Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Anuška Delič priporoča knjigo Mesto Sanjajočih knjig nemškega avtorja Walterja Moersa.
Anuška Delić ne bi bila Anuška, če se ne bi poglobila v vrstice ene debelejših knjig. Za branje v viseči mreži priporoča delo nemškega mladinskega pisatelja in karikaturista avtorja Walterja Moersa: Mesto sanjajočih knjig.
“Ta pravljica za odrasle, kot jo poimenuje Anuška Delić, se mi zdi super za počitniško čtivo, ker te res potegne v dogajanje.”
Mesto sanjajočih knjig je že tretje delo iz serije knjig o fantazijski deželi Zamoniji. To deželo poznamo iz dela 13 ½ življenj kapitana Sinjedlakca (2000) ter Moersovega drugega romana Rumo & Čudeži v temi (2009).
“Odlična za ležerno branje, ki pa ni pogrošno. Odličen roman, zgodba čisto prevzame, na trenutke strašljiva, zelo zabavna, čisti užitek za branje.”
Zgodba reptila, kot mu reče Anuška – lintverna Blagoradu Basnodolskega nas popelje na pot skozi mesto sanjajočih knjig Bukvane, v katerem mrgoli nenavadnih bitij in prigod. Avtor svoja dela ilustrira sam in tudi zato knjiga pritegne.
“Prevod je odličen.”
Knjigo je mojstrsko prevedla Stana Anželj.
“Je kar »špeh«, čez 400 strani ima. Jaz sem jo prebrala na dušek, no 450 strani na dušek pomeni branje več dni.”
“Seveda je prostor tudi za razmišljanje saj vsebuje veliko referenc na avtorje književnosti in literarne teorije. Vredno jo bo še enkrat prebrati.”
Tako kot je vredno še enkrat prebrati novinarsko raziskovalno delo Anuške Delić. V zadnjem času je razkrivala panamske dokumente, hobotnice ter skrite mreže očitno ujetih vidnejših nosilcev moči v naši državi ali z njimi tesno povezanimi guruji denarja, ki so na naslov DURS-a pozabili poslati pozdrave iz morja. Velika zgodba in zmaga za novinarstvo se je zgodila ravno z njeno oprostitvijo v sodnem pregonu zaradi domnevne objave tajnih podatkov Sove.
Anuška Delič priporoča knjigo Mesto Sanjajočih knjig nemškega avtorja Walterja Moersa.
Anuška Delić ne bi bila Anuška, če se ne bi poglobila v vrstice ene debelejših knjig. Za branje v viseči mreži priporoča delo nemškega mladinskega pisatelja in karikaturista avtorja Walterja Moersa: Mesto sanjajočih knjig.
“Ta pravljica za odrasle, kot jo poimenuje Anuška Delić, se mi zdi super za počitniško čtivo, ker te res potegne v dogajanje.”
Mesto sanjajočih knjig je že tretje delo iz serije knjig o fantazijski deželi Zamoniji. To deželo poznamo iz dela 13 ½ življenj kapitana Sinjedlakca (2000) ter Moersovega drugega romana Rumo & Čudeži v temi (2009).
“Odlična za ležerno branje, ki pa ni pogrošno. Odličen roman, zgodba čisto prevzame, na trenutke strašljiva, zelo zabavna, čisti užitek za branje.”
Zgodba reptila, kot mu reče Anuška – lintverna Blagoradu Basnodolskega nas popelje na pot skozi mesto sanjajočih knjig Bukvane, v katerem mrgoli nenavadnih bitij in prigod. Avtor svoja dela ilustrira sam in tudi zato knjiga pritegne.
“Prevod je odličen.”
Knjigo je mojstrsko prevedla Stana Anželj.
“Je kar »špeh«, čez 400 strani ima. Jaz sem jo prebrala na dušek, no 450 strani na dušek pomeni branje več dni.”
“Seveda je prostor tudi za razmišljanje saj vsebuje veliko referenc na avtorje književnosti in literarne teorije. Vredno jo bo še enkrat prebrati.”
Tako kot je vredno še enkrat prebrati novinarsko raziskovalno delo Anuške Delić. V zadnjem času je razkrivala panamske dokumente, hobotnice ter skrite mreže očitno ujetih vidnejših nosilcev moči v naši državi ali z njimi tesno povezanimi guruji denarja, ki so na naslov DURS-a pozabili poslati pozdrave iz morja. Velika zgodba in zmaga za novinarstvo se je zgodila ravno z njeno oprostitvijo v sodnem pregonu zaradi domnevne objave tajnih podatkov Sove.
Ne zgodi se pogosto, da bi se imena slovenskih znanstvenikov zasvetila v kateri izmed prestižnih revij družine Nature, a pred približno mesecem dni se je.
O največji nagradi, ki so jo slovenski arhitekti kadarkoli doslej dosegli v svetu.
Škandal pri umetnostnem drsanju, ki ga je s prve roke spremljala Slovenka, Tjaša Andree Prosenc.
V Vancouvru je eden od letošnjih slovenskih upov za olimpijsko medaljo nastopal še za drugo državo, svojo domovino. Govorimo seveda o Jakovu Faku, ki pa je bil že pred prejšnjimi igrami na nek način član slovenske reprezentance. Z njo je ves čas treniral in bil deležen polne podpore tudi ob tem, ko je v šprintu Klemenu Bauerju odnesel bronasto medaljo.
Jazz glasbenik Igor Matković o svojem ustvarjanju in pomanjkanju institucionalne ureditve področja organizacije in promocije glasbenikov
Norvežan je na treh nastopih v Albertvillu, Lillehammerju in Naganu zbral 12 medalj, od tega osem zlatih.
S 15 zmagami v svetovnem pokalu in dvema kristalnima globusoma še vedno najboljši slovenski skakalec vseh časov. V letih 1997 in 1998 je bil v šampionski formi, a v Naganu ni prišel do olimpijskega odličja. Na svoj, oziroma bolje rečeno moštveni olimpijski trenutek je moral počakati še štiri leta in se po kriznih sezonah z reprezentanti v Salt Lake Cityu veselil brona.
Legendarni Bojan Križaj je bil najbližje olimpijski medalji v Lake Placidu leta 1980. V veleslalomu je medaljo zgrešil za dve stotinki, v slalomu pa je v čudnih okoliščinah odstopil.
Slovenski smučarski tekači imajo dolgo zgodovino nastopanja na zimskih olimpijskih igrah. Najbolj pa izstopa seveda bronasta medalja Petre Majdič v Vancouvru leta 2009, ki je imela skoraj tragično predigro ...
Neveljaven email naslov