Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentar Marka Radmiloviča o eseju na maturi 2017.
O eseju na letošnji maturi
“Včeraj je nova generacija maturantov začela maturo z esejem pri slovenščini.”
Takšen naslov vsako leto prekopirajo površni mediji in povzame ga tiskovna agencija, a za tokratnim se skriva nekaj, kar zahteva natančnejšo analizo.
Naslov eseja je bil Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
Najprej zavijmo k slavistom, ki skrbijo za šolajočo se mladino. Do današnjega dne smo se sicer zavedali, da slovenščina pri slavistih ni najbolj varna. A ker so bili veliko let samo varuhi priredij, podredij, deležnikov in sklanjatev, je še nekako šlo. Problematično je postalo, ko so se začeli spuščati najprej v slog pišoče mladine, skrajno problematično pa je postalo, ko so si začeli izmišljevati naslove maturitetnih esejev.
Brez ovinkarjenja, kako si lahko zelo bolan slavistični um zamisli naslov maturitetnega eseja: Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
V naslovu je nekaj sicer zdravega črnega humorja, o katerem sicer dvomimo, da ga slavistično omizje razume – “Na zrelostnem izpitu naj dijak razmišlja o samomoru.”
Da konec otroštva pomeni začetek umiranja, je legitimna filozofska teza, ki jo lahko razvija pol pripita družba intelektualcev ob sardelah in bevandi v Metajni na otoku Pag, za vstop v zrelo obdobje življenja pa je razpisana tema morbidna. Do šolajoče se mladine pa skrajno poniževalna. Da o tem, kako pri osemnajstih letih nimaš na voljo nobenega aparata za spopad s temo, sploh ne govorimo.
Drugače, kot da na Republiškem izpitnem centru odločajo posamezniki, zaznamovani z bog ve kakšnimi patologijami, si razpisa samomorilskega eseja ne znamo predstavljati.
Jasno, da se bo slavistična znanost postavila v bran, da gre za nekakšno literarnozgodovinsko analizo obeh romanov, ki ju je bilo treba absolvirati za obračun z esejem. Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ter samomori, ki se godijo v obeh fabulah. V Alamutu gresta pod rušo Mirjam in Halima, pri Huxleyju ne uspe priti skozi Johnu.
Da se ne bi preveč sprenevedali … pred tridesetimi leti so nam učiteljice in učitelji slovenščine na gimnazijah Bartola in starega dobrega Aldousa metali v glavo. Prvi je bil šund, drugi pa znanstvena fantastika. Ne veš, kaj je hujše, oboje pa neprimerno za bodočega razumnika. Danes pa so literarni zgodovinarji nenadoma postali takšni ljubitelji, da sta se oba avtorja iz literarnega jarka pobrala na piedestal maturitetnega eseja.
Ideja za obema naslovoma se zdi prav tako naivna, kot je naslov nato bizaren. Obračun z vsemi vrstami totalitarizmov pri Aldousu je pravšnja tema za ideološko uravnilovko, ki se je gremo v naši državi, ko niti zgodovina v srednjih šolah jasno ne ovrednoti različnih totalitarizmov, temveč so vsi totalitarizmi udobno enaki. Bartol pa si je najbrž pridružil prvo startno vrsto s plimo muslimanskega ekstremizma. Mogoče se motimo, mogoče ideja velikih umov na Republiškem izpitnem centru presega naše omejeno razmišljanje, a kar koli jih je vodilo, bi se morali za naslov zagovarjati vsaj pri ministrici za šolstvo. Če že ne kje drugje.
Esej je sporen na več ravneh
Prvič. Slovenija ima s samomori in samomorilnostjo velike težave. Po vseh statistikah smo v svetovnem vrhu. In da celi generaciji devetnajstletnikov samomor zapovemo kot temo za razmišljanje na štirih straneh, se zdi nerazumljivo. Devetnajstletnik življenje razume kot priložnost izbire in lepoto prihodnosti. A ne vsak. Posameznike med njimi, ki jih zaradi različnih razlogov življenje vodi po poteh z vse manj izhodi, lahko takšno maturitetno razmišljanje pahne čez rob.
Drugič. Strinjamo se, da spada k zrelosti razmišljanje o vseh delih življenja in tabuizacija tem, med njimi samomora, lahko deluje kot skrivanje kolovratov po kraljestvu. A da med stotimi možnostmi, ki jih ponujata oba romana v razmislek, ponudiš prav samomor, ki v nobenem izmed del ne igra osrednje vloge, pomeni načelno in načrtno žaljenje dostojanstva – ne le dijakov, temveč tudi učiteljev, ki so se štiri leta trudili z vzgojo dijakov, ter staršev.
Tretjič. V to smer sestavljavci zagotovo niso razmišljali, ker sta njihovo obzorje in očitno tudi intelekt omejena: samomor kot rešitev iz spon sistema neposredno komunicira z zgodovinsko intenco mladine po uporništvu. Analogno uporništvo skozi umetnost, znanost ali politično revolucijo je torej pozabljeno. V duhu nihilizma, ki, tako učijo, preveva Alamut, je rešitev RIC-a veliko preprostejša. “Končajte svoje življenje in vse težave, ki jih imate s sistemom, bodo pozabljene.”
In za konec še majhna primerjava … ker se počutimo to dopoldne tako zelo literarnozgodovinsko. Če bi bilo delo, ki bi ga morali maturantje prebrati, pesem Nezakonska mati Franceta Prešerna in naslov eseja Abortus kot izhod iz kolesja sistema … Jejhata, bi skočili Slovenci pokonci.
Samomor, rajtamo, ne bo imel takšnega odziva.
Komentar Marka Radmiloviča o eseju na maturi 2017.
O eseju na letošnji maturi
“Včeraj je nova generacija maturantov začela maturo z esejem pri slovenščini.”
Takšen naslov vsako leto prekopirajo površni mediji in povzame ga tiskovna agencija, a za tokratnim se skriva nekaj, kar zahteva natančnejšo analizo.
Naslov eseja je bil Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
Najprej zavijmo k slavistom, ki skrbijo za šolajočo se mladino. Do današnjega dne smo se sicer zavedali, da slovenščina pri slavistih ni najbolj varna. A ker so bili veliko let samo varuhi priredij, podredij, deležnikov in sklanjatev, je še nekako šlo. Problematično je postalo, ko so se začeli spuščati najprej v slog pišoče mladine, skrajno problematično pa je postalo, ko so si začeli izmišljevati naslove maturitetnih esejev.
Brez ovinkarjenja, kako si lahko zelo bolan slavistični um zamisli naslov maturitetnega eseja: Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
V naslovu je nekaj sicer zdravega črnega humorja, o katerem sicer dvomimo, da ga slavistično omizje razume – “Na zrelostnem izpitu naj dijak razmišlja o samomoru.”
Da konec otroštva pomeni začetek umiranja, je legitimna filozofska teza, ki jo lahko razvija pol pripita družba intelektualcev ob sardelah in bevandi v Metajni na otoku Pag, za vstop v zrelo obdobje življenja pa je razpisana tema morbidna. Do šolajoče se mladine pa skrajno poniževalna. Da o tem, kako pri osemnajstih letih nimaš na voljo nobenega aparata za spopad s temo, sploh ne govorimo.
Drugače, kot da na Republiškem izpitnem centru odločajo posamezniki, zaznamovani z bog ve kakšnimi patologijami, si razpisa samomorilskega eseja ne znamo predstavljati.
Jasno, da se bo slavistična znanost postavila v bran, da gre za nekakšno literarnozgodovinsko analizo obeh romanov, ki ju je bilo treba absolvirati za obračun z esejem. Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ter samomori, ki se godijo v obeh fabulah. V Alamutu gresta pod rušo Mirjam in Halima, pri Huxleyju ne uspe priti skozi Johnu.
Da se ne bi preveč sprenevedali … pred tridesetimi leti so nam učiteljice in učitelji slovenščine na gimnazijah Bartola in starega dobrega Aldousa metali v glavo. Prvi je bil šund, drugi pa znanstvena fantastika. Ne veš, kaj je hujše, oboje pa neprimerno za bodočega razumnika. Danes pa so literarni zgodovinarji nenadoma postali takšni ljubitelji, da sta se oba avtorja iz literarnega jarka pobrala na piedestal maturitetnega eseja.
Ideja za obema naslovoma se zdi prav tako naivna, kot je naslov nato bizaren. Obračun z vsemi vrstami totalitarizmov pri Aldousu je pravšnja tema za ideološko uravnilovko, ki se je gremo v naši državi, ko niti zgodovina v srednjih šolah jasno ne ovrednoti različnih totalitarizmov, temveč so vsi totalitarizmi udobno enaki. Bartol pa si je najbrž pridružil prvo startno vrsto s plimo muslimanskega ekstremizma. Mogoče se motimo, mogoče ideja velikih umov na Republiškem izpitnem centru presega naše omejeno razmišljanje, a kar koli jih je vodilo, bi se morali za naslov zagovarjati vsaj pri ministrici za šolstvo. Če že ne kje drugje.
Esej je sporen na več ravneh
Prvič. Slovenija ima s samomori in samomorilnostjo velike težave. Po vseh statistikah smo v svetovnem vrhu. In da celi generaciji devetnajstletnikov samomor zapovemo kot temo za razmišljanje na štirih straneh, se zdi nerazumljivo. Devetnajstletnik življenje razume kot priložnost izbire in lepoto prihodnosti. A ne vsak. Posameznike med njimi, ki jih zaradi različnih razlogov življenje vodi po poteh z vse manj izhodi, lahko takšno maturitetno razmišljanje pahne čez rob.
Drugič. Strinjamo se, da spada k zrelosti razmišljanje o vseh delih življenja in tabuizacija tem, med njimi samomora, lahko deluje kot skrivanje kolovratov po kraljestvu. A da med stotimi možnostmi, ki jih ponujata oba romana v razmislek, ponudiš prav samomor, ki v nobenem izmed del ne igra osrednje vloge, pomeni načelno in načrtno žaljenje dostojanstva – ne le dijakov, temveč tudi učiteljev, ki so se štiri leta trudili z vzgojo dijakov, ter staršev.
Tretjič. V to smer sestavljavci zagotovo niso razmišljali, ker sta njihovo obzorje in očitno tudi intelekt omejena: samomor kot rešitev iz spon sistema neposredno komunicira z zgodovinsko intenco mladine po uporništvu. Analogno uporništvo skozi umetnost, znanost ali politično revolucijo je torej pozabljeno. V duhu nihilizma, ki, tako učijo, preveva Alamut, je rešitev RIC-a veliko preprostejša. “Končajte svoje življenje in vse težave, ki jih imate s sistemom, bodo pozabljene.”
In za konec še majhna primerjava … ker se počutimo to dopoldne tako zelo literarnozgodovinsko. Če bi bilo delo, ki bi ga morali maturantje prebrati, pesem Nezakonska mati Franceta Prešerna in naslov eseja Abortus kot izhod iz kolesja sistema … Jejhata, bi skočili Slovenci pokonci.
Samomor, rajtamo, ne bo imel takšnega odziva.
Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi. Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.
V turističnih agencijah zaradi vojne v Ukrajini opažajo zadržanost pri rezervacijah, množičnih odpovedi pa še nimajo. Z vojno so se razmere spremenile, struktura turistov bo drugačna. "Za ameriški, kitajski, avstralski trg je vojna v Ukrajini vojna v Evropi," pravi profesor Janez Mekinc s portoroške fakultete za turistične študije Turistica.
Med epidemijo je torej delo od doma postalo nova realnost, ki se je je večina zaposlenih navadila do te mere, da danes lahko govorimo o problematiki vračanja na delovno mesto. Številni si namreč želijo ostati doma, misel na vračanje v pisarne in druge kraje dela pa jim povzroča resno stisko. Mogoče se med njimi prepoznate tudi sami, zato prisluhnite prispevku Nataše Žunić o prednostnih in slabostih dela od doma.
Ievgen Klopotenko je ukrajinski chef iz Kijeva. Pred sedmimi leti je postal zmagovalec tekmovanja Masterchef, po tem pa odprl svojo restavracijo. Svoj čas iz znanje je pred 24. februarjem 2022 posvečal predvsem popularizaciji in modernizaciji ukrajinske kuhinje, trudi se, da bi UNESCO boršč priznal za ukrajinsko kulturno dediščino. Zdaj je njegovo delo prekinila vojna, zato je v svojem slogu zagnal iniciativo "Make borscht not war", v kateri vabi, naj ljudje po svetu podprejo Ukrajino tudi na tovrsten način - da skuhajo boršč, fotografijo pa objavijo na družabnih omrežjih. Jevgen je sicer ostal v Kijevu, delo pa popolnoma prilagodil vojni. Svojo restavracijo je tako spremenil v kuhinjo, v kateri na dan nastane tisoč obrokov za razseljene Ukrajince in vojake na frontah, ker pa ima v restavraciji tudi zaklonišče, tam redno biva od 15 do 20 Ukrajincev.
RTV Slovenija v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije in Slovensko karitas pripravlja dobrodelni koncert za pomoč beguncem – Stopimo skupaj za Ukrajino. Dobrodelna sredstva se bodo zbirala tudi dan po koncertu, v sredo 9. marca. Telefonski številki 01 473 98 78 in 01 472 00 11 za zbiranje sredstev bosta znova aktivni med ponovitvijo koncerta, danes od 13.00 ure naprej na TV SLO 2. Ves čas pa je mogoče darovati prek sporočil SMS: 5 evrov boste darovali, če boste na številko 1919 poslali ključno besedo UKRAJINA5, 10 pa, če boste na 1919 poslali besedo UKRAJINA10.
8. marec, mednarodni dan žensk, ni namenjen le podarjanju cvetja in čokoladic, je tudi dan za kritičen premislek o položaju žensk v družbi na številnih področjih. O ženskih avtoricah v literaturi in učnih programih smo govorili z dr. Katja Mihurko Poniž, literarno zgodovinarko, dramaturginjo in urednico, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko v Novi Gorici.
V enem izmed ljubljanskih hostlov je že nameščenih 67 ljudi iz Ukrajine, ki so prišli v Slovenijo, potem ko se je na njihovo prošnjo za pomoč odzval Slovenski mladinski orkester z Živo Ploj Peršuh, dirigentko in umetniškim vodjo SNG Opera in balet Ljubljana. Gre za mlade glasbenike Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine in njihove družinske člane. Z nekaterimi je govorila Veronika Gnezda.
Kakšno vlogo bi lahko odigrala Kitajska v doseganju sporazuma med Rusijo in Ukrajino? Koliko je verjetnosti, da bi Rusija ublažila zahodnih sankcij tudi s kitajsko gospodarsko pomočjo? Kolikšen delež ljudi sploh podpira Putina v vojni proti Ukrajini?
Darja in Vitalina sta Ukrajinki, ki sta s pomočjo Aljoše in Olge iz Ukrajine uspešno prišli v Barcelono. V Barcelono smo poklicali Aljošo Slameršaka.
V Rusiji imajo tri združenja PEN. Eno izmed njih je nedavno v pismu, polnem vojnega podpihovanja, podprlo Putina. Slovenski center PEN, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo slovenskih pisateljev so v pisateljski vili na Tomšičevi ulici organizirali branje poezije za mir v Ukrajini, ki so ga naslovili Mir in vojna. Dogodku bo sledilo še več podobnih, pesniki in pesnice, pisatelji in pisateljice ter vsi člani in članice centra PEN pa si bodo še naprej prizadevali za mir.
V Rusiji imajo tri združenja PEN. Eno izmed njih je nedavno v pismu, polnem vojnega podpihovanja, podprlo Putina. Slovenski center PEN, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo slovenskih pisateljev so v pisateljski vili na Tomšičevi ulici organizirali branje poezije za mir v Ukrajini, ki so ga naslovili Mir in vojna. Dogodku bo sledilo še več podobnih, pesniki in pesnice, pisatelji in pisateljice ter vsi člani in članice centra PEN pa si bodo še naprej prizadevali za mir.
O aktualnem dogajanju v Ukrajini z našo dopisnico Karmen Švegelj. Pogovarjali smo se v četrtek ob 10.45, opisuje razmere v bližini Kijeva, nočno dogajanje, razmah lažnih novic, poročanje ukrajinskih medijev in vzdušje med prebivalci.
Ugotovljeno je bilo, da je bil naš uvodni jutranji pozdrav strokovno novinarsko nedodelan, neaktualen, predvsem pa ne dovolj objektiven, ne dovolj nepristranski, da bi ustrezal novim visokim standardom javne komunikacije. Prav tako se o resničnosti podatkov o temperaturah pred objavo nismo posvetovali z Uradom vlade za komuniciranje, kjer bi nam lahko informacije preverili oziroma ustrezno prefiltrirali. Zato smo uvodni pozdrav na novo sestavili in mu za pravo ažurnost, aktualnost dodali podatke o temperaturah po državi od dneva prej. Smo se pa – zasledujoč najsodobnejše trende v medijski produkciji tudi na Radiu – za ta poseben projekt dogovorili za programsko sodelovanje z britansko medijsko hišo BBC.
Dr. Mojmir Mrak je redni profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Poklicali smo ga za komentar o nekaterih finančnih ukrepih proti Rusiji, predvsem v povezavi z bankami, kot vemo, so med drugim tudi v Sloveniji zaprte poslovalnice ruske Sberbanke.
Zaradi nesmiselne vojne, njenih posledic in pretrganih stikov s svetom so se s protestnim pismom oglasili tudi ruski znanstveniki. Na spletni strani, kjer je objavljen njihov oster protivojni protest, piše, da nenehno prejemajo nove podpise, ki jih na seznam dodajajo, kolikor je mogoče hitro in da je podpisnikov že več kot 5360. Tatjana Pirc se je pogovarjala z enim izmed njih.
Hitrost in intenzivnost, s katerima je prišlo do vojne v Ukrajini, sta sprožili tudi veliko potrebo po humanitarni pomoči. Na poziv Ukrajine in drugih držav, ki že sprejemajo begunce, se je odzvala tudi Slovenija. Vlada je prek različnih mehanizmov že namenila materialno in finančno pomoč, odzvali pa so se tudi prebivalci. Kako je mogoče pomagati, kakšne so pasti pomoči manj znanim organizacijam ali samoorganiziranim skupinam?
Ob svetovnem dnevu redkih bolezni se obeta razširitev programa presejalnega testiranja za novorojenčke, ki bi omogočila hitro odkrivanje in zdravljenje bolezni ter v nekaterih primerih preprečila smrt. Predstavljamo zgodbo dveletne Maše in njene mame Irene.
Ravno na dašnji dan, 26. februarja je 30 let od izbrisa 25.671 ljudi, med njimi več kot 5000 otrok iz registra stalnega prebivalstva. Predsednik države se je po 30-ih letih za izbris opravičil v svojem imenu in imenu države. Dogodka se je v predsedniški palači udeležila Nataša Štefe.
"Vedeli smo, da bi se to lahko zgodilo, pričakovali smo to, ampak nihče tega ni hotel sprejeti. Vedeli smo, da Putin sanja o ponovni vzpostavitvi Sovjetske zveze, vedeli smo, da je to človek, ki želi napasti sosednje države, vedeli smo, da ruska vojska trenutno okupira dele Gruzije, Moldavije, Belorusije in dele Ukrajine, a še vedno so skoraj vsi v Evropi in ZDA govorili, da moramo graditi dialog z Rusijo, da moramo govoriti in najti kompromis." Politični analitik Sergej Sumlenny je vidno razočaran nad dejanji nekaterih držav Evropske unije ob ruski vojaški invaziji v Ukrajini. O Putinovem razlogu, da želi denacificirati Ukrajino: "Ukrajina je država, katere predsednik je ob izvolitvi govoril le rusko, ukrajinsko pa ne, a je dobil 73 odstotkov glasov na volitvah. Tako državo le težko imenujemo nacistična. Rusi radi govorijo o boju proti fašizmu, vsakogar, ki ga ne marajo, imenujejo fašist. Država, ki bi jo morali denacificirati, je Rusija. Država s šovinistično ideologijo, z visoko stopnjo militarizacije družbe, ki sproža napadalne vojne proti sosednjim državam. V Rusiji ni svobodnih medijev, močna je vloga države v gospodarstvu, vezi med vojsko in političnim vrhom so močne, vse to so bile značilnosti Nemčije v 30. letih. Bojim se, da je treba denacificirati Rusijo."
Marija Sótnikova Štravs prihaja iz Luganske regije na vzhodu Ukrajine, ki jo je pred dnevi priznala Rusija. Je prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino. Luka Hvalc jo je vprašal, kakšne so zadnje razmere v njeni domovini.
Neveljaven email naslov