Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
Direktor Radia Slovenija Mirko Štular pravi, da se je v času epidemije izkazalo, da je radio tisti medij, ki mu občinstvo najbolj zaupa.
To soboto je na prvem programu naše nacionalne televizije potekala prav posebna oddaja Malih sivih celic, s katero so njeni ustvarjalci zaznamovali konec jubilejne že 25. sezone. Prvo vprašanje je oktobra leta 1994 tekmovalcem kot prvi in nato tudi dolgoletni voditelj zastavil dramski igralec Pavle Ravnohrib, v prvi sezoni so zmagali tekmovalci Osnovne šole Ormož. Od tedaj je minilo 25 sezon, 25 let torej, posnetih je bilo več kot 800 oddaj in zastavljenih več kot 10.000 vprašanj, zamenjal pa se je tudi voditelj oddaje, to je postal vsestranski dramski igralec Nik Škrlec. Nika – ki je medtem že skočil počitnicam naproti – je poklical voditelj Aljaž Golčer.
Na raziskovanje Slovenije se lahko odpravite kar s kolesom, saj se posod po državi razprostirajo zanimive kolesarske poti, primerne tako za cestne kot gorske kolesarje, družine, ki se z otroci odpravljajo na aktivne počitnice in tiste, ki si želijo zgolj nekajurni oddih od mestnega življenja. Odpravili smo se v Posočje, zapeljali pa smo se tudi po kolesarskih poteh na Gorenjskem, Kozjanskem in Obsotelju ter po slovenskem delu Dravske kolesarske poti.
Kako lahko kolesarji in avtomobilisti na cestah sobivajo? Nastajajo namreč konflikti, tako eni kot drugi bi radi uveljavili svoj prav preko razumnih meja, kar pa nikakor ni del rešitve, ampak problem. Kako lahko torej v prometu sobivajo kolesarji in avtomobili, v današnjih minutah za mobilnost raziskuje Janez Martinčič. Med avtomobili pa v tokratni oddaji APM med drugim izpostavljajo Renault captur in Renault clio.
Strukturne neenakosti so po svetu dosegale ekstremne razsežnosti že veliko pred izbruhom virusa COVID-19. Pandemija jih je kruto razkrila in še zaostrila. Direktorica mreže evropskih razvojnih organizacij CONCORD Tanya Cox opozarja, da jih moramo nujno nasloviti in začeti graditi bolj vključujoče in trajnostno naravnano gospodarstvo.
V prvi oddaji Val kolesari smo preizkusili cestna kolesa. S kolesarskim trenerjem Miho Koncilijo smo se pogovarjali o tem kako trenirati, kako se obnašati v prometu in kakšno kolo kupiti.
Prvi teden v juniju je tradicionalno namenjen ozaveščanju o težavah in potrebah slepih in slabovidnih. Mateja Vodeb iz Službe za dostopnost programov o dostopu do informacij za tiste, ki so jim v običajnih oblikah težje dostopne.
Oddaja Izodrom, ki je zaznamovala koronaobdobje, je pred dnevi doživela še zadnjo izvedbo. 49. izobraževalnih, zabavnih in izzivalnih vsebin so pripravili naši televizijski kolegi in z njimi polepšali jutro marsikateremu šolarju. Oddaje so se začele kmalu po razglasitvi epidemije, ko so se šole zaprle in so bili šolarji prisiljeni ostati doma. Žur, nepričakovano, čar živosti, ljubezen na prvi pogled, adrenalin ... so besede, ki se jih bodo ob zadnji oddaji spominjali njeni ustvarjalci.
Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je ena izmed najbolj izstopajočih, na nek način pa pa tudi skrivnostnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. Bodisi zaradi učnega programa, načina predajanja znanja, medsebojnih odnosov ali samega prostora. Mnogi smo o njej slišali le iz medijev, izkušenj znancev ali govoric, redko kdo pa je imel možnost zaznati kreativni utrip Akademije in njenih rednih obiskovalcev. V reportaži o tem, kako so vsi AGRFT-jevci pravzaprav ena mala družina, kako jih je karantena izmučila pa tudi nekaj naučila ter kako umetnost ne sme nikoli zaspati v svojem boju za uveljavljanje in obstoj.
Pisanje Sarajevčana Aleksandra Hemona, piše v angleščini, primerjajo z Nabokovom in Kundero. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton. Pravi, da se nasilje nad temnopoltimi prebivalci v Združenih državah, dogaja že od nekdaj. To v Minneapolisu ni novo. Kar je novo, je kontekst. "Epidemija, Trump in trumpizem, kar se dogaja v tem hipu." Kmalu objavimo daljši intervju z Aleksandrom Hemonom, v katerem bo govoril o novem (četrtem) delu filma Matrica, o tem, kako je prvič videl igrati Michaela Jordana v Chicagu in kako se je njegova pisateljska kariera v Združenih državah amerike začela pri uglednem tedniku The New Yorker. Foto: MMCRTVSLO/Reuters
Ljudje letos tožijo o kar hudi sezoni za tiste, ki so alergični na cvetni prah. Je letošnje leto nadpovprečno v koncentracijah cvetnega prahu in obremenitvah zaradi tega? Zanimalo nas bo, kaj na to vpliva in če je katera slovenska regija še posebej izpostavljena visokih koncentracijam cvetnega prahu. Predstavili bomo tudi, kako v posameznem letu potekajo najbolj tipične alergije na posamezen tip cvetnega prahu in katera vrsta cvetnega prahu Slovencem povzroča največ preglavic. Gostja bo Andreja Kofol Seliger, vodja aerobiološkega laboratorija v NLZOH (Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano), ki je edini te vrste v Sloveniji.
Zvečer, okoli pol enajste po srednjeevropskem času, v vesoljskem centru Kennedy v Cape Canaveralu na Floridi napovedujejo zgodovinski dogodek. Ameriška vesoljska agencija Nasa bo v sodelovanju z zasebnim vesoljskim podjetjem SpaceX milijarderja Elona Muska na Mednarodno vesoljsko postajo poslala raketo falcon 9 z dvema astronavtoma. Nazadnje so Američani svoj raketoplan v vesolje poslali leta 2011. Maja Ratej se je pogovarjala s kolegom iz Multimedijskega centra Aljošo Mastnom, ki spremlja tovrstne polete in z vesoljem povezane teme.
Kje so bili študenti v času korone? So bili njihovi predlogi, zahteve slišani, njihove pravice pa dovolj zastopane?
Z Janezom Bončino – Benčem se pogovarjamo o njegovih spominih na glasbene nosilce: od radia Luksemburg do pretočnih storitev. “Glavna informacija in moja največja ljubezen je še vedno radio. Prvi je bil Radio Luksemburg. Bili smo kot eni lovci, če ti je nekaj všečnega padlo v uho, si presedel noči ob radiu in čakal na refren za refrenom.”
Prejšnji teden so se pred Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo prvič po dolgem času spet v živo srečali študentje 1. letnika Dramske igre. Po približno dveh mesecih karantene so v prostorih fakultete izpeljali uro Tehnike govora. Po 90-ih minutah ogrevanja, interpretiranja in artikuliranja so bili njihovi občutki različni. “Zame je bilo zelo ganljivo. Dva meseca sem vas gledal preko ekrana, samo do prsnega koša, kdaj ste pritekli s hriba, kdaj ste bili še v pižami. Sedaj pa ste tu, pred mano, v živo. Pravi študentje! Zdi se mi, da smo se gledali drugače, kot bi se sicer. Kot, da bi skupaj dali neko težko, intimno zadevo.” – Tomaž Gubenšek, profesor in dekan na AGRFT O poučevanju na daljavo pa smo se pogovarjali tudi z ravnateljem Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, Gregorjem Markljem.
Četrta majska sobota je bila pred tedni eden najbolj zaželjenih terminov za poroko. Toda koronavirus je tudi javno izkazovanje ljubezni postavil na glavo. Po 6- tedenski prepovedi je od 28. aprila ob upoštevanju preventivnih ukrepov spet mogoče skleniti zakonsko ali partnersko zvezo. Toda številni pari so se vseeno odločili za prestavitev na jesen ali naslednje leto.
Z dr. Markom Pahorjem z ljubljanske Ekonomske fakultete o posledicah epidemije za slovensko gospodarstvo, novem paketu vladnih ukrepov in turističnih bonih, ki naj bi pomagali preživeti najhuje prizadetemu sektorju.
Neveljaven email naslov