Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svetovalnici za migrante imajo poleti še več dela kot sicer. K njim prihajajo izkoriščani in izgoreli delavci, migranti, prosilci za azil, tujci, ki imajo težave s togo administracijo.
Goran Lukić poudarja, da je v svetovalnici član vedno na prvem mestu.
"V Sloveniji imamo dva trga dela. Eden spoštuje delovno zakonodajo, drugi pa jo ignorira. Ta prepad je vse večji in bo še huje."
Svetovalnica za migrante je društvo, zagovorniška in članska organizacija, v kateri je, kot pravi Goran Lukić, član na prvem mestu. Svoje delovanje financirajo s članarinami in z donacijami.
Poletje se pri njih nič ne pozna, telefoni zvonijo, k njim ne prihajajo le ekonomski migranti, temveč tudi prosilci za azil, ki imajo težave s postopkom, tujci, ki so padli v kolesje administracije in imajo probleme pri pridobivanju dokumentacije. “Težave se poglabljajo in širijo,” razlaga Lukić. Na drugi strani pa so institucije zelo okorne.
“Ko opozoriš na težavo, je prvi refleks institucije, da te prepričuje, kako težave ni. Ustanove v Sloveniji nimajo stališč, imajo le izvedbeno funkcijo nekega organa, ki je nad njimi.”
Kaj potem delajo, se sprašuje Goran Lukić: “Predstavljajte si migranta, ki pride v Slovenijo. Pošiljajo ga na zavod za zdravstveno zavarovanje, pa na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa na inšpektorat za delo in na tožilstvo. Saj ne ve več, kdo ga zafrkava.”
“Pričakoval sem, da se bo organizacija, kjer sem bil v službi, spreminjala, a je, na žalost, pogosto prevladala inercija. Zato smo začeli to zgodbo s Svetovalnico za migrante in niti trenutek ne obžalujem te svoje odločitve.”
“V Sloveniji imamo dva trga dela. Eden spoštuje delovno zakonodajo, drugi pa jo ignorira. Ta prepad je vse večji in bo še huje. Nisem optimist. Če se država ne bo zganila, bodo ta prostor zavzeli tisti delodajalci, ki ne spoštujejo delovne zakonodaje.” Ko delavcu rečejo, da bi moral prijaviti, tožiti delodajalca, ki jih izkorišča, ki krši njihove pravice, kakšna je reakcija?
“Nekateri najprej kar zamrznejo. Povemo mu, da ta delodajalec živi od njegovega dela, si kupuje svoje bmw-je od plače, ki je delavec nima. Zdaj naj se pa odloči, ali bo skrbel za njegovo ali za svojo družino. Če mu daš vedeti, da si delavec, ki ima pravice, ne pa enota za izkoriščanje, te bo primoran tako dojemati.”
“Ti projekti so zelo popularni, a do kam si upajo? Do politično korektnih plakatov, na katerih se vsi objemajo z eksotičnimi tujci, da bi pa financirali zagovorništvo, to pa ne. Država se raje umakne. Ne bo dajala javnega denarja, da se potem javne institucije toži …”
“V tem delu uživam. Pomembne so mi male zmage, ki so v resnici velike zmage.”
*pogovor v celoti
Svetovalnici za migrante imajo poleti še več dela kot sicer. K njim prihajajo izkoriščani in izgoreli delavci, migranti, prosilci za azil, tujci, ki imajo težave s togo administracijo.
Goran Lukić poudarja, da je v svetovalnici član vedno na prvem mestu.
"V Sloveniji imamo dva trga dela. Eden spoštuje delovno zakonodajo, drugi pa jo ignorira. Ta prepad je vse večji in bo še huje."
Svetovalnica za migrante je društvo, zagovorniška in članska organizacija, v kateri je, kot pravi Goran Lukić, član na prvem mestu. Svoje delovanje financirajo s članarinami in z donacijami.
Poletje se pri njih nič ne pozna, telefoni zvonijo, k njim ne prihajajo le ekonomski migranti, temveč tudi prosilci za azil, ki imajo težave s postopkom, tujci, ki so padli v kolesje administracije in imajo probleme pri pridobivanju dokumentacije. “Težave se poglabljajo in širijo,” razlaga Lukić. Na drugi strani pa so institucije zelo okorne.
“Ko opozoriš na težavo, je prvi refleks institucije, da te prepričuje, kako težave ni. Ustanove v Sloveniji nimajo stališč, imajo le izvedbeno funkcijo nekega organa, ki je nad njimi.”
Kaj potem delajo, se sprašuje Goran Lukić: “Predstavljajte si migranta, ki pride v Slovenijo. Pošiljajo ga na zavod za zdravstveno zavarovanje, pa na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa na inšpektorat za delo in na tožilstvo. Saj ne ve več, kdo ga zafrkava.”
“Pričakoval sem, da se bo organizacija, kjer sem bil v službi, spreminjala, a je, na žalost, pogosto prevladala inercija. Zato smo začeli to zgodbo s Svetovalnico za migrante in niti trenutek ne obžalujem te svoje odločitve.”
“V Sloveniji imamo dva trga dela. Eden spoštuje delovno zakonodajo, drugi pa jo ignorira. Ta prepad je vse večji in bo še huje. Nisem optimist. Če se država ne bo zganila, bodo ta prostor zavzeli tisti delodajalci, ki ne spoštujejo delovne zakonodaje.” Ko delavcu rečejo, da bi moral prijaviti, tožiti delodajalca, ki jih izkorišča, ki krši njihove pravice, kakšna je reakcija?
“Nekateri najprej kar zamrznejo. Povemo mu, da ta delodajalec živi od njegovega dela, si kupuje svoje bmw-je od plače, ki je delavec nima. Zdaj naj se pa odloči, ali bo skrbel za njegovo ali za svojo družino. Če mu daš vedeti, da si delavec, ki ima pravice, ne pa enota za izkoriščanje, te bo primoran tako dojemati.”
“Ti projekti so zelo popularni, a do kam si upajo? Do politično korektnih plakatov, na katerih se vsi objemajo z eksotičnimi tujci, da bi pa financirali zagovorništvo, to pa ne. Država se raje umakne. Ne bo dajala javnega denarja, da se potem javne institucije toži …”
“V tem delu uživam. Pomembne so mi male zmage, ki so v resnici velike zmage.”
*pogovor v celoti
doc.dr.Marjetka Conradi priproča knjigo Tima Krabbeja- Kolesar (The rider)
Linnea Wartiovaara, devetnajstletna srednješolka iz Finske, se je s prijateljico letos odpravila z vozovnico “Interail” na pot po Evropi. Ena od njunih prvih postaj je bila Ljubljana, ki sta jo spoznavali z “občutkom in počasi”. Ujeli smo ju v parku Tivoli, med ležernim prebiranjem študijske literature in knjige Davida Nichollsa: One day.
Slovenski policisti so zaradi narave svojega dela pogosto v stresnih situacijah, a tragedija, v kateri izgubijo svojega sodelavca, globoko zareže tudi v njihove vrste, pravi Marjan Fank, generalni direktor slovenske policije.
Mirjam Gostinčar, socialna delavka in urednica cestnega časopisa Kralji ulice se pri svojem delu srečuje s številnimi oblikami duševnih stisk, ki so pogosto poglobljene še s socialnimi okoliščinami. Zato je med številnimi knjigami, ki jih prebira to poletje, izbrala Jedrt Lapuh Maležič: Težkomentalci, ki na sproščen in humoren način daje uvid v nekoliko manj poznani svet duševnih stisk.
Eva Mladenovič trenutno odkriva skrivnosti Portugalske, saj je na Iberski polotok za eno leto odšla na delo. V Kulturnem društvu Brdo Eva kot flavtistka in članica orkestra ter z izvajanjem vokalnih delavnic že dobrih deset let pomaga ohranjati srbsko kulturno dediščino in z njo seznanja tiste, ki je ne poznajo, ter predaja znanje in pesmi mlajšim rodovom. Poleg pesmi pa pod njene prste vedno znova priroma tudi kaka dobra knjiga. V času, ko je živela v Splitu, je spoznala dela Renata Baretića in se tudi bolje spoznala s hrvaškim jezikom.
Upokojeni vrhovni sodnik Vasilij Vasko Polič je tudi pisatelj, igralec in glasbenik. Napisal je že 23 leposlovnih knjig. V svojih zgodbah združuje erotiko, pravo, politiko, zgodovino, vesolje in še marsikaj. Pogovor z Vaskom Poličem – tudi o popku sveta.
V ljubljanskem Tehnološkem parku so odprli razstavo z naslovom »Zunaj laboratorija: revolucija v »naredi sam« znanosti« – gre za mednarodni projekt Sparks, v katerega je vključena tudi Hiša eksperimentov. Razstava, ki bo potovala po vseh članicah Unije, predstavlja zgodbe ljudi, ki odpirajo znanstvene raziskave javnosti in jih iz poklicnih laboratorijev usmerjajo v domove, delavnice in na dvorišča.
V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so odprli razstavo TBI: mladi, mesto in dediščina. V središču razstave je Idrija, oziroma, če povemo natančneje, vizije mladih o prihodnosti Idrije. Razstava je rezultat sodelovanja 30-ih mladih v mednarodnem projektu, ki se je povsem praktično lotil izzivov majhnega mesta v prihodnosti.
Dr. Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor, bere predvsem veliko strokovne literature, med ljubšimi žanri za prosti čas pa so že od nekdaj kriminalke. In za svoje priporočilo je izbrala trenutno eno večjih uspešnic tega žanra.
V poletnem času je predvsem pastir. Vroče poletne mesece v mestu je namreč zamenjal za prijetne temperature na Soriški planini, kjer dneve preživlja v družbi svojih 70 krav. Čeprav pravi, da pašnja zahteva celega človeka – vstaja ob 5. uri zjutraj, spat gre po deseti zvečer, pa vmes najde tudi čas za branje. In v branje priporoča avtorja, ki ga je po njegovem mnenju skoraj nemogoče brati.
Dr. Boris Kolar je ekotoksikolog, ki se ukvarja z okoljskimi tveganji. Je pa tudi pisatelj. Njegov prvi roman Iqball hotel, ki je pristal med prvo peterico nominirancev za nagrado Kresnik leta 2009, nas popelje v Afriko, ki je Borisu Kolarju še kako ljuba dežela. Ker zadnja leta, ko ima čas, bolj kot bere piše, je imel pri izbiri knjižnega namiga nekaj zadrege, a na koncu nam je dal tri. In tudi pri teh ni pozabil na Afriko.
Matjaž Manček je pomočnik direktorja za glasbeni program v Kinu Šiška. Na Valu 202 je že predstavljal svoj glasbeni okus, tokrat ponuja poletno branje. Ne mara lahkotnega dopustniškega branja in kljub uporabi e-bralnikov raje prebere knjigo.
Neveljaven email naslov