiji se počutijo domače, v represiji so boljši od vas. Kaj bi naredili, če bi nekega dne – upam, da se to ne bo nikoli zgodilo – res prišlo do tega, da bi nekomu prekipelo in bi se začel vesti v skladu z vašimi projekcijami? Scenarija, ki ga je po 11. septembru podpirala tudi Slovenija, ne bi mogli ponoviti, saj je Sirija že porušena, razen teh ali onih vojakov vsi bežijo, tako da dodatno vojno maščevanje ne bi imelo pravega učinka. Nad kom bi se maščevali? Nad vsemi drugimi, ki so pribežali sem? Bi bili prizanesljivi do žensk in otrok? Bi uprizorili noč dolgih nožev, se znebili vseh, ki mislijo drugače, in naredili načrt za dokončno rešitev begunske krize?
“Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša.”
Pretiravam? Iskreno upam, da. Toda vi begunce primerjate z živalmi, pravite, da so še živali boljše od njih. Berite Jacquesa Semelina! Primerjanje z živalmi je skupni imenovalec vseh genocidov. Kjer koli so ga doživeli, si nihče ni upal niti pomisliti, da bi se zares lahko zgodil. In še tako trdne meje so v resnici zelo krhke. Opogumljajo vas politiki, ki javno nenehno poudarjajo varnostni vidik. Kaj hočejo od ljudi? So pozabili, kako hitro se je zgodil Ambrus? Kakšna je naslednja stopnja Ambrusa?
Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša. Toda v času, ki sem ga preživel med lačnimi in prezeblimi begunci, se ni prav nobeden do mene obnašal sovražno. Vsekakor pa sem zaznal veliko sovražnosti tistih, ki skrajnost posplošujete na begunce in jih kriminalizirate.
Da, med begunci niso samo Sirci. Ogromno je Iračanov, Afganistancev in tudi drugih. V Afganistanu se veliko otrok rodi slepih. To je zato, ker so podeželske skupnosti tako zelo zaprte, da so že incestoidne. Zaprtost slepi. Evropa vrača ljudi, ki bežijo od tam, saj naj bi šlo za varno državo. Kaj jim bomo vzeli v zameno za nepovratno letalsko karto? Slepoto, pred katero bežijo? Jo bomo vzeli za svojo?
Bomo posvojili militantnost, ki jim ne omogoča življenja v domovini? Prav orožje je tisto, pred čemer bežijo, zakaj jih potem pričakamo z oklepniki namesto s toplim čajem? Že po nekaj izkušnjah, ki sem jih doživel ob beguncih, se mi včasih ob večjem hrupu v um prikrade spomin na zvok helikopterja. Kakšne asociacije dobivajo šele ti, ki smo jim ploskali ob arabski pomladi, a jih izdali, ko so jih začeli klati tudi s kemičnim orožjem.
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo, a hkrati prikimavate nižanju sredstev za kulturo. Ljubiti je mogoče na različne načine, nikoli ne obstaja ena sama, edina in prava ljubezen. Vi pravite, da ljubite domovino, povsem drugače jo je ljubil Kosovel, ki je zapisal:
“Ne daj mi usmiljenja,
bodi mi človek,
kot sem ti človek – jaz.”
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države ...
Razmislek Gorazda Rečnika, interpretirata Lidija Hartman in Aleksander Golja
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države.
Vaša vroča tema so smeti, ki ostajajo za njimi. Red mora biti – za vsako ceno. Pri nas še v TEŠ 6 ločujejo odpadke. Pa v nuklearki tudi, le da ne vedo, kam bi z njimi. Da bodo od beguncev začeli zahtevati, naj ločujejo odpadke, je bila sprva šala. Pozneje pa so nekatere organizacije res izjavile, da želijo begunce navaditi tudi na to. Pa naj še kdo reče, da nismo ekološko usmerjena država!
Spet boste rekli, kaj pa dolžnosti beguncev? Je njihova dolžnost, da pospravijo za seboj? Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.
Kapo dol pred prostovoljkami in prostovoljci, ki dajejo vse od sebe. Tudi pred policisti, ki znajo pokazati human obraz. Iskreno hvaležni so jim vsi, ki jim pomagajo, in tudi drugi, ki jim vlivajo upanje, da človeštvo le še ni povsem do konca izgubljeno. A to ne spreminja dejstva, da bi se oblast lahko lotila vprašanja drugače. Vedno obstajajo alternative in tudi zdaj so. Je kazanje s prstom na južno sosedo, ki usmerja ljudi čez mejo, res dostojno opravičilo za to, da Slovenija beguncem ne pomaga, dokler jih ne registrira? Da jim dolge ure odreka pravico do hrane, vode in zdravstvene oskrbe?
“Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.”
Težave beguncev primerjate s težavami prostovoljcev, policistov, vojakov, pa tudi tamkajšnjih trgovcev. Kot da bi šlo za tekmovanje, kdo je večja žrtev. To ni primerljivo. Je večja žrtev nekdo, ki že pet let živi v vojni, prehodi peklensko pot do sem in potem gleda svoje otroke, kako premočeni, lačni in žejni čakajo na tleh, da jih bodo odpeljali do zbirnega centra, kjer jim bodo zagotovili najnujnejše? Ali pa je večja žrtev domačin, ki ga motijo smeti v bližini njegovega doma in helikopter, ki preletava begunce in mu krati spanec? Je večja žrtev anketiranka na TV, ki meni, da bi se ti mladi fantje morali bojevati za svojo domovino? Na kateri strani? Tukaj ni uravnoteženosti.
Zgodbe teh, ki altruistično pomagajo noč in dan, ne smemo mešati z zgodbami beguncev, čeprav je res, da iste obraze policistov videvamo sredi noči v Rigoncah in sredi dneva v Brežicah. Videl sem namreč zelo humane poteze policistov, ki so begunce tolažili, jim pomagali, kolikor so le mogli in smeli. Videl pa sem tudi nekatere veliko manj humane poteze. Bi moral o njih molčati, ker so policisti preutrujeni in izgoreli? Kaj ste počeli vi, ko so sprejemali ZUJF? Ste morda pisali komentarje o ‘parazitskem javnem sektorju’? Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.
Če bi Evropa sredstva, ki jih zdaj porablja za reševanje begunske krize, namenila za odpis dela grških dolgov, bi bil položaj lahko drugačen. Toda pravila piše kapital, dolgove je treba odplačati, treba je privatizirati. Kapitalizem pred demokracijo. Pokroviteljsko ste zahtevali povrnitev vsakega centa. Zdaj zahtevate, da Grki begunce zadržijo na svojem ozemlju.
Vsaka akcija ima svojo reakcijo in tudi begunska kriza ima svoje vzroke. Evropa ima krvave roke. V sveži krvi si jih ne bo mogla oprati. Ta kriza se ni začela s prvim množičnim prihodom na naše meje, globalna begunska kriza traja že leta. So naši politiki razmišljali o Libanonu, o Jordaniji, državah z milijoni beguncev? Ne. Te države so daleč na zemljevidu, možnost, da bi begunci res prišli do nas, se ni zdela realna. Utapljali so se v Sredozemskem morju, politiki pa so svojo vest potolažili s Triglavom. So se držali vsaj dogovorov o razvojnem sodelovanju in v ta namen vlagali dogovorjena sredstva?
Niso. Toda o tem ne govorijo, v ospredje postavljajo delež proračuna, ki bi ga morali nameniti Natu. In da ne bo pomote – zaveza za razvojno sodelovanje nikakor ni primerljiva z deležem BDP, ki bi ga morali usmeriti v Nato. Posledice pa bi lahko bile veliko bolj preventivne, seveda, če bi se tudi druge države držale svojih zavez.
“Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.”
Za to, da bi težave začeli prostorsko reševati tam, kjer nastajajo, smo veliko prepozni. Posledice so tukaj in kažejo, da imamo težave tudi sami s sabo, s svojo identiteto in razumevanjem sveta okoli sebe. Tako priljubljeno je poudarjanje menda velikanskih kulturnih razlik, ki naj bi onemogočale integracijo teh ljudi v ‘našo’ evropsko kulturo. Ta ima tudi in nikakor ne samo krščanske korenine. Kdo nas je že naučil šteti do deset? In ali ne temelji Nova zaveza na zgodbi begunske družine, pred katero so vsi zapirali vrata? Pa menda ja ni na božičnem drevescu, ki vas bo, kljub tej krizi, kmalu spet odpeljalo v ekscesni svet potrošniške naslade, ostal samo in edino le še kič?!
Ko gledate begunce, vidite Islamsko državo, vidite grozljive posnetke, s katerimi vam je postregel splet. In vidite številke, da je moških več kot žensk in otrok. Vidite ‘zaupne obveščevalne podatke’, s katerimi grozijo posamezniki na spletu in tudi nekateri mediji. Nekateri vidimo ljudi, ki bežijo pred vojno, drugi vidite ljudi, ki bežijo v vojno. Ste pomislili na to, da bi se v tej množici ljudi zares lahko skril kakšen skrajnež, ali pa da ga boste s tem, ko ga stiskate v kot, sami ustvarili? Ste pomislili na to, da takega skrajneža ne more ustaviti niti najvišji Orbanov zid?
Fanatikov represija ne more ustaviti, v represiji se počutijo domače, v represiji so boljši od vas. Kaj bi naredili, če bi nekega dne – upam, da se to ne bo nikoli zgodilo – res prišlo do tega, da bi nekomu prekipelo in bi se začel vesti v skladu z vašimi projekcijami? Scenarija, ki ga je po 11. septembru podpirala tudi Slovenija, ne bi mogli ponoviti, saj je Sirija že porušena, razen teh ali onih vojakov vsi bežijo, tako da dodatno vojno maščevanje ne bi imelo pravega učinka. Nad kom bi se maščevali? Nad vsemi drugimi, ki so pribežali sem? Bi bili prizanesljivi do žensk in otrok? Bi uprizorili noč dolgih nožev, se znebili vseh, ki mislijo drugače, in naredili načrt za dokončno rešitev begunske krize?
“Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša.”
Pretiravam? Iskreno upam, da. Toda vi begunce primerjate z živalmi, pravite, da so še živali boljše od njih. Berite Jacquesa Semelina! Primerjanje z živalmi je skupni imenovalec vseh genocidov. Kjer koli so ga doživeli, si nihče ni upal niti pomisliti, da bi se zares lahko zgodil. In še tako trdne meje so v resnici zelo krhke. Opogumljajo vas politiki, ki javno nenehno poudarjajo varnostni vidik. Kaj hočejo od ljudi? So pozabili, kako hitro se je zgodil Ambrus? Kakšna je naslednja stopnja Ambrusa?
Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša. Toda v času, ki sem ga preživel med lačnimi in prezeblimi begunci, se ni prav nobeden do mene obnašal sovražno. Vsekakor pa sem zaznal veliko sovražnosti tistih, ki skrajnost posplošujete na begunce in jih kriminalizirate.
Da, med begunci niso samo Sirci. Ogromno je Iračanov, Afganistancev in tudi drugih. V Afganistanu se veliko otrok rodi slepih. To je zato, ker so podeželske skupnosti tako zelo zaprte, da so že incestoidne. Zaprtost slepi. Evropa vrača ljudi, ki bežijo od tam, saj naj bi šlo za varno državo. Kaj jim bomo vzeli v zameno za nepovratno letalsko karto? Slepoto, pred katero bežijo? Jo bomo vzeli za svojo?
Bomo posvojili militantnost, ki jim ne omogoča življenja v domovini? Prav orožje je tisto, pred čemer bežijo, zakaj jih potem pričakamo z oklepniki namesto s toplim čajem? Že po nekaj izkušnjah, ki sem jih doživel ob beguncih, se mi včasih ob večjem hrupu v um prikrade spomin na zvok helikopterja. Kakšne asociacije dobivajo šele ti, ki smo jim ploskali ob arabski pomladi, a jih izdali, ko so jih začeli klati tudi s kemičnim orožjem.
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo, a hkrati prikimavate nižanju sredstev za kulturo. Ljubiti je mogoče na različne načine, nikoli ne obstaja ena sama, edina in prava ljubezen. Vi pravite, da ljubite domovino, povsem drugače jo je ljubil Kosovel, ki je zapisal:
“Ne daj mi usmiljenja,
bodi mi človek,
kot sem ti človek – jaz.”
Iz etra v knjigo in spet v eter. Prejšnji teden smo bili na uradni predstavitvi knjige o postherojskem vodenju profesorja Mihe Škerlavaja z ekonomske fakultete, ki je bil tudi naš strokovni sodelavec v oddajah Vodenje s posluhom. Mi smo teorijo prepletli s prakso, svoje izkušnje o vodenju pa sta na dogodku delila Maja Mikek iz podjetja Celtra in Jernej Česen iz Outfit7. Povzema Anja Hlača Ferjančič.
Maruša in Tina o tehnologiji in odbitih trikih, ki nam olajšajo življenje. Tokrat smo govorili o digitalnem detoxu. Bi mu po slovensko rekli digitalni odklop ali digitalno razstrupljanje? Kaj sploh je digitalni detox in zakaj bi se morali včasih vsi za nekaj časa odklopiti od družbenih omrežij, pa tudi novic in drugih informacij? V Odbite trike smo zato povabili Kajo Strniša, ki piše, vloga in bloga o psihologiji in duševnem zdravju ter soustvarja BRST psihologijo. Pripravila je veliko uporabnih nasvetov in odbitih trikov o odklopu od digitalnih tehnologij. Svoje nasvete o digitalnem odklopu so z nami delili tudi mladi in napredni uporabniki (digitalnih) tehnologij.
V prvih nekaj dneh vojne, ko je konec februarja Putinova Rusija napadla sosednjo Ukrajino, smo lahko zapazili osuple obraze prebivalcev Ukrajine, ki do zadnjega niso mogli verjeti, da bo do napada res prišlo. V izjavah je bilo čutiti nejevero, da jih je ravno bratski narod zasul z bombami- podobno pa smo novico o začetku vojne sprejemali tudi številni preostali Evropejci. Dolgoletni diplomat in večkratni veleposlanik dr. Andrej Benedejčič je v tistih dneh dočakal izid svoje knjige z naslovom Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo. V njej na 550-ih straneh obširno popiše ruski odnos do drugih, manjših slovanskih narodov, s tem pa pomaga dodatno razjasniti zgodovinsko podstat, podrobna ozadja in morebitne cilje te ruske agresije.
Tako kot vsi Slovenci tudi invalidi želimo stopiti na vrh gore, pravijo gibalno ovirani in eno redkih priložnosti, da svojo srčno željo uresničijo, za mnoge pomeni akcija Gibalno ovirani gore osvajajo, ali krajše: GOGO. Gre za akcijo, ki povezuje invalidske in humanitarne organizacije, krepi solidarnost, medgeneracijsko sodelovanje in prostovoljstvo ter skrb za naravo. Letos bo potekala tretjič, do konca septembra pa se bo zvrstilo 12 pohodov, prvi bo že 14. aprila na Plački stolp, in če se boste udeležili katerega izmed njih, le zagrabite kak 'štrik' invalidskega vozička, prostovoljcev je vedno premalo.
Vojna v Ukrajini prehaja v novo fazo, ruska vojska se je odločila za spremembo strategije. Sile, ki so proti ukrajinski prestolnici prodirale s severa, so preusmerili na vzhodno bojišče. Svet so obkrožili posnetki pobitih civilistov v kijevskem predmestju Buča, ki je bilo do nedavnega pod nadzorom ruskih sil. Z nekdanjim dopisnikom Miho Lamprehtom razmišljamo, zakaj so se Rusi odločili za premestitev sil na vzhod, kaj bi to lahko pomenilo za ukrajinski odpor in kakšne so možnosti za uspeh mirovnih pogajanj.
Ob dnevu slovenske zastave smo se z grafičnim oblikovalcem Tomatom Koširjem pogovarjali o tem, kako zastave komunicirajo z državljani: zakaj lahko slovensko hitro zamenjamo s kakšno drugo in kakšni sta po drugi strani sporočilnost in prepoznavnost ukrajinske zastave.
V Baltskih državah so si enotni, da je njihovo članstvo v severnoatlantskem zavezništvu Nato zagotovilo, ki jih brani pred morebitno vojaško invazijo iz Rusije. Estonija, Latvija in Litva so se, tako kot Slovenija, Natu pridružile leta 2004. V teh državah ob Baltskem morju, kot tudi na Poljskem, je Nato od leta 2017 prisoten v obliki tako imenovane Okrepljene prednje prisotnosti. V Latviji so tudi pripadniki Slovenske vojske. Reportaža iz vojaške baze Adaži, kjer se je v zadnjem času število vojakov povečalo.
Na Kongresnem trgu pred Univerzo v Ljubljani so raziskovalci in raziskovalke, ki so zaskrbljeni zaradi aktualnega dogajanja na področju visokega šolstva in znanosti na Shodu za znanost opozorili na nepremišljeno in politično motivirano ustanavljanje novih javnih raziskovalnih zavodov. Osrednji poudarek shoda slovenskih raziskovalk in raziskovalec je bil, da denar za naložbe v družbo znanja zaradi avtokratskega vodenja ministrstva, pristojnega za znanost, in vlade na sploh, odteka v vprašljive, z ničemer strokovno utemeljene strankarske projekte. Kamen spotike je želja po nerazumno hitrem postopku združitve novomeških zasebnih fakultet in visokošolskega zavoda, kar bi pripeljalo do ustanovitve nove, javne univerze.
Od prejšnjega ponedeljka je mogoče na Upravnih enotah po Sloveniji naročiti nove, biometrične osebne izkaznice. Več kot 20 tisoč vlog zanje so sprejeli prvih nekaj dni prejšnjega tedna in prve izkaznice naj bi začele prihajati na naslove naročnikov v začetku tega tedna. O tem in novih funkcionalnostih elektronske osebne izkaznice, ki omogoča elektronski podpis in elektronsko identifikacijo smo že poročali, ta teden pa se je vse skupaj malce zapletlo. To, da bodo nove osebne izkaznice prišle do naslovnikov z nekaj dnevno zamudo še ni največja težava, kajti vsaj še dva tedna ne bomo mogli uporabljati ne digitalnega podpisa ne elektronske identifikacije, vgrajene na čip nove kartice. Gost pogovora: Peter Grum, generalni direktor Direktorata za informatiko na Ministrstvu za javno upravo
Uroš Ocepek je učitelj, ki na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje poučuje strokovne module s področja računalništva. V okviru projekta "Učitelj sem! Učiteljica sem!" je zmagal na slovenskem izboru za najboljšega učitelja, jeseni pa bo Slovenijo predstavljal na svetovnem izboru za najboljšega učitelja Global Teacher Prize.
Evropa zaskrbljeno pogleduje proti položaju v Ukrajini, še posebno so pozorni v članicah EU, ki neposredno mejijo na Rusijo in so hkrati nekoč bile del Sovjetske zveze. Na pol poti med Varšavo in Sankt Peterburgom leži Daugavpils. Kljub temu, da šteje nekaj več kot 80 tisoč prebivalcev, je drugo največje latvijsko mesto, za prestolnico Rigo, ki je z več kot 600 tisočimi veliko večja. Daugavpils je stičišče dveh pomembnih železniških povezav in sicer med že omenjenima mestoma Varšavo in Sankt Peterburgom ter med Rigo in Minskom. Mimo teče najpomembnejša latvijska reka Daugava, ki se vije od Valdajskega hribovja v Rusiji ter se v Rigi izliva v Baltsko morje. Mesto je obiskal Gašper Andrinek.
Nova osebna izkaznica, ki jo v Sloveniji izdajajo od ponedeljka, je biometrična in elektronska. V primerjavi s staro je veliko več kot le klasičen osebni dokument za izkazovanje identitete in državljanstva ali potovalni dokument v države, ki omogočajo vstop z osebno izkaznico. Ne samo, da je na pogled precej drugačna kot stara, na čipu so zapisani biometrična podoba obraza in dva prstna odtisa, na njem pa so tudi kvalificirano potrdilo za elektronski podpis in dve sredstvi elektronske identifikacije. Na novi osebni izkaznici je tudi QR-koda za lažje poslovanje, v prihodnosti pa ji bodo dodali tudi druge funkcionalnosti, saj jo bo mogoče uporabiti kot kartico zdravstvenega zavarovanja. O težavah, ki jih imajo prve dni izdajanja in novih funkcionalnostih nove osebne izkaznice več z mag. Alenko Colja, vodjo Sektorja za registracijo prebivalstva in javne listine v Direktoratu za upravne notranje zadeve Ministrstva za notranje zadeve, in Petrom Grumom, generalnim direktorjem Direktorata za informatiko na Ministrstvu za javno upravo.
Včeraj so nevladniki opozorili na težavo Inštituta za ohranjanje naravne dediščine Lutra, ki še vedno čaka na sopodpis pogodbe ministra za okolje Andreja Vizjaka in sofinanciranje komunikacijsko-informacijskega projekta LIFE BEAVER.
Po dobrem mesecu dni vojne v Ukrajini je po podatkih Unicefa razseljenih že 4 milijone otrok – več kot polovica populacije otrok v državi. Ukrajinski otroci so v večini tudi na mejnem prehodu Zahony, kjer ukrajinsko-madžarsko mejo dnevno prestopi vsaj 1000 beguncev, na Madžarsko jih je vsega skupaj zadnjem mesecu prišlo že 400.000 tisoč. Tam sta bila pred dnevi Luka Hvalc in Jan Grilc.
V novi epizodi Odbitih trikov smo iskali zgodbe, povezane z deaktivacijo profilov na družabnih omrežjih. Zanimalo nas je, če ste si že kdaj deaktivirali profil ali ga celo izbrisali. Tini je uspelo, da je v navalu besa deaktivirala svoj Twitter profil. Sicer je pisalo, da se po tridesetih dneh profil izbriče, če pa se vmes vpišeš v profil, ga to ponovno aktivira, s tem pa se ohrani tudi uporabniški račun. Tina je potem pozabila na Twitter, račun so ji izbrisali, ker pa je imela nanj povezanih kar nekaj drugih službenih, je izgubila dostop še do njih. Kako zahtevno je sicer deaktivirati ali izbrisati profil iz omrežij Facebook, Twitter in Instagram? Kaj morate storiti, da pridete do Centra za pomoč uporabnikom, kjer vas nato lepo vodijo do gumba, ki končno omogoči izbris profila? Kaj se zgodi, ko izbrišeš profil?
Po dveh novinarskih konferencah pred pragom RTVja se je včeraj v Slovenskem Mladinskem gledališču, in ne pod domačo streho, kar je povedno, zgodila javna tribuna o razmerah na javni RTV Slovenija, ki sta jo pripravila koordinacija novinarskih sindikatov RTV Slovenija in Sindikat novinarjev Slovenije. Kot so oziroma smo v zadnjem obdobju večkrat opozorili novinarji in drugi delavci RTV Slovenija, v osrednji medijski hiši v državi vladajo nevzdržne razmere. V obeh organizacijah opozarjajo, da vodstvo ob podpori programskega in nadzornega sveta na hitro in mimo mnenj uredništev kadruje, siromaši program in straši z odpovedmi za izražena mnenja, ki mu ne ustrezajo.
Znanstvena monografija z naslovom Pravica do abortusa v Sloveniji je izšla konec lanskega leta in je – zgodovinsko gledano – nadaljevanje znamenite knjige Abortus – pravica do izbire!?, ki je izšla pred tridesetimi leti. Avtorice Ana Kralj, Tanja Rener, Vesna Leskošek, Metka Mencin in Mirjana Nastran Ule so v monografiji pripravile zgoščeno študijo družbenih okoliščin, ki so pogojevale rojstvo in razvoj reproduktivnih pravic v Sloveniji.
Marlies Schild je na slalomskih tekmah svetovnega pokala zmagovala kot po tekočem traku, avstrijsko javnost pa je navduševala tudi kot polovica "zlatega para" Schild-Raich. Marlies in Benjamin Raich sta še vedno navdušena smučarja, svojim trem otrokom skušata prenesti ljubezen do športa in narave. Ob koncu smučarske sezone bo Marlies Raich izpostavila največje zmagovalke in poraženke, govorila pa bo tudi o izzivih vrhunskih športnic.
O turbulentnem dogajanju v naši hiši smo ta teden že večkrat poročali, seveda ne zaradi nas ali posameznih imen, pač pa zaradi demokratičnega pomena, ki ga ima javni zavod RTV Slovenija. Naše stališče je, da tako kot na drugih področjih, profesionalno in objektivno poročamo in analiziramo, kaj se dogaja z upravljalskim delom na RTV-ju, kakšne poteze vlečejo generalni direktor in njegovi sodelavci, kako je z neodvisnostjo novinarstva. V preteklih dneh ste lahko v našem etru slišali tudi o protestih številnih zaposlenih, ki vodstvu očitajo tudi pravno sporne poteze in politično motivirana imenovanja, recimo urednika za nove medije MMC-ja. V Vročem mikrofonu smo gostili tudi akademika dr. Slavka Splichala. Spremljali pa smo tudi 2. redno sejo programskega sveta RTV Slovenija in se po njej, pogovarjali s predsednikom programskega sveta dr. Petrom Gregorčičem.
Mediji nas v 21. stoletju obkrožajo na vsakem koraku in tudi zato se pogosto znajdejo v središču javnih razprav. Tudi v teh dneh, ko poleg burnega dogajanja na javni RTV in v drugih medijih poteka tudi novinarski festival Naprej/Forward. Ta se je začel včeraj, na programu je bila tudi že tradicionalna okrogla miza Medijsko ogledalo, na kateri vedno sodelujejo posamezniki, ki se v medijih pojavljajo pogosto in imajo z novinarji nenehen stik. Namenjena je torej pogledu na delovanje medijev z druge strani. Nekaj poudarkov je s sodelujočimi zbral Jan Grilc.
Neveljaven email naslov