Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Prva Zlata lisica je bila 27. in 28. februarja leta 1964. “Imeli smo idejo, željo in voljo, da pripeljemo najboljše smučarke na svetu v Maribor, seveda pa si nismo mislili, kako veliko in pomembno tekmovanje bo iz tega nastalo. Toda saj takrat še ni bilo niti svetovnega pokala,” na uradni spletni strani Zlate lisice povzemajo Dušana Senčarja, prvega predsednika organizacijskega odbora, ki je veljal za strogega šefa in organizatorja. In to dobesedno, se spominja Smiljan Pušenjak, ki je na tekmovanje več desetletij gledal skozi fotografski objektiv:
»Včasih nas je tudi oklofutal, če kakšne naloge nismo opravili pravočasno. Navadili smo se, da smo sedeli tako, da smo se klofutam čim bolj izognili.«
Sam se spominja številnih anekdot, povezanih z Zlato lisico. Med drugim se je nekoč s fotoaparatom povzpel na sod, pri tem so se mu strgale hlače, da so na plano pogledale bele spodnjice. S tem je povzročil veliko smeha.
Z leti se je Zlata lisica vse bolj ugnezdila v zavest Mariborčanov. Na neki način je postala krajevni praznik, ko so podjetja za en dan zapirala vrata zaradi kolektivnega dopusta, se spominja mariborski »original«, zbiratelj Igor Irgolič – Furgula. »Veliko podjetij je dalo zaposlenim prost dan za tekmo. Tja so jih peljali s posebej za to najetimi avtobusi.«
Izložbe v mestu so nekdaj med Zlato lisico kar tekmovale, katera bo ozaljšana bolj prebrisano in po lisičje, v mestu so imeli Lisičkin ples, Zlata lisica je krojila tudi modne smernice. Mariborčanke so se kitile z lisicami okoli vratu, na marsikaterem bolšjem sejmu se da še vedno najti lisičja krzna izpred desetletij, Furgula pa si je tudi zapomnil, da so lokalna dekleta privzela nenavadno navado.
»Nekatere so obule pancerje in po mestu hodile, kot da bi bile del smučarske karavane.«
Jerneja Ferlež, etnologinja, avtorica knjige Mariborska dvorišča, ima kot pripadnica nekoliko mlajše generacije na lisičji spektakel v mestu drugačne spomine od dozdajšnjih sogovornikov: »Meni osebno se je najbolj vtisnila v spomin Hanni Wenzel. Še vedno se spomnim, kako sem se zavedala, da je ona v mestu, da je čisto blizu mene.«
Zlata lisica pa je bila pri Mariborčanih povezana tudi z vremenom.
»Obstaja zlato pravilo, da je v obdobju Zlate lisice zelo lepo vreme, v tistem tednu se vreme vedno neverjetno izboljša. Že ko izvemo datum, vemo, da bo to lep teden.«
Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Prva Zlata lisica je bila 27. in 28. februarja leta 1964. “Imeli smo idejo, željo in voljo, da pripeljemo najboljše smučarke na svetu v Maribor, seveda pa si nismo mislili, kako veliko in pomembno tekmovanje bo iz tega nastalo. Toda saj takrat še ni bilo niti svetovnega pokala,” na uradni spletni strani Zlate lisice povzemajo Dušana Senčarja, prvega predsednika organizacijskega odbora, ki je veljal za strogega šefa in organizatorja. In to dobesedno, se spominja Smiljan Pušenjak, ki je na tekmovanje več desetletij gledal skozi fotografski objektiv:
»Včasih nas je tudi oklofutal, če kakšne naloge nismo opravili pravočasno. Navadili smo se, da smo sedeli tako, da smo se klofutam čim bolj izognili.«
Sam se spominja številnih anekdot, povezanih z Zlato lisico. Med drugim se je nekoč s fotoaparatom povzpel na sod, pri tem so se mu strgale hlače, da so na plano pogledale bele spodnjice. S tem je povzročil veliko smeha.
Z leti se je Zlata lisica vse bolj ugnezdila v zavest Mariborčanov. Na neki način je postala krajevni praznik, ko so podjetja za en dan zapirala vrata zaradi kolektivnega dopusta, se spominja mariborski »original«, zbiratelj Igor Irgolič – Furgula. »Veliko podjetij je dalo zaposlenim prost dan za tekmo. Tja so jih peljali s posebej za to najetimi avtobusi.«
Izložbe v mestu so nekdaj med Zlato lisico kar tekmovale, katera bo ozaljšana bolj prebrisano in po lisičje, v mestu so imeli Lisičkin ples, Zlata lisica je krojila tudi modne smernice. Mariborčanke so se kitile z lisicami okoli vratu, na marsikaterem bolšjem sejmu se da še vedno najti lisičja krzna izpred desetletij, Furgula pa si je tudi zapomnil, da so lokalna dekleta privzela nenavadno navado.
»Nekatere so obule pancerje in po mestu hodile, kot da bi bile del smučarske karavane.«
Jerneja Ferlež, etnologinja, avtorica knjige Mariborska dvorišča, ima kot pripadnica nekoliko mlajše generacije na lisičji spektakel v mestu drugačne spomine od dozdajšnjih sogovornikov: »Meni osebno se je najbolj vtisnila v spomin Hanni Wenzel. Še vedno se spomnim, kako sem se zavedala, da je ona v mestu, da je čisto blizu mene.«
Zlata lisica pa je bila pri Mariborčanih povezana tudi z vremenom.
»Obstaja zlato pravilo, da je v obdobju Zlate lisice zelo lepo vreme, v tistem tednu se vreme vedno neverjetno izboljša. Že ko izvemo datum, vemo, da bo to lep teden.«
Z balkona je pogled na prepoznavni dimnik nekdanje tovarne ribjih konzerv. Delamaris leta 2018 na slovenski obali nima več proizvodnje, industrijska Izola iz starih časov je res še zgolj v simboliki dimnika. Pisatelj Borut Golob je fizično delo in prekarstvo v delavskem Kranju spoznal že v zgodnji mladosti, zdaj je že nekaj mesecev preseljen ob morje, kjer dela v šoli. Lucidno analizira delavski in gospodarski položaj v Sloveniji in Evropi, nastavlja ogledalo “dobrim turističnim letinam, politiki v službi kapitala, gospodarski rasti kot pesku v oči … Spomni na Louisa Adamiča, “najboljšega slovenskega pisatelja,” ki je pred skoraj 90 leti v ZDA napisal delo Dinamit, neke vrste učbenik razrednega boja, odnosa med delavstvom in kapitalizmom. Pojasni, zakaj ima kapitalizem kot produkcijski način fašizem vgrajen v sebi in zakaj je Adamič, ki je v ZDA emigriral, ko je imel samo 15 let, razumel, da če ljudem ne daš kruha, jim moraš dati sovraštvo. Tudi zato Dinamit začne s citatom Jayja Golda, enega najbolj razvpitih ameriških kapitalistov 19. stoletja: “Pol delavskega razreda lahko najamem za to, da pobijem drugo polovico.”
Ob prazniku dela analiziramo aktualne razmere, iščemo tudi primere dobre prakse, ki uspešno prepletajo dobiček in spoštovanje človeka. Realnost mogočega in nemogočega, dinamit delavstva in kapitalizma.
Njegov prvenec nosi naslov You Know I Knew in je lahek uvod v trilogijo albumov. Sledi mu album Made You Make Me, ki ga je izdal pred kratkim.
16. aprila 2018 nas je po dolgi bolezni zapustili imenitni novogoriški kitarist Alan Jakin. V karieri je igral v skupinah Era, Jutro in Go, največji pečat pa je pustil na šestih albumih skupine Avtomobili. Bil je mojster svojega inštrumenta. Z lahkoto ga je obvladoval in ravno tako je tudi komuniciral z vsemi, ki jih je zanimalo, kako ga igrati in kako najti svoj zvok. Lahko zapišem, da je bil Alan Jakin Carlos Santana in Eric Clapton v eni osebi. Ob vsakem srečanju je prisotne navdal z optimizmom in mladostno šegavostjo. Vsem svojcem ekipa Vala 202 izreka iskreno sožalje.
Mlada vsestranska umetnica, ki živi za glasbo, modo, ličenje in ustvarjanje na sploh.
Bilo je leta 1994, Kurt Cobain je vzel slovo, kariraste srajce so se pobrale v omare in eno izmed dveh glasbenih središč je bilo pripravljeno na nekaj novega. 11. aprila je izšel debitantski posnetek britanske zasedbe Oasis – Supersonic.
Orsola de Castro je nekdanja modna oblikovalka, danes aktivistka in soustanoviteljica organizacije za etično in trajnostno modo Fashion Revolution. Prizadeva si za človeške delovne pogoje, dostojno plačilo in trajnostno modo. Pravi, da se je industrija rodila z izkoriščanjem, od zasužnjenih pobiralcev bombaža v Ameriki do izkoriščevalskih tovarn v viktorijanskih časih. Sama je opazovala propad kulturne dediščine v Italiji.
Državljani sveta je ustanova, ki še čaka na uraden pečat. Kampanjo Otrokom sveta za pomoč begunskim otrokom na grškem otoku Lezbos pa sta zasnovala Jure Poglajen in David Zorko, ki sta se z begunci na Lezbosu srečala že leta 2015 in jim od takrat tudi nesebično pomagata. Begunske družine z dojenčki zelo potrebujejo otroške vozičke, da bi starši lahko otroke odpeljali na svež zrak, da bi šli po osnovnih nakupih v bližnje naselje ali vsaj za kakšno uro zapustili begunski center. Vozički, ki se zdijo nam nekaj samoumevnega, so beguncem nedosegljivi. Zato želijo Državljani sveta v sodelovanju z Borisom Krabonjo iz društva Upornik zbrati 20 tisoč evrov, s katerimi bodo kupili 300 otroških vozičkov.
Zvoka ne moremo videti, okusiti, vohati ali čutiti, lahko pa pogosto slišimo tišino. Nekateri pravijo, da je to, da slišimo tišino uspešna zaznava odsotnosti zvoka, ne pa nezmožnost slišanja zvoka. Na Univerzi v Londonu pa so zdaj objavili raziskavo, v kateri so ugotovili, da tišine ne slišijo le sinesteti, ampak tudi mnogi drugi. Pa še to: če opazite, da včasih slišite svoje misli, nimate shizofrenije. In če se vam včasih v glavi vrti komad, ki vam “ne gre iz glave”, ste v dobri družbi. Voditelj ameriškega podkasta RadioLab Jad Abumrad se je preizkusil, za uro se je usedel gluho sobo in stvari so se hitro zasukale. Čeprav je bila tišina, je Abumrad v nekem trenutku slišal komad Everywhere skupine Fleetwood Mac. Po petih minutah je slišal še brnenje čebel, pihanje vetra, pa zvok sirene. V sobi je bila tišina, v njegovi glavi pa več kot očitno ne. Kaj pa vaša glava – je tiha ali glasna? Foto: Flickr/ALwinDigital (CC)
Fotograf Henry Hargreaves uprizarja zadnje obroke pred usmrtitvijo: od ene same nerazkoščičene olive do vedra ocvrtega piščanca. Po podatkih organizacije Amnesty International so v letu 2016 smrtno kazen izrekli v 55-ih državah. Z obglavljanjem, obešanjem, smrtonosno injekcijo ali ustrelitvijo. Če se vam že ob omembi obrača želodec, si predstavljajte, da bi morali pred smrtjo naročiti zadnji obrok.
Nekatere pesmi se pojavijo in hitro pozabijo. Nekatere vztrajajo dlje, komu med nami pomenijo nekaj več, so za posebne priložnosti, vračajo v trenutke, pričarajo spomine in občutja. So pa tudi sodobne pesmi, ki postanejo neformalne himne.
Vojni veterani pripovedujejo srhljive zgodbe o vojakih, ki so osiveli zaradi strahu, čez noč naj bi osivela tudi francoska kraljica Marija Antoaneta, ko je v ječi čakala na usmrtitev z giljotino. O sivenju zaradi šoka in normalnemu procesu staranja z nevrologom dr. Zvezdanom Pirtoškom in dermatologom dr. Davidom Fisherjem s harvardske medicinske šole.
Mačka ali pes? Povej mi, katero žival imaš raje, in povem ti, kakšen si! Raziskovalka dr. Mikel Delgado z Veterinarske fakultete Univerze Kalifornije v Davisu pravi, da so si lastniki mačk in psov osebnostno zelo različni.
Iskrenost je prav gotovo ena od odlik Anje Baš, katere skladba Vse OK je še zadnja izbranka razpisa Imamo novo glasbo.
Ko metulji odletijo in ostanejo gosenice, nastopi sindrom bolečega želodca in strtega srca. Zakaj boli in kako ga zaceliti? O tem z Robertom Emeryjem, doktorjem psihologije in profesorjem na Univerzi Virginije v Združenih državah Amerike.
V radijski manipulaciji nastopa Marjan Šarec, vodilna osebnost v resničnostnem šovu Nov obraz ima tvoj glas. Z gostom o ljubezni do glasbe in petja, drugih tekmovalcih in zmagovalni strategiji, pa tudi o morebitnem nastopu na Evroviziji!
V državi, ki ima skoraj 100-odstotno internetno pokritost, iščejo načine, kako se odklopiti od elektronskih naprav. S sporočilom, da svojim možganom privoščimo oddih od vseh mogočih informacij, zato v Južni Koreji vsako leto priredijo tekmovanje, na katerem zmaga tisti, ki najdlje samo gleda v zrak in ne počne ničesar. Prepovedano je denimo brskati po telefonu, brati, spati, tudi če se tekmovalci smejejo, so izključeni. Dovoljeno pa je recimo praskanje po glavi, vrtanje po nosu, če tekmovalci postanejo žejni ali morajo na stranišče, imajo posebne kartice, ki jih dvignejo in zahtevajo kozarec vode. Tekmovanje Space – out si je zamislila južnokorejska umetnica Woops Yang, in sicer zato, ker so prebivalci Južne Koreje eden najbolj “priklopljenih” narodov na svetu, posledica pa je, da so v večini primerov vseskozi pod stresom in v zavedanju, da: “če nisi vseskozi na spletu, ne obstajaš.”
Neveljaven email naslov