Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Navdih za sedmo epizodo je Ciril Kosmač: živel je med leti 1910 in 1980, ustvarjal v okvirih socialnega realizma, a je zelo rad uporabljal simbole. Takšna sta recimo trobenta in oblak v Baladi o trobenti in oblaku. Novelo Gosenica je spisal po spominih iz rimske ječe, kjer je bil leta 1930 zaprt kot politični kaznjenec. Toliko za danes o književnosti, zdaj pa je na vrsti športni prenos.
Glavni cilj projekta LIFE Lynx je reševanje Dinarsko-JV alpske populacije risa pred izumrtjem ter njena dolgoročna ohranitev. Populacija risov v Sloveniji je trenutno izredno majhna, izolirana, njeni osebki pa so si med seboj zelo sorodni. Stopnjo sorodnosti je potrebno znižati, in sicer z doselitvijo zdravih osebkov iz druge, neogrožene populacije. "Če se živali preveč parijo v sorodstvu jim pada kondicija, zbolijo, umirajo. To se je zgodilo pri nas, zato poskušamo pripeljati nove, tuje rise." V teh pomladnih dneh so risi še posebej aktivni, ker je čas parjenja in ker jih lahko spremljajo prek telemetričnih ovratnic lahko povejo, kdo se srečuje s kom.
Jožko Smukavec je eden od bratov kapucinov, ki prebivajo v škofjeloškem samostanu.
Zdravnica Jožica Maučec Zakotnik je bila dolgoletna družinska zdravnica in sodelavka Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Delovala je tudi kot programska direktorica Cindi Slovenija. Med drugim je zaslužna za vzpostavitev programa Svit, ki skrbi za odkrivanje raka na debelem črevesu in danki. Kaj trenutno neizvajanje preventivnih programov kot sta Zora in Dora pomeni za prihodnost?
Kako se kot prostovoljec pridružiti humanitarcem? Na kaj moramo biti še posebej pozorni? Kje so na voljo dodatne informacije? Odgovarja Primož Jamšek s Slovenske filantropije.
Boštjan Gorenc - Pižama na svojstven način predstavlja izbrana dela naših največjih pesnikov in pisateljev iz varnega zavetja svojega doma
Valentin Vodnik se je rodil leta 1758 v Šiški, ki takrat še ni bila del Ljubljane, ampak Šiška pri Ljubljani. Pisal je pesmi, pratike in časopise, med Ilirskimi provincami pa je bil gimnazijski ravnatelj. Umrl je leta 1819, njegov kip pa stoji ob ljubljanski tržnici. Dramilo pa je naslov Vodnikove pesmi, ki je izšla v Veliki pratiki.
Fran Levstik je živel v letih med 1831 in 1887. Bil je ena najpomembnejših slovenskih javnih oseb in kulturnih ustvarjalcev svojega časa. Pisal je pesmi, pripovedi in drame, ukvarjal pa se je tudi z literarno kritiko in objavljal v časopisih. V pesmi Kako je v Korotanu si je izmislil eno Pižaminih najljubših slovenskih besed: slokobedri. Njegov Martin Krpan pa je prva slovenska umetna povest.
Kakšno je ozadje nastanka dokumentarnega filma? Kako poteka raziskava, premislek in preverjanje dejstev? Kaj pa nastopanje v dokumentarnem filmu? O tem pripovedujeta publicist, glasbeni kritik in avtor dokumentarnih filmov Igor Bašin in basist zasedbe Big Foot Mama Alen Steržaj, ki je v dokumentarnem filmu že nastopal.
Po objavi o veliki obiskanosti priljubljenih sprehajališč na Obali in Bledu zadnji marčevski vikend in zaostritvi ukrepov z omejitvami gibanja med občinami, tudi zavoljo preprečevanja najrazličnejših poškodb, se je pojavilo kar nekaj vprašanj in ugibanj povezanih s statistiko. Številke sprejetih pacientov na urgentnem bloku UKC Ljubljana so v primerjavi s številkami tistega vikenda z vikendom, ki je sledil, ko smo dodatne ukrepe torej že imeli, pravzaprav enake. Še več, številke težjih poškodb so podobne tudi za enako obdobje lani. Gašper Andrinek je za pojasnila poklical dr.Anžeta Kristana, vodjo urgentnega kirurškega bloka UKC Ljubljana.
Jaka Grčar leto in pol živi na Nizozemskem. Tja ga je poklical Tadej Košmrlj
Anton Aškerc se je rodil leta 1856 v bližini Rimskih Toplic, umrl pa leta 1912 v Ljubljani. Od leta 1880 do 1898 je služboval kot duhovnik, nato pa je postal mestni arhivar na ljubljanskem magistratu in dve leti urejal literarni mesečnik Ljubljanski zvon. Prav tam je leta 1885 prvič izšla Aškerčeva pesem Čaša nesmrtnosti, ki je pozneje našla pot tudi v njegovo prvo pesniško zbirko Balade in romance.
“Bill je soul. Bill Withers je pel življenje, pel je hrup, ki ga je doživljal kot otrok, ko je odraščal v Zahodni Virginiji na nepravi strani železniške proge. Sin rudarja je vedel vse, kar je bilo pomembno. Globoko pod zemljo je zaupanje nujnost. Ko se je igral na beli strani proge, je srkal country, na črni strani tirov je vpijal blues in gospel. In ko je prišel do prve kitare, je začel pisati songe, ki so nastajali iz izkušenj in domišljije. Če je opisoval babičine nasvete ali pač bolečino ob izgubi bližnjega, je uporabil univerzalna čustva in izbrane besede. Predvsem pa je bil interpret, kar je odpel, se me je dotaknilo. Ni bil zamerljiv. Če se je nekaj zdelo prav, je to povedal, prav tako ni bil tiho, ko je opozarjal na krivice. Življenje vseh generacij je strnil v tri songe, čeprav jih je spisal in odpel veliko, veliko več. Bill je bil in bo ostal soul,” pravi Andrej Karoli.
Sašo Hribar je vodja ekipe ustvarjalcev Radia Ga Ga, razvedrilno-humoristične-satirične radijske oddaje. V začetku aprila je minilo trideset let, odkar je oddaja na sporedu na Prvem programu Radia Slovenija.
Ugotovitev policije je, da letno obravnava približno 80.000 različnih kaznivih dejanj, od tega kar več tisoč primerov nasilja v družinskem okolju. Nasilje se najpogosteje dogaja med družinskimi člani oziroma partnerji. Glede na raziskave so v več kot 90 odstotkih žrtve nasilja ženske, večkrat pa so žrtve tudi otroci in starejši. Kaj pa v času socialne izolacije, ko se pri marsikaterem že tako nasilnem človeku psihično in fizično trpinčenje drugih samo še poveča.
Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije o tem, kako je z odpovedjo potovanj, ...
Jerneja Jošar, diplomirana agronominja ima drugačno mnenje o vrtnarjenju, kot ga poznamo iz starih knjig in običajev. Zavzema se za to, da bi ga ljudem približala, saj mnogim še vedno predstavlja muko.
Opis: Kako srbeče pete v planinskih čevljih prepričati, da ostanejo doma in kako tudi sedaj ohranjati planinsko kondicijo? Idej za delo doma je ogromno, pa tudi splošno fizično kondicijo se da vzdrževati v vseh pogojih. Nekaj nam jih je povedal Matjaž Šerkezi, aplinist, gorski reševalec in sodelavec Planinske zveze Slovenije.
Neveljaven email naslov