Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Prva Zlata lisica je bila 27. in 28. februarja leta 1964. “Imeli smo idejo, željo in voljo, da pripeljemo najboljše smučarke na svetu v Maribor, seveda pa si nismo mislili, kako veliko in pomembno tekmovanje bo iz tega nastalo. Toda saj takrat še ni bilo niti svetovnega pokala,” na uradni spletni strani Zlate lisice povzemajo Dušana Senčarja, prvega predsednika organizacijskega odbora, ki je veljal za strogega šefa in organizatorja. In to dobesedno, se spominja Smiljan Pušenjak, ki je na tekmovanje več desetletij gledal skozi fotografski objektiv:
»Včasih nas je tudi oklofutal, če kakšne naloge nismo opravili pravočasno. Navadili smo se, da smo sedeli tako, da smo se klofutam čim bolj izognili.«
Sam se spominja številnih anekdot, povezanih z Zlato lisico. Med drugim se je nekoč s fotoaparatom povzpel na sod, pri tem so se mu strgale hlače, da so na plano pogledale bele spodnjice. S tem je povzročil veliko smeha.
Z leti se je Zlata lisica vse bolj ugnezdila v zavest Mariborčanov. Na neki način je postala krajevni praznik, ko so podjetja za en dan zapirala vrata zaradi kolektivnega dopusta, se spominja mariborski »original«, zbiratelj Igor Irgolič – Furgula. »Veliko podjetij je dalo zaposlenim prost dan za tekmo. Tja so jih peljali s posebej za to najetimi avtobusi.«
Izložbe v mestu so nekdaj med Zlato lisico kar tekmovale, katera bo ozaljšana bolj prebrisano in po lisičje, v mestu so imeli Lisičkin ples, Zlata lisica je krojila tudi modne smernice. Mariborčanke so se kitile z lisicami okoli vratu, na marsikaterem bolšjem sejmu se da še vedno najti lisičja krzna izpred desetletij, Furgula pa si je tudi zapomnil, da so lokalna dekleta privzela nenavadno navado.
»Nekatere so obule pancerje in po mestu hodile, kot da bi bile del smučarske karavane.«
Jerneja Ferlež, etnologinja, avtorica knjige Mariborska dvorišča, ima kot pripadnica nekoliko mlajše generacije na lisičji spektakel v mestu drugačne spomine od dozdajšnjih sogovornikov: »Meni osebno se je najbolj vtisnila v spomin Hanni Wenzel. Še vedno se spomnim, kako sem se zavedala, da je ona v mestu, da je čisto blizu mene.«
Zlata lisica pa je bila pri Mariborčanih povezana tudi z vremenom.
»Obstaja zlato pravilo, da je v obdobju Zlate lisice zelo lepo vreme, v tistem tednu se vreme vedno neverjetno izboljša. Že ko izvemo datum, vemo, da bo to lep teden.«
Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Prva Zlata lisica je bila 27. in 28. februarja leta 1964. “Imeli smo idejo, željo in voljo, da pripeljemo najboljše smučarke na svetu v Maribor, seveda pa si nismo mislili, kako veliko in pomembno tekmovanje bo iz tega nastalo. Toda saj takrat še ni bilo niti svetovnega pokala,” na uradni spletni strani Zlate lisice povzemajo Dušana Senčarja, prvega predsednika organizacijskega odbora, ki je veljal za strogega šefa in organizatorja. In to dobesedno, se spominja Smiljan Pušenjak, ki je na tekmovanje več desetletij gledal skozi fotografski objektiv:
»Včasih nas je tudi oklofutal, če kakšne naloge nismo opravili pravočasno. Navadili smo se, da smo sedeli tako, da smo se klofutam čim bolj izognili.«
Sam se spominja številnih anekdot, povezanih z Zlato lisico. Med drugim se je nekoč s fotoaparatom povzpel na sod, pri tem so se mu strgale hlače, da so na plano pogledale bele spodnjice. S tem je povzročil veliko smeha.
Z leti se je Zlata lisica vse bolj ugnezdila v zavest Mariborčanov. Na neki način je postala krajevni praznik, ko so podjetja za en dan zapirala vrata zaradi kolektivnega dopusta, se spominja mariborski »original«, zbiratelj Igor Irgolič – Furgula. »Veliko podjetij je dalo zaposlenim prost dan za tekmo. Tja so jih peljali s posebej za to najetimi avtobusi.«
Izložbe v mestu so nekdaj med Zlato lisico kar tekmovale, katera bo ozaljšana bolj prebrisano in po lisičje, v mestu so imeli Lisičkin ples, Zlata lisica je krojila tudi modne smernice. Mariborčanke so se kitile z lisicami okoli vratu, na marsikaterem bolšjem sejmu se da še vedno najti lisičja krzna izpred desetletij, Furgula pa si je tudi zapomnil, da so lokalna dekleta privzela nenavadno navado.
»Nekatere so obule pancerje in po mestu hodile, kot da bi bile del smučarske karavane.«
Jerneja Ferlež, etnologinja, avtorica knjige Mariborska dvorišča, ima kot pripadnica nekoliko mlajše generacije na lisičji spektakel v mestu drugačne spomine od dozdajšnjih sogovornikov: »Meni osebno se je najbolj vtisnila v spomin Hanni Wenzel. Še vedno se spomnim, kako sem se zavedala, da je ona v mestu, da je čisto blizu mene.«
Zlata lisica pa je bila pri Mariborčanih povezana tudi z vremenom.
»Obstaja zlato pravilo, da je v obdobju Zlate lisice zelo lepo vreme, v tistem tednu se vreme vedno neverjetno izboljša. Že ko izvemo datum, vemo, da bo to lep teden.«
Zveza tabornikov Slovenije je na idiličnem prostoru ob velenjskem jezeru pripravila vseslovenski tabor Zlet, ki je v vseh pogledih rekorden. Okrog 1000 mladih je starih med 13 in 18 let, do 10. avgusta pa bodo lahko izbirali kar med 300 delavnicami.
Peter Florjančič je 98-letni blejski izumitelj, ki je patentiral več kot 400 izumov – med njimi plastično zadrgo, okvirček za diapozitive in izboljšani stroj za brizganje plastike. Najbolj ponosen pa še danes ostaja na dosežke v parfumski industriji. Za popolni nanos parfuma se lahko zahvalite njegovemu razpršilcu! Z razburljivo življenjsko zgodbo, ki vključuje drzen pobeg in uprizoritev lastne smrti ter z izumiteljsko in podjetniško žilico je Peter Florjančič navdušil tudi veliko mlajšega študenta strojništva Jureta Miklavčiča. Ta je leta 2014 izumil pasivni preklopni ventil oziroma sistem varčevanja z vodo. Zanj je prejel nagrado TESSI.
Valerija je ženska, ki ve, kaj hoče. Je izmišljen radijski lik, njeno osebnost gradimo do petka, vsak dan z dvema različnima improvizatorjema. Zadnji del zgodbe sta oblikovala Boštjan Gorenc - Pižama in Lucija Čirović
Detektivski kamp v mladosti, ljubezen dveh moških, kriminal iz strasti, težave z glutenom, direktorski položaj v tovarni umivalnikov, potovanje do pekla in nazaj, nagradno potovanje v Fieso…Skratka, na kratko – cela DRAMA! Zgodbo izmišljene gospodične Valerije so v živo sestavljali gostujoči improvizatorji, ki so pet juter zapored pripovedovali o njenih dogodivščinah. Njihova iztočnica je bila zgolj kratek opis lika in seveda zgodba predhodnika. Smer posamezne epizode je določal tudi filmski žanr, ki so ga sodelujoči slišali kot glasbeno ozadje.
Žiga Klančar v glasbenih Noticah na Valu 202 predstavlja domače glasbene novosti.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo sta začela ustvarjati dva improvizatorja - Eva Nanut in Žan Sterle.
Na Morski biološki postaji Piran se s klobučnjaki, ki jim ljudje največkrat pravimo meduze, ukvarjajo že vrsto let. Pravzaprav od sredine 80.-ih let, ko so se pri nas množično začele pojavljati mesečinke, ena bolj nevarnih vrst ožigalkarjev, ki lahko pri občutljivih ljudeh po ožigu povzročijo precejšnje zdravstvene težave. A brez skrbi, te vrste v našem morju že nekaj let niso opazili. Trenutno se pojavlja morska cvetača, a njenega ožiga marsikdo niti ne zazna. Morje pa je zadnje čase polno še enih organizmov, ki so morda za marsikoga videti kot meduze, a to pravzaprav niso, so pa zdrizaste in fuj na dotik. Gre za rebrače, želatinozen zooplankton, popolnoma nenevaren za kopalce. Če zasledite kakega nenavadnega klobučnjaka ali drugo neznano morsko bitje se lahko s fotografijo tega in vprašanjem, za kaj gre, obrnete tudi na mail Morske biološke postaje Piran infombp@nib.si
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo sta začela ustvarjati dva improvizatorja - Katja Brezovar in Kristjan Kolar. Valerija je sina Pepeta Marjana obvarovala pred zloveščim glutenom, ga naučila vrtnarjenja, partnerju Marjanu pa priskrbela službo na visokem položaju.
Slovenski pesnik Uroš Zupan pravi, da bere samo najboljše knjige. Knjiga , ki pa ga spremlja že desetletja pa je »Zeno Cosini«, italijanskega pisatelja Itala Sveva.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo ustvarjata dva scenarista, dva improvizatorja – Matjaž Peklaj in Rok Bohinc. V drugi epizodi Valerijina zgodba pripelje do nepričakovanega romantično-dramatičnega zasuka. Njen fant ustreli njenega nekdanjega sošolca Marjana.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo ustvarjata dva scenarista, dva improvizatorja - Dino Kapetanović in Rahela Klopčič. V prvi epizodi smo izvedeli, da se Valerija kdaj pa kdaj zbudi sredi noči in presenečena ugotovi, da je sama.
Andrej Blatnik je predlagal knjigo Černobilska molitev, dobitnico Nobelove nagrade za književnost, Svetlane Aleksijević.
Kratki izlet je celovečerni igrani prvenec, 35 letnega hrvaškega režiserja, scenarista in producenta Igorja Bezinovića, ki nam ga je predstavil na letošnjem festivalu Kino Otok, Isola Cinema. Film je je uvrščen tudi v glavni program Mednarodnega filmskega festivala v Motovunu, ki se začenja prav nocoj.
Kako močno se glasba, predvsem besedila v katerikoli zvrsti glasbe dotaknejo generacije ki je pred približno 20 leti zapuščala srednje šole, se je spet izkazalo v četrtek ob objavi novice, da je umrl Chester Bennington, pevec ameriške rock zasedbe Linkin Park. Ob vsem zapetem in doživetem, novica o samomoru niti ni bila tako neverjetna, a izrečeno je le eno od ugibanj. Ves čas življenja v javnosti se je bojeval tako z alkoholom kot z drogami, večkrat naglas povedal, da je vse preveč trenutkov, ko se mu zdi, da ni izhoda. Zadnje besede Chesterja Benningtona pred tedni, so bile polne optimizma in neizrečenih načrtov za prihodnost, a zapustil je šest otrok in zaradi glasbe, ki je vedno bila polna čustev, veliko iskreno žalostnih ljubiteljev in ogromno vprašanj, ki bodo ostala brez odgovorov.
Ste v mestu že kdaj opazili mladiča goloba? Če ste, ste eni redkih. Dr. Martin Dobeic pojasnjuje, zakaj v naravi in v mestu srečujemo številne ptičje mladičke, ne pa tudi golobje.
V gozdu tik pod gradom Vurberk, ki stoji na južnem delu Slovenskih goric, sta v sredo otroka v spremstvu očeta z detektorjem kovin iskala zaklad. Našli pa so vse prej kot to. Našli so namreč 250 kilogramov težko neeksplodirano ameriško letalsko bombo iz druge svetovne vojne. A tam se je neverjetna zgodba šele začela: najditelj je namreč zelo nevarno bombo na lastno pest odkopal, jo s pomočjo dvigalke natovoril in odpeljal na dvorišče svoje hiše, ki stoji v neposredni bližini znamenitega gradu, cerkve in župnišča. Zaradi te nespametne in smrtno nevarne odločitve bombe zdaj pirotehniki ne morejo več varno deaktivirati, kar pomeni, da bo bombo prihodnje teden treba razstreliti.
V teh dneh gotovo niste preslišali novice o tem , da je Unesco Slovenijo že drugič vpisal na Seznam svetovne naravne dediščine. Skupaj je ta meddržavna kandidatura z uradnim naslovom "Starodavni in prvinski bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope" združila kar 12 držav in 78 gozdnih območij. Čast je toliko večja, če vemo, da je zdaj na Seznamu svetovne dediščine sicer več kot tisoč vpisov, a le petina s področja naravne dediščine.
Neveljaven email naslov