Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države ...
Razmislek Gorazda Rečnika, interpretirata Lidija Hartman in Aleksander Golja
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države.
Vaša vroča tema so smeti, ki ostajajo za njimi. Red mora biti – za vsako ceno. Pri nas še v TEŠ 6 ločujejo odpadke. Pa v nuklearki tudi, le da ne vedo, kam bi z njimi. Da bodo od beguncev začeli zahtevati, naj ločujejo odpadke, je bila sprva šala. Pozneje pa so nekatere organizacije res izjavile, da želijo begunce navaditi tudi na to. Pa naj še kdo reče, da nismo ekološko usmerjena država!
Spet boste rekli, kaj pa dolžnosti beguncev? Je njihova dolžnost, da pospravijo za seboj? Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.
Kapo dol pred prostovoljkami in prostovoljci, ki dajejo vse od sebe. Tudi pred policisti, ki znajo pokazati human obraz. Iskreno hvaležni so jim vsi, ki jim pomagajo, in tudi drugi, ki jim vlivajo upanje, da človeštvo le še ni povsem do konca izgubljeno. A to ne spreminja dejstva, da bi se oblast lahko lotila vprašanja drugače. Vedno obstajajo alternative in tudi zdaj so. Je kazanje s prstom na južno sosedo, ki usmerja ljudi čez mejo, res dostojno opravičilo za to, da Slovenija beguncem ne pomaga, dokler jih ne registrira? Da jim dolge ure odreka pravico do hrane, vode in zdravstvene oskrbe?
“Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.”
Težave beguncev primerjate s težavami prostovoljcev, policistov, vojakov, pa tudi tamkajšnjih trgovcev. Kot da bi šlo za tekmovanje, kdo je večja žrtev. To ni primerljivo. Je večja žrtev nekdo, ki že pet let živi v vojni, prehodi peklensko pot do sem in potem gleda svoje otroke, kako premočeni, lačni in žejni čakajo na tleh, da jih bodo odpeljali do zbirnega centra, kjer jim bodo zagotovili najnujnejše? Ali pa je večja žrtev domačin, ki ga motijo smeti v bližini njegovega doma in helikopter, ki preletava begunce in mu krati spanec? Je večja žrtev anketiranka na TV, ki meni, da bi se ti mladi fantje morali bojevati za svojo domovino? Na kateri strani? Tukaj ni uravnoteženosti.
Zgodbe teh, ki altruistično pomagajo noč in dan, ne smemo mešati z zgodbami beguncev, čeprav je res, da iste obraze policistov videvamo sredi noči v Rigoncah in sredi dneva v Brežicah. Videl sem namreč zelo humane poteze policistov, ki so begunce tolažili, jim pomagali, kolikor so le mogli in smeli. Videl pa sem tudi nekatere veliko manj humane poteze. Bi moral o njih molčati, ker so policisti preutrujeni in izgoreli? Kaj ste počeli vi, ko so sprejemali ZUJF? Ste morda pisali komentarje o ‘parazitskem javnem sektorju’? Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.
Če bi Evropa sredstva, ki jih zdaj porablja za reševanje begunske krize, namenila za odpis dela grških dolgov, bi bil položaj lahko drugačen. Toda pravila piše kapital, dolgove je treba odplačati, treba je privatizirati. Kapitalizem pred demokracijo. Pokroviteljsko ste zahtevali povrnitev vsakega centa. Zdaj zahtevate, da Grki begunce zadržijo na svojem ozemlju.
Vsaka akcija ima svojo reakcijo in tudi begunska kriza ima svoje vzroke. Evropa ima krvave roke. V sveži krvi si jih ne bo mogla oprati. Ta kriza se ni začela s prvim množičnim prihodom na naše meje, globalna begunska kriza traja že leta. So naši politiki razmišljali o Libanonu, o Jordaniji, državah z milijoni beguncev? Ne. Te države so daleč na zemljevidu, možnost, da bi begunci res prišli do nas, se ni zdela realna. Utapljali so se v Sredozemskem morju, politiki pa so svojo vest potolažili s Triglavom. So se držali vsaj dogovorov o razvojnem sodelovanju in v ta namen vlagali dogovorjena sredstva?
Niso. Toda o tem ne govorijo, v ospredje postavljajo delež proračuna, ki bi ga morali nameniti Natu. In da ne bo pomote – zaveza za razvojno sodelovanje nikakor ni primerljiva z deležem BDP, ki bi ga morali usmeriti v Nato. Posledice pa bi lahko bile veliko bolj preventivne, seveda, če bi se tudi druge države držale svojih zavez.
“Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.”
Za to, da bi težave začeli prostorsko reševati tam, kjer nastajajo, smo veliko prepozni. Posledice so tukaj in kažejo, da imamo težave tudi sami s sabo, s svojo identiteto in razumevanjem sveta okoli sebe. Tako priljubljeno je poudarjanje menda velikanskih kulturnih razlik, ki naj bi onemogočale integracijo teh ljudi v ‘našo’ evropsko kulturo. Ta ima tudi in nikakor ne samo krščanske korenine. Kdo nas je že naučil šteti do deset? In ali ne temelji Nova zaveza na zgodbi begunske družine, pred katero so vsi zapirali vrata? Pa menda ja ni na božičnem drevescu, ki vas bo, kljub tej krizi, kmalu spet odpeljalo v ekscesni svet potrošniške naslade, ostal samo in edino le še kič?!
Ko gledate begunce, vidite Islamsko državo, vidite grozljive posnetke, s katerimi vam je postregel splet. In vidite številke, da je moških več kot žensk in otrok. Vidite ‘zaupne obveščevalne podatke’, s katerimi grozijo posamezniki na spletu in tudi nekateri mediji. Nekateri vidimo ljudi, ki bežijo pred vojno, drugi vidite ljudi, ki bežijo v vojno. Ste pomislili na to, da bi se v tej množici ljudi zares lahko skril kakšen skrajnež, ali pa da ga boste s tem, ko ga stiskate v kot, sami ustvarili? Ste pomislili na to, da takega skrajneža ne more ustaviti niti najvišji Orbanov zid?
Fanatikov represija ne more ustaviti, v represiji se počutijo domače, v represiji so boljši od vas. Kaj bi naredili, če bi nekega dne – upam, da se to ne bo nikoli zgodilo – res prišlo do tega, da bi nekomu prekipelo in bi se začel vesti v skladu z vašimi projekcijami? Scenarija, ki ga je po 11. septembru podpirala tudi Slovenija, ne bi mogli ponoviti, saj je Sirija že porušena, razen teh ali onih vojakov vsi bežijo, tako da dodatno vojno maščevanje ne bi imelo pravega učinka. Nad kom bi se maščevali? Nad vsemi drugimi, ki so pribežali sem? Bi bili prizanesljivi do žensk in otrok? Bi uprizorili noč dolgih nožev, se znebili vseh, ki mislijo drugače, in naredili načrt za dokončno rešitev begunske krize?
“Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša.”
Pretiravam? Iskreno upam, da. Toda vi begunce primerjate z živalmi, pravite, da so še živali boljše od njih. Berite Jacquesa Semelina! Primerjanje z živalmi je skupni imenovalec vseh genocidov. Kjer koli so ga doživeli, si nihče ni upal niti pomisliti, da bi se zares lahko zgodil. In še tako trdne meje so v resnici zelo krhke. Opogumljajo vas politiki, ki javno nenehno poudarjajo varnostni vidik. Kaj hočejo od ljudi? So pozabili, kako hitro se je zgodil Ambrus? Kakšna je naslednja stopnja Ambrusa?
Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša. Toda v času, ki sem ga preživel med lačnimi in prezeblimi begunci, se ni prav nobeden do mene obnašal sovražno. Vsekakor pa sem zaznal veliko sovražnosti tistih, ki skrajnost posplošujete na begunce in jih kriminalizirate.
Da, med begunci niso samo Sirci. Ogromno je Iračanov, Afganistancev in tudi drugih. V Afganistanu se veliko otrok rodi slepih. To je zato, ker so podeželske skupnosti tako zelo zaprte, da so že incestoidne. Zaprtost slepi. Evropa vrača ljudi, ki bežijo od tam, saj naj bi šlo za varno državo. Kaj jim bomo vzeli v zameno za nepovratno letalsko karto? Slepoto, pred katero bežijo? Jo bomo vzeli za svojo?
Bomo posvojili militantnost, ki jim ne omogoča življenja v domovini? Prav orožje je tisto, pred čemer bežijo, zakaj jih potem pričakamo z oklepniki namesto s toplim čajem? Že po nekaj izkušnjah, ki sem jih doživel ob beguncih, se mi včasih ob večjem hrupu v um prikrade spomin na zvok helikopterja. Kakšne asociacije dobivajo šele ti, ki smo jim ploskali ob arabski pomladi, a jih izdali, ko so jih začeli klati tudi s kemičnim orožjem.
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo, a hkrati prikimavate nižanju sredstev za kulturo. Ljubiti je mogoče na različne načine, nikoli ne obstaja ena sama, edina in prava ljubezen. Vi pravite, da ljubite domovino, povsem drugače jo je ljubil Kosovel, ki je zapisal:
“Ne daj mi usmiljenja,
bodi mi človek,
kot sem ti človek – jaz.”
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države ...
Razmislek Gorazda Rečnika, interpretirata Lidija Hartman in Aleksander Golja
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države.
Vaša vroča tema so smeti, ki ostajajo za njimi. Red mora biti – za vsako ceno. Pri nas še v TEŠ 6 ločujejo odpadke. Pa v nuklearki tudi, le da ne vedo, kam bi z njimi. Da bodo od beguncev začeli zahtevati, naj ločujejo odpadke, je bila sprva šala. Pozneje pa so nekatere organizacije res izjavile, da želijo begunce navaditi tudi na to. Pa naj še kdo reče, da nismo ekološko usmerjena država!
Spet boste rekli, kaj pa dolžnosti beguncev? Je njihova dolžnost, da pospravijo za seboj? Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.
Kapo dol pred prostovoljkami in prostovoljci, ki dajejo vse od sebe. Tudi pred policisti, ki znajo pokazati human obraz. Iskreno hvaležni so jim vsi, ki jim pomagajo, in tudi drugi, ki jim vlivajo upanje, da človeštvo le še ni povsem do konca izgubljeno. A to ne spreminja dejstva, da bi se oblast lahko lotila vprašanja drugače. Vedno obstajajo alternative in tudi zdaj so. Je kazanje s prstom na južno sosedo, ki usmerja ljudi čez mejo, res dostojno opravičilo za to, da Slovenija beguncem ne pomaga, dokler jih ne registrira? Da jim dolge ure odreka pravico do hrane, vode in zdravstvene oskrbe?
“Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.”
Težave beguncev primerjate s težavami prostovoljcev, policistov, vojakov, pa tudi tamkajšnjih trgovcev. Kot da bi šlo za tekmovanje, kdo je večja žrtev. To ni primerljivo. Je večja žrtev nekdo, ki že pet let živi v vojni, prehodi peklensko pot do sem in potem gleda svoje otroke, kako premočeni, lačni in žejni čakajo na tleh, da jih bodo odpeljali do zbirnega centra, kjer jim bodo zagotovili najnujnejše? Ali pa je večja žrtev domačin, ki ga motijo smeti v bližini njegovega doma in helikopter, ki preletava begunce in mu krati spanec? Je večja žrtev anketiranka na TV, ki meni, da bi se ti mladi fantje morali bojevati za svojo domovino? Na kateri strani? Tukaj ni uravnoteženosti.
Zgodbe teh, ki altruistično pomagajo noč in dan, ne smemo mešati z zgodbami beguncev, čeprav je res, da iste obraze policistov videvamo sredi noči v Rigoncah in sredi dneva v Brežicah. Videl sem namreč zelo humane poteze policistov, ki so begunce tolažili, jim pomagali, kolikor so le mogli in smeli. Videl pa sem tudi nekatere veliko manj humane poteze. Bi moral o njih molčati, ker so policisti preutrujeni in izgoreli? Kaj ste počeli vi, ko so sprejemali ZUJF? Ste morda pisali komentarje o ‘parazitskem javnem sektorju’? Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.
Če bi Evropa sredstva, ki jih zdaj porablja za reševanje begunske krize, namenila za odpis dela grških dolgov, bi bil položaj lahko drugačen. Toda pravila piše kapital, dolgove je treba odplačati, treba je privatizirati. Kapitalizem pred demokracijo. Pokroviteljsko ste zahtevali povrnitev vsakega centa. Zdaj zahtevate, da Grki begunce zadržijo na svojem ozemlju.
Vsaka akcija ima svojo reakcijo in tudi begunska kriza ima svoje vzroke. Evropa ima krvave roke. V sveži krvi si jih ne bo mogla oprati. Ta kriza se ni začela s prvim množičnim prihodom na naše meje, globalna begunska kriza traja že leta. So naši politiki razmišljali o Libanonu, o Jordaniji, državah z milijoni beguncev? Ne. Te države so daleč na zemljevidu, možnost, da bi begunci res prišli do nas, se ni zdela realna. Utapljali so se v Sredozemskem morju, politiki pa so svojo vest potolažili s Triglavom. So se držali vsaj dogovorov o razvojnem sodelovanju in v ta namen vlagali dogovorjena sredstva?
Niso. Toda o tem ne govorijo, v ospredje postavljajo delež proračuna, ki bi ga morali nameniti Natu. In da ne bo pomote – zaveza za razvojno sodelovanje nikakor ni primerljiva z deležem BDP, ki bi ga morali usmeriti v Nato. Posledice pa bi lahko bile veliko bolj preventivne, seveda, če bi se tudi druge države držale svojih zavez.
“Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.”
Za to, da bi težave začeli prostorsko reševati tam, kjer nastajajo, smo veliko prepozni. Posledice so tukaj in kažejo, da imamo težave tudi sami s sabo, s svojo identiteto in razumevanjem sveta okoli sebe. Tako priljubljeno je poudarjanje menda velikanskih kulturnih razlik, ki naj bi onemogočale integracijo teh ljudi v ‘našo’ evropsko kulturo. Ta ima tudi in nikakor ne samo krščanske korenine. Kdo nas je že naučil šteti do deset? In ali ne temelji Nova zaveza na zgodbi begunske družine, pred katero so vsi zapirali vrata? Pa menda ja ni na božičnem drevescu, ki vas bo, kljub tej krizi, kmalu spet odpeljalo v ekscesni svet potrošniške naslade, ostal samo in edino le še kič?!
Ko gledate begunce, vidite Islamsko državo, vidite grozljive posnetke, s katerimi vam je postregel splet. In vidite številke, da je moških več kot žensk in otrok. Vidite ‘zaupne obveščevalne podatke’, s katerimi grozijo posamezniki na spletu in tudi nekateri mediji. Nekateri vidimo ljudi, ki bežijo pred vojno, drugi vidite ljudi, ki bežijo v vojno. Ste pomislili na to, da bi se v tej množici ljudi zares lahko skril kakšen skrajnež, ali pa da ga boste s tem, ko ga stiskate v kot, sami ustvarili? Ste pomislili na to, da takega skrajneža ne more ustaviti niti najvišji Orbanov zid?
Fanatikov represija ne more ustaviti, v represiji se počutijo domače, v represiji so boljši od vas. Kaj bi naredili, če bi nekega dne – upam, da se to ne bo nikoli zgodilo – res prišlo do tega, da bi nekomu prekipelo in bi se začel vesti v skladu z vašimi projekcijami? Scenarija, ki ga je po 11. septembru podpirala tudi Slovenija, ne bi mogli ponoviti, saj je Sirija že porušena, razen teh ali onih vojakov vsi bežijo, tako da dodatno vojno maščevanje ne bi imelo pravega učinka. Nad kom bi se maščevali? Nad vsemi drugimi, ki so pribežali sem? Bi bili prizanesljivi do žensk in otrok? Bi uprizorili noč dolgih nožev, se znebili vseh, ki mislijo drugače, in naredili načrt za dokončno rešitev begunske krize?
“Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša.”
Pretiravam? Iskreno upam, da. Toda vi begunce primerjate z živalmi, pravite, da so še živali boljše od njih. Berite Jacquesa Semelina! Primerjanje z živalmi je skupni imenovalec vseh genocidov. Kjer koli so ga doživeli, si nihče ni upal niti pomisliti, da bi se zares lahko zgodil. In še tako trdne meje so v resnici zelo krhke. Opogumljajo vas politiki, ki javno nenehno poudarjajo varnostni vidik. Kaj hočejo od ljudi? So pozabili, kako hitro se je zgodil Ambrus? Kakšna je naslednja stopnja Ambrusa?
Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša. Toda v času, ki sem ga preživel med lačnimi in prezeblimi begunci, se ni prav nobeden do mene obnašal sovražno. Vsekakor pa sem zaznal veliko sovražnosti tistih, ki skrajnost posplošujete na begunce in jih kriminalizirate.
Da, med begunci niso samo Sirci. Ogromno je Iračanov, Afganistancev in tudi drugih. V Afganistanu se veliko otrok rodi slepih. To je zato, ker so podeželske skupnosti tako zelo zaprte, da so že incestoidne. Zaprtost slepi. Evropa vrača ljudi, ki bežijo od tam, saj naj bi šlo za varno državo. Kaj jim bomo vzeli v zameno za nepovratno letalsko karto? Slepoto, pred katero bežijo? Jo bomo vzeli za svojo?
Bomo posvojili militantnost, ki jim ne omogoča življenja v domovini? Prav orožje je tisto, pred čemer bežijo, zakaj jih potem pričakamo z oklepniki namesto s toplim čajem? Že po nekaj izkušnjah, ki sem jih doživel ob beguncih, se mi včasih ob večjem hrupu v um prikrade spomin na zvok helikopterja. Kakšne asociacije dobivajo šele ti, ki smo jim ploskali ob arabski pomladi, a jih izdali, ko so jih začeli klati tudi s kemičnim orožjem.
Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo, a hkrati prikimavate nižanju sredstev za kulturo. Ljubiti je mogoče na različne načine, nikoli ne obstaja ena sama, edina in prava ljubezen. Vi pravite, da ljubite domovino, povsem drugače jo je ljubil Kosovel, ki je zapisal:
“Ne daj mi usmiljenja,
bodi mi človek,
kot sem ti človek – jaz.”
Portualska kuharska mojstra Mauro Loureiro in Abilio Guerreiro sta prejšnji teden v okviru programa Erasmus+ kot mentorja gostovala na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor. Med drugim sta pripravilia najznamenitejšo portugalsko slaščico pasteis de nata in spoznavala slovenske. Preizkusila sta se tudi v peki potiice. IIn kako si na Portugalskem zasladijo praznike?
Iskali smo ljudi, ki imajo vsak dan Božič. Ne, ni napaka. Vemo, da se praznik piše z malo začetnico. Poiskali smo namreč tiste, ki imajo božič v priimku. Z nami so delil najzabavnejše in najsimpatičnejše prigode.
Trideset let po izidu prvega samostojnega CD-ja prekmurskega godca Vlada Kreslina Namesto koga roža cveti ga je Založba kvalitetnih programov RTV Slovenija izdala tudi na dvojni vinilni plošči v ročno oštevilčeni nakladi tisoč primerkov z zanimivo arhivsko dokumentacijo in s priloženo pretočno kodo. Več o tistem času in glasbi na plošči pa njen protagonist in glasbeni urednik Jernej Vene.
Preverjali smo vaše poznavanje odlokov, ki smo jih bili deležni od marca lani. V prvem krogu v interaktivnem kvizu smo zastavili 5 vprašanj. Igralca, ki sta najhitreje in najbolj pravilno odgovorila na največ vprašanj, sta si prislužila mesto v velikem finalu. Pomerila sta se iz slušalke v slušalko, vmes pa Andrej in Miha.
Solo andar (Samo hoditi) je ime nove skladbe in hkrati ime koncertnega sklopa v Klubu Cankarjevega doma, ki ga danes zvečer (ob 20-ih) pripravlja zasedba Sentido project. Glasbeno-plesni projekt, v katerem se flamenko sreča z jazzom, R'N'B-jem in popom, ponuja docela novo odrsko izkušnjo. Pogovarjali smo se s članoma Sentido project in hkrati avtorjema nove pesmi Solo andar, pevko in plesalko Urško Centa (besedilo) ter basistom Tadejem Kamplom (glasba).
Dan slovenskega znakovnega jezika je od letošnjega junija na pobudo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije vpisan v slovensko ustavo, kar pomeni, da je priznan kot samostojen in avtohton jezik. Z željo, da bi poudarili pomen nadaljnjega razvoja slovenskega znakovnega jezika, ki trenutno obsega le okrog 21 tisoč kretenj, in zagotovili dostopnost v vseh sferah življenja, predvsem pri izobraževanju, je zveza ob dnevu slovenskega znakovnega jezika ustvarila dokumentarni film 62.a, v katerem pretresljive osebne izpovedi odstirajo, kako je prepoved rabe maternega jezika v izobraževanju usodno zaznamovala gluho jezikovno manjšino. Na oder prihaja tudi stand-up komedija Decibel-ga, v kateri nastopajo tudi gluhi igralci. Predvajan bo glasbeni videospot Verjemi vase, ki je v celoti dostopen ljudem z izgubo sluha. Osrednje sporočilo zveze je, da si želijo vključujoče družbe oziroma dostopnost na vseh področjih življenja, pove Tina Grošelj iz Zveze društev gluhih in naglušnih ter scenaristka dokumentarnega filma 62.a
Ker Val 202 z novim leto vstopa v petdeseto pot okoli sonca, je pravično in bogu všečno, da prehod v zahodno etapo obstoja ustrezno obeležimo. Ker pa Val 202 ni iz Vodic, čeprav ga tam tudi lovijo, smo na pomoč poklicali antropologa dr. Dana Podjeda. Pojasni tradicijo prehodov v zrela leta in nam svetuje, kak mlaj naj mu postavimo in kak verz naj mu vžgemo v uro, narejeno iz štora pokljuškega macesna.
Vsako leto si obljubimo, da se pri družinski večerji ne bomo pogovarjali o politiki, ker se bomo skregali. Pa se. Pogovarjamo in skregamo. Zakaj? Je to slovenska posebnost? Odgovarja Andraž Zorko, analitik, poznavalec družbe in politike.
Vsako leto si rečemo, da ne bomo čakali na zadnji trenutek in se potem, glej, glej, glej, 24. decembra zalotimo v izropani trgovini, na lovu za večerjo in darili. Velikokrat se zatečemo tudi na bencinski servis. Kaj vse pa tam iščemo in kupujemo, pove Ines Ćeman, zaposlena na Petrolu.
Zakaj in kako poskrbeti, da bo božična zvezda preživela, smo vprašali kemika in ljubiteljskega botanika Jana Robina.
Mednarodni projekt Disko šola, v katerega so bili vključeni otroci iz Osnovne šole III v Murski Soboti, je pri nas koordinirala Sara Božanič z Inštituta za transmedijski dizajn. Osnovna ideja je bila skupno sodelovanje od 10 do 14- letnih učencev pri snovanju besedil in glasbe ter končnega snemanja male vinilne plošče z dvema avtorskima skladbama.
Po sobotni jeseniški premieri bo danes ljubljanska premiera predstave Zgodbe grde deklice. Uprizoritev, ki je namenjena otrokom in najstnikom, njihovim staršem in učiteljem, je plod sodelovanja producenta ŠKUC gledališča z Zavodom Kolaž in prvič tudi z jeseniškim Gledališčem Toneta Čufarja. Zgodbe grde deklice, po besedilu francoskega avtorja, igralca in režiserja Juliena Daillerja, so predstava o samopodobi najstnikov, starih od osem do dvanajst let.
Novomeški škof dr. Andrej Saje je do leta 2013 vodil ekspertno skupino za reševanje primerov spolnih zlorab. Pravi, da je Katoliška cerkev naredila že veliko na področju spolnih zlorab– na ravni predpisov.
Naše gostinstvo se že nekaj let spopada s pomanjkanjem kadra, epidemija pa je kadrovske težave še dodatno povečala. Čeprav je država tej panogi v tem času pomagala, zaznavajo namreč še večji odliv kadra v sosednje države kot pred to krizo, tudi sicer pa je zanimanje za delo v tej panogi vse manjše. Zakaj so gostinski poklici pri nas vse manj cenjeni, je v sosednji Avstriji res bolj rožnato in kaj bi bile rešitve za nastale razmere, v prispevku naše mariborske kolegice - Nataše Kuhar.
Zimski obisk gora zaradi nižjih temperatur, krajših dni in specifičnih snežnih razmer zahteva natančno načrtovanje, pridobivanje informacij s terena, ustrezno opremo, sposobnost dobre orientacije in pravilnega gibanja, predvsem pa veliko mero spoštovanja do gora, so poudarili organizatorji novinarske konference, ki jo je ob začetku zimske planinske sezone organizirala Planinska zveza Slovenije. Dogodek se je začel ob vznožju Velike Planine in se po večurnem pohodu z demonstracijo uporabe opreme končal na Domžalskem domu, vmes pa se je dogodilo marsikaj, tudi močan veter in sprožitev plazu.
Doktorica Jana Javornik je družboslovka v najbolj interdisciplinarnem pomenu besede. Doma je v številnih akademskih okoljih od Združenega kraljestva do Švedske in južne Azije. Kot profesorica in raziskovalka deluje na področju primerjalnih metodologij analize javnih politik ter na področju zaposlovanja in delovnih razmerij. O spremenjenih razmerah na trgu dela po pandemiji, o razumevanju znanosti, o sodelovanju znanosti in politike, o občutku utesnjenosti pri nas in o tem, kam bi danes še lahko umestili koncept pravičnosti, se je z doktorico Jano Javornik pogovarjala Nataša Štefe.
Pred dnevi je pod okriljem založbe Učila izšla Obljubljena dežela, obsežna avtobiografija nekdanjega ameriškega predsednika Baraka Obame. V izvirniku je v ZDA izšla pred skoraj natanko enim letom in takoj začela podirati bralno-prodajne rekorde in kljub temu, da je izšla na koncu leta, brez težav prebila na lestvico 10 najbolj prodajanih knjig v ZDA v lanskem letu. Obama je spisal že dve uspešnici - Sanje mojega očeta in Pogum za upanje, ki pa sta bolj kot biografiji niz misli Baraka Obame o rasnih vprašanjih, dediščini in ameriškem snu. V aktualni knjigi pa nas gostobesedno popelje v Belo hišo, pa krizni štab, na pogajanja na Bližnji vzhod ter nam iskreno, mestoma duhovito predstavi dvome vase in svoje sposobnosti, ki so ga spreletavali, ko se je soočal z lastnimi omejitvami in z največjimi globalnimi izzivi hkrati.
Kako je živeti v tihem mestu, ki ga s svojim hrupom ne obremenjuje promet? Kako spodbuditi prehod k električnim avtomobilom in kolesom? Pogovarjamo se z Markom Marovtom, Slovencem, ki že šest let živi v Oslu in od blizu spremlja prehod k električnim vozilom. Tudi sam je aktivno vključen v ta prehod, dela namreč v podjetju, ki organizira skupno rabo električnih koles. Med drugim izvemo tudi, kako je na severu Evrope z izposojo koles pozimi in kdaj kolesa dobijo tudi žebljičke na gumah. Marko Marovt ima v Oslu skupaj s prijatelji tudi kolesarski lokal in delavnico, tam se je z njim srečal Jan Grilc.
Danes je potekala spletna razprava o spolnem nadlegovanju v znanosti pod naslovom Obravnava spolnega nadlegovanja v znanstvenem prostoru - kaj se zgodi po prijavi? Kot je povedala dr. Vesna Leskošek, profesorica s Fakultete za socialno delo in članica komisije za enakost v znanosti, ki je svetovalno telo Ministrstva za znanost, izobraževanje in šport, se tudi zaradi nejasnih postopkov po prijavi zgodi premalo. "Kar je velika zasluga oseb, ki so se pred enim letom izpostavile, pa tega niti ne vedo je, da lahko pogumu posameznic, ki so spregovorile, pripišemo to, da danes o spolnem nadlegovanju govorimo veliko več, da imamo razpisane ciljne raziskovalne programe, da se s tem ukvarja Komisija za enake možnosti na področju znanosti in mnoge druge institucije. Zdi se mi, da se je ta preskok zgodil, a pri tem moramo vedeti, da to v dovolj veliki meri še ne koristi osebam, ki prijavijo tako dejanje. Čaka nas še, da postopke tudi uredimo."
Neveljaven email naslov