Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Drsanje je cenovno zelo ugodna zimska rekreacija, danes imamo že veliko drsališč na prostem in popularnost tega športa narašča. Pri nas je veliko otrok, ki jim drsanje ni dovolj, zato se kmalu v njihovih rokah najde hokejska palica. Ampak osnova za dobrega hokejista je seveda obvladanje drsalnih korakov. Ta ponedeljek pa smo se oglasili v Šaleški dolini, v šestem največjem slovenskem mestu – Velenju. Tam imajo pozimi drsališče, ki pa je pokrito in je poleg rekreacije namenjeno tudi mladim hokejistom, članom tamkajšnjega kluba. Na druženje z mladimi hokejisti je prišel tudi Ivo Jan, nekdanji slovenski reprezentant, ki je z veseljem delil nasvete. Foto: Jurij Vodušek
Uvodni del serije Moj najljubši uvod na temo, skoraj vse kar ste vedno želeli vedeti o bobnih in tolkalih, a Woody Allen o tem ni posnel filma. Martin Janežič - Buco, profesor tolkal in bobnov na glasbenih šolah v Kamniku in Radovljici. O notah, sičnih in jezdnih činelah ter baterijah. In seveda o Deep Purple, Run DMC in Beastie Boys.
Medtem ko bi za dogajanje na planetu Zemlja težko rekli, da je v zadnjih mesecih kaj posebej pozitivno spektakularno, pa bo do konca leta veliko bolj veličastno v vesolju. Že nekaj dni smo priče postopni konjunkciji-zbližanju Jupitra in Saturna, ki se bo dokončno zgodilo v ponedeljek 21. decembra kmalu po 16.45. Planeta sta na nebu le navidezno blizu, saj sta fizično kar 720 milijonov kilometrov narazen. Od nas je namreč Jupiter oddaljen 880 milijonov kilometrov, Saturn pa 1600 milijonov kilometrov. Srečanje omenjenih planetov se bo zgodilo prvič po dvajsetih letih, če bi bilo vreme lepo, bi ju bilo v skupnem vidnem polju mogoče spremljati tudi v Sloveniji. Ljubiteljskim zvezdogledom bodo pomagali na Astronomskem observatoriju Golovec.
Tina Maze z dvema zlatima olimpijskima medaljama in še dvema srebrnima za vedno ostaja zapisana v zgodovino olimpijskih iger, v Lozani pa smo se z njo pogovarjali še o marsičem drugem. Šele zdaj vidi, kaj pomeni njen rekord 2414 točk v svetovnem pokalu. "Mislila sem, da bo Mikaela letos z lahkoto šla čez te točke. Letos ni svetovnega prvenstva, imajo veliko več tekmovanj v svetovnem pokalu. Ko sem jaz to dosegla, je bilo vmes še svetovno prvenstvo, kar pomeni dva tedna manj tekem in s tem tudi manj točk. To, kar se dogaja Mikaeli, še bolj potrjuje mojo izjemno sezono." Pravi, da je zdaj v prvi vrsti mama, a ni običajna mama, saj ne gre v službo vsak dan. Dotaknila se je tudi nekdanjega trenerja Livia Magonija, ki zdaj trenira Slovakinjo Petro Vlhovo, Žana Kranjca, ki navdušuje tudi njo, po obisku olimpijske vasi v Lozani pa je podala tudi nasvet za vse mlade športnike in športnice.
Vedno pogosteje se pogovarjamo o podnebnih spremembah in koliko je za te kriv človek. Poudarjamo dobre prakse zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, razlagamo, kako so potrebne spremembe na kolektivni, kot tudi individualni ravni. En vidik prilagajanja podnebnim spremembam in čim manjšega vpliva na okolje je tudi prilagajanje gradnje stavb, sodobni standardi tako že zapovedujejo nizkoenergijsko gradnjo. Zavedati se moramo, da je vsaka novogradnja doprinos k porabi energije, vsaka prenova že obstoječe ne nizkoenergijske hiše pa lahko to porabo energije zmanjša. Več arhitekt Matevž Granda, ki pravi, da se prenova dolgoročno vsekakor izplača.
Kdo bo nadzoroval umetno inteligenco? Zapleteno vprašanje, na katero bodo zdaj iskali odgovore evropski voditelji. Ena izmed prednostnih nalog nove Evropske komisije je namreč priprava zakonodaje na področju algoritemskih sistemov. Torej – začenja se debata o tem, s kakšnimi zakoni in kako bomo v prihodnje določali, kaj bo na področju umetne inteligence dovoljeno in kaj ne. Eden prvih poskusov postavljanja izhodišč za debato o regulaciji umetne inteligence je nastal v Nemčiji, Komisija za informacijsko etiko je pripravila priporočila za urejanje področja. Z nemškim strokovnjakom dr. Lutzem Precheltom razmišljamo o vsebini poročila in njegovih posledicah.
V nedeljo, 12. januarja, smo se na Krvavcu deskali. Čeprav snežni park na Krvavcu zaradi mile zime še ni povsem pripravljen, so prijavljeni uživali v družbi Marka Grilca, legendarnega deskarja prostega sloga, ki je vzor številnim mladim. Udeležencem je svetoval, kako še izboljšati trike, na kaj morajo biti pozorni, da bodo zimo končali brez poškodb, in z veseljem odgovarjal na njihova vprašanja.
Tržaški filmski festival je eden tistih italijanskih in tudi evropskih festivalov, ki je posebej posvečen filmom srednje in vzhodne evropske kinematografije.
Čez nekaj dni bomo vstopili v “blue monday”, po mnenju nekaterih izračunov najbolj depresiven dan v letu. Ponavadi gre za tretji ponedeljek v mesecu, ko popusti praznična mrzlica in povrhu udari še račun za masterkard in viso. Zato smo pomislili: kaj če bi se temu preventivno izognili? Z glasbo, seveda!
Ameriški napad na generala Kasema Solejmanija, enega najbolj vplivnih ljudi v iranskem režimu, je svetovne voditelje spodbudil k poskusom umirjanja razmer na Bližnjem vzhodu in preprečevanje nadaljnjih konfliktov. V senci strahu pred novo vojno pa je ostalo vprašanje, če je bil tak napad sploh legalen. Kdo je odgovoren za presojanje o tem? Ali lahko iz tega primera in odziva nanj razberemo, da lahko ZDA kadarkoli in kjerkoli po svetu ubijejo kogarkoli, brez da bi za to odgovarjale? V studiu nam na ta vprašanja odgovarja docentka za mednarodno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Maša Kovič Dine.
V Avstraliji že več mesecev divjajo požari, poslušamo lahko o grozljivih številkah uničenih domov, razseljenih ljudeh, umrlih živalih … Najmanj 23 mrtvih, 1700 uničenih domov, 84 tisoč kvadratnih kilometrov izgorele površine, kar pomeni dobre tri Slovenije, požari pa so devetkrat bolj obsežni od požarov v Amazonskem pragozdu. Kako se s požari, izpadi elektrike, tudi prekinjenimi telefonskimi povezavami, oskrbo s hrano in življenjem samim soočajo v avstralskem glavnem mestu Canberri, je povedala astrofizičarka Maruša Žerjal, ki tam živi in dela. "Zadnji mesec je v Canberri najpogosteje uporabljena beseda apokaliptično. Mesto prekriva gost dim, večino dni ne moremo ven, vrednosti onesnaženosti zraka so 20-, 30-krat nad nevarnim nivojem, Canberra ima trenutno najbolj onesnažen zrak na svetu. Najbolj depresiven je bil prvi dan novega leta, ko smo se zbudili v oranžno jutro. Canberra je bila mesto duhov."
Napetosti in grožnje s povračilnimi ukrepi med ZDA in Iranom po atentatu na vplivnega iranskega generala Kasema Solejmanija ne pojenjajo. Ameriški predsednik Donald Trump je zatrdil, da so ZDA v primeru iranskega napada pripravljene na odločen odgovor. Iz sveta se medtem vrstijo pozivi k zadržanosti. O aktualnem dogajanju na Bližnjem vzhodu se pogovarjamo z našo dopisnico Karmen Švegl.
Novoletne zaobljube praviloma le redko uresničimo. Denar je poleg hujšanja ena najpogostejših tem: manj bom zapravljal, postavil si bom varčevalne cilje, začel bom varčevati za pokojnino … Potem pa pride december in nas finančno izžame, prezadolževanje pa je na žalost tema, s katero se na Zvezi potrošnikov Slovenije in v Inštitutu Prelomi ukvarjajo vse leto. Na kakšne načine zabredemo v prezadolževanje in kako se iz njegovega primeža lahko rešimo?
Na Hrvaškem danes volijo predsednika oz. predsednico države. V minulih dneh je bilo kar pestro, saj se je kar precej iskrilo med kandidatoma. Slišati je bilo očitke o nesposobnosti, lenobi, nadutosti, pa o razvrednotenju funkcije predsednika, podpiranju korupcije in prijateljevanju s kriminalci. Danes bo jasno, komu je to prineslo večjo naklonjenost med volivci. Zadnje ankete nakazujejo zelo tesen rezultat. Kako pa tokratno kampanjo ocenjujejo strokovnjaki? Drago Balažič se je o tem pogovarjal s Krešimirjem Macanom, ki je kot izvedenec za politični marketing svetoval različnim hrvaškim vladam, strankam in politikom, ne tako dolgo nazaj tudi sedanjemu predsedniku vlade Plenkoviću.
V Ljubljani se je lansko jesen mudil Marc-Antoine Mathieu, striparski mojster svetlobe in sence, ki z vsako knjigo prestopa meje risarskega žanra. Rad se igra s striparskimi kodeksi, v svojih avtorskih zgodbah na zelo poseben način odseva svet, zavest, misel in pogled sodobnega človeka. Risoroman je poleg grafičnega dizajna in scenografije njegova velika ustvarjalna strast.
Evropa je ob koncu prejšnjega leta dobila novo zvezo mest. Za doseganje političnih ciljev so se povezale štiri srednje- in vzhodnoevropske prestolnice: Praga, Bratislava, Budimpešta in Varšava. V glavnih mestih držav tako imenovane Višegrajske četverice, torej Češki, Slovaški, Madžarski in Poljski, so se župani povezali z namenom tesnejšega sodelovanja na področjih varovanja okolja, prometa in urbanega načrtovanja, na Evropsko unijo pa so naslovili poziv, naj neposredni dostop do denarnih skladov omogoči tudi mestom. Povezava je zanimiva, ker nakazuje možne poti k tesnejšemu sodelovanju mest na področju skupnih težav in željo mest po večji politični moči.
Duhovnik, pisatelj, publicist in doktor literarnih ved Karel Gržan pričakuje, da se bo v letu 2020 kaj prebudilo, prerodilo in preraslo tisto ustaljeno, kar zaustavlja naš osebni in družbeni razvoj. V razlikah vidi potencial preraščanja: “Želim vam mnogo srčnosti, želim vam nekoga, ki vas bo sprejel v vaši realnosti in vas imel rad v vaši resničnosti, ne v idealnosti. Samo tako lahko prepoznamo našo žlahtnost in se hkrati soočimo s priložnostjo preraščanja. To pa je največja zanimivost.” S patrom Gržanom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
27 000 kilometrov je dolga pot od najjužnejšega kraja na svetu, to je Ushuaia v Argentini, do mesta Prudhoe Bay na Aljaski, ki velja za najsevernejše. Na to pot se je pred dobrim letom odpravil Oliver Tič, in to peš. Za njim je že več kot 9500 kilometrov in štirje ponošeni pari čevljev. Pri premagovanju poti si pomaga z vozičkom, pred kratkim pa je dobil tudi sopotnika Carlitosa, za katerega se je pozneje izkazalo, da je pravzaprav ona. Kot pravi Oli Walker, se vedno najde pot – le pogum a ne sme manjkati.
Neveljaven email naslov