Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentar Marka Radmiloviča o eseju na maturi 2017.
O eseju na letošnji maturi
“Včeraj je nova generacija maturantov začela maturo z esejem pri slovenščini.”
Takšen naslov vsako leto prekopirajo površni mediji in povzame ga tiskovna agencija, a za tokratnim se skriva nekaj, kar zahteva natančnejšo analizo.
Naslov eseja je bil Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
Najprej zavijmo k slavistom, ki skrbijo za šolajočo se mladino. Do današnjega dne smo se sicer zavedali, da slovenščina pri slavistih ni najbolj varna. A ker so bili veliko let samo varuhi priredij, podredij, deležnikov in sklanjatev, je še nekako šlo. Problematično je postalo, ko so se začeli spuščati najprej v slog pišoče mladine, skrajno problematično pa je postalo, ko so si začeli izmišljevati naslove maturitetnih esejev.
Brez ovinkarjenja, kako si lahko zelo bolan slavistični um zamisli naslov maturitetnega eseja: Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
V naslovu je nekaj sicer zdravega črnega humorja, o katerem sicer dvomimo, da ga slavistično omizje razume – “Na zrelostnem izpitu naj dijak razmišlja o samomoru.”
Da konec otroštva pomeni začetek umiranja, je legitimna filozofska teza, ki jo lahko razvija pol pripita družba intelektualcev ob sardelah in bevandi v Metajni na otoku Pag, za vstop v zrelo obdobje življenja pa je razpisana tema morbidna. Do šolajoče se mladine pa skrajno poniževalna. Da o tem, kako pri osemnajstih letih nimaš na voljo nobenega aparata za spopad s temo, sploh ne govorimo.
Drugače, kot da na Republiškem izpitnem centru odločajo posamezniki, zaznamovani z bog ve kakšnimi patologijami, si razpisa samomorilskega eseja ne znamo predstavljati.
Jasno, da se bo slavistična znanost postavila v bran, da gre za nekakšno literarnozgodovinsko analizo obeh romanov, ki ju je bilo treba absolvirati za obračun z esejem. Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ter samomori, ki se godijo v obeh fabulah. V Alamutu gresta pod rušo Mirjam in Halima, pri Huxleyju ne uspe priti skozi Johnu.
Da se ne bi preveč sprenevedali … pred tridesetimi leti so nam učiteljice in učitelji slovenščine na gimnazijah Bartola in starega dobrega Aldousa metali v glavo. Prvi je bil šund, drugi pa znanstvena fantastika. Ne veš, kaj je hujše, oboje pa neprimerno za bodočega razumnika. Danes pa so literarni zgodovinarji nenadoma postali takšni ljubitelji, da sta se oba avtorja iz literarnega jarka pobrala na piedestal maturitetnega eseja.
Ideja za obema naslovoma se zdi prav tako naivna, kot je naslov nato bizaren. Obračun z vsemi vrstami totalitarizmov pri Aldousu je pravšnja tema za ideološko uravnilovko, ki se je gremo v naši državi, ko niti zgodovina v srednjih šolah jasno ne ovrednoti različnih totalitarizmov, temveč so vsi totalitarizmi udobno enaki. Bartol pa si je najbrž pridružil prvo startno vrsto s plimo muslimanskega ekstremizma. Mogoče se motimo, mogoče ideja velikih umov na Republiškem izpitnem centru presega naše omejeno razmišljanje, a kar koli jih je vodilo, bi se morali za naslov zagovarjati vsaj pri ministrici za šolstvo. Če že ne kje drugje.
Esej je sporen na več ravneh
Prvič. Slovenija ima s samomori in samomorilnostjo velike težave. Po vseh statistikah smo v svetovnem vrhu. In da celi generaciji devetnajstletnikov samomor zapovemo kot temo za razmišljanje na štirih straneh, se zdi nerazumljivo. Devetnajstletnik življenje razume kot priložnost izbire in lepoto prihodnosti. A ne vsak. Posameznike med njimi, ki jih zaradi različnih razlogov življenje vodi po poteh z vse manj izhodi, lahko takšno maturitetno razmišljanje pahne čez rob.
Drugič. Strinjamo se, da spada k zrelosti razmišljanje o vseh delih življenja in tabuizacija tem, med njimi samomora, lahko deluje kot skrivanje kolovratov po kraljestvu. A da med stotimi možnostmi, ki jih ponujata oba romana v razmislek, ponudiš prav samomor, ki v nobenem izmed del ne igra osrednje vloge, pomeni načelno in načrtno žaljenje dostojanstva – ne le dijakov, temveč tudi učiteljev, ki so se štiri leta trudili z vzgojo dijakov, ter staršev.
Tretjič. V to smer sestavljavci zagotovo niso razmišljali, ker sta njihovo obzorje in očitno tudi intelekt omejena: samomor kot rešitev iz spon sistema neposredno komunicira z zgodovinsko intenco mladine po uporništvu. Analogno uporništvo skozi umetnost, znanost ali politično revolucijo je torej pozabljeno. V duhu nihilizma, ki, tako učijo, preveva Alamut, je rešitev RIC-a veliko preprostejša. “Končajte svoje življenje in vse težave, ki jih imate s sistemom, bodo pozabljene.”
In za konec še majhna primerjava … ker se počutimo to dopoldne tako zelo literarnozgodovinsko. Če bi bilo delo, ki bi ga morali maturantje prebrati, pesem Nezakonska mati Franceta Prešerna in naslov eseja Abortus kot izhod iz kolesja sistema … Jejhata, bi skočili Slovenci pokonci.
Samomor, rajtamo, ne bo imel takšnega odziva.
Komentar Marka Radmiloviča o eseju na maturi 2017.
O eseju na letošnji maturi
“Včeraj je nova generacija maturantov začela maturo z esejem pri slovenščini.”
Takšen naslov vsako leto prekopirajo površni mediji in povzame ga tiskovna agencija, a za tokratnim se skriva nekaj, kar zahteva natančnejšo analizo.
Naslov eseja je bil Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
Najprej zavijmo k slavistom, ki skrbijo za šolajočo se mladino. Do današnjega dne smo se sicer zavedali, da slovenščina pri slavistih ni najbolj varna. A ker so bili veliko let samo varuhi priredij, podredij, deležnikov in sklanjatev, je še nekako šlo. Problematično je postalo, ko so se začeli spuščati najprej v slog pišoče mladine, skrajno problematično pa je postalo, ko so si začeli izmišljevati naslove maturitetnih esejev.
Brez ovinkarjenja, kako si lahko zelo bolan slavistični um zamisli naslov maturitetnega eseja: Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
V naslovu je nekaj sicer zdravega črnega humorja, o katerem sicer dvomimo, da ga slavistično omizje razume – “Na zrelostnem izpitu naj dijak razmišlja o samomoru.”
Da konec otroštva pomeni začetek umiranja, je legitimna filozofska teza, ki jo lahko razvija pol pripita družba intelektualcev ob sardelah in bevandi v Metajni na otoku Pag, za vstop v zrelo obdobje življenja pa je razpisana tema morbidna. Do šolajoče se mladine pa skrajno poniževalna. Da o tem, kako pri osemnajstih letih nimaš na voljo nobenega aparata za spopad s temo, sploh ne govorimo.
Drugače, kot da na Republiškem izpitnem centru odločajo posamezniki, zaznamovani z bog ve kakšnimi patologijami, si razpisa samomorilskega eseja ne znamo predstavljati.
Jasno, da se bo slavistična znanost postavila v bran, da gre za nekakšno literarnozgodovinsko analizo obeh romanov, ki ju je bilo treba absolvirati za obračun z esejem. Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ter samomori, ki se godijo v obeh fabulah. V Alamutu gresta pod rušo Mirjam in Halima, pri Huxleyju ne uspe priti skozi Johnu.
Da se ne bi preveč sprenevedali … pred tridesetimi leti so nam učiteljice in učitelji slovenščine na gimnazijah Bartola in starega dobrega Aldousa metali v glavo. Prvi je bil šund, drugi pa znanstvena fantastika. Ne veš, kaj je hujše, oboje pa neprimerno za bodočega razumnika. Danes pa so literarni zgodovinarji nenadoma postali takšni ljubitelji, da sta se oba avtorja iz literarnega jarka pobrala na piedestal maturitetnega eseja.
Ideja za obema naslovoma se zdi prav tako naivna, kot je naslov nato bizaren. Obračun z vsemi vrstami totalitarizmov pri Aldousu je pravšnja tema za ideološko uravnilovko, ki se je gremo v naši državi, ko niti zgodovina v srednjih šolah jasno ne ovrednoti različnih totalitarizmov, temveč so vsi totalitarizmi udobno enaki. Bartol pa si je najbrž pridružil prvo startno vrsto s plimo muslimanskega ekstremizma. Mogoče se motimo, mogoče ideja velikih umov na Republiškem izpitnem centru presega naše omejeno razmišljanje, a kar koli jih je vodilo, bi se morali za naslov zagovarjati vsaj pri ministrici za šolstvo. Če že ne kje drugje.
Esej je sporen na več ravneh
Prvič. Slovenija ima s samomori in samomorilnostjo velike težave. Po vseh statistikah smo v svetovnem vrhu. In da celi generaciji devetnajstletnikov samomor zapovemo kot temo za razmišljanje na štirih straneh, se zdi nerazumljivo. Devetnajstletnik življenje razume kot priložnost izbire in lepoto prihodnosti. A ne vsak. Posameznike med njimi, ki jih zaradi različnih razlogov življenje vodi po poteh z vse manj izhodi, lahko takšno maturitetno razmišljanje pahne čez rob.
Drugič. Strinjamo se, da spada k zrelosti razmišljanje o vseh delih življenja in tabuizacija tem, med njimi samomora, lahko deluje kot skrivanje kolovratov po kraljestvu. A da med stotimi možnostmi, ki jih ponujata oba romana v razmislek, ponudiš prav samomor, ki v nobenem izmed del ne igra osrednje vloge, pomeni načelno in načrtno žaljenje dostojanstva – ne le dijakov, temveč tudi učiteljev, ki so se štiri leta trudili z vzgojo dijakov, ter staršev.
Tretjič. V to smer sestavljavci zagotovo niso razmišljali, ker sta njihovo obzorje in očitno tudi intelekt omejena: samomor kot rešitev iz spon sistema neposredno komunicira z zgodovinsko intenco mladine po uporništvu. Analogno uporništvo skozi umetnost, znanost ali politično revolucijo je torej pozabljeno. V duhu nihilizma, ki, tako učijo, preveva Alamut, je rešitev RIC-a veliko preprostejša. “Končajte svoje življenje in vse težave, ki jih imate s sistemom, bodo pozabljene.”
In za konec še majhna primerjava … ker se počutimo to dopoldne tako zelo literarnozgodovinsko. Če bi bilo delo, ki bi ga morali maturantje prebrati, pesem Nezakonska mati Franceta Prešerna in naslov eseja Abortus kot izhod iz kolesja sistema … Jejhata, bi skočili Slovenci pokonci.
Samomor, rajtamo, ne bo imel takšnega odziva.
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov