Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Po ameriškem poletju ljubezni in slovitem Woodstocku je subkultura hipijev z vsemi svojimi zamislimi in oblekami prišla tudi k nam, padla na plodna tla in obarvala sivi vsakdanjik socializma
Konec 60-ih in v začetku 70-ih let je tudi del slovenske mladine zajel navdih od zahoda. V še vedno tradicionalni družbi so mladi želeli živeti drugače. Nekateri tudi v komuni. Spremeniti so želeli začrtano pot “šola, družina, pokojnina.” Toda tako kot hipiji so bili v družbi tudi antihipiji, ki so za fanti z dolgimi lasmi hodili s škarjami, da bi jih postrigli.
Pomembna so bila potovanja iz Slovenije vsaj v Amsterdam, če ne še drugod po Evropi ali pa morda kar v Indijo. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
V začetku 70-ih let prejšnjega stoletja se je skupina študentov, predvsem primorskih, zaradi ekonomskih in stanovanjskih razmer naselila v hiši številka 75 v Tacnu. Iz spontane naselitve in pridružitve enako mislečih iz Ljubljane, pa se je razvila komuna, znana pod imenom G7. V družbi mladih, ki so svoja hipijevska prepričanja izražali tudi z obleko in dolgimi lasmi, so se pojavili zametki današnjih ekoloških gibanj, samooskrbe, boja proti potrošništvu. Eden od članov tacenske komune G7 je bil tudi Dušan Krnel.
Konec 60. let je bilo obdobje, ko sta bila pomembna svoboda in upor proti avtoritarnosti; to pa takratnemu režimu seveda ni bilo pogodu. Duh časa so prikazovali filmi in marsikateri je zaradi tega romal v bunker. Umetnica Duba Sambolec, ki bi jo v preteklosti pri nas težko srečali, saj je živela in ustvarjala predvsem v tujini, še vedno ne razume, kaj je bilo takega v filmu Dušana Makavejeva Misterij organizma, ki se je oblasti zdel “bogokleten”. Da so bili prav hipiji prvi znanilci new agea, pa pravi umetnostna zgodovinarka Goranka Kreačič in se ob tem spomni Milana, Saga so ga klicali, ki je takrat prvi prinesel iz Indije makrobiotiko.
Malo drugačna komuna je v začetku sedemdesetih let nastala v študentskem domu nekdanje FSPN, torej takratne Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo, danes znane kot FDV. Spominja se Ladislav Močivnik, ki je bil takrat sicer študent psihologije na filozofski fakulteti, a je stanoval v legendarnem študentskem domu za Bežigradom.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, se prve polovice 60. let spominja kot konfliktnega obdobja, ko se je v Kranju boril s takratno socialistično elito, ki je mlademu umetniku zapirala razstave. Prav zato je skupaj s somišljeniki začel graditi avtonomno samostojno kulturo OHO, ki je na tedanji svet gledala drugače. Pozneje je v Šempasu ustanovil komuno Družina.
Pot hipijev je vodila od mest Zahodne Evrope na primer Londona in Amsterdama proti jugu. Čez Slovenijo, takrat še Jugoslavijo, Grčijo do Turčije, kjer je bil znameniti Pudding shop, pa potem prek Afganistana do Indije in naprej v Nepal. Na grški Kreti je bilo po hipijih znano mesto Matala. Tam so živeli v jamah, nekdanjih rimskih grobovih, ki so zdaj ograjene in so postale turistična atrakcija. Nekaj ostarelih hipijev še vedno živi v eni izmed jam v hribu nad mestom. Tudi mladi iz Slovenije so v začetku 70. let potovali po kopnem do Indije. Eden takih je Vojc, ki še vedno potuje tja, a zadnja leta z letalom.
Utrinki z legendarnega festivala:
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Po ameriškem poletju ljubezni in slovitem Woodstocku je subkultura hipijev z vsemi svojimi zamislimi in oblekami prišla tudi k nam, padla na plodna tla in obarvala sivi vsakdanjik socializma
Konec 60-ih in v začetku 70-ih let je tudi del slovenske mladine zajel navdih od zahoda. V še vedno tradicionalni družbi so mladi želeli živeti drugače. Nekateri tudi v komuni. Spremeniti so želeli začrtano pot “šola, družina, pokojnina.” Toda tako kot hipiji so bili v družbi tudi antihipiji, ki so za fanti z dolgimi lasmi hodili s škarjami, da bi jih postrigli.
Pomembna so bila potovanja iz Slovenije vsaj v Amsterdam, če ne še drugod po Evropi ali pa morda kar v Indijo. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
V začetku 70-ih let prejšnjega stoletja se je skupina študentov, predvsem primorskih, zaradi ekonomskih in stanovanjskih razmer naselila v hiši številka 75 v Tacnu. Iz spontane naselitve in pridružitve enako mislečih iz Ljubljane, pa se je razvila komuna, znana pod imenom G7. V družbi mladih, ki so svoja hipijevska prepričanja izražali tudi z obleko in dolgimi lasmi, so se pojavili zametki današnjih ekoloških gibanj, samooskrbe, boja proti potrošništvu. Eden od članov tacenske komune G7 je bil tudi Dušan Krnel.
Konec 60. let je bilo obdobje, ko sta bila pomembna svoboda in upor proti avtoritarnosti; to pa takratnemu režimu seveda ni bilo pogodu. Duh časa so prikazovali filmi in marsikateri je zaradi tega romal v bunker. Umetnica Duba Sambolec, ki bi jo v preteklosti pri nas težko srečali, saj je živela in ustvarjala predvsem v tujini, še vedno ne razume, kaj je bilo takega v filmu Dušana Makavejeva Misterij organizma, ki se je oblasti zdel “bogokleten”. Da so bili prav hipiji prvi znanilci new agea, pa pravi umetnostna zgodovinarka Goranka Kreačič in se ob tem spomni Milana, Saga so ga klicali, ki je takrat prvi prinesel iz Indije makrobiotiko.
Malo drugačna komuna je v začetku sedemdesetih let nastala v študentskem domu nekdanje FSPN, torej takratne Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo, danes znane kot FDV. Spominja se Ladislav Močivnik, ki je bil takrat sicer študent psihologije na filozofski fakulteti, a je stanoval v legendarnem študentskem domu za Bežigradom.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, se prve polovice 60. let spominja kot konfliktnega obdobja, ko se je v Kranju boril s takratno socialistično elito, ki je mlademu umetniku zapirala razstave. Prav zato je skupaj s somišljeniki začel graditi avtonomno samostojno kulturo OHO, ki je na tedanji svet gledala drugače. Pozneje je v Šempasu ustanovil komuno Družina.
Pot hipijev je vodila od mest Zahodne Evrope na primer Londona in Amsterdama proti jugu. Čez Slovenijo, takrat še Jugoslavijo, Grčijo do Turčije, kjer je bil znameniti Pudding shop, pa potem prek Afganistana do Indije in naprej v Nepal. Na grški Kreti je bilo po hipijih znano mesto Matala. Tam so živeli v jamah, nekdanjih rimskih grobovih, ki so zdaj ograjene in so postale turistična atrakcija. Nekaj ostarelih hipijev še vedno živi v eni izmed jam v hribu nad mestom. Tudi mladi iz Slovenije so v začetku 70. let potovali po kopnem do Indije. Eden takih je Vojc, ki še vedno potuje tja, a zadnja leta z letalom.
Utrinki z legendarnega festivala:
V sedmi epizodi se znova lotevamo japonske kulture in športa. Znova nam pomaga japonologinja Katarina Petaci, ki z nami deli svoje izkušnje s potovanj po deželi vzhajajočega sonca. Pravi, da so Japonci strastni bralci umetniško dovršenih stripov manga ter ljubitelji animiranih filmov. Najbolj popularen šport pa je baseball!
Podali smo se na ljubljanske ulice in iskali poti, kjer naša prestolnica njenim prebivalcem predstavlja raj pohodništva.
V šesti epizodi zanimivosti o Japonski se lotevamo tamkajšnjega načina življenja, pri čemer nam pomaga japonologinja Katarina Petaci. Kot pravi, so Japonci izredno vljudni in tihi, čeprav jih različne melodije in zvoki spremljajo ves dan. To, da so bili 200 let zaprti od zunanjega sveta, se odraža v zelo homogeni kulturi.
Ugotavljamo, da je Ptuj zelo mirno in zato prijetno mesto za družinsko življenje in turiste. Kakšno pa je življenje mladih v najstarejšem slovenskem mestu? Pogovarjali smo se z dvema aktivnima predstavnikoma mlajše generacije, ki si želita, da bi bilo podobno angažiranih še več njunih vrstnikov.
Mestni kino Ptuj ima dolgo zgodovino in velja za najstarejše aktivno kino prizorišče v Sloveniji. Kino je eno od pobudnikov in gonilnih členov Art kino mreže, ki povezuje slovenske prikazovalce kakovostnega in umetniškega filma. Prepričani so, da lahko z izbranim izobraževalnim programom v ljubitelje kakovostnega filma vzgojijo tako otroke in mladostnike kot tudi tiste nekoliko starejše obiskovalce. Več o tem pa s Tino Maroh, zunanjo sodelavko Mestnega kina Ptuj in Centra interesnih dejavnosti Ptuj.
Ptujčani pa so tudi izjemno ponosni na svojo zgodovino, še posebej na tisti del iz časov, ko so tod vladali Rimljani. V tretjem stoletju je bil Ptuj največje mesto na slovenskem, večje kot je bil tedanji London ali Dunaj. Obiskali smo Rimski kamp Poetovio, kjer po novem prek celega leta, ne le v času Rimskih iger, obujajo spomin na antične čase.
Štajerska vina so nas popeljala do današnje prve postojanke. Najbolj markanten simbol Ptuja in prva stvar ki jo zagledamo, ko se vozimo proti Ptuju je čudovit Ptujski grad, ki kraljuje nad mestom in reko Dravo. Globoko v kletnih prostorih gradu pa so na ogled in pokušino najboljša vina, ki jih lahko ponudi Ptuj z okolico.
Čas Olimpijskih iger v Tokiu je tudi čas, ko poskušamo najti kakšno stično točko med Japonsko in Slovenijo, kakšen drobec, ki nas povezuje. In enega takih drobcev smo našli v koledarju korporacije JTB, ki je daleč največja potovalna agencija na Japonskem. Za naslovnico svojega letošnjega koledarja z letnico 2021 z naslovom »Prelepi kraji, ki jih moraš v življenju obiskati vsaj enkrat.« je poleg večinoma razvpitih globalnih turističnih točk izbrala fotografijo očarljive vasice in vinskih gričev slovenskega Jeruzalema.
V peti epizodi zanimivosti o Japonski razložimo, kdo ali kaj so kamikaze. Izraz sega v 13. stoletje, ko so Mongoli vdirali na Japonsko, povezan pa je z besedama duh in veter. Danes ga najpogosteje povezujemo s piloti iz 2. svetovne vojne. Njihova naloga je bila, da se z letalom zaletijo v sovražnikove ladje.
Z lanskim prešernovim nagrajencem za življensko delo, fotografom in odličnim poznavalcem fotografij Stojanom Kerblerjem smo se pogovarjali o njegovem domačem kraju, kjer je tudi dobil inspiracijo za mnoge projekte.
Z nekdanjim boksarjem smo se pogovarjali o tem, kako je odraščanje in življenje na Ptuju vplivalo na njegovo kariero ter zakaj tudi po končani športni poti še vedno živi na Ptuju.
Eden najbolj strastnih slovenskih navijačev naših športnikov na olimpijskih igrah ta hip je gotovo mladinski pisatelj Primož Suhodolčan, katerega številne knjige govorijo prav o športnikih in športu. Kako športni navdušenec Primož doživlja igre in kako je doživel uspeh svojega zlatega soimenjaka, o katerem je pred kratkim napisal zgodbo?
S kolesom smo se popeljali po Dravski kolesarski poti, ki poteka skozi 4 države. Ob 710 kilometrov dolgi reki Dravi so na približno 150 kilometrih speljane tudi urejene kolesarske poti ob slovenskih bregovih, od Dravograda do Središča ob Dravi. Mnogi menijo, da je Dravska kolesarska pot najlepša prav v okolici Ptuja, Miha Švalj pa je pred mikrofon povabil dobrega poznavalca te poti Petra Mesariča.
Presenetljivo malo ljudi ve, da imamo v Sloveniji nahajališča zlata in da je prod Mure in Drave zlatonosen. V njem se torej skrivajo zlate luskice, ki jih podobno kot v znanih dokumentarnih oddajah z Aljaske, izpirajo iz rečnega proda. Še več - svojčas je na bregovih reke Drave vladala prava zlata mrzlica, ko so letno izprali tudi do 12 kilogramov zlata. Ob zlatonosni reki Dravi smo se pogovarjali z izdelovalcem nakita Srečkom Molkom in hidroinženirjem dr. Sašem Šantlom.
V četrti epizodi zanimivosti o Japonski razložimo, kdo ali kaj so bili samuraji. Pripadniki elitnega vojaškega razreda, ki so bili izurjeni v različnih veščinah. Obenem pa so morali biti zelo izobraženi. Njihova naloga je bila, da služijo gospodarju in ga ščitijo. Znani pa so bili predvsem po zelo strogem etičnem kodeksu.
V sklopu projekta Tokio doma smo obiskali Planinski dom na Kalu, priljubljeno izletniško točko nad Hrastnikom.
V tretji epizodi zanimivosti o Japonski posegamo v zgodovino. Razložimo, kdo so gejše, ki jih še danes srečujemo v deželi vzhajajočega sonca.
Hrastnik ni samo namizni tenis, Hrastnik ni samo slalom na divjih vodah. Hrastnik je še mnogo več, je tudi alpinizem in športno plezanje.
Ko se človek iz Ljubljane z avtom odpravi proti Hrastniku, bo zaman iskal odcep na avtocesti. Čeprav gre za enega od mest Zasavske trojke, odcepa za Hrastnik ni. Pogled skozi okno vlaka Hrastniku dela krivico in da se za industrijsko sivino skriva ogromno zelenja in prijaznih ljudi. In da nam je v reportaži zmanjkalo časa za številne druge zanimivosti: denimo festival zasavske kulinarike Funšterc, jamatlon, zgodovina rudarskih marionet in pohodniške destinacije.
Mlada Zagorjana Aljaž in Janez o življenju v Zagorju, mladih in priložnostih, ki jih nudi njun rodni kraj, pa tudi o rivalstvu med prebivalci zasavske trojice.
Neveljaven email naslov