Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Po ameriškem poletju ljubezni in slovitem Woodstocku je subkultura hipijev z vsemi svojimi zamislimi in oblekami prišla tudi k nam, padla na plodna tla in obarvala sivi vsakdanjik socializma
Konec 60-ih in v začetku 70-ih let je tudi del slovenske mladine zajel navdih od zahoda. V še vedno tradicionalni družbi so mladi želeli živeti drugače. Nekateri tudi v komuni. Spremeniti so želeli začrtano pot “šola, družina, pokojnina.” Toda tako kot hipiji so bili v družbi tudi antihipiji, ki so za fanti z dolgimi lasmi hodili s škarjami, da bi jih postrigli.
Pomembna so bila potovanja iz Slovenije vsaj v Amsterdam, če ne še drugod po Evropi ali pa morda kar v Indijo. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
V začetku 70-ih let prejšnjega stoletja se je skupina študentov, predvsem primorskih, zaradi ekonomskih in stanovanjskih razmer naselila v hiši številka 75 v Tacnu. Iz spontane naselitve in pridružitve enako mislečih iz Ljubljane, pa se je razvila komuna, znana pod imenom G7. V družbi mladih, ki so svoja hipijevska prepričanja izražali tudi z obleko in dolgimi lasmi, so se pojavili zametki današnjih ekoloških gibanj, samooskrbe, boja proti potrošništvu. Eden od članov tacenske komune G7 je bil tudi Dušan Krnel.
Konec 60. let je bilo obdobje, ko sta bila pomembna svoboda in upor proti avtoritarnosti; to pa takratnemu režimu seveda ni bilo pogodu. Duh časa so prikazovali filmi in marsikateri je zaradi tega romal v bunker. Umetnica Duba Sambolec, ki bi jo v preteklosti pri nas težko srečali, saj je živela in ustvarjala predvsem v tujini, še vedno ne razume, kaj je bilo takega v filmu Dušana Makavejeva Misterij organizma, ki se je oblasti zdel “bogokleten”. Da so bili prav hipiji prvi znanilci new agea, pa pravi umetnostna zgodovinarka Goranka Kreačič in se ob tem spomni Milana, Saga so ga klicali, ki je takrat prvi prinesel iz Indije makrobiotiko.
Malo drugačna komuna je v začetku sedemdesetih let nastala v študentskem domu nekdanje FSPN, torej takratne Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo, danes znane kot FDV. Spominja se Ladislav Močivnik, ki je bil takrat sicer študent psihologije na filozofski fakulteti, a je stanoval v legendarnem študentskem domu za Bežigradom.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, se prve polovice 60. let spominja kot konfliktnega obdobja, ko se je v Kranju boril s takratno socialistično elito, ki je mlademu umetniku zapirala razstave. Prav zato je skupaj s somišljeniki začel graditi avtonomno samostojno kulturo OHO, ki je na tedanji svet gledala drugače. Pozneje je v Šempasu ustanovil komuno Družina.
Pot hipijev je vodila od mest Zahodne Evrope na primer Londona in Amsterdama proti jugu. Čez Slovenijo, takrat še Jugoslavijo, Grčijo do Turčije, kjer je bil znameniti Pudding shop, pa potem prek Afganistana do Indije in naprej v Nepal. Na grški Kreti je bilo po hipijih znano mesto Matala. Tam so živeli v jamah, nekdanjih rimskih grobovih, ki so zdaj ograjene in so postale turistična atrakcija. Nekaj ostarelih hipijev še vedno živi v eni izmed jam v hribu nad mestom. Tudi mladi iz Slovenije so v začetku 70. let potovali po kopnem do Indije. Eden takih je Vojc, ki še vedno potuje tja, a zadnja leta z letalom.
Utrinki z legendarnega festivala:
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Po ameriškem poletju ljubezni in slovitem Woodstocku je subkultura hipijev z vsemi svojimi zamislimi in oblekami prišla tudi k nam, padla na plodna tla in obarvala sivi vsakdanjik socializma
Konec 60-ih in v začetku 70-ih let je tudi del slovenske mladine zajel navdih od zahoda. V še vedno tradicionalni družbi so mladi želeli živeti drugače. Nekateri tudi v komuni. Spremeniti so želeli začrtano pot “šola, družina, pokojnina.” Toda tako kot hipiji so bili v družbi tudi antihipiji, ki so za fanti z dolgimi lasmi hodili s škarjami, da bi jih postrigli.
Pomembna so bila potovanja iz Slovenije vsaj v Amsterdam, če ne še drugod po Evropi ali pa morda kar v Indijo. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
V začetku 70-ih let prejšnjega stoletja se je skupina študentov, predvsem primorskih, zaradi ekonomskih in stanovanjskih razmer naselila v hiši številka 75 v Tacnu. Iz spontane naselitve in pridružitve enako mislečih iz Ljubljane, pa se je razvila komuna, znana pod imenom G7. V družbi mladih, ki so svoja hipijevska prepričanja izražali tudi z obleko in dolgimi lasmi, so se pojavili zametki današnjih ekoloških gibanj, samooskrbe, boja proti potrošništvu. Eden od članov tacenske komune G7 je bil tudi Dušan Krnel.
Konec 60. let je bilo obdobje, ko sta bila pomembna svoboda in upor proti avtoritarnosti; to pa takratnemu režimu seveda ni bilo pogodu. Duh časa so prikazovali filmi in marsikateri je zaradi tega romal v bunker. Umetnica Duba Sambolec, ki bi jo v preteklosti pri nas težko srečali, saj je živela in ustvarjala predvsem v tujini, še vedno ne razume, kaj je bilo takega v filmu Dušana Makavejeva Misterij organizma, ki se je oblasti zdel “bogokleten”. Da so bili prav hipiji prvi znanilci new agea, pa pravi umetnostna zgodovinarka Goranka Kreačič in se ob tem spomni Milana, Saga so ga klicali, ki je takrat prvi prinesel iz Indije makrobiotiko.
Malo drugačna komuna je v začetku sedemdesetih let nastala v študentskem domu nekdanje FSPN, torej takratne Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo, danes znane kot FDV. Spominja se Ladislav Močivnik, ki je bil takrat sicer študent psihologije na filozofski fakulteti, a je stanoval v legendarnem študentskem domu za Bežigradom.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, se prve polovice 60. let spominja kot konfliktnega obdobja, ko se je v Kranju boril s takratno socialistično elito, ki je mlademu umetniku zapirala razstave. Prav zato je skupaj s somišljeniki začel graditi avtonomno samostojno kulturo OHO, ki je na tedanji svet gledala drugače. Pozneje je v Šempasu ustanovil komuno Družina.
Pot hipijev je vodila od mest Zahodne Evrope na primer Londona in Amsterdama proti jugu. Čez Slovenijo, takrat še Jugoslavijo, Grčijo do Turčije, kjer je bil znameniti Pudding shop, pa potem prek Afganistana do Indije in naprej v Nepal. Na grški Kreti je bilo po hipijih znano mesto Matala. Tam so živeli v jamah, nekdanjih rimskih grobovih, ki so zdaj ograjene in so postale turistična atrakcija. Nekaj ostarelih hipijev še vedno živi v eni izmed jam v hribu nad mestom. Tudi mladi iz Slovenije so v začetku 70. let potovali po kopnem do Indije. Eden takih je Vojc, ki še vedno potuje tja, a zadnja leta z letalom.
Utrinki z legendarnega festivala:
Po 16 letih se je z nemškimi volitvami končala era Angele Merkel. O njeni zapuščini smo se pogovarjali s politologom in predavateljem na univerzi v Kasslu Wolfgangom Schroederjem, ki se v svojih raziskovanjih ukvarja z nemškim političnim sistemom. Z njim se je prejšnji teden, torej še pred samimi volitvami, srečala Maja Ava Žiberna.
Dva dneva po mednarodnem in evropskem dnevu jezikov preverjamo, ali je pregovorna poliglotskost Slovencev le mit ali resnica.
O Švedski že od začetka pandemije poslušamo zgodbe o neukrepanju, saj oblasti državljanom le svetujejo, kako naj se obnašajo. Življenje izgleda tako kot leta 2019, vendar s pomembno razliko: prebivalci zaupajo drug drugemu in vladi. Švedi ne nosijo mask, niti v notranjih prostorih, na vsakem koraku pa so postavljena obvestila o razdalji, veliko je tudi razkužilnikov. Švedske oblasti napovedujejo, da s koncem septembra ukinjajo vsa covid-19 priporočila. Kakšna je precepljenost, kako poteka testiranje? Kaj pa pouk v šolah? O tem, kako je videti (po)pandemično življenje v Stockholmu, je v živo iz švedske prestolnice poročala Maruša Kerec.
Mineva še zadnji dan 20. evropskega tedna mobilnosti, v okviru katerega se sprašujemo, v kakšnih mestih si v prihodnje želimo živeti. Kako živeti zdravo in potovati trajnostno, kot se glasi letošnje geslo?
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost. Ob zaključku instalacije smo poklicali tudi avtorico Tanjo Prušnik.
Pred dnevi so pri založbi Učila izdali novo, slovensko Guinnesssovo knjigo rekordov za leto 2022. V njej je kar 27 slovenskih rekordov, od tega 13 novih, torej tistih, ki so jih naši rekorderji postavili med aprilom 2020 in marcem 2021. Gre pretežno za športne rekorde: kar 8 jih je denimo postavil veteranski kolesar Stanislav Verstovšek, v njej je rekord Luke Dončiča z največ doseženimi točkami v krstnem nastopu v končnici NBA in od letošnjega avgusta že presežen rekord potapljačice Alenke Artnik. Foto: Učila
Evropski teden športa je pobuda Evropske komisije za spodbujanje športa in telesne dejavnosti. Tema kampanje ostaja Bodi aktiven in k akciji lahko pristopite tudi kot aktiven udeleženec meritev SLOFIT, ki bodo za odraslo populacijo prvič organizirane v prihodnjem tednu.
Komisija za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije je preteklo soboto že tretjič organizirala dogodek: Prekolesarimo Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu! Pod vodstvom izkušenih vodnikov je nekaj manj kot 300 kolesarjev prevozilo vseh 41 etap približno 1850-kilometrske krožne poti. Foto: Matija Klanjšček/PZS
Predstavljamo Instagram skupnosti, ki skrbijo, da je svet vsaj za trenutek lepši. Kot zadnjo predstavljamo skupnost, ki se je razvila skupaj s profilom Mavrični kromosom ljubezni.
Poletje se je res končalo, saj so lastovke že odletele na jug. Celo tista, ki jo zdaj že poznamo pod imenom Arsova lastovka, je včeraj zvečer končno odletela z Ljubljanskega gradu v roke dobitnika 30. natečaja za najboljšo kratko zgodbo. Ta pristanek je v živo spremljala tudi Nina Manfreda.
Policisti so po včerajšnjih izgredih v Ljubljani zaenkrat pridržali devet ljudi, kriminalistična preiskava pa še intenzivno poteka, tako je opoldne pojasnil generalni direktor policije Anton Olaj. Policija sicer ugotavlja, da so bili napadalci organizirani, v izgredih pa je bilo lažje poškodovanih sedem policistov in en udeleženec, poškodovano je tudi poslopje Državnega zbora. Opoldne so na tiskovni konferenci še pojasnili, da so po njihovih informacijah včeraj pravilno ocenili varnostno tveganje neprijavljenih protestov. Pred tem smo za podnapise dogajanja prosili urednika Sobotne priloge Dela Alija Žerdina, ki ga je presenetilo včerajšnje ravnanje policije, ki je po njegovi oceni močno podcenjevala možnost, da bi prišlo do protestov v večjem obsegu. Kaj se dogaja z družbo?
Zbrani zapisi Instagram profila Mavrični kromosom ljubezni v interpretaciji Maje Moll.
Ena najbolj modernih niš v prizadevanju za uveljavitev čimbolj trajnostnega razvoja naše civilizacije je na prelomu tisočletja postala prehranska samooskrba mest. Društvo Urbani čebelar, ki na območju ljubljanske urbane regije deluje že sedem let, od letošnje pomladi v sodelovanju z Upravo Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij izvaja projekt Medena celica, čebelarjenje z zaprtimi osebami. Projekt poteka na Odprtem oddelku Ig, ki je dislocirani odprti oddelek ljubljanskega zapora za moške.
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
V galeriji Hest v Ljubljanji je razstavljala vizualna umetnica Nataša Prosenc Stearns. Predstavila je 13 printov velikih formatov, vezanih na štiri video dela, ki so nastala med leti 2016 in 2021. Nataša Prosenc Stearns je filmska režiserka in video umetnica, ki že več kot dve desetletji živi v Los Angelesu, je avtorica številnih kratkih, dokumentarnih in celovečernih filmov, svoja video art dela pa razstavlja v številnih galerijskih prostorih, na mednarodnih bienalih in zelo pogosto tudi v Sloveniji. Z njo se je srečala Nina Zagoričnik.
Danska je s prejšnjim petkom razveljavila večino ukrepov v boju z epidemijo novega koronavirusa in covid-19 označila za bolezen, ki ne ogroža več družbe kot celote. Zakaj Danski uspeva in drugim ne, kako je videti življenje na ulicah, so se Danci res vrnili v staro normalnost? V živo iz Aarhusa se je oglasil Gašper Andrinek.
Prvi posnetki terorističnega napada na Svetovni trgovinski center so zelo hitro obkrožili svet, v Združenih državah so posnetki letala, ki se zaleti v stavbo, takoj prišli na televizijske postaje. Iz postelje so vrgli tudi našega takratnega dopisnika iz Združenih držav Mateja Šurca, ki po dvajsetih letih meni, da so ti dogodki izjemno pomembno zaznamovali naše družbe. Pravi, da mu je postalo jasno, da gre za zgodovinski dogodek, po natanko 18 minutah, ko se je v dvojčka zaletelo še drugo letalo. Njegove zgodbe o dogajanju tistega sončnega septembrskega dne razkrivajo naval čustev, strahu in jeze, ki je preplavil Ameriko.
11. september 2001 je z dramatičnimi prizori rušenja nebotičnikov Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku in dima, ki se dviga nad Pentagonom v Washingtonu, postal del zgodovinskega spomina sveta. Podoba bi bila še intenzivnejša, če bi četrto letalo doseglo svoj cilj, najverjetneje Kapitol, morda Belo hišo. Namesto tega je strmoglavilo na opuščeni dnevni kop premoga v hribovju jugozahodne Pensilvanije. Umrli so vsi ljudje na krovu, štirideset potnikov in članov posadke ter štirje teroristi. A če so junaško razsežnost tragedije na Manhattnu in Pentagonu ustvarili ljudje, ki so sredi razdejanja nemudoma priskočili na pomoč, so zgodovino ustvarili sami potniki in člani posadke leta številka 93 družbe United Airlines, namenjenega iz Newarka v New Jerseyju v San Francisco v Kaliforniji. To letalo je vzletelo zadnje in potnikom je uspelo izvedeti, kaj se dogaja in odločili so se za upor, ki je teroristom preprečil, da bi dosegli Washington. Med potniki leta številka 93 je bil tudi Edward Felt, starejši brat Gordona Felta, ki je dvajset let po tragediji posvetil informiranju javnosti o sporočilu 11. septembra. Z Gordonom Feltom se je pogovarjal naš washingtonski dopisnik Andrej Stopar.
Času primerno smo se dotaknili teme, ki se vrti okrog dogodka izpred dvajset let, vendar ne v političnem smislu, temveč pop-kulturnem. 11. september je zaznanoval filmsko industrijo predvsem s tem, da Američani po mnenju dr. Petra Stankovića s Katedre za kulturologijo Fakultete za družbene vede niso znali predelati dogodka, ki je bil bolj grozljiv od vsakršne fikcije.Zanj je bilo najbolj presenetljivo to, kakšna tišina, praznina, je nastala po dogodku v pop-kulturnem svetu. In ta tišina še kar vztraja.
V petem delu mini serije o skupnostih, ki so vzniknile na Instagramu, predstavljamo profil Biologinja. Tanja je diplomirana biologinja, ki na svojem profilu komunicira o živalih, rastlinah, telesu in o našem planetu, z objavami pa osvešča tudi o trajnosti: od trajnostnega nakupovanja, ponovne uporabe izdelkov in trajnostne mode. Z Biologinjo smo se pogovarjali o Instagramu kot omrežju za komuniciranje znanosti in skupaj razmislili, kako lahko z družabnimi omrežji znanost približamo ljudem. Razmišljali smo tudi o dvojnosti Instagrama, kjer po eni strani najdemo vedno več profilov, ki osveščajo o trajnostnem načinu življenja, po drugi strani pa je prav to omrežje eno najboljših prodajnih kanalov - velikokrat prav za stvari, ki jih ne potrebujemo.
Neveljaven email naslov
