Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svetovalnici za migrante imajo poleti še več dela kot sicer. K njim prihajajo izkoriščani in izgoreli delavci, migranti, prosilci za azil, tujci, ki imajo težave s togo administracijo.
Goran Lukić poudarja, da je v svetovalnici član vedno na prvem mestu.
"V Sloveniji imamo dva trga dela. Eden spoštuje delovno zakonodajo, drugi pa jo ignorira. Ta prepad je vse večji in bo še huje."
Svetovalnica za migrante je društvo, zagovorniška in članska organizacija, v kateri je, kot pravi Goran Lukić, član na prvem mestu. Svoje delovanje financirajo s članarinami in z donacijami.
Poletje se pri njih nič ne pozna, telefoni zvonijo, k njim ne prihajajo le ekonomski migranti, temveč tudi prosilci za azil, ki imajo težave s postopkom, tujci, ki so padli v kolesje administracije in imajo probleme pri pridobivanju dokumentacije. “Težave se poglabljajo in širijo,” razlaga Lukić. Na drugi strani pa so institucije zelo okorne.
“Ko opozoriš na težavo, je prvi refleks institucije, da te prepričuje, kako težave ni. Ustanove v Sloveniji nimajo stališč, imajo le izvedbeno funkcijo nekega organa, ki je nad njimi.”
Kaj potem delajo, se sprašuje Goran Lukić: “Predstavljajte si migranta, ki pride v Slovenijo. Pošiljajo ga na zavod za zdravstveno zavarovanje, pa na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa na inšpektorat za delo in na tožilstvo. Saj ne ve več, kdo ga zafrkava.”
“Pričakoval sem, da se bo organizacija, kjer sem bil v službi, spreminjala, a je, na žalost, pogosto prevladala inercija. Zato smo začeli to zgodbo s Svetovalnico za migrante in niti trenutek ne obžalujem te svoje odločitve.”
“V Sloveniji imamo dva trga dela. Eden spoštuje delovno zakonodajo, drugi pa jo ignorira. Ta prepad je vse večji in bo še huje. Nisem optimist. Če se država ne bo zganila, bodo ta prostor zavzeli tisti delodajalci, ki ne spoštujejo delovne zakonodaje.” Ko delavcu rečejo, da bi moral prijaviti, tožiti delodajalca, ki jih izkorišča, ki krši njihove pravice, kakšna je reakcija?
“Nekateri najprej kar zamrznejo. Povemo mu, da ta delodajalec živi od njegovega dela, si kupuje svoje bmw-je od plače, ki je delavec nima. Zdaj naj se pa odloči, ali bo skrbel za njegovo ali za svojo družino. Če mu daš vedeti, da si delavec, ki ima pravice, ne pa enota za izkoriščanje, te bo primoran tako dojemati.”
“Ti projekti so zelo popularni, a do kam si upajo? Do politično korektnih plakatov, na katerih se vsi objemajo z eksotičnimi tujci, da bi pa financirali zagovorništvo, to pa ne. Država se raje umakne. Ne bo dajala javnega denarja, da se potem javne institucije toži …”
“V tem delu uživam. Pomembne so mi male zmage, ki so v resnici velike zmage.”
*pogovor v celoti
Svetovalnici za migrante imajo poleti še več dela kot sicer. K njim prihajajo izkoriščani in izgoreli delavci, migranti, prosilci za azil, tujci, ki imajo težave s togo administracijo.
Goran Lukić poudarja, da je v svetovalnici član vedno na prvem mestu.
"V Sloveniji imamo dva trga dela. Eden spoštuje delovno zakonodajo, drugi pa jo ignorira. Ta prepad je vse večji in bo še huje."
Svetovalnica za migrante je društvo, zagovorniška in članska organizacija, v kateri je, kot pravi Goran Lukić, član na prvem mestu. Svoje delovanje financirajo s članarinami in z donacijami.
Poletje se pri njih nič ne pozna, telefoni zvonijo, k njim ne prihajajo le ekonomski migranti, temveč tudi prosilci za azil, ki imajo težave s postopkom, tujci, ki so padli v kolesje administracije in imajo probleme pri pridobivanju dokumentacije. “Težave se poglabljajo in širijo,” razlaga Lukić. Na drugi strani pa so institucije zelo okorne.
“Ko opozoriš na težavo, je prvi refleks institucije, da te prepričuje, kako težave ni. Ustanove v Sloveniji nimajo stališč, imajo le izvedbeno funkcijo nekega organa, ki je nad njimi.”
Kaj potem delajo, se sprašuje Goran Lukić: “Predstavljajte si migranta, ki pride v Slovenijo. Pošiljajo ga na zavod za zdravstveno zavarovanje, pa na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa na inšpektorat za delo in na tožilstvo. Saj ne ve več, kdo ga zafrkava.”
“Pričakoval sem, da se bo organizacija, kjer sem bil v službi, spreminjala, a je, na žalost, pogosto prevladala inercija. Zato smo začeli to zgodbo s Svetovalnico za migrante in niti trenutek ne obžalujem te svoje odločitve.”
“V Sloveniji imamo dva trga dela. Eden spoštuje delovno zakonodajo, drugi pa jo ignorira. Ta prepad je vse večji in bo še huje. Nisem optimist. Če se država ne bo zganila, bodo ta prostor zavzeli tisti delodajalci, ki ne spoštujejo delovne zakonodaje.” Ko delavcu rečejo, da bi moral prijaviti, tožiti delodajalca, ki jih izkorišča, ki krši njihove pravice, kakšna je reakcija?
“Nekateri najprej kar zamrznejo. Povemo mu, da ta delodajalec živi od njegovega dela, si kupuje svoje bmw-je od plače, ki je delavec nima. Zdaj naj se pa odloči, ali bo skrbel za njegovo ali za svojo družino. Če mu daš vedeti, da si delavec, ki ima pravice, ne pa enota za izkoriščanje, te bo primoran tako dojemati.”
“Ti projekti so zelo popularni, a do kam si upajo? Do politično korektnih plakatov, na katerih se vsi objemajo z eksotičnimi tujci, da bi pa financirali zagovorništvo, to pa ne. Država se raje umakne. Ne bo dajala javnega denarja, da se potem javne institucije toži …”
“V tem delu uživam. Pomembne so mi male zmage, ki so v resnici velike zmage.”
*pogovor v celoti
V začetku sedemdesetih let so krajani na Bizeljskem sami začeli graditi vodovod in ga z leti, glede na potrebe, tudi širili, tako da je danes na lokalno omrežje priključenih že okoli tisoč uporabnikov. Vodovod je do nedavnega upravljala Krajevna skupnost, ki se je izkazala kot dober upravljalec. Zdaj pa je omrežje zadišalo občini, ki si ga je kljub nasprotovanju krajanov – lastnikov enostavno prilastila.
Na tokratni dobrodelni dražbi Vala 202 duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja dva loka za violončelo, s katerima sta Luka in Stjepan preigrala številne skladbe in na katera sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo.
S slovenskim reprezentantom in igralcem Miami Heat se je pogovarjal Franci Pavšer.
ob Dylan je končno sprejel Nobelovo nagrado za književnost. To ni spomin na prvi april, ameriški roker, ki je bil za Nobelovega nagrajaneca razglašen oktobra lani, je svojo diplomo in medaljo, potem ko se uradne podelitve ni udeležil, sprejel na zasebni slovenosti v Stockholmu v družbi dvanajstih članov akademije.
Aleksander Iskra je živi detektor za laži. Kako prepozna tihotapca in lažnivca, kaj bi storil z Martinom Krpanom danes in zakaj je zagovornik resnice v pogovoru na Valu 202!
Društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija je tudi letos pred kulturnim praznikom predstavilo stanje na področju nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev, predvsem ob dejstvu, da Ministrstvo za kulturo pripravlja nov kulturni model. Ob tej priložnosti se je Nataša štefe pogovarjala z Jurijem Krpanom, umetniškim vodjem Galerije Kapelica ter tudi članom upravnega odbora Društva asociacija.
Martin Rees, kozmolog in astrofizik, ki kot lord sedi tudi v zgornjem domu britanskega parlamenta, je bil več let tudi predsednik britanske Kraljeve družbe. Pogosto je premikal meje tega, kaj sodi v znanost. Po prepričanju je ateist, vendar s precej spoštovanja do religije, zaradi česar si je zaslužil kar nekaj očitkov. Zakaj verjame v obstoj multiverzuma, zakaj se boji znanstvenega napredka in kam v našem vesolju bi najraje potoval?
Ena od prelomnic, ki jo je prineslo leto 2016, je tudi članstvo Slovenije v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave. Kot pridruženi članici se nam obetajo nove priložnosti za povezovanje v znanosti, gospodarske in tudi izobraževalne možnosti. Seveda, če bomo znali vse to izkoristiti. Toda, kakšen je ta raziskovalni prostor, kadar se ga ne oklepa le fizika osnovnih delcev?
Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Ena od prelomnic, ki jo je prineslo leto 2016, je tudi članstvo Slovenije v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave. Kot pridruženi članici se nam obetajo nove priložnosti za povezovanje v znanosti, gospodarske in tudi izobraževalne možnosti. Seveda, če bomo znali vse to izkoristiti. Za post-praznično vzdušje hranimo še reportažo kolegice Maje Ratej iz cernovskih hodnikov. Torej, kakšen je ta raziskovalni prostor, kadar se ga ne oklepa le fizika osnovnih delcev?
V petkovem jutranjem žuru v slovo letu 2016 so Miha, Tadej, Mitja in Andrej s poslušalci izbrali alternativno ime meseca decembra, tistega, ki je najbolj odstopal od sicer prevladujočih praks v prazničnem času. To je Silvan Brglez, kovinar z Vranskega, ki je na Facebooku dokazal, da se tudi z nižjo plačo da preživeti praznike v slogu srednjega razreda. Za vsega 99 evrov si je okrog hiše napeljal 179 metrov novoletih lučk, obdaril vse sorodnike, v hladilnik pa zložil nadstandardno količino tatarskega, francoske, kokakole in majoneze. Za nameček je na kuponku uplenil še razvajanje za dva v Atomskih toplicah. Pravi, da je trik v pravi kombinatoriki Alibabe, kuponov, kartic in skrbnega spremljanja akcij.
Petek. Zadnji v letu 2016. Na Valu 202 so igrali Mi2, govorili pa štirje voditelji: Miha, Tadej, Mitja in Andrej.
Neveljaven email naslov